Rokoko

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Rokoko je polbaročni umetnostni slog poznega 18. stoletja, zanj sta značilni lahkotnost in igrivost oblik.

Gre za umetnostno obdobje, ki se je uveljavilo v vseh evropskih državah, med obdobjema Baroka in Klasicizma. Izraz rokoko je francoski in pomeni kup kamenčkov, kar spominja na drobne okraske, značilne za umetnost tega časa.

Za ta slog je značilna lahkotnost, umiritev in ljubkost, pa tudi razkošje in bogastvo oblik, okraski v školjkasti obliki ter pozlata. Rokoko je bil v nekaterih evropskih okoljih bolj priljubljen kot barok.

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Palača Peterhof

V arhitekturi se kaže v preoblikovanju mest, katedral in dvorcev. Značilne so pobarvane pokrajine, bogate scene, razgibane stavbe, dinamični prostori in nasprotja med svetlobo in senco.

Kiparstvo[uredi | uredi kodo]

Rokokojski kipec

V kiparstvu prevladujejo raznobarvni materiali, dinamične kompozicije, atletska telesa, mestni vodnjaki...

Slikarstvo[uredi | uredi kodo]

V slikarstvu je za rokoko značilna razburkanost čustev, iliziunistično slikarstvo, na eni strani močna svetloba na drugi pa zatemnjenost. Kompozicije niso simetrične in so okrogle, diagonalne in dvodelne. Prevladujejo pastelne barve: roza, zlata, rumena... ter sončne barve.

Glasba[uredi | uredi kodo]

Posebna značilnost rokokoja v glasbi je veliko število trilčkov in prehodna dinamika (nenadni prehodi iz tihega v glasno in obratno). Največji skladatelj rokokoja je bil Carl Philipp Emanuel Bach.