Leča (optika)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bikonveksna leča.
Valovna fronta pri prehodu skozi zbiralno lečo.

Leča je optični element, ki prepušča in lomi svetlobo, pri tem pa žarek svetlobe zbere ali razprši.

Vrste[uredi | uredi kodo]

Različne vrste optičnih leč.


Večina optičnih leč ima krogelno površino. To pomeni, da njeno površino sestavljata dve površini, ki sta krogelna izseka. Pri tem je optična os leče pravokotna na obe površini. Ena izmed površin ja lahko tudi ravna (planarna). Vrsta leč, ki je na obeh straneh ukrivljena, imenujemo meniskus leče. Te vrste leč se lahko tanjšajo od središča proti zunanjemu robu - nastanejo iz plankonveksne leče (pozitivni meniskus) ali pa se debelijo od središča proti zunanjemu robu - nastanejo iz plankonkavne leče (negativni meniskus).

Zbiralna (Konveksna) leča[uredi | uredi kodo]

Kadar sta obe povšini leče izbočeni (konveksni), imamo bikonveksno lečo. Takšni leči običajno poenostavljeno pravimo kar konveksna leča. Lahko je ena stran ravna površina. V tem primeru pa dobimo plankonveksno lečo.

Bikonveksna leča in nanjo vpadajoči vzporedni žarki.
Žarki pri prehodu zbiralne (bikonveksne) leče.


Razpršilna (Konkavna) leča[uredi | uredi kodo]

Kadar pa sta obe površini vbočeni (konkavni), imamo bikonkavno lečo. Takšni leči pa poenostavljeno pravimo kar konkavna leča. Lahko je ena stran ravna površina. V tem primeru pa dobimo plankonkavno lečo.

Bikonkavna leča in nanjo vpadajoči vzporedni žarki.
Žarki pri prehodu razpršilne (bikonkavne) leče.

Navidezna in realna slika[uredi | uredi kodo]

Pri leči lahko nastane navidezna ali realna slika. Realno sliko lahko ulovimo na zaslon, ki ga postavilo na mesto nastanka slike. Navidezne slike ne moremo uloviti na zaslon. Razen tega je slika lahko še pokončna ali obrnjena.

Konstrukcija slike[uredi | uredi kodo]

Zbiralna (konveksna) leča[uredi | uredi kodo]

Nastanek slike pri konveksni leči. Predmet je med neskončnostjo in goriščem.


Nastane obrnjena realna slika. Kadar je predmet v gorišču, nastane slika v neskončnosti. Če pa je predmet med goriščem in lečo, dobimo navidezno pokončno sliko.

Razpršilna (konkavna) leča[uredi | uredi kodo]

Nastanek slike pri konkavni sliki. Predmet je med neskončnostjo in goriščem.


Nastane pokončna navidezna slika.

Izračun goriščne razdalje[uredi | uredi kodo]

Debele leča => LensEquals.png

Goriščno razdaljo f \! izračunamo po naslednjem obrazcu:

\frac{1}{f} = (n-1) \left[ \frac{1}{R_1} - \frac{1}{R_2} + \frac{(n-1)d}{n R_1 R_2} \right] \!

kjer je

f \! goriščna razdalja leče,
n \! je lomni količnik snovi iz katere je leča,
R_1 \! je polmer krivulje, ki predstavlja površino leče na tistem delu, ki je bližje viru svetlobe,
R_2 \! je polmer krivulje, ki predstavlja površino leče na tistem delu, ki je bolj oddaljen od vira svetlobe,
d \! debelina leče (razdalja med dvema točkama, kjer površina leče seka optično os).

Če označimo razdaljo med lečo in predmeton s S_1 \! ter razdaljo med sliko in lečo s S_2 \! lahko zapišemo tudi:

\frac{1}{S_1} + \frac{1}{S_2} = \frac{1}{f}   \!.

To pomeni, da ima vsaka leča v resnici dve gorišči. Prvo pripada vrednosti S_1 = - \infty \!, drugo pa S_2 = + \infty \!.
To lahko zapišemo tudi v naslednji obliki:

x_1 x_2 = f^2,\! [1].

kjer je

  • x_1 = S_1-f \!
  • x_2 = S_2-f \!

