Antična Grčija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Zgodovina Grčije
Minojska doba 2200-1700 pr. n. št.
Mikenska doba 1600-1200 pr. n. št.
Grški srednji vek 1200800 pr. n. št.
Antična Grčija 776323 pr. n. št.
Helenistična Grčija 323146 pr. n. št.
Rimska Grčija 146 pr. n. št. - 330 n. št.
Bizantinsko cesarstvo 3301453
Otomanska Grčija 14531832
Moderna Grčija po 1832
Teme
Grški jezik Grška književnost
Vojaška zgodovina Imena Grkov
Grško ozemlje okrog 550 pr. n. št.

Antična Grčija je poimenovanje za obdobje stare grške kulture med koncem velikih selitev indoevropskih plemen okoli leta 800 pr. n. št. in vključitvijo območja Grčije v rimski imperij leta 146 pr. n. št. Zlasti za začetek obdobja veljajo različna merila, saj grško antiko težko strogo ločimo od predhodne ahajske kulture in predgrških kultur. Sprva so začetek obdobja povezovali z začetkom prirejanja olimpijskih iger, torej 776 pr. n. št..

Tudi konec obdobja ni enoznačno določen, saj nekateri menijo, da se zaključi že z vzponom helenističnega sveta oziroma s smrtjo Aleksandra Velikega 323. leta pr. n. št.

Obdobje deloma sovpada s klasičnim starim vekom, ki označuje čas Grkov in Rimljanov od približno 8. stoletja pr. n. št. do 5. stoletja našega štetja.

Antična Grčija opisuje grško govoreči del sveta v tistem obdobju in torej ne vključuje le geografskega območja sedanje Grčije, temveč sem sodijo še: Ciper, Egejski otoki, obalni pas Male Azije, Sicilija in južna Italija (Magna Graecia) in razpršene grške naselbine na obalah Kolhide (Kolchis), Ilirije, Trakije (Thráki), Egipta, Cirenajke (Cyrenaica), južne Galije, vzhodni in severovzhodni del Iberskega polotoka in Iberijo (Iberia).

To je bilo živahno obdobje epistemološkega razvoja (gr. episteme = znanje, znanost), ko so postavili temelje sodobni znanosti, umetnosti, izobraževalnim sistemom, politiki in jeziku. Zaslug za prenos tedanjih dosežkov v sodobni čas nimajo Grki sami, marveč gre to med drugim pripisati Arabcem, predstavnikom renesančnega obdobja in neoklasicistom.

Znani angleški filozof Bertrand Russell je nekoč zapisal, da je vzpon stare Grčije pravzaprav presenetljiv, saj so na videz bolj ustrezni dejavniki za uspešen razvoj civilizacij obstajali že na drugih geografskih območjih.[1] Toda kljub temu so bili Grki tisti, ki so razvili matematiko, znanost in specifično filozofijo. Prvi so pisali zgodovino v sodobnem pomenu besede, povsem neobremenjeno so razmišljali o naravi sveta. Začetek in nagel razvoj vseh teh značilnosti gre izslediti prav v čas antične Grčije, ko se je na širšem geografskem območju spremenilo marsikaj.


Predhomersko obdobje (ok. 2000 – 800 pr. n. št.)[uredi | uredi kodo]

Indoevropski predniki Grkov so na območje današnje Grčije prišli v bronasti dobi, in sicer v obdobju med leti 2000 in 1500 pr. n. št. z območja Panonske nižine. Njihova poselitev Balkanskega polotoka je del obsežnih selitev indoevropskih plemen v drugem tisočletju pr. n. št.

Minojska (kretska) kultura[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Minojska doba.

Legenda pravi, da so Atenci v svojih gorah zahrbtno ubili Minosovega sina Androgeja. Zaradi tega je njihovo deželo pustošila vojska in bolezen. Minosu in bogovom so se Atenci odkupili s tem, da so Minosu vsakih 9 let obljubili 7 fantov in 7 deklet kot davek za Minotavra. Temu je, zanimivo, zgradil labirint ravno Atenec Dedal, potem ko je po uboju nečaka zbežal pred sojenjem iz Aten na Kreto - politični center v tistem času.

