Platon

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Platon
Zahodna filozofija
Antična filozofija
Plato.png
Platon
Ime Platon (Πλάτων)
Datum rojstva 427 pr. n. št.
Kraj rojstva Atene, Grčija
Datum smrti 347 pr. n. št.,
(ok. 76)
Kraj smrti Atene
Šola/tradicija platonizem
Glavna zanimanja dialektika, metafizika, epistemologija, etika, politika, vzgoja, pravo, teologija
Pomembne ideje platonizem, Dobro, Eno in mnoštvo, prispodoba o votlini, vrline, Akademija

Pláton (starogrško Πλάτων: Plátōn, kar pomeni širokoplèč; tudi Aristokles), starogrški filozof, * 27. maj 427 pr. n. št., Atene, Grčija, † 347 pr. n. št., Atene.

Platon je eden najpomembnejših grških filozofov, njegovo delo je temelj vse nadaljnje filozofije. Bil je Sokratov učenec (od svojega 20. do 28. leta), Aristotelov učitelj, ustanovitelj Akademije v Atenah in začetnik filozofske smeri, ki nosi njegovo ime – platonizem.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Platon se je rodil leta 428 oz. 427 pr. n. št. v Atenah v premožni aristokratski družini. Že v mladosti je bil poznan po svojih sposobnostih in učenju, tako da so ga razglasili za Apolonovega sina. Bil je deležen klasične atenske vzgoje, ki je temeljila na vzgoji telesa in razuma. Sprva je bil znan kot sposoben športnik, saj je zmagal na nekaj večjih tekmovanjih. Pozneje se je posvetil umetnosti, predvsem pisanju tragedij in komedij. Plutarh je zapisal, da naj bi se Platon bogovom zahvalil za štiri stvari: da se je rodil kot človek, kot moški, kot Grk in kot atenski meščan v Sokratovem času. Zadnje naj bi bilo odločilno.

Mladost je preživljal v obdobju zadnjega dejanja peloponeške vojne med Šparto in Atenami. Leta 404 pr. n. št. je Šparta porazila Atence in vzpostavila oligarhični režim. A tudi po padcu krvave diktature, ob zmagi nove demokracije, ni bilo konec prelivanja krvi. Prav ta demokratična oblast je namreč Sokrata, »moža, ki je bil, kot lahko trdimo, od vseh, ki smo jih tedaj poznali iz izkušnje, najboljši in tudi sicer najrazumnejši in najpravičnejši« (Fajdon 118a), obsodila na smrt. Platona je srečanje s Sokratom leta 407 pr. n. št. zaznamovalo tako v življenjskih kot v ustvarjalnih odločitvah. Tako kot je ob srečanju s slovitim učiteljem odkril svoje filozofske sposobnosti, je ob njegovi smrti dokončno spoznal, da živi v svetu razpadajočih vrednot. Sokrat je na Platona prenesel filozofska vprašanja: Kaj je življenje, ki ga je vredno živeti, in kaj je resnično življenje? Je Sokratovim sovražnikom uspelo, ko so ga odstranili? So zmagali? Se v tem umoru izraža resničnost? Ali resnica in videz sovpadata? Sokratova smrt ga je močno pretresla, zato se je umaknil na varno. Sprva se je zatekel v Megaro, potem pa je dvanajst let preživel v Veliki Grčiji, Egiptu in Kireni, kjer je prišel pod vpliv različnih filozofskih gibanj (npr. pitagorejcev, Anaksagora, Parmenid ...), ki so nato pomembno vplivali na razvoj njegove filozofije.

Ko se je Platon leta 387 pr. n. št. vrnil v Atene, je ustanovil filozofsko skupnost, imenovano Akademija. Akademija ni bila šolska ustanova v današnjem smislu, pač pa prostor svobodnega in ustvarjalnega miselnega sobivanja. Akademija je bila ena prvih organiziranih šol zahodne civilizacije, kjer je vzgajal bodoče rodove filozofov ter tako omogočil nadaljevanje in razvoj filozofije. Platonov najpomembnejši učenec je bil Aristotel, ki je sorazmerno zgodaj zapustil Akademijo in razvil lastno filozofijo.

