Arhitektura

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Etimologija besede arhitektura[uredi | uredi kodo]

Beseda arhitektura izvira iz besede “arhitekt”, oziroma iz latinske besede architectus, ki izhaja iz stare grščine, ἀρχιτέκτων (arhitekton): ἀρχι- (árhi-) in τέκτων (tékton). Prva izhaja iz glagola ἄρχειν (àrhein), ki pomeni “biti prvi, biti na začetku, voditi, začeti”, druga pa “tesar, mizar” ali pa bolj generično “mojster, obrtnik, graditelj”. Sestavljena beseda “arhi-tekton” torej pomeni “prvi obrtnik"[1], “glavni graditelj”.

Zanimivo se je poglobiti v pomen besede τέκτων. Beseda izvira iz sanskrta, taksan, in se sklicuje na obrtništvo, tesarstvo oziroma na uporabo sekire. Beseda je v starogrščini postopno spremenila pomen. V Iliadi (IL. 5.59) in v Odiseji (OD. 21.43) Homer še govori o tektonu kot tesarju, a kasneje se je pomen besede razširil. Tekton ni pomenilo več samo mizarja ali tesarja ampak bolj splošno, graditelja. V fragmentu št.111 pesnica Sapfo (630-590 pr.n.št.) uporablja besedo tekton na zanimiv način, in sicer tekton postane tukaj pesnik. Fragment spada pod skupino verzov z imenom “Epitalamia”, ki je ime za pesmi, ki so jih Grki peli na porokah. Tekton tu dobi razširjen pomen: je tekton del zbora, pesnik, ποιητής (poietes).

Beseda poietes in samostalnik poiesis sta kasneje dobili dva različna pomena: na eni strani, s Platonom, je poiesis prehod med nebiti in biti in beseda je povezana z jezikom. Je, torej, določena oblika udejanjanja jezika.[2] Z Aristotelom poiesis pomeni produkcija kot izdelava in zadeva torej tehnično področje, je produkt, ki izhaja iz tehne-ja[3]. Na ta dva pomena besede poiesis se navezuje tudi Kenneth Frampton, ko pravi, da pri arhitekturi "ne govorimo o mehaničnem razkrivanju konstrukcije, temveč predvsem o potencialno poetični manifestaciji strukture v izvornem grškem smislu poiesis kot dejanja izdelovanja in razkrivanja.[4]

Beseda je torej že v stari Grčiji razširila svoje pomene: na začetku je opredelila samo tesarstvo, s časom tudi splošno graditeljstvo in kasneje ni pomenila le nekaj konkretnega, konkretne dejavnosti izdelovanja, ampak je nosila tudi poetični pomen. Sestavljeno besedo arhitekton  je prvič uporabljal Herodot v svojimi “Zgodbami” (HDT. 3.60.4)[5]. Tu beseda arhitekt še ni povezana s stavbarstvom ampak prej z grajenjem. Blizu je današnjemu pomenu besede “gradbenik”  (V nekaterih prevodih je ta ta beseda prevedena kot “direktor dela”/ “vodja gradbišča”). Podobno interpretacijo besede uporablja tudi Vitruvij, ko pravi da je arhitektura dejavnost, ki je sestavljena iz graditeljskih izkušenj in iz teoretskih premislekov (nascitur ex fabrica et ratiocinatione, De Arch. I, 1, 1. Prevod F.Košir), oziroma ki je povezana z grajenjem in z razumom.

Arhitekturna teorija:[uredi | uredi kodo]

Arhitekturni teoretiki podajajo različne definicije pojma arhitekturne teorije. Te pogosto povzemajo le omejeno področje dela arhitekturne teorije in ne upoštevajo vseh njenih posebnosti ali pa so presplošne in ne podajajo natančne opredelitve pojma. Temu botruje tudi dejstvo, da se je pomen arhitekturne teorije in njenega odnosa do prakse skozi zgodovino spreminjal, zaradi česar lahko jasna, enoznačna definicija vzdrži le v okviru določenega zgodovinskega obdobja.Pri opredelitvi pojma arhitekturne teorije si zato lahko pomagamo z etimologijo in definicijo besede teorija, ki nas morda zmoreta popeljati bliže k njegovemu razumevanju:

Beseda teorija izvira iz latinske besede theoria, ki izvira iz grške besede theoros (θεωρός) - opazovalec; osnova besedi theoros je beseda theasthai (θεασθαι) - pogled na, premišljevati, preudarjati, kontemplirati.[6]

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika ima beseda naslednje pomene: teoríja -e ž (i)

