Arhitektura

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ray and Maria Stata Center, MIT

Arhitektúra je v najširšem pomenu umetnost in znanost o načrtovanju človekovih gradenj na različnih ravneh, od urbanizma, krajinske arhitekture prek stavbarstva do oblikovanja pohištva in industrijskega oblikovanja. Človek, ki se poklicno ukvarja z arhitekturo je arhitekt.

Arhitektura posega v mnoga področja - matematiko, umetnost, tehnologijo, družboslovje, politiko, obrt itd.

Najstarejši zapis o tej dejavnosti je De Architectura latinskega avtorja Vitruvija, ki pravi, da je arhitektura zasnovana na skladnosti in ravnotežju treh načel: lepote (venustas), trdnosti (firmitas) in koristnosti (utilitas).

Razlika med arhitekturo in gradbeništvom[uredi | uredi kodo]

Razlika med arhitekturo in gradbeništvom je bila v preteklosti pogosto jabolko spora. Nikolaus Pevsner, evropski zgodovinar iz prve polovice 20. stoletja je rekel: »Garaža za kolesa je zgradba, katedrala v Lincolnu je arhitektonsko delo«. Danes je razlika precej nejasna. Rudofsky je v slavnem delu Arhitektura brez arhitektov uvrstil v arhitekturo cel niz zgradb, ki jih oblikujejo amaterji. Čim bolj se vračamo v preteklost, tem večje strinjanje je okoli tega, kar naj bi oz. spada v arhitekturo. Če kot Vitruvij smatramo, da pod arhitekturo spadajo vse dobre zgradbe, ali to pomeni, da slaba arhitektura ne obstaja? Da bi rešili problem, še posebej z obzirom na veliko število zgradb v današnjem svetu, lahko opredelimo arhitekturo kot delo arhitektov. Včasih se je smatralo, da je arhitektura umetnost, gradbeništvo pa inženirstvo. Danes je takšna delitev nesprejemljiva, ker kolikor je vsaka zgradba edinstvena, toliko bolj je pomembno sodelovanje arhitektov in inženirjev, kolikor je pomembna trdnost in zanesljivost zgradbe, toliko je pomembna njena funkcionalnost in estetika, vse to pa v meji koristnosti in uporabnosti končnega cilja. Danes se arhitektura najbolj ozira na visokogradnjo, urbanizem ipd., medtem ko pojem gradbeništvo povezujemo z nizkogradnjo (gradnja mostov, hidrotehnika, ceste ipd.).

Materialnost[uredi | uredi kodo]

Je eden ključnih pojmov, s katerim opredeljujemo/ razumemo arhitekturo. Definira osnovno pojavnost arhitekture. Predstava prostora brez predstave njegove materialnosti ne more obstajati. Materialnost, lahko opredelimo tudi kot lastnost prostora. Prostor z materialnostjo dobi svoj izraz. Skozi materialnost arhitektura dobi svojo obliko, formo, ter v nas vzbuja določene občutke. Arhitekt s premišljeno uporabo materialov, manipulira in oblikuje okolje. Poleg materiala kot takega pa lahko kot sorodni pojem umestimo tudi konstrukcijo, ki je neposredno vezana na material in z njim oblikuje materialnost fizičnega prostora. Vsak material ima svoje lastnosti, ki določajo oziroma usmerjajo obliko arhitekture. Te lastnosti so trdnost, trdost, tekstura, barva… Ne glede na to ali so uporabljeni kot obloga ali konstrukcija, so tradicionalni materiali kot opeka, kamen in les, kulturni gradniki katerih pomen takoj asociiramo z določeno pokrajino, narodno identiteto ali etično vrednoto[1]. Fizični materiali lahko imajo tudi svojo virtualno predstavo (skozi sliko, fotografijo ali besedilo). Virtualni materiali imajo značilno vlogo, ker omogočajo razvoj ter prikaz arhitekturnih konceptov. Nekateri materiali so kombinacija fizičnih in virtualnih materialov. Primeri tega so furnirji ter printi nalepljeni na fizično podlago. Končni načrti ter prostorski prikazi projekta že dajo arhitekturi materialnost zato, ker imajo možnost izvesti realen izdelek. Naše prostorske izkušnje nam omogočajo razumeti in doživeti projekt skozi dvodimenzionalne prikaze. Dober primer tega je »brick country house« projekt, ki ga je naredil Mies Van Der Rohe: bil je nerealiziran projekt, ki pa je imel zelo močan vpliv v moderni arhitekturi. To virtualno materialnost je treba razumeti kot posledico resnične materialnosti v arhitekturi, in ne obratno, saj je virtualno materialnost nemogoče razumeti brez predstave, ki nam jo daje realna materialnost.


