Indoevropski prajezik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Indoevropski prajezik je rekonstruiran jezik, skupni prednik vseh indoevropskih jezikov. Obstoj jezika so jezikoslovci sprejeli skozi stoletja, čeprav nestrinjanja še vedno obstajajo.

Jezikovni odnosi[uredi | uredi kodo]

Prva ovira pri preučevanju tujih jezikov je učenje novega besedišča. Te besede nato primerjamo med seboj in poiščemo podobnosti. Te podobnosti med jeziki pa lahko razložimo na dva načina. Prvi je ta, da lahko nekatere besede razložimo z razpršitvijo izposojenk (npr. od latinščine k drugim jezikov Evrope). Druga pa ta, da so besede lahko razložene z njihovo skupno genetsko dediščino (npr. nekoč je bil prvoten jezik, iz katerega se je določen jezik odcepil stran). Skozi 16. stoletje so se koščki jezikovne sestavljanke pričeli sestavljati. Joseph Scalinger je uporabil način, kjer je v različnih jezikih Evrope prikazal koncept »Boga« in kako jih deli v različne skupine. V tem lahko vidimo semena Romanov, Germanov in slovanskih jezikovnih skupin. V poznem 16. stoletju so jezuitski misionarji začeli delati v Indiji. Sveti Francis Xavier je seznanil Evropo s prvim primerom sanskrta (klasičen jezik antične Indije, v pismu, napisanem leta 1544). William Jones domneva, da so stara indijščina, grščina, latinščina, perzijščina, gotščina in keltščina izpeljane iz skupnega prednika. Do leta 1800 je bil uvoden model za razmerja med mnogimi jeziki Evrope in nekaterimi iz Azije seestavljen. Jezikovna skupina je bila znana kot indogermanska. Ker so bila razmerja skozi jezikovne skupine odnosno očitna, je bil razvoj hiter. Indoevropski jeziki si delijo notranje in zunanje odnose. Notranji odnosi so izraženi kot narečni odnosi med različnimi jeziki. Zunanji odnosi se primarno ukvarjajo z indoevropsko jezikovno skupino in v kakšnem sorodu je z drugimi skupinami.

Umestitev pradomovine v prostor in čas[uredi | uredi kodo]

Pri časovni umestitvi ide. prajezika si pomagamo z leksikalno-arheološko analizo. To pomeni, da moramo jezikovna dejstva povezati z izsledki arheologije in jih umestiti v čas. Jezikoslovci so ugotovili, da se ni mogel govoriti pred neolitikom, ker kažejo rekonstruirane besede in arheološki izsledki na stalno poselitev, poljedelstvo, gojenje domačih živali. *hzoṷis »ovca« Podatki kažejo na 4. tisočletje pr. n. š. (najdemo že udomačenega konja in poljedelstvo). Ob upoštegvanju vsega besedišča pa se domovina postavi za čas med 4500 in 2500 pr. n. št. (konec mlajše kamene dobe in začetek bronaste). Lahko bi bila tudi manjša, vendar so razlike med jeziki že prevelike.

Glede kraja govora prajezika uporabljamo leksikalno-geografsko analizo. Prvi raziskovalci so razlagali pradomovino s pomočjo Biblije, ki je predvidevala skupen začetek za človeštvo. Včasih so govorili o jafetskih jezikih. Nemci so začeli poudarjati, da je pradomovina na severu Evrope (beseda za lososa). V času nacionalizma so začeli govoriti o Arijcih (pripadniki indijske rase). Šlo je za zlorabo znanosti, Trdili so, da so Nemci prvi pravi Indoevropejci in začel se je uporabljati izraz indogermanski jezik. Leksikalno-geografska analiza se upira na besede za floro in favno. Za lososa se je izkazalo, da je lahko šlo za postrv. Pradomovina je morala biti področje z gozdovi in vodnimi površinami. Pradomovina ni bila ob morju, ker jeziki nimajo skupne pomorske terminologije (noben ide. jezik nima prvotne besede za morje).

Dejavniki določanja pradomovine in hipoteze[uredi | uredi kodo]

Pri določanju pradomovine si pomagamo z različnimi dejavniki. Najprej izločimo področja, kjer se v začetku historičnega časa govorijo neide. jeziki ter področja, kjer so bili staroselci najverjetneje naseljeni pred Indoevropejci. Nato pogledamo, kje se jeziki nahajajo v historičnem času, ob tem pa upoštevamo možne predhistorične migracije, za katere pa ne vemo natančno, kako so potekale. Pri tem se nam pojavlja vprašanje, kako veliko področje lahko naseljuje nek jezik, ne da bi razpadel. Velikost je odvisna od konfiguracije terena (v hribih je jezik bolj razčlenjen kot na ravnini), povezanost posameznih področjih med seboj ter način premikanja (če so se premikali s konjem, so obvladovali večje področje). Mallory in Adams pravita, da je bilo ozemlje veliko od 250.000 do milijona km2. Tukaj uporabimo tudi leksikalno-geografsko analizo. Obstaja pa še nekaj dejavnikov. Tako npr. jeziki, ki so geografsko bolj oddaljeni od ostalih, so se verjetno selili od jedra. Gledamo lahko tudi na število populacije in gostoto jezikov (kje je center gravitacije). Jezik, ki kaže na največ arhaičnih potez, je verjetno ostal na mestu pradomovine. Obstaja veliko hipotez, ki postavljajo pradomovino na različne konce Evrazije. Razlike nastajajo, ker vsaka poudarja kakšen drug princip oz. kombinacijo principa določanja lokacije.