  1. skupek logično povezanih trditev, domnev, ki kaj znanstveno določa, razlaga // skupek logično urejenih spoznanj, načel, ki določa zakonitosti kake dejavnosti
  2. nauk o splošnih, bistvenih pojmih, oblikah kake dejavnosti
  3. ekspr. skupek povezanih misli, trditev, ki kaj razlaga, utemeljuje
  4. splošna, abstraktna, od uresničevanja ločena spoznanja, načela[7]

Šele v sedemnajstem stoletju se na področju arhitekture začne jasno ločevanje med teorijo in prakso, in teorija pomeni tudi „tisto področje umetnosti ali tehnične discipline, ki obstaja v znanju in izražanju dejstev, od katerih je odvisna, njenih načel ali metod in se razlikuje od njene prakse“.[8]

Uhojeno razumevanje odnosa med teorijo in prakso je, da je praksa aplikacija abstraktnih teoretičnih principov (arhitekturnih prepričanj, vrednot). Nasprotno francoski filozof Michel Foucault v enem od svojih razmišljanj teorijo enači s prakso; teorija po njegovem ne izraža, ne prevaja in ne služi apliciranju prakse, ampak je praksa.[9] Teorija in praksa sta dve enakovredni obliki mišljenja arhitekture. V skladu s tem stališčem se arhitekturno teorijo obravnava arhitekturna knjižna zbirka Teoretska praksa arhitekture (TPA), ki izhaja pri založbi ZRC SAZU.

Sodobna arhitekturna teorija se eksplicitno opira na filozofijo. Pri tem povzema miselne sisteme določenih filozofskih disciplin, ki naj bi bile od arhitekture ločene in z njo nepovezane ter jih prevaja v sebi lasten jezik.[10] Fredric Jameson takšno početje imenuje transkodiranje; arhitekturna teorija je izumljanje nove skupine izrazov (novega jezika), ki nam omogoča, da povežemo dve med seboj različni stvari ali dve različni ravni strukturne resničnosti, na način, ki omogoča, da izražata in razlagata ena drugo.[11] Sodobno teorijo arhitekture opredeli Michael Hays kot prakso posredovanja (mediacije), ki je v svoji najširši obliki ustvarjanje odnosov med formalnimi analizami arhitekturnega dela in njegove socialne podlage ali konteksta; na način, ki pokaže, da ima arhitekturno delo avtonomno moč, s katero zanika, spreminja, zatira, ustvarja, nadomešča ali poustvarja ta kontekst.[12] V tem pogledu arhitekturna teorija premika filozofske poglede in prepričanja v okolje svojega razmišljanja. V svojih besedilih jih povezuje z drugimi razpravami ali konkretnimi arhitekturnimi zamislimi in jih na novo opredeli, razvije, zavrže ali potrdi. Arhitekturna teorija torej ne usmerja več prakse, ampak obstaja v svojih besedilih.

Pomembnjše teme:[uredi | uredi kodo]

Materialnost[uredi | uredi kodo]

Material je eden temeljnih elementov arhitekture. To, kar je material za arhitekturo, lahko primerjamo s tem, kar so črke za jezik. Je sredstvo ali gradnik, s katerim artikuliramo neko misel ali idejo v arhitekturi, da ta postane vidna. Za to pa potrebujemo še konstrukcijo, še en temeljni element arhitekture. Konstrukcija iz materiala oblikuje materialnost fizičnega prostora. Vsak material ima svoje specifične lastnosti, ki vplivajo na obliko arhitekture. Nekatere od teh lastnosti, ki so pomembne za arhitekturo, so trdnost, trdota, tekstura in barva. Materiali pa nosijo tudi simbolni pomen, ki je vezan na specifično kulturno, nacionalno ali regionalno identiteto, ipd.

Razvoj gradbenih materialov, konstrukcija in arhitektura[uredi | uredi kodo]

Razvoj gradbenih materialov in spremembe v arhitekturi so v veliki meri povezane. Novi materiali arhitekturi odpirajo nove možnosti in arhitektura v svojem iskanju novih oblik odkriva nove možnosti uporabe materialov. Materiali torej vplivajo na arhitekturo, dobra arhitektura pa lahko materialom nadene dodatno vrednost, jih oplemeniti. To se zgodi preko konstruiranja, sestavljanja, zlaganja skupaj. Če je to konstruiranje uspešno, potem dobimo arhitekturo. To lahko ponazorimo s primerom opeke. Ena sama opeka je zgolj material. Ko pa opeke premišljeno zložimo skupaj, skozi ritmično ponavljanje istega elementa v izbranem zaporedju, pa iz gradbenega materiala nastane arhitektura.