Platon je s svojo filozofijo odprl več vprašanj kot kateri koli drugi filozof in sam je na večino le-teh podal svoje odgovore. Njegova dela so se, po zaslugi Bizanca, ohranila v številnih rokopisih. Pod Platonovim imenom se je do danes ohranilo 43 spisov. Ker Sokrat ni ničesar zapisal, je Platon zagotovo želel, da zanamcem zapusti del učiteljevih modrosti, ki jih je bil sam deležen. V Apologiji (Sokratovem zagovoru), ki ga je napisal med letoma 392 in 387 pr. n. št., je skušal pokazati, da obtožnica proti Sokratu ne drži in da je posledica sovraštva, ki je nastalo iz drugih, globljih razlogov. Odgovor, ali je Apologija verodostojno poročilo o Sokratovem zagovoru ali je to zgolj Platonova umetniška stvaritev, je verjetno tak: ni ne eno ne drugo in je hkrati zgodovinsko in umetniško delo.

Paul Friedländer je zapisal, da gre v Apologiji za filozofsko eksistenco nasploh, da se za govorom na sodišču skriva to, kar se je Platon namenil razkriti: eksistenco filozofa, soočenega s poslednjo odločitvijo.

Platon je umrl v Atenah leta 347 pr. n. št..

Ideja[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Platonizem.

Zagovarjal je obstoj netelesnega sveta idej; čutno zaznavni svet naj bi bil le njegov posnetek. Po njegovem neminljiva človekova duša teži k nadčutnemu svetu, telo pa je pri tem kot grob duše samo ovira. Platonov nauk je v tem oziru v nasprotju s sicer pretežno naklonjenim odnosom do telesa v grški kulturi in miselnosti. Svojemu cilju se duša približa v obliki kreposti. Glavnih kreposti – modrosti kot kreposti mišljenja, srčnosti kot kreposti volje ter preudarnosti kot sposobnosti najti mero med uživanjem in askezo – se je mogoče naučiti; končno so vse tri kreposti v ravnovesju s pravičnostjo.

Ideja (grško Idea, pogosto Eidos, redko Ousia) je od človekovega spoznanja neodvisna bitnost, sicer netelesna in s tem časovno in prostorsko nedoločljiva. Ideje pri Platonu obstajajo nasebno in so neminljive. Beseda idea, tako kot beseda eidos, etimološko izvira iz indoevropskega korena *id s pomenom videti.

Idejam lahko pripišemo 3 poglavitne značilnosti:

  1. predmeti uma, mišljenja, za razliko od objektov čutnega zaznavanja[1];
  2. oblike ali ideje dejansko bivajo (za razliko od objektov zaznavanja, ki so podvrženi postajanju - genesis), zato jim pripišemo bitnost (ousia);
  3. oblike ali ideje so večne, za razliko od sveta in stvari v njem, ki so minljivi.

Dobra polis[uredi | uredi kodo]

V svoji kritiki do obstoječih oblik vladavine je Platon zavrgel oligarhijo, demokracijo in tiranijo. Idealna država, oblast najboljših (tj. aristokracija), naj bi bila zasnovana na razredni delitvi družbe ter podreditvi interesov posameznika v splošno korist skupnosti (države). Platon razlikuje tri razrede glede na dolžnost do skupnosti: trgovce in obrtnike, vojake ali čuvaje ter vladajoče (modreci, filozofi). V procesu državne vzgoje in izbora naj bi duhovno najsposobnejše vzgajali za naloge, ki jih čakajo v teoriji in praksi. Voditeljski položaj kot »kralji filozofov« bi dosegli šele po vsestranskih preizkušnjah in po petdesetem letu starosti. Pri opravljanju dolžnosti za skupnost jih ne bi smela ovirati niti družina niti zasebna lastnina.

Dela[uredi | uredi kodo]

Platonovi spisi so podani v obliki dialoga, v katerih po navadi nastopa Sokrat kot glavna oseba (kot starejši in bolj moder ima glavno besedo). V pogovoru pa se mu pridruži še kak mlad Atenec ali pa sofist. Ob tem ne sledijo vsi dialogi istemu obrazcu: npr. v Parmenidu je opisal snidenje ostarelega Parmenida in mladega Sokrata.[2]

V slovenščino je celotni Platonov opus prvič prevedel in komentiral filozof Gorazd Kocijančič.

Kronološki pregled[uredi | uredi kodo]

Zgodnja doba
Razvojna doba
Zrela doba
Pozna doba
Nedokončana dela

Sistematični pregled[uredi | uredi kodo]

Diogen Laert (Διογένης ὁ Λαέρτιος) je zbral vsa Platonova dela, jih pregledal in izločil tiste, za katera je ugotovil, da niso pristna. Vse druge je nato razvrstil v t. i. Corpus Platonicum. (COBISS)

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ spremeni!
  2. ^ Takšno snidenje bi bilo mogoče okoli leta 450 pr. n. št., Parmenid bi tako moral biti res že star, kar pa je lahko tudi eden od Platonovih anahronizmov.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)

(v angleščini)