Krajinsko slikarstvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Krajina ali pejsaž je upodobitev, na kateri je najpomembnejša pokrajina. Krajino glede na motiv delimo na več vrst. V osnovi pa ločimo urbano in neurbano krajino.

Krajinska freska iz Pompejev
Iluminacija iz Sijajnega horarija vojvode Berryjskega
Pieter Brueghel stoletja, Ikarov padec
Konrad Witz, Čudežni ribolov (1444)
Albrecht Altdorfer, Donavska krajina pri Regensburgu
Giuseppe Zola: Krajina s pastirjem in čredo (18. stoletje)
Anton Karinger: Triglav iz Bohinja (19. stoletje)

Urbani krajini sta veduta in panorama (mest, trgov ali ulic), medtem ko v primerih osredotočenja na en sam objekt pravimo temu portret arhitekture. Med neurbanimi krajinami kot najpogostejše omenimo gorske, gozdne ali morske pejsaže.

Krajinske slike lahko vključujejo urbane elemente (pri neurbanih) in človeške figure, vendar te igrajo podrejeno vlogo. Med krajinami, ki največkrat vključujejo urbane elemente so marine, kjer so po navadi prikazani tudi deli pristanišča ali ladje na morju.

Glede na način predstavitve, oziroma umetnikov odnos do stvari delimo krajino na realistično in idealistično, seveda pa obstaja ogromno slik, ki nihajo med tema dvema poloma. Najbolj uveljavljena idealna krajina je tako imenovana arkadijska krajina.

Razvoj krajine[uredi | uredi kodo]

Antika[uredi | uredi kodo]

Zametke krajine najdemo že v staroegipčanskem stenskem slikarstvu, vendar pa je perspektivne pejsaže ustvarilo šele grško slikarstvo v obdobju helenizma. To lahko ugotovimo sicer le iz rimskih posnetkov, ki so se ohranili v Pompejih, Herkulanumu in Rimu, pa tudi po opisih antičnih piscev. Grška umetnost je dodobra razvila iluzionistično krajino z zelo uspešnim perspektivičnim poglabljanjem prostora. To zvrst slikarstva so gojili tudi v Rimu, ohranilo in razvilo pa jo je bizantinsko slikarstvo.

Krajina v vlogi ozadja se z izjemo Italijanskega polotoka ni ohranila v nepretrgani tradiciji, ampak jo je ponovno uveljavila šele karolinška renesansa.

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Srednjeveška umetnost naravi ni namenjala velike pozornosti, omejena je bila le na simbolične detalje, ki so shematično predstavljali ozadje. Ko pa si je pridobila vlogo označevalca in določevalca prizora, se je začela naglo razvijati. V poznem srednjem veku sta k temu pripomogla tudi spreminjajoči se odnos do narave in porajajoči se naturalizem.

Predvsem na Flamskem in Nizozemskem, pa tudi v Lombardiji in Toskani, so v 14., 15. stoletju nastajale vedno bolj realistične podobe krajine z obvladovanjem perspektivičnega poglabljanja prostora. Vendar ne poznamo še samostojnega pejsaža. V najbolj razvitih delih (Knjiga o zaljubljenem srcu, Sijajni horarij vojvode Berryjskega) gre za krajinsko ozadje, ne pa za čisto krajino. Podobno velja za prvi krajinski portret, upodobitev Ženevskega jezera z okolico na sliki slikarja Konrada Witza Čudežni ribolov.

Renesansa[uredi | uredi kodo]

V renesansi se je zanimanje stopnjevalo. Odkritje linearne perspektive in nagli razvoj zračne perspektive sta omogočila povsem realno krajino, ki pa tudi tu še dolgo ni presegla vloge ozadja. Aktivno so jo razvijali nizozemski slikarji (Jan van Eyck, Robert Campin, Hans Memling, Joachim Patinir...), predstavniki donavske šole (Albrecht Altdorfer, Huber..) in beneški mojstri (Giorgione, Tizian, Jacopo Bassano...). Do 16. toletja so čiste krajine nastajale le kot študije in avtorjevi osnutki. Najodličnejše te vrste predstavljajo Leonardove študije in Dürerjevi akvareli. Prvi čisti pejsaž, Donavska krajina pri Regensburgu, Albrechta Altdorferja je ohranjena šele iz leta 1520. V drugi polovici 16. stoletja se je krajina naglo razvijala in dosegla enega od vrhuncev v delih Pietra Brueghla starejšega.

Barok in klasicizem[uredi | uredi kodo]

V baroku sta se jasno oblikovali dve smeri. Idealizirana krajina, ki so jo gojili predvsem v Italiji (Adam Elsheimer, Paul Bril, Annibale Carracci, Nicolas Poussin..) in realistična krajina nizozemskih mojstrov (Jan van Goyen, Jacob van Ruisdael, Salomon van Ruysdael, Meindert Hobbema...). V 17. stoletju sta jo pomembno obeležila Peter Paul Rubens in Rembrandt. V 18. stoletju se je pejsaž ohranjal še na Nizozemskem in Beneškem, dokler ga ni klasicizem potisnil ob rob in kasneje neoklasicizem dokončno potisnil med manjvredne motivne zvrsti.

19. stoletje[uredi | uredi kodo]

19. stoletje je prineslo velik preporod krajine in velja za njeno zlato dobo. Romantičen odnos do narave je sprožil nov val navdušenja, že pred iztekom 18.stoletja pa je dosegla velik razcvet v angleškem slikarstvu. Francoski krajinarji so uveljavili pleneristično slikanje, ki se je nadaljevalo v impresionizem, le ta je z Monetom našel enega najodličnejših krajinarjev vseh časov.

Vplival je na razvoj v vseh evropskih deželah, tako da tudi kasneje ni izgubila svoje vloge. V 20.stoletju je upodobljena skozi kubizem, nadrealizem, ekspresionizem, in bolj, kot kdajkoli prej zaznamovana z osebnim videnjem umetnika.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]