Še pred prihodom Indoevropejcev je na otoku Kreta prišlo do vzpona prve visoke kulture na tem območju. Zgodovinarji jo imenujejo kretska ali minojska kultura (ok. 2200 – ok. 1450 pr. n. št.). Krečani so bili sorodni staremu mediteranskemu prebivalstvu Grčije in Male Azije. Okoli leta 1700 pr. n. št. je kretsko kulturo zadela katastrofa, katere vzrok ni jasen. Sledil je njen ponovni vzpon, skoraj v celoti pa je bila uničena okrog leta 1450 pr. n. št., najverjetneje iz več razlogov (potres, državljanska vojna, vdor mikenskih Grkov).

Grki so od Minojcev prevzeli način življenja po naselbinah: center dogajanja je bila palača, okoli nje pa so bile po posestvih vasi. Palača je centralistično vodila gospodarstvo za posamezno področje. Očitno so od svojih nadrejenih s Krete prevzeli tudi uradniški sistem s pisavo. Minojci so uporabljali zlogovno linearno A pisavo, ki je danes ne znamo brati. Ne poznamo namreč jezika, ki so ga govorili v tej kulturi. Verjetno je šlo za enega od egejskih jezikov. Ta jezik je imel svoje posebnosti. Najverjetneje je v njem veljalo pravilo o odprtem zlogu, zato je bila zlogovna pisava zelo primerna za njegovo zapisovanje. To pisavo so prevzeli tudi Grki in jo malo spremenili, tako da govorimo o linearni B pisavi. Z njo so vodili gospodarstvo palače na glinenih tablicah.

Eden glavnih kulturnih spomenikov iz tega obdobja je palača v Knososu, katere gradnja sega v zgodnjo dobo kretske kulture. V dobi ponovnega vzpona naj bi Knosos štel že okoli 50.000 prebivalcev.

Mikenska kultura[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Mikene.

Začetek mikenske kulture sovpade z indoevropsko naselitvijo, zato jo v nasprotju s predgrškima kulturama Krete in Troje štejemo za prvo grško kulturo. Skupno ime za Grke mikenske dobe je Ahajci. Prvo obdobje po naselitvi Grčije je čas pretežno kmečkih kultur, v drugi polovici 2. tisočletja pr. n. št. pa se izoblikuje več družbenih razredov. Večje državne tvorbe so nastale v pokrajinah Bojotija (s središčem v Mikenah) in Argolida, načeloval pa jim je vladar (vojaški kralj), ki so mu državo pomagali upravljati vrhovni poveljnik vojske, aristokrati in lokalni nadzorniki. Nižje na družbeni lestvici so bili obrtniki, trgovci in kmetje, najnižji sloj pa so bili sužnji. To obdobje zaznamuje vojaški duh; plemstvo je živelo v utrjenih dvorcih ter posedovalo bojne vozove in bronasto orožje. V 14. in 13. stoletju so Ahajci dosegli tudi začasno prevlado na morju, o čemer pričajo njihove postojanke na otokih kot sta Rodos in Ciper ter trgovanje z vzhodnim Sredozemljem.

Leta 1450 pr. n. š. so Ahajci s Peloponeza napadli Kreto, jo izropali in si Krečane podredili. V enem od naslednjih stoletij je sledila trojanska vojna, v kateri so Ahajci napadli in izropali Trojo na maloazijski obali, kar je tudi osrednji motiv Homerjevega epa Iliada.

Med glavne najdbe tega časa sodijo jaškasti grobovi v mikenskem gradu in levja vrata v Mikenah.

Temno obdobje (grški srednji vek)[uredi | uredi kodo]

Med leti 1200 in 800 pr. n. št. je prišlo na ozemlju današnje Grčije z novimi selitvami indoevropskih plemen do velikih sprememb. Ta plemena so že imela železno orožje in orodje, zato se jim Ahajci niso mogli upreti. Njihov prihod tako sovpade z začetkom železne dobe na tem območju.

