Kiparstvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Peščeni grad

Kipárstvo (skulptura, plastika) je vrsta umetnosti, kjer kiparji izdelujejo trorazsežne oblike - kipe (skulpture). Večina kipov ima zgolj estetski namen. Kadar ima trorazsežni predmet poleg umetniškega tudi uporabni vidik, ga lahko imenujemo kip le, če umetniški vidik prevladuje. Ko sta umetniški in uporabni vidik uravnotežena, ga imenujemo funkcionalni kip.

Temeljni kiparski zvrsti sta obla plastika (okrogla, prosto stoječa) in relief (ki je vezana na ploskev). Po vlogi in nalogi je kiparsko delo samostojno ali vezano na arhitekturo (arhitekturna plastika). Dela so lahko namenjena enemu ali več pogledom, lahko so nepremična ali gibljiva, spremenljiva (mobili). Med osrednje naloge kiparstva je sodilo upodabljanje človeškega lika ( celopostavne in doprsne upodobitve, torzo itd.). Z besedo kiparstvo sta tesno povezana izraza skulptura (ki v jedru pomeni umetnost odvzemanja – rezljanje, klesanje) in plastika (ki pomeni umetnost oblikovanja z dodajanjem snovi – modeliranje). Vendar kiparska dela nastajajo tudi s konsruiranjem (varjenjem, lepljenjem itd.) in ulivanjem v kalupe. Kiparstvo uporablja različne tradicionalne in nove materiale.

Če začne prevladovati uporabni vidik, kiparstvo postane oblikovanje (dizajn). Materiali, ki jih kiparji lahko uporabljajo, so lahko poljubni. Tudi velikost kipov nima omejitev.

Tehnike in način dela: modeliranje, vlivanje, upogibanje, rezanje, klesanje, kovanje, rezbarjenje, tolčenje (torevtika), spajanje, instaliranje.

Zgodovino kiparstva preučuje umetnostna zgodovina.

Tradicionalni materiali[uredi | uredi kodo]

Z odločitvijo za material pričenja kipar določevati videz in učinek dela. Materiali so tradicionalni in moderni. Med tradicionalnimi so tisti, ki jih povečini najdemo v naravi in so jih kiparji (tudi klesarji, rezbarji, zlatarji itd.) uporabljali že dolgo časa, med modernimi pa tisti, ki so se uveljavili šele pozneje (npr. porcelan). Danes uporabljajo gradiva, ki jih še pred kakšnim desetletjem niti ni bilo na trgu. Kiparske tehnike zahtevajo različno orodje, tudi različne ateljeje, saj so postopki od skice na papirju do npr. marmornega kipa ali bronastega odlitka močno razlikujejo. Pri tradicionalnih tehnikah najpogosteje govorimo o odvzemanju, modeliranju oz. dodajanju in sestavljanju. Pri tehnikah pri katerih kipar iz snovi oblikuje, modelira zamišljeni kip, ima možnost, da spreminja, popravlja, pri tehnikah odvzemanja, ko iz kamnitega ali lesenega bloka osvobaja skrite oblike, pa bistvene spremembe skorajda niso mogoče. Najpogosteje se srečujemo s klesanjem v kamnu, z rezbarjenjem v lesu, kosti, slonovi kosti, v mehkih kamninah, z ulivanjem kovin in plastičnih materialov, z modeliranjem v glini, porcelanu, vosku, mavcu, plastelinu, s tolkljanjem v kovinske plošče, z varjenjem (kovine), s sestavljanjem v naravnih (les, zemlja, vlakna) in umetnih materialnih (plastika, svetlobna telesa, deli različnih predmetov) itd.

Nekaj materialov je:

Sodobni materiali[uredi | uredi kodo]

Med sodobne materiali prištevamo:

Vejetno je najbolj preprost material pesek, saj ga uporabljajo stari in mladi za izdelavo peščenih gradov. V svojih kasnejših spisih je Joan Miró celo predlagal, da bodo nekega dne kipi narejeni iz plinov.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]