Načini gradnje[uredi | uredi kodo]

Koča plemena Toda iz Nilgirisa, Indija. Koče ovalne petkotne oblike so navadno 3 metre visoke, 5.5 metra dolge in 2.75 metra široke. Zgrajene so iz s trstovimi palicami pritrjenega bambusa in pokrite s slamo. Vhod je nenavadno majhen zaradi zaščite pred divjimi živalmi. Vse skupaj je znotraj rahlo položenega kamenja. Sprednji del koče, pogosto iz granita, je poslikan

.

Osnovna načina gradnje sta masivna in skeletna gradnja. Razvila sta se v pradavnini, poleg čistih oblik pa najdemo pogosto pri enem samem arhitekturnem objektu tudi povezovanje obeh. Kot poseben način gradnje, ki se je razvil v zadnjih desetletjih in ga je omogočila sodobna tehnologija, omenimo še sestavljalni način. Pri masivni gradnji gre za zidavo s čvrstimi, povečini malo razčlenjenimi arhitekturnimi elementi in zid, ki zamejujejo prostor, je hkrati tudi nosilna struktura. Odprtin je malo, videti so, kot bi bile izrezane iz zidu, stavbe so pogosto videti trdnjavsko zaprte; iz zunanje podobe ne izvemo ničesar o volumnu in obliki notranjega prostora. Pri skeletni gradnji je dosežena trdnost strukture z uravnoteženjem vertikalnih in horizontalnih prvin (npr. kozolec), ki prevzamejo obremenitev in so konstruktivni elementi. Notranji prostor je lahko svobodno oblikovan (predelne stene ne prevzamejo obremenitev) in tudi zunanje stene so lahko iz materialov, ki nimajo nosilne vloge (stekla, aluminija ipd.).

Središčna in vzdolžna zasnova[uredi | uredi kodo]

V stavbarstvu zgodnjih obdobij sta se uveljavila dva osnovna tipa tlorisa. Prvi izvira iz tlorisa, ki ima v svoji obliki krog, pravilni mnogokotnik ali kvadrat, drugi pa ima v tlorisu pravokotnik ali elipso. Pri obeh zasnovah je pomembno dojemanje prostora, njegovo gibanje ali mirovanje, odpiranje v sosednje prostore oz. zaključenost. Središčna (centralna) stavbna zasnova ima v tlorisu razvidno obliko kroga, mnogokotnika, kvadrata, grškega križa ipd. Centralna stavbna zasnova je tista, ki ji lahko vrišemo ali orišemo krog. Če smo v sredini glavnega prostora, sega pogled do zidov, ki so enako oddaljeni. Okoli najpomembnejšega prostora, ki določa zvrst centralne zasnove, se lahko razvrščajo drugi (praviloma podrejeni) prostori. Centralne stavbe so pogosto krite s kupolami ali s piramidnimi strehami. Razvoj središčno zaznamovane arhitekture spremljamo od prazgodovine (npr. Stonehenge). O vzdolžni (longitudinalni) stavbni zasnovi govorimo takrat, ko je glavni prostor oblikovan tako, da je ena smer (dolžina) precej izrazitejša od druge (širina). To pomeni, da je v tlorisu razviden pravokotnik, elipsa ali podaljšani mnogokotnik ipd. To enoto lahko spremljajo podrejeni prostori, ki podpirajo vzdolžno gibanje. Vzdolžne zasnove poznamo že od prazgodovine naprej. Med izraze take arhitekture štejemo tudi ceste; čeprav so na videz preproste, so pomembne stvaritve podolžnih zasnov v prostoru. Z njimi se srečujemo v tradicionalnih urbanih zasnovah (cesto so obstopile hiše), ne smemo pa pozabiti tudi na slavnostne ceste v starih visokih kulturah, npr. v mikenski, egipčanski, mezopotamskih itd., ko so kipi, zidovi in manjše stavbe ob cesti stopnjevale gibanje, ki se je stekalo proti templju.

