Friedrich Wilhelm Nietzsche

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Friedrich Wilhelm Nietzsche
Zahodna filozofija
Filozofija 19. stoletja
Nietzsche1882.jpg
Ime Friedrich Nietzsche
Datum rojstva (1844-10-15)15. oktober 1844
Kraj rojstva Röcken bei Lützen, Kraljevina Prusija
Datum smrti 25. avgust 1900 (1900-08-25) (55 let)
Kraj smrti Weimar, Nemško cesarstvo
Šola/tradicija eksistencializem, postmodernizem, poststrukturalizem, psihoanaliza
Glavna zanimanja estetika, etika, ontologija, filozofija zgodovine, psihologija, aksiologija
Pomembne ideje apolonično in dionizično, »Bog je mrtev«, večno vračanje istega, čredni nagon, prevrednotenje vseh vrednot, nadčlovek, volja do moči, eksperimentalna filozofija

Friedrich Wilhelm Nietzsche [frídrih vílhelm níče], nemški filozof in klasični filolog, * 15. oktober 1844, Röcken pri Leipzigu, Saška, Prusija (sedaj Nemčija), † 25. avgust 1900, blizu Weimarja, Nemčija.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Nietzsche se je rodil v Röcknu pri Lütznu na Saškem in je eden največjih nemških filozofov 19. stoletja. Mnogi Nemci ga imajo za enega izmed največjih piscev nemške proze. Ime je dobil po pruskem kralju Friedrichu Wilhelmu IV. Izvira iz družine protestantskih duhovnikov: njegov oče in oba stara očeta so bili luteranski pastorji. Njegovo šolanje in univerzitetni študij sta temeljila na preučevanju klasikov. Njegova akademska pot pa je bila tako sijajna, da je postal profesor filologije že sredi svojih dvajsetih let (24 let). Filozofije ni nikoli formalno študiral, začela ga je zanimati, ko je bral Schopenhauerja ( nemški filozof v 18.stol., ki je imel tudi vzdevek 'filozof pesimizma'. Trdil je, da umetnost predstavlja edino vrsto spoznanja, ki ni podrejeno volji, razumel pa jo je tudi kot edini beg iz sveta, v katerem ni razuma). Odpovedal se je svoji akademski poti in ga posnemal. Živel je samotno in preprosto življenje ter pogosto potoval po Švici in Italiji. V več kot šestnajstletnem obdobju pisanja in objavljanja, so njegovi spisi ostali neznani. Bil je eksistencialist in imoralist*. Tragično je, da je sredi svojih štiridesetih let duševno zbolel, bolezen pa je skoraj zagotovo povzročil sifilis. Vse do smrti leta 1900 je ostal neozdravljivo bolan. Čeprav je v zadnjem desetletju 19.stol. s svojimi spisi dosegel mednarodno slavo, se sam tega ni več zavedal.

Šolanje[uredi | uredi kodo]

Šolal se je v Schulpfortu. Bil je sijajen učenec. Leta 1864 je odšel na univerzo v Bonn in potem v Leipzig. S 24. leti je bil imenovan za profesorja klasike na univerzi v Baslu. Redni profesor je postal leta 1870, vendar se je temu devet let kasneje odpovedal zaradi slabega zdravstvenega stanja.

Schopenhauer in Wagner[uredi | uredi kodo]

Poleg tega, da je bil Schopenhauerjev učenec, je Nietzscheja še kot mladeniča zelo privlačil skladatelj Richard Wagner. Postala sta osebna prijatelja, čeprav je bil Wagner toliko starejši, da bi mu lahko bil oče. Toda Nietzsche je dokazal svojo neodvisnost, ko se je pozneje uprl tako Schopenhauerju kot Wagnerju in napisal znamenito polemiko proti Wagnerju v dveh knjigah Primer Wagner (1888) in Nietzsche versus Wagner (1895). Nietzsche se je strinjal s Schopenhauerjem, da ni boga in da nimamo nesmrtne duše. Prav tako se je strinjal, da je naše življenje v glavnem nesmiselno trpljenje in prizadevanje, ki ga poganja iracionalna sila, imenovana volja, toda zavrnil je Schopenhauerjevo stališče, da je ta svet le nepomemben del vse resničnosti. Predvsem pa je zavrnil Schopenhauerjev sklep, da bi se z gnusom morali odvrniti od sveta, ga zavrniti in se umakniti iz njega. Sam je bil mnenja, da bi morali živeti polno življenje in ga kar se le da izkoristiti. Osrednje vprašanje Nietzschejeve filozofije je, kako to najbolje storiti v nesmiselnem svetu brez boga.