Zlasti pomembna je velika dorska selitev (premik s severnega dela Grčije na jug). Dorci so zasedli Peloponez z Mikenami, prišli tudi na Kreto in sodelovali pri pohodih v Malo Azijo. Skrajni jug Balkanskega polotoka, Atiko, Jonske otoke in jonski del Male Azije so zasedli Jonci. Severni del današnje Grčije in del osrednjega dela z Beocijo, Tesalijo ter severozahod Male Azije pa so naselili t. i. severozahodni Grki, ki so se zlili z eolskim prebivalstvom.

Že v ta čas padejo nekateri večji dosežki grške antike. Življenje se organizira v mestnih državah (polis). Od Feničanov Grki prevzamejo konsonantno pisavo in jo po potrebah grškega jezika preoblikujejo v prvo glasovno pisavo v zgodovini – grški alfabet, iz katerega se mnogo pozneje razvije latinica. V ta čas spada tudi nastanek grških junaških epov, od katerih sta ohranjena dva: Iliada in Odiseja.


Arhaično obdobje (ok. 800 – 500 pr. n. št.)[uredi | uredi kodo]

Grško območje 8. in 7. stoletja pr. n. št. je – za razliko od velikih državnih tvorb na Bližnjem vzhodu – razcepljeno na vrsto majhnih držav, imenovanih polis. A kljub temu se že v arhaičnem obdobju oblikuje grška zavest, zlasti zaradi skupnega jezika. V 7. stoletju pr. n. št. postane ime Heleni skupna oznaka za vse Grke doma in na tujem (ime izhaja iz manjše pokrajine Hellas v Tesaliji). Med panhelenske institucije tega časa sodita zlasti preročišče v Delfih in olimpijske igre, ki se od začetka 8. stoletja pr. n. št. odvijajo v kraju Olimpija na Peloponezu. V tem času je zapovedana prekinitev vseh vojaških spopadov.

Velika grška kolonizacija[uredi | uredi kodo]

Sredi 8. stoletja pr. n. št. se začne veliko preseljevanje Grkov po sredozemskem svetu. Do selitev je prišlo predvsem zaradi prevelikega števila prebivalstva, ki je imelo na razpolago premalo zemlje, pa tudi zaradi prezadolženosti nekaterih delov prebivalstva in zaradi trgovskih ambicij. Kolonizacija je bila načrtovana iz matične polis, so pa bile kolonije od nje večinoma politično neodvisne.

Grki v tem času poselijo jug Italije (mesta Tarent, Kyme, Neapolis) in Sicilijo (mesta Sirakuze, Akragas, Gela), kamor gre največji naselitveni val (to območje se latinsko imenuje Magna Grecia, »Velika Grčija«), področje Črnega morja (mesta Apolonija, Odesos, Tomi, Olbija), zahodno Sredozemlje (Masilija – današnji Marseilles), pridejo tudi v severno Afriko (kolonija Kirene, ob delti Nila Navkratis). V drugem poselitvenem valu prebivalci Sicilije naselijo jadranske otoke Korčulo (Korkira), Hvar (Faros) in Vis (Issa). Ena glavnih posledic velikih selitev je porast trgovanja, ki ga spremlja nastanek blagovno-denarnega gospodarstva, saj se kot sredstvo menjave uporablja denar. Grki tako postanejo vodilno ljudstvo starega sveta.

Politične in družbene razmere[uredi | uredi kodo]

Ob poselitvi ozemlja današnje Grčije je plemenom načeloval kralj. V arhaičnem obdobju pa pride v polis do trenj med kraljem in aristokrati (nekdanji plemenski in rodovni starešine, ki so ob naselitvi dobili najboljše kose zemlje). Kraljevo oblast zamenja aristokratska republika – plemiškim veleposestnikom, ki se ukvarjajo predvsem z vojsko, so podrejeni brezpravni širši sloji prebivalstva. Z veliko kolonizacijo pa moč dobijo trgovci in obrtniki, ki zahtevajo politične pravice (kjer jim uspe, pride do oligarhije – vladavine najbogatejših, ki niso več nujno aristokrati).