Novi materiali omogočajo razvoj novih tipov konstrukcije, kar pa je velikokrat pomenilo tudi novo poglavje v arhitekturni zgodovini.

Arhitekturni kontekst[uredi | uredi kodo]

Hiša XXS v Ljubljani, delo arhitekturnega biroja dekleva gregorič arhitekti, je uspešen primer umeščanja sodobne arhitekture v historično tkivo z ustreznim upoštevanjem konteksta.

lat. contextus: združen, spojen skupaj, strukturiran; contextere: stkati, splesti, združiti.

V arhitekturni pojmovnik se je beseda kontekst uvrstila v sredini šestdesetih let dvajsetega stoletja, sočasno s pričetkom polemične debate v stroki, ki je kritično obravnavala modernizem. Gre za enega temeljnih pojmov arhitekturne teorije in prakse in nadomešča nekatere prej uporabljane termine, na primer okolje, okolica, ozadje, ...[13]

Temeljna ugotovitev, nujna za razumevanje in načrtovanje arhitekture in obstoječa tudi v ostalih umetniških panogah, je, da arhitekturno delo vedno nastaja znotraj konkretnega okolja oz. konteksta. Opredelimo ga lahko kot kompleksen sestav različnih prostorsko-časovnih, socialno-ekonomskih dejavnikov in drugih vplivov. Konkretneje, le-ti rangirajo od družbenega, političnega, kulturnega, zgodovinskega, ekonomskega ozadja, v katerem je neko delo realizirano, kot tudi do bolj eksplicitnih elementov okolja: klima, topografija, stavbno tkivo, osi prostora, ... Kljub občasnim tendencam v stroki, da bi kontekst na različne načine delili (denimo na fizični kontekst in družbeni kontekst), gre za vseobsežno situacijo, ki obsega vse plasti trenutne resničnosti. Pri tem je nujno zavedanje, da je lokalni kontekst vedno le fragment globalnega in sam zase ne obstaja: konteksti so detajli globalnega konteksta, razumljivi so samo z ozirom na to.[14]

Vsako arhitekturno delo je torej neločljivo povezano s prostorom in časom, v katerih nastaja, kontekst pa je skupek pogojev, ki vplivajo na proces projektiranja arhitekture. Razumevanje le-teh je za načrtovanje arhitekture bistveno, kar je moč doseči s poglobljeno analizo lokalnega in globalnega konteksta. Prav zaradi tega medsebojnega odnosa so za snovanje arhitekture nujno potrebne predhodne analize določenega sistema v določenem stanju. Preden v prostor posegamo, moramo razbrati, kaj je tam že prisotno, kaj tam že obstaja[15], da lahko v njem razvijemo arhitekturno rešitev. Kontekst je najpomembnejši izhodiščni material za koncept arhitekturnega dela: na podlagi konteksta arhitekt razvije arhitekturni koncept ali idejo.

Kontekst torej nujno vpliva na arhitekturno delo, velja pa tudi obratno, arhitektura vpliva na kontekst, ga dopolnjuje in spreminja. Ker sta tako arhitektura in prostor, v katerem se ta pojavi, neločljiva in ključno povezana, je tako arhitektura ne samo znanje razbiranja konteksta ampak tudi njegova fizična transformacija.[16] Vsaka arhitekturna rešitev je tako specifična za določen prostor in posledično neponovljiva kjerkoli drugje.[17] Naloga arhitekture je kontekst poskusiti kritično razumeti in nanj odgovoriti, vanj poseči.[18] Redefinicija konteksta s strani arhitekture je najbolje vidna na fizični ravni, kot poseg v urbano, kulturno ali naravno krajino, vendar arhitektura lahko spreminja tudi socialno-ekonomski kontekst, kot je bilo denimo očitno v primeru Guggenheimovega muzeja v španskem Bilbau.

