Mojster Eckhart

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Mojster Eckhart
Zahodna filozofija
Srednjeveška filozofija
Ime Mojster Eckhart
Datum rojstva okoli 1260
Kraj rojstva verjetno Hochheim[1], Turginija, Nemčija
Datum smrti okoli 1328
Kraj smrti Avignon ali Köln
Šola/tradicija krščanski novoplatonizem, mistika Renske šole
Glavna zanimanja metafizika (s teologijo), etika, mistika
Pomembne ideje razlika Bog in boštvo (Gottheit, die)

Mojster Eckhart (pravo ime Eckhart von Hochheim, tudi Eckehart), nemški teolog, filozof in mistik, * okoli 1260, Hochheim, Turginija, Nemčija , † okoli 1328, Avignon ali Köln.

Vzdevek Mojster se povezuje na dosežen naziv magistra teologije in ne povsem določenih razlogov je ta naziv sčasoma postal njegovo prepoznavno ime. Kljub temu, da je bil njegov učitelj med drugimi Albert Veliki, ga zgolj utrjevanje temeljnih konceptov novoplatonizma povezuje z dominikansko intelektualno linijo, ki je počasi prihajala pod vpliv aristotelizma talentiranega Albertovega učenca Tomaža Akvinskega. Najpomembnejši filozofski prispevek je vpeljava razlikovanja med Bogom in boštvom (nemško die Gottheit). Sicer je tudi spoznanje Boga središčna podmena njegovih intelektualnih in mističnih prizadevanj.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Eckhart je bil verjetno rojen v vasi Tambach, v bližini Gotha, v Landgraviate Turingiji, nekje med 1250 in 1260. Prej je veljalo, da je bil rojen v plemiški družini lastnikov zemljišč, vendar to izvira iz napačne razlage arhiva iz tistega obdobja. V resnici je malo znanega o njegovi družini in njegovem začetku življenja. Njegovo krščansko ime je Eckhart, njegov priimek pa Von Hoccheim.

Eckhart se je pridružil dominikancem v Erfurtu, verjetno ko je bil star okoli osemnajst let in se domneva, da je študiral v Kölnu. Morda je tudi študiral na univerzi v Parizu, pred ali po njegovem času v Kölnu.

Prvi trdni dokazi za njegovo življenje so, ko 18. aprila 1294 nastopi kot pridigar na Sentences of Peter Lombard, ki se je odvijal leta 1293. Pridigal je velikonočni Govor (na SERMO Paschalis ) na dominikanskem samostanu sv. Jacquesa v Parizu.  V poznih 1294, je bil Eckhart tudi v Turingiji. Njegovo prvo vernakularno delo je bilo Reden der Unterweisung (Pogovori navodila / svetuje o razsodnosti), to je bila serija pogovorov objavljenih v Dominikanskih novincah, ki izvirajo iz tega časa (c1295-1298). Leta 1302 je bil poslan v Pariz. Tam je ostal do 1303. Kratka Pariška vprašanja izvirajo iz tega časa.

V poznih 1303 se je Eckhart vrnil v Erfurt. Tako je bil odgovoren  za sedeminštirideset samostanov  v tej regiji. Očitki proti njemu in provinci Teutonie  v splošnem poglavju v Parizu 1306, v zvezi z nepravilnostmi, so bili nepomembni, saj ga je Aymeric iz Piacenze imenoval za svojega vikarja. Eckhart je živel v  Saški do 1311, v tem času je ustanovil tri samostane za ženske.

Dne 14. Maja, 1311 je bil Eckhart imenovan za učitelja iz strani skupščine v Neaplju. Biti povabljen nazaj v Pariz kot magister je bil velik privilegij, katerega je imel prej le Tomaž Akvinski. Eckhart je ostal v Parizu dve šolski leti, do poletja 1313, in je živel v isti hiši, kot je včasih William Pariški.

Nato pa sledi dolgo obdobje, za katerega je znano le, da je preživel del časa v Strasbourgu. Ne vemo točno kaj je tam počel, zdi pa se da se je predvsem ukvarjal z duhovnim vodstvom in pridiganjem v Dominikanskih samostanih.