Kurganska hipoteza[uredi | uredi kodo]

Pradomovina naj bi bila v stepah današnje Ukrajine ali južne Rusije v času med 4500 in 2500 pr. n. št. Njena zagovornica je Marija Gimbutas, ki povezuje Indoevropejce s kulturo kurganov, podpira pa jo tudi James Patrick Mallory.[1]

Anatolska hipoteza[uredi | uredi kodo]

Njen zagovornik je arheolog Renfrew, ki je prepričan, da so se ide. jeziki selili iz Anatolije skupaj s kmetijstvom. Selili so se torej zaradi nuje po obdelovalnih površinah. Prehajati naj bi začeli v 7. stoletju pr. n. š., kar pa je z vidika jezikoslovja postavljeno prezgodaj (glede na podatke iz ide. besedišča). Jeziskoslovca, ki sta vendarle zagovarjala to teorijo, sta Tomas Gamkrelidze in Vjačeslav Ivanov, ki pradomovino postavljata v današnjo Armenijo v 4. tisočletje pr. n. š.

Srednja Evropa in del Balkana[uredi | uredi kodo]

To je center gravitacije ide. jezikov. Ena od hipotez povezuje Indoevropejce s podrčjem kulture linearne keramike (Nizozemska, Francija na zahodu; Romunija, Ukrajina na vzhodu). Druga pa povezuje Indoevropejce s področjem kulture vrvičaste keramike med 3200 in 2300 pr. n. št. in je obsegala velik del Nemčije, do Nizozemske, Švice in južne Skandinavije ter del Rusije in Ukrajine.

Družinska debla[uredi | uredi kodo]

Anatolski jeziki nedvomno veljajo za prvo skupino, ki se je ločila od ostale praindoevropske skupnosti, saj ne delijo inovacij z drugimi indoevropskimi jeziki. Indoiranski jeziki skupaj z balto-slovanskimi jeziki delijo satemizacijo in pravilo ruki. Obstajajo tesne povezave med grščino in armenščino, zato je utemeljena domneva, da so bili njuni predniki nekoč tesno povezani na Balkanu. Obenem obstajajo tesne povezave med grško-armensko skupino in indoiranskimi jeziki, predvsem v morfoloških inovacijah. Prav tako obstajajo povezave med antičnimi italskimi in keltskimi jeziki. Severozahodni evropski jeziki imajo skupno vrsto izposojenk, verjetno iz substratnih staroevropskih jezikov. Položaj toharščine je problematičen, ker gre za kentumski jezik na skrajnem vzhodu, poleg tega je morfološko tesneje povezana z indoevropskimi skupinami severozahodne Evrope.

Metode[uredi | uredi kodo]

Poznamo primerjalno metodo ter primerjalno rekonstrukcijo.

Fonologija[uredi | uredi kodo]

Indoevropski prajezik je imel 3 števila (ednino, dvojino, množino), tri slovnične spole ter 8 sklonov. Dvojina je izpričana v majhnem številu jezikov.

nezveneči zveneči aspirirani
labiali p b bh
dentali t d dh
palatali k g gh
velari k g gh
labiovelari kw gw gwh
sibilanti s
laringali h1 h2 h3 h4
likvide r l
nazali m n
polvokali y w
vokali e, ē o, ō a, ā

Samostalnik[uredi | uredi kodo]

Ide. deli Evropo še z uralsko jezikovno skupino (sem spadajo madžarščina, finščina, estonščina in številni drugi jeziki med Z in V Uralom). Manj znana pa je povezava med ide. in semitsko skupino.

Koren[uredi | uredi kodo]

Koren je imel strukturo (C)CeC(C)- Na koren se je lahko dodal sufiks in tako je bilo tvorjeno deblo. Na to deblo dodamo še končnico, ki je odvisna od števila in recimo tudi spola. V t.i. korenskih samostalnik nimamo sufiksa pred končnico. Formula za pide. besedo bi tako bila R-(S)-E (R je koren, S je sufiks in E je končnica).