Kritični regionalizem[uredi | uredi kodo]

Za razliko od korenin drevesa, nas naše korenine ne napravijo negibljivih; kažejo nam smer in čas ‐ sever, jug, vzhod, zahod, včeraj, jutri, danes, nebo in votlino.[19]

Izraz kritični regionalizem se je začel pojavljati kot arhitekturni koncept začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja. Prva sta takrat izraz opredelila Alexander Tzonis in Liane Lefaivre in le malo za njima je o njem začel pisati Kenneth Frampton. Teorija sloni na primerih uspešne sodobne arhitekturne prakse. Arhitektura kritičnega regionalizma v svoji zasnovi upošteva lokalne, naravne, kulturne in zgodovinske aspekte, ki so bili v preteklosti pogosto spregledani ozroma napačno razumljeni. Povzeto na kratko ‐ arhitektura kritičnega regionalizma izhaja iz lokalnega prostora, klime in časa v katerem je nastala. Velik pomen priprisuje svetlobi, taktilnosti in uporabi lokalnih materialov. Bistvena je ambientalna kvaliteta grajenega, arhitektura ne služi zgolj uporabni funk­ciji ‐ zavetje, varnost, uporabnost arhitekturne ureditve, objekta ali posameznih prostorov - temveč poleg tega ponuja človeku dom, prostor osebne svobode, prostor kjer človek lahko prebiva.[20] Spoštuje avtentičnost okolja in kulture, a razlikuje med poglo­bljenim razumevanjem tradicije in naivnimi poskusi oživitve izgubljenega podeželskega stila.[21] Je kritična do nepremišljenih prilagoditev zahtevam sodobnega časa, a modernizacijo priznava v smislu napredka in no­vosti, ki jih ta lahko ponudi. Zavrača torej vsesplošno poenotenje, ki ga prinaša neselektivno sprejemanje tehnologije in vodi do izginotja tradiciona­lnih vrednot in kulture. Ne vključuje se v začarani krog globalnega kapitalizma, ki iz prostora in (kolektivne in individualne) misli počasi briše avtohtone značilnosti različnih delov sveta in tako zanika jedro kulturne ustvarjalnosti človeštva. To nikakor ne pomeni, da bi se morali danes vračati k preživetim vzorcem bivanja in grajenja ali pa zanikati napredek, tehnologijo in nova odkritja. Gre za sprejemanje novosti, ki nam ponujajo inovativne rešitve in hkrati razumeti oziroma ne‐zanikati znanja in načina delovanja, ki se je v nekem prostoru skozi čas izoblikovalo z razlogom.

Načini gradnje[uredi | uredi kodo]

Osnovna načina gradnje sta masivna in skeletna gradnja. Razvila sta se v pradavnini, poleg čistih oblik pa najdemo pogosto pri enem samem arhitekturnem objektu tudi povezovanje obeh. Kot poseben način gradnje, ki se je razvil v zadnjih desetletjih in ga je omogočila sodobna tehnologija, omenimo še sestavljalni način. Pri masivni gradnji gre za zidavo s čvrstimi, povečini malo razčlenjenimi arhitekturnimi elementi in zid, ki zamejujejo prostor, je hkrati tudi nosilna struktura. Odprtin je malo, videti so, kot bi bile izrezane iz zidu, stavbe so pogosto videti trdnjavsko zaprte; iz zunanje podobe ne izvemo ničesar o volumnu in obliki notranjega prostora. Pri skeletni gradnji je dosežena trdnost strukture z uravnoteženjem vertikalnih in horizontalnih prvin (npr. kozolec), ki prevzamejo obremenitev in so konstruktivni elementi. Notranji prostor je lahko svobodno oblikovan (predelne stene ne prevzamejo obremenitev) in tudi zunanje stene so lahko iz materialov, ki nimajo nosilne vloge (stekla, aluminija ipd.).

Participacija[uredi | uredi kodo]

Pojem participacije v okviru arhitekturne stroke pomeni vključevanje in sodelovanje obče družbe v procesih prostorskega načrtovanja. Njen cilj in hkrati operativno orodje je vzpostavitev komunikacije med arhitekturno stroko, politiko in javnostjo.

Potreba po vključevanju javnosti v načrtovalske procese se je postavila v ospredje v 50ih in 60ih letih prejšnjega stoletja kot odgovor na krizo poznega modernizma. Ta je bila odraz tendence v arhitekturi, da se v imenu tehnološkega napredka in hitrega družbenega razvoja postavi potrebe človeka na drugo mesto, da se ga obravnava kot stroj, se ga objektivira.

Prostorsko načrtovanje sledi željam in potrebam tistih, na katere prostorski posegi posredno in/ali neposredno vplivajo. Vključevanje uporabnikov v proces načrtovanja in upoštevanje njihovih predlogov ima različne pozitivne učinke kot je zavedanje In spoštovanje kulturnih vrednot kot tudi zadovoljevanje posameznikovih potreb po samoizražanju.