Na začetku 7. stoletja se grška vojska bistveno preoblikuje, saj je ne sestavljajo več le posamezni plemiški bojevniki, temveč falange (večje zaključene skupine vojakov, imenovanih hopliti). S tem postanejo politično polnopravni vsi tisti državljani, ki so sposobni vojaške službe (taka je denimo Solonova ureditev v Atenah).

V drugi polovici 7. stoletja pride v številnih grških polis do vladavine enega – tiranije. Med tirani so tako pozitivne osebnosti, ki poenotijo izvršilno oblast in skrbijo za gospodarstvo (Pejzistrat v Atenah) kot negativne (Falaris iz Akraganta na Siciliji, ki naj bi bil izjemno okruten).

Šparta[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Šparta.

Šparta je bila najmočnejša polis na Peloponezu. Njena družba je razdeljena na tri sloje:

  • špartiati so kot potomci prvotnih Dorcev vladajoči razred v družbi. Ukvarjajo se le s politiko in vojsko;
  • periojki se ukvarjajo z obrtniškimi in trgovskimi posli, plačujejo davke, političnih pravic nimajo;
  • heloti pa so neke vrste državni sužnji, prvotno prebivalstvo območja, ki mora za špartiate obdelovati zemljo.

Ena glavnih težav Špartancev je bilo kronično pomanjkanje zemlje, ki so ga reševali z osvajanjem; v dveh dolgotrajnih vojnah so si podredili sosednjo Mesenijo in pozneje še Argolido. S podreditvijo še nekaterih drugih polis (Korint, Ajgina, Megara), Šparta oblikuje t. i. peloponeško zvezo, v kateri ima sama nadvlado.

Politično je bila Šparta urejena kot aristokratska monarhija; njena ureditev je vseskozi ostala enaka. Državi sta načelovala dva kralja (v času vojne je poveljeval le eden). 28 vsaj 60 let starih špartiatov je tvorilo geruzijo, ki je pripravljala zakone in sodila tistim, ki so ravnali proti interesom države. Delo geruzije in kraljev je nadziralo še eno aristokratsko telo – eforat (tvori ga pet eforjev, izvoljenih za eno leto). Vsi polnoletni špartiati moškega spola pa so sestavljali ljudsko skupščino, ki je z vzklikanjem (brez pogovora) pritrjevala ali zavračala sklepe kraljev in geruzije. Celotna družba je podrejena vojaškemu skupnemu življenju, ki je za posameznika pomenilo skoraj popolno odsotnost zasebnosti.

Atene[uredi | uredi kodo]

V osrednji Grčiji v pokrajini Atiki (jonsko območje) pa se je z združitvijo več manjših mest oblikovala večja polis Atene, ki je bila za razliko od Šparte v neposredni bližini morja in zato že od začetka pomorsko usmerjena.

Atene so bile sprva urejene kot monarhija, ki jo je leta 682 pr. n. št. zamenjala aristokratska republika. Na čelu države je bilo devet arhontov (izvršna oblast), ki so po preteku mandata postali člani drugega pomembnega telesa, areopaga (svet starešin). Državniške in duhovniške funkcije so bile tako v rokah plemiških družin; plemiči pa so imeli v lasti tudi večino obdelovalne zemlje.

Vse ostrejša socialna nasprotja, ki so male kmete pogosto vodila v dolžniško suženjstvo, je leta 594 pr. n. št. skušal rešiti arhont Solon, ki je vse atenske svobodnjake odkupil iz dolžniškega suženjstva in prepovedal zadolževanje za osebno svobodo. Določil je zemljiški maksimum, prebivalstvo pa po premoženju razdelil na štiri razrede (timokratska ureditev), ki so glede na razred dobili pripadajoče mesto v vojski. Dodal je še eno politično telo, svet štiristotih ali bulé, ki so ga tvorili delegati posameznih atenskih okrajev iz prvih treh premoženjskih razredov. Bulé je postal neke vrste nadzorno telo, ki predlaga zakone. Zaradi nepravičnih zakonov je Solon uvedel tudi porotno sodišče.