Participacija[uredi | uredi kodo]

Pojem participacije v okviru arhitekturne stroke pomeni vključevanje in sodelovanje obče družbe v procesih prostorskega načrtovanja. Njen cilj in hkrati operativno orodje je vzpostavitev komunikacije med arhitekturno stroko, politiko in javnostjo.

Potreba po vključevanju javnosti v načrtovalske procese se je postavila v ospredje v 50ih in 60ih letih prejšnjega stoletja kot odgovor na krizo poznega modernizma. Ta je bila odraz tendence v arhitekturi, da se v imenu tehnološkega napredka in hitrega družbenega razvoja postavi potrebe človeka na drugo mesto, da se ga obravnava kot stroj, se ga objektivira.

Prostorsko načrtovanje sledi željam in potrebam tistih, na katere prostorski posegi posredno in/ali neposredno vplivajo. Vključevanje uporabnikov v proces načrtovanja in upoštevanje njihovih predlogov ima različne pozitivne učinke kot je zavedanje In spoštovanje kulturnih vrednot kot tudi zadovoljevanje posameznikovih potreb po samoizražanju.

Govorimo lahko o dveh kategorijah participacije javnosti: o formalnih in o neformalnih oblikah. Pri formalnih gre predvsem za tiste oblike participacije, ki so večinoma zakonodajno opredeljene kot obvezujoče ali priporočene. Pri neformalnih oblikah pa se večkrat srečujemo s fleksibilnimi in inovativnimi načini participacije. Gre za specifične oblike programov, ki se razlikujejo od primera do primera (shodi, protesti, okrogle mize...) Neformalne in formalne oblike sodelovanja se lahko med seboj dopolnjujejo in so v medsebojni povezavi učinkovito sredstvo za dolgoročno reševanje prostorskih vprašanj.

Za participatorno načrtovanje v arhitekturi je ključno vključevanje uporabnikov od začetka do konca procesa (od projektiranja do izvedbe), pri čemer je bistven prehod iz enosmernega procesa v kontinuiran dialog, ki se nadaljuje tudi po sami izgradnji objekta (transformacije, adaptacije). Poleg dobre komunikacije je za uspešnost sodelovanja nujno tudi to, da se odvija v realnem času. To pomeni, da se v vmesnem času (med projektiranjem in izgradnjo) ne spreminja zakonodaje oz. projekt ne zastari.


1. Albrecht, Johann, 1988. "Towards a Theory of Participation in Architecture: An Examination of Humanistic Planning Theories" Journal of Architecture Education. Vol. 42 str. 24-31

2. De Carlo, Giancarlo, 1980. "An Arhitecture of Participation" Journal of Architecture Education. Vol. 17 str. 74-79

3. Granath A., Jan. "Arhitecture : Participation of users" Journal of Architecture Education.

Področja arhitekture[uredi | uredi kodo]

Arhitektura zajema ogromno področje, od načrtovanja in izdelave delov do izgradnje hiš, pristanišč, mest in celih regij. Zato jo lahko delimo na:

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Frampton, K. et al. Project architecture: creative practice in the time of global capitalism. Ljubljana: Architecture Museum: ARK - Institute for Architecture and Culture: Faculty of Architecture, 2010

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Arhitekturni vodnik