Zrcalo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Zrcalna slika novomeškega Kapitlja

Zrcálo je dovolj gladka odbojna površina, kjer se oblikuje slika. Najbolj znan zgled je ravno zrcalo. Na njem vzporeden snop žarkov spremeni smer kot celota, tako da žarki po odboju ostanejo vzporedni. Ravno zrcalo preslika predmet pred zrcalom v njegovo zrcalno sliko, ta je navidezna in enako velika kot predmet. Ob ravnih zrcalih poznamo tudi konkavna (vbočena), ki vzporedne vpadle žarke po odboju zberejo v gorišču, in konveksna zrcala (izbočena), pri katerem se vzporedni vpadli žarki po odboju razpršijo tako, kot bi izhajali iz navideznega točkastega vira za zrcalom.

Večina sodobnih zrcal iz stekla je prevlečena s tanko aluminijasto prevleko na zadnji strani. Odbojna površina se vidi skozi steklo in na ta način so zrcala trpežnejša, vendar je, zaradi dodatnih odbojev od sprednje površine, slika slabše kakovosti. Takšno zrcalo odbija okoli 80 odstotkov vpadle svetlobe. »Zadnja stran« zrcala je velikokrat pobarvana črno, da je kovina popolnoma zaščitena pred vplivi vlage in kisika.

V daljnogledih in drugih točnih instrumentih je prevleka na sprednji strani, kar daje boljšo kakovost slike. V mnogih zrcalih je namesto aluminija srebro, ki odbije še več vpadle svetlobe, je pa občutljivejše. Če so nova, takšna zrcala odbijajo 90 do 95 odstotkov vpadle svetlobe. Ker je kovina izpostavljena kisiku in vlagi, počasi korodira. Zaradi ohranjanja kakovosti morajo ta zrcala vsake toliko časa ponovno posrebriti. Zrcala v velikih astronomskih daljnogledih - zrcalnih daljnogledih (reflektorjih) - že dolgo uporabljajo namesto leč. Velike leče je zaradi lastne teže zelo težko obdelovati. Največja, ki so jo še izdelali, je nameščena v 1016 mm (40 palčnem) refraktorju Observatorija Yerkes. Najsodobnejši daljnogledi uporabljajo sestavljena zrcala in s pomočjo prilagodljive optike, interferometrov in računalnikov še izboljšajo kakovost in ločljivost slike. Primer takšne naprave je VLT Evropskega južnega observatorija (ESO), nameščen na 2635 m visoki gori Cerro Paranal v puščavi Atacama v severnem Čilu s štirimi sestrskimi daljnogledi premera 8200 mm in interferometrom (VLTI).