Prehod v kroniki leta 1320, v veljavi v rokopisu (prim Wilhelm Preger, i. 352-399) govori o Eckhartu, ki je bil osumljen krivoverstva. To je nenavadno, da bi bil človek, ki je bil obsojen krivoversvtva imenovan za učitelja v eni izmed najbolj znanih šol v redu. Njegov značilni stil bi lahko vzeli pod drobnogled že njegovi frančiškanskih nasprotniki.

Leta 1320 ga je Kölnski nadškof obtožil herezije, leta 1329 je papež Janez XXII. v buli In Agro Dominico v tezah obsodil Mojstrova učenja za krivoverska. Dve leti pred sodbo je Mojster Eckhart izginil in do časa izreka sodbe verjetno umrl. Dominikanski meniški red si danes prizadeva za popolno rehabilitacijo obsojenih tez in za razglasitev Mojstra Eckharta kot blaženega.

Vpliv[uredi | uredi kodo]

Eckhart je bil eden izmed najbolj vplivnih kristjanskih neoplatonistov  13. Stoletja  in ostal znan tudi do poznega srednjega veka. Obsodbe odlomkov iz njegovih del (herezija), mečejo senco na njegov ugled za kasnejše bralce.

Skupina, Prijatelji Boga, privrženci Eckhartu, je obstajala v skupnostih po vsej regiji in širila njegove  ideje pod vodstvom takih duhovnikov, kot so John Tauler in Henry Suso.

Bistvo njegovega učenja je bilo potovanje duše k bogu v štirih fazah: 1. zaznavanje neobstoja stvari stran od boga, ki je njiva bit – torej ne obstaja nič drugega kot bog 2. odkrivanje podobnosti med seboj in  bogom-podobnost 3. združevanje sebe z bogom – identifikacija 4. pomakniti se preko boga, da odkrijemo neko božanstvo za bogom – prehod.


Prepričanje nekaterih zgodnjih piscev dvajsetega stoletja, je bilo, da so bila dela Meistra Eckharta kmalu po njegovi smrti pozabljena. To ni bilo res saj so leta 1960 odkrili rokopis, ki vsebuje okoli šeststo odlomkov o Eckhartovih delih, in jasno izhaja iz izvirnika, ki je v Kölnu .

Jasno je tudi, da se je Nikolaj Kuzanski, nadškof v Kölnu v 1430s in 1440s ukvarjal s študijo o Eckhartu. Sestavil je veliko zbirko Eckhartovih latinskih del (zbirko, ki še vedno živi). Pojasnila v rokopisih prikazujejo njegovo natančno študijo Eckhartovih del (latinski shoalistični spisi: Quaestiones).

Dela[uredi | uredi kodo]

Fragment najstarejše znane Eckhartove pridige iz zbirke Univerze v Göttingenu

Njegov opus lahko razdelimo na teološki del namenjen izvedencem v teologiji in pridigarskega namenjen članom dominikanskega reda. Teološke razprave je pisal v latinščini, skozi zgodovino se je ohranilo le malo teh razprav. Širši dominikanski skupnosti je namenjal pridige v nemščini, ki so najpomembnejši ohranjeni vir njegovih idej.

Obsodba[uredi | uredi kodo]

Leta ga je Kölnski nadškof obtožil herezije, leta 1329 je papež Janez XXII. v buli In Agro Dominico v tezah obsodil Mojstrova učenja za krivoverska. Dve leti pred sodbo je Mojster Eckhart izginil in do časa izreka sodbe verjetno umrl. Dominikanski meniški red si danes prizadeva za popolno rehablitacijo obsojenih tez in za razglasitev Mojstra Eckharta kot blaženega.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Točen kraj rojstva je negotov.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Hribar, Tine, »Filozofija religije : poglavja o onto-teo-logiji«, Oddelek za filozofijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana 2000, str. 185-197 (COBISS)
  • Maurer, Armand A., »Srednjeveška filozofija zahoda«, Mohorjeva družba, Celje 2001 (COBISS)
  • Mojster Eckhart, »Pridige in traktati«, Mohorjeva družba, Celje 1995 (COBISS)
  • Vorländer, K. 1977. Zgodovina filozofije: Prva knjiga. Ljubljana: Slovenska matica.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]