Osnovne končnice za ide. samostalnik[uredi | uredi kodo]

ednina množina dvojina
nominativ -s, -0 -es -h1(e)
vokativ -0 -es -h1(e)
akuzativ -m -ns -h1(e)
genitiv -(o)s -om -h1(e)/ohsx
ablativ -(o)s; -(e)d bhyos -h1(e)/ohsx
dativ -ei -mus -me/ohx
lokativ -i, -0 -su -h1ou
instrumental -(e)h1 -bhi bhih1

Pridevniki[uredi | uredi kodo]

Rekonstruirani so podobno kot samostalniki: koren, deblo in končnica z moškimi ali srednjimi končicami, ki ustrezajo o-deblu in ženskimi končnicami, ki uporabljajo h2- končnice.

Zaimki[uredi | uredi kodo]

Dokazi za zaimke v ide. so bogati in vključujejo osebne zaimke, povratne zaimke, vprašalne, oziralne in kazalne. Pide. ima posebne osebno zaimke za prvo in drugo osebo, za tretjo pa se uporabljajo kazalni zaimki.

tabela.

Števniki[uredi | uredi kodo]

Sihler Beekes
ena *Hoi-no-/*Hoi-wo-/*Hoi-k(ʷ)o-; *sem- *Hoi(H)nos
dve *d(u)wo- *duoh₁
tri *trei- (polna stopnja) / *tri- (ničta stopnja) *treies
štiri *kʷetwor- (o-prevojna stopnja) / *kʷetur- (ničta stopnja) *kʷetuōr
pet *penkʷe *penkʷe
šest *weḱs *(s)uéks
sedem *septm̥ *séptm
osem *oḱtō, *oḱtou ali *h₃eḱtō, *h₃eḱtou *h₃eḱteh₃
devet *(h₁)newn̥ *(h₁)néun
deset *deḱm̥(t) *déḱmt
dvajset *wīḱm̥t-; v originalu morda *widḱomt- *duidḱmti
trideset *trīḱomt-; v originalu morda *tridḱomt- *trih₂dḱomth₂
štirideset *kʷetwr̥̄ḱomt-; v originalu morda *kʷetwr̥dḱomt- *kʷeturdḱomth₂
petdeset *penkʷēḱomt-; v originalu morda *penkʷedḱomt- *penkʷedḱomth₂
šestdeset *s(w)eḱsḱomt-; v originalu morda *weḱsdḱomt- *ueksdḱomth₂
sedemdeset *septm̥̄ḱomt-; v originalu morda *septm̥dḱomt- *septmdḱomth₂
osemdeset *oḱtō(u)ḱomt-; v originalu morda *h₃eḱto(u)dḱomt- *h₃eḱth₃dḱomth₂
devetdeset *(h₁)newn̥̄ḱomt-; v originalu morda *h₁newn̥dḱomt- *h₁neundḱomth₂
sto *ḱm̥tom; v originalu morda *dḱm̥tom *dḱmtóm
tisoč *ǵheslo-; *tusdḱomti *ǵʰes-l-

Glagol[uredi | uredi kodo]

Rekonstrukcija glagolskega sistema je najbolj kompleksna poteza indoevropskega prajezika. Tudi glagol je bil spregan v treh številih (ednina, dvojina, množina). Imel je dva načina (aktiv in medio-pasiv). Časi so obsegali prezent, aorist in perfekt (čeprav perfekt ni pustil sledi v anatolskih jezikih). Imperfekt je podedovan in najboljši dokaz prihaja iz indoiranskih jezikov, grščine in armenščine ter predstavlja jugovzhodno inovacijo. Imamo tudi dokaz za futur. Imeli so 4 glagolske načine: indikativ, injunktiv, optativ in imperativ. V anatolščini je distinkcija med indikatom in imperativom.

Osebne končnice so razdeljene na dve veliki skupini. Vsaka ima primarne in sekundarne končnice. Eno imenujemo »atematska« spregatev (tukaj nimamo tematskega vokala med korenom ali deblom in osebno končnico) ter »tematsko« spregatev (ki ima tematski vokal *-e-/*-o-). Primarne končnice so rabljene za prezent (in futur) indikativa. Sekundarne končice pa za neprezentove čase indikativa, za injunktiv, optativ.

Buck Beekes
Tematska Atematska Tematska Atematska
Ednina 1. *-mi *-ō *-mi *-oH
2. *-si *-esi *-si *-eh₁i
3. *-ti *-eti *-ti *-e
Množina 1. *-mos/mes *-omos/omes *-mes *-omom
2. *-te *-ete *-th₁e *-eth₁e
3. *-nti *-onti *-nti *-o

Sklici[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Hock, Hans Henrich (1991). Principles of historical linguistics. Berlin, New York : Mouton de Gruyter.
  • Klemenčič, S., (2011). Pregled indoevropskih jezikov. Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete.
  • Mallory, James Patrick (1989). In search of the Indo-Europeans: language, archaeology and myth. London: Thames and Hudson. COBISS 38414081. ISBN 0-500-27616-1. 
  • Mallory, James Patrick, (2007). The Oxford introduction to Proto-Indo-European and the Proto-Indo-European world. Oxford [etc.] : Oxford University Press.