Govorimo lahko o dveh kategorijah participacije javnosti: o formalnih in o neformalnih oblikah. Pri formalnih gre predvsem za tiste oblike participacije, ki so večinoma zakonodajno opredeljene kot obvezujoče ali priporočene. Pri neformalnih oblikah pa se večkrat srečujemo s fleksibilnimi in inovativnimi načini participacije. Gre za specifične oblike programov, ki se razlikujejo od primera do primera (shodi, protesti, okrogle mize...) Neformalne in formalne oblike sodelovanja se lahko med seboj dopolnjujejo in so v medsebojni povezavi učinkovito sredstvo za dolgoročno reševanje prostorskih vprašanj.

Za participatorno načrtovanje v arhitekturi je ključno vključevanje uporabnikov od začetka do konca procesa (od projektiranja do izvedbe), pri čemer je bistven prehod iz enosmernega procesa v kontinuiran dialog, ki se nadaljuje tudi po sami izgradnji objekta (transformacije, adaptacije). Poleg dobre komunikacije je za uspešnost sodelovanja nujno tudi to, da se odvija v realnem času. To pomeni, da se v vmesnem času (med projektiranjem in izgradnjo) ne spreminja zakonodaje oz. projekt ne zastari.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Montanari, Franco (2004). Vocabolario della lingua greca. Torino: Loescher. str. 2096. 
  2. ^ Baas, Bernard (2011). Teorija, praksa, praxis in poiesis. Ljubljana: Problemi. 
  3. ^ Cacciare, Massimo (2010). "poiesis, le forme del fare". vimeo. Pridobljeno dne 11.1.2015. 
  4. ^ Čeferin, Petra (2014). Tektonika v arhitekturi. Ljubljana: Založba ZRC. 
  5. ^ iz Halikarnasa, Herodot (2006). Zgodbe. Ljubljana: Slovenska Matica. 
  6. ^ Johnson, P-A (1994). The Theory of Architecture: Concepts, Themes & Practices. New York: John Wiley & Sons. ISBN 978-0471285335. 
  7. ^ "Fran, slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša". www.fran.si. ZRC SAZU. 2014. Pridobljeno dne 1. 1. 2015. 
  8. ^ Johnson, P-A (1994). The Theory of Architecture: Concepts, Themes & Practices. New York: John Wiley & Sons. ISBN 978-0471285335. 
  9. ^ Foucault, Michel (1977) (1994). v: Johnson, P-A.The Theory of Architecture: Concepts, Themes & Practices. New York: John Wiley & Sons. ISBN 978-0471285335. 
  10. ^ Hays, K. M. (2000). Architectural Theory Since 1968. Cambridge (Mass.), London: The MIT Press. ISBN 0-262-08261-6. 
  11. ^ Jameson, Fredric (2000). v: Hays, K. M. Architectural Theory Since 1968. Cambridge (Mass.); London: The MIT Press. str. 40. ISBN 0-262-08261-6. 
  12. ^ Hays, K. M. (2000). Architectural Theory Since 1968. Cambridge (Mass.); London: The MIT Press. ISBN ISBN 0-262-08261-6. 
  13. ^ Forty, Adrian (2004). Words and Buildings: A Vocabulary of Modern Architecture. London: Thames & Hudson. ISBN 978-0500284704. 
  14. ^ baukuh (2012). "Notes on Contextual Architecture". an Rocco: Fuck Concepts! Context!. 
  15. ^ Johnson, Paul-Alan (1994). Theory Architecture Concepts Principles: Concepts, Themes and Practices. New York: John Wiley & Sons. ISBN 978-0471285335. 
  16. ^ baukuh (2012). "Notes on Contextual Architecture". San Rocco: Fuck Concepts! Context!. 
  17. ^ Beaver, Robyn, ur. (2007). Architecture of Adrian Smith, SOM: Toward a Sustainable Future. Images Publishing Group. ISBN 978-1864701692. 
  18. ^ Russi, Nicola (2012). "Building Context: When Architecture Becomes the Background". San Rocco: Fuck Concepts! Context!. 
  19. ^ Zanco, Federica (2001). Luis Barragan: The Quiet Revolution. Italija: Skira Editore. str. 13. ISBN 88-8118-743-4. 
  20. ^ Frampton, Kenneth (2007). Modern Architecture: A Critical History. United Kingdom: Thames & Hudson. str. 314–327. ISBN 978-0-500-20395-8. 
  21. ^ Frampton, Kenneth (2007). Modern Architecture: A Critical History. United Kingdom: Thames & Hudson. str. 314–327. ISBN 978-0-500-20395-8. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]