Kadar je d \! majhen (tanke leče) velja

\frac{1}{f} \approx \left(n-1\right)\left[ \frac{1}{R_1} - \frac{1}{R_2} \right]. [2]

Predznak vrednosti R_1 \! in R_2 \! je po dogovoru pri konveksnih površinah pozitiven, pri konkavnih pa negativen. Za zadnjo stran površine leče je obratno. Kadar je površina ravna, je R \! neskončen. Predznak določa samo oblika površine leče, ni pa odvosen od smeri v kateri svetloba potuje skozi lečo.

Leča v poljubnem sredstvu[uredi | uredi kodo]

Leča se lahko nahaja tudi v sredstvu, ki ni zrak (n. pr. v vodi). V tem primeru je njena goriščna razdalja enaka :

 \frac{1}{f} = \frac{n_2-n_1}{n_1} \left( \frac{1}{R_1} + \frac{1}{R_2} \right)
                    + \frac{(n_2-n_1)^2d}{n_2 R_1 R_2}

kjer je

  • n_1 \! lomni količnik sredstva iz katerega je leča
  • n_2 \! lomni količnik sredstva, ki lečo obdaja (zrak ima lomni količnik n_1 = 1 \!)
  • d \! je debelina leče

Za tanke leče (majhen d \!) postane ta obrazec enak:

 \frac{1}{f} = \frac{n_2-n_1}{n_1} \left( \frac{1}{R_1} + \frac{1}{R_2} \right) .

Kadar je n_2 > n_1 \! so zbirne bikonveksne, plankonveksne in meniskus pozitivne leče (tanjšajo se od središča proti zunanjemu robu). V tem primeru so razpršilne leče bikonkavne, plankonkavne in meniskus negativne leče (debelijo se od središča pri zunanjemu robu).

Kadar pa je n_2 < n_1 \! je obratno.

Povečava[uredi | uredi kodo]

Povečava (razmerje med navidezno velikostjo predmeta in njegovo sliko) leče je

 M = - \frac{S_2}{S_1} = \frac{f}{f - S_1}  \! .

Kadar je  |M| > 1 \!, je slika večja od navidezne velikosti predmeta. Za realne slike je  M \! negativen in slika je obrnjena. Za navidezne slike je  M \! pozitiven in slika ni obrnjena.

V primeru, da je predmet v neskončnosti ali  S_1 = \infty \!, je  S_1 = f \! in povečava je  M = 0 \!. To pomeni, da se vpadni žarki zberejo v eni točki (gorišču), kar je v resnici samo teoretična predpostavka.

Napake[uredi | uredi kodo]

Leče niso idealni elementi. Slike, ki jih leče dajejo, imajo večje ali manjše optične napake, ki so lahko povezane z spremembami barve ali samo s popačenjem slike. Najbolj so znane:

Sestavljene leče[uredi | uredi kodo]

Leče sestavljamo iz več leč zato, da bi preprečili nastanek nekaterih napak. Na ta način dobimo sestavljene leče, ki so sestavljene iz različnih enostavnih oblik leč. Tako dobimo na primer akromatske leče. Kadar je leča sestavljena iz dveh leč, ki imata goriščne razdalje enake f_1 \! in f_2 \!, dobimo lečo, ki ima goriščno razdaljo enako

\frac{1}{f} = \frac{1}{f_1} + \frac{1}{f_2}..

Kadar sta dve leči na zraku ločeni za razdaljo d \!, dobimo lečo z goriščno razdaljo f \! po obrazcu

\frac{1}{f} = \frac{1}{f_1} + \frac{1}{f_2}-\frac{d}{f_1 f_2}.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Najstarejši artefakt leče je nimrudska leča iz kamene strele, ki je stara več kot tri tisoč let, in izhaja iz starodavne Asirije.[3] David Brewster je predlagal, da so jo morda uporabljali kot povečevalno steklo, ali pa kot pripomoček pri zažiganju s pomočjo sončne svetlobe.[3][4] Asirski rokodelci so izdelali zapletene gravure in so lahko pri svojem delu uporabljali takšne leče. Drug zgodnji vir na povečavo izhaja iz starodavnih egipčanskih hieroglifov iz 8. stoletja pr. n. št., ki upodabljajo »preproste steklene meniskalne leče.«[5]

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Hecht (2002), p. 120.
  2. ^ Hecht, § 5.2.3
  3. ^ 3,0 3,1 Whitehouse, David (1999-07-01). "World's oldest telescope?". BBC News (v angleščini). Pridobljeno dne 2008-05-10. 
  4. ^ Brewster (1852).
  5. ^ Kriss, Kriss (1998).

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]