»Bog je mrtev«[uredi | uredi kodo]

Njegovo izhodišče je bilo, da Boga danes ni več. Ubili smo ga mi s svojim vztrajanjem pri veri v religijo samo. Po njegovem mnenju vera v Boga kot jo predstavljajo cerkve, siromaši življenja ljudi. Vera v nebesa po smrti omejuje sedanje dostojanstvo in vrednost človekovega bivanja. Posmrtnega življenja ni, obstaja le ta svet, v katerem živimo. Skoraj ni dvoma, da je Nietzsche gledal nase kot na nekakšnega preroka. Čutil je, da ima za svojo generacijo nalogo, da jo zbudi iz spanja in izpostavi njene lažne vrline.

Morala in vrednote[uredi | uredi kodo]

Nietzsche je silovito napadel našo navezanost na obstoječo moralo in vrednote. Pravi da te v glavnem izvirajo iz Stare Grčije in judovsko-krščanske tradicije, kar po njegovem pomeni, da prihajajo iz popolnoma drugačnih družb, kakor so današnje in iz religij, v katere marsikdo ne verjame več. Pravi, da tega stanja stvari ni več mogoče zagovarjati, ker življenja ne moremo utemeljiti na vrednostnem sistemu, katerega temelje zavračamo. S tem postaja naše življenje lažno. Nato je napadel obstoječe vrednote in trdil, da jih nikakor ne bi smeli ohraniti. Ljudje so se dvignili nad živalsko stanje in razvili civilizacijo, vključno z vso kulturo – močni je vedno odstranjeval šibkega, zmožni nezmožnega, pametni neumnega. Ti procesi so potekali v neštetih stoletjih in le zato so lahko nastale stvari, ki jih v našem življenju najbolj spoštujemo. Kasneje pa so prišli t.i. moralisti, kot na primer Sokrat in Jezus ter trdili, da so vse te vrednote napačne – obstajati bi morali zakoni, ki bi šibkega varovali pred močnim, in da bi morala zavladati pravičnost ne pa moč, in zemlja bi morala biti last ponižnih, ne pa pogumnih. Procesi, s katerimi se je človek dvignil nad živali in razvil civilizacijo, so se tako zasukali nazaj – naravnim voditeljem, pogumnim, samozavestnim, iznajdljivim, je nadel verige vrednostni sistem, ki jih je enačil s povprečnim človeštvom. (Bil je prepričan, da izjemne posameznike omejuje vrednostni sistem, ki jih postavlja na isto raven z množico.) Tipične lastnosti sužnjev so začeli hvaliti kot kreposti – v imenu morale. Nietzsche pravi, da je zanikanje vsega kar sta ustvarili kultura in civilizacija najslabša možna dekadenca ter da se tako ne sme nadaljevati. Po njegovem mnenju mora novo moralo in vrednote ustvariti človek sam, ker boga in nobenega drugega sveta ni in ko enkrat spoznamo, da si vrednote ustvarjamo sami, ugotovimo tudi, da si lahko izberemo tiste, ki so nam najbolj v prid. Človek si že od nekdaj želi moči in oblasti in stremi k dosegu samoizpolnitve. Nietzsche temu prizadevanju pravi 'volja do moči', pri tem pa ni mislil le na politiko in osvojitve, temveč tudi na kulturno dejavnost. Zanj je človek, ki razvije vse svoje zmožnosti 'nadčlovek', saj se nekako dvigne nad druge (Luther, Napoleon, Goethe). Najbolj nadarjeni posamezniki bi tako živeli polno življenje, namesto frustracij pa bi doživljali osebno srečo. Vsak od nas bi si moral prizadevati za samoizpolnitev, živeti polno življenje, mi reči 'da' in doseči vrhunec svojih zmožnosti.

Hitler in Mussolini[uredi | uredi kodo]

Utemeljitelj fašizma Mussolini je bral Nietzscheja, Hitler pa je Mussoliniju podaril Nietzschejeva zbrana dela na njunem zgodovinskem srečanju leta 1938 na brennerskem prelazu. Nacisti so v svoji propagandi pogosto uporabljali Nietzschejeve izraze, denimo 'nadčlovek' in 'volja do moči'. Vendar pa Nietzsche ni nikoli bil ne nacionalist ne antisemit, zato je povezava njegovega pojmovanja nadčloveka z nacistično idejo o čisti arijski rasi popolnoma napačna.

Filozofska dela[uredi | uredi kodo]

  • Rojstvo tragedije iz duha glasbe (Die Geburt der Tragödie aus dem Geiste der Musik)
  • Človeško, prečloveško (Menschliches, Allzumenschliches)[1]
  • Jutranja zarja (Morgenröte)
  • Vesela znanost (Die fröhliche Wissenschaft)
  • Tako je govoril Zaratustra (Also sprach Zarathustra)
  • Onstran dobrega in zlega (Jenseits von Gut und Böse)
  • Somrak malikov (Götzen-Dämmerung)
  • Ecce Homo
  • Antikrist (Der Antichrist)
  • Primer Wagner (Der Fall Wagner)
  • H genealogiji morale (Zur Genealogie der Moral)
  • Volja do moči (Der Wille zur Macht)

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ v spomin Voltairu ob obletnici njegove smrti 30. maja 1778

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]