Okoli 560 pr. n. št. je v Atenah prišlo do tiranije. Na oblast se je povzpel Pejzistrat, ki je bil znan po obdavčitvi bogatih, organiziranju javnih del in spodbujanju razvoja obrti. Njegova sinova sta bila za razliko od njega nepriljubljena, zato so ju okoli leta 510 pr. n. št. strmoglavili. Za arhonta je bil nato izvoljen Klejsten, ki je nadaljeval reforme. Atene je razdelil na deset po premoženju primerljivih upravnih enot (fil). Njihovi predstavniki so še naprej tvorili bulé, ki je imel po novem 500 članov; za člana je lahko izvoljen vsakdo, ki ima nekaj premoženja in je star vsaj 30 let. Veljavo v tem času pridobiva tudi ljudska skupščina, kar je nastavek za poznejšo demokratično ureditev. Da bi preprečil ponoven pojav tiranije, je Klejsten uvedel t. i. črepinjsko sodbo (ostrakizem), s katero so bili – ob soglasju vsaj 6.000 prebivalcev, ki so imena nezaželenih zapisali na črepinje – politično nezaželeni prisiljeni državo zapustiti za deset let.


Klasično obdobje (ok. 500 – 323 pr. n. št.)[uredi | uredi kodo]

Grško-perzijske vojne[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Grško-perzijske vojne.

Že okoli leta 520 pr. n. št. so maloazijske polis prišle pod oblast nove velesile na vzhodu – perzijske države. Perzijci so si z območja današnjega Irana podredili številne stare kulture, vključno z Babilonijo, Egiptom, Lidijo in Fenicijo. Okrog leta 500 se je polis Milet v Mali Aziji uprla perzijski nadoblasti, pri čemer je po morju dobila pomoč tudi iz Aten. Uporniki so bili sprva uspešni, a čez nekaj let so jih Perzijci vendarle zatrli in začeli delati načrte za maščevanje Atenam. Perzijski šah Darej I. se je tudi v želji po novih sužnjih in bogastvih odločil napasti Atene, pri čemer so ga podprle nekatere grške polis v pokrajini Tesaliji. Ker Dareju ni uspel prodor preko Helesponta, je proti Grčiji poslal mornarico. Leta 490 so se v bitki na Maratonskem polju atenski hopliti, ki jih je vodil Miltiad, spopadli z enkrat večjo perzijsko vojsko in zmagali (o čemer je Atence po legendi obvestil tekač Fidipid, ki je po 42 kilometrih teka umrl ob prihodu na cilj). Perzijci so bitko najverjetneje izgubili zaradi neenotne vojske, Atenci pa so imeli prednost boja na domačem terenu.

Do novega spopada je prišlo čez deset let; Dareja je medtem že nasledil vladar Kserkses, ki je leta 480 pr. n. št. proti Grčiji poslal novo odpravo. Nekatere polis na severu Grčije so takoj priznale perzijsko prevlado. V Atenah je medtem prišlo do spora, ali bi bilo bolje braniti se na kopnem ali na morju. Zmagali so zagovorniki »pomorske« stranke, na čelu katere je bil Temistokles, ki je dal v ta namen zgraditi ogromno ladjevje, bojni načrt pa je pripravil skupaj s Špartanci.

Perzijci so po kopnem medtem prodirali proti jugu in prišli do ožine Termopile. Tu so jih čakali Špartanci na čelu s kraljem Leonidasom. Perzijci so jih obšli in jih napadli s hrbta; v bitki je nekaj sto Špartancev izgubilo boj proti mnogo številčnejši perzijski vojski. Padli so vsi, vključno s kraljem, a pred tem so dalj časa hrabro zadrževali Perzijce, da se je grško ladjevje medtem lahko pomaknilo na jug. Pot do Aten je bila za Perzijce zdaj odprta. Ko so prišli do mesta, so porušili obzidje in mesto požgali, nato pa so se obrnili, ker jim je začelo primanjkovati hrane.

Medtem so se Atenam približale tudi perzijske pomorske enote. Atenci so jih pričakali pri otoku Salamini in jih v pomorski bitki uspešno pregnali. Perzijci so leta 479 začeli nov pohod, a so bili premagani v pomorskih bitki pri Mikalah in kopenski bitki pri Platajah. S tem so se njihovi pohodi na evropska tla končali.

Atenska demokracija[uredi | uredi kodo]

  • δῆμος (demos) = ljudstvo
  • δημοκρατία = vladavina ljudstva

Izraz demokracija izvira od jonskih Grkov; tako so imenovali državno obliko, ki je v najboljšem primeru omogočala vsem odraslim moškim, ki so bili vpisani v sezname državljanov, da so enakopravno sodelovali v političnem življenju.

Atene so po koncu vojn s Perzijci, za primer ponovnega napada, polis v svoji bližini povezale v t. i. atiško-delsko pomorsko zvezo, v kateri so imele prevlado. Med državicami v zvezi je potekala tudi živahna trgovina. Skupno blagajno je imela zveza na otoku Delos, vanjo pa so morale države, ki niso imele vojaškega ladjevja, plačevati posebne prispevke.

V tem času je zgodovina Grčije v znamenju vzpona Aten. Te dobijo primat med grškimi polis, gospodarsko zacvetijo in prevzamejo vso trgovino na Egejskem morju, kar med drugim tudi odpre vrata demokratični ureditvi. Njen nosilec je Perikles (ok. 490 – 429 pr. n. št.). V demokraciji precej večjo vlogo kot doslej pridobi ljudska skupščina (vsi svobodni moški državljani Aten), iz katere se volijo porotniki in uradniki; skupščina sprejema zakone in odloča o vojni in miru. Sestaja se zelo pogosto, okoli štiridesetkrat na leto. Še zmeraj obstaja tudi 500-članski bulé, v katerem sedijo predstavniki desetih atenskih okrajev (fil), predstavniki vsake file pa 36 dni v letu tvorijo vlado (pritanije). Deluje tudi ljudsko sodišče, sestavljeno iz šest tisoč državljanov, ki so razdeljeni v vrsto manjših porotnih skupin. Nosilce izvršilne oblasti, arhonte, izbirajo z žrebom; vojaške poveljnike, stratege, pa voli ljudska skupščina. Atenska demokracija je široko zasnovana, seveda pa ni primerljiva s tistim, kar si pod to besedo predstavljamo danes. Iz soodločanja so namreč izključene ženske, tujci in sužnji.

V tem času so se Atene močno utrdile z izgradnjo obzidja, sledile pa so tudi številne monumentalne gradnje na griču Akropola, ki so jih v veliki meri omogočila sredstva pomorske zveze. V tem času so nastali Atenin tempelj Partenon, Propileje in nekoliko pozneje Erehtejon, ob vznožju Akropole je nastalo glasbeno gledališče Odejon. V tem času delujejo tudi številni znani ustvarjalci kot kipar Fidija, dramatik Sofokles in zgodovinar Herodot. Antični viri Periklov čas tako označujejo kot zlato dobo.

Antična demokracija, kakršna se je najjasneje zarisala v Atenah, se od moderne demokracije razlikuje v naslednjih bistvenih točkah:

  • Ta demokracija je bila zaradi preglednosti polis neposredna in ne predstavniška.
  • V njej se oblast ni delila na izvršno, zakonodajno in sodno.
  • Ni bilo tistega, kar danes poznamo kot 'državo', namreč uradnega in oblastnega aparata, uradnikov, usposobljenih za posamezna področja.
  • Državljanske pravice je imel samo del prebivalcev polis, namreč odrasli in polnopravni meščani. Ženske in sužnji so bili iz tega okvira izključeni, prav tako kot tudi svobodni tujci, ki so prebivali v polis in so jim v Atenah pravili meteki (μέτοικοι); če so ti prispevali 'denar za zaščito', so dobili dovoljenje za bivanje v polis in opravljanje poklica.

Grki so v 5. stoletju razumeli demokracijo po treh bistvenih načelih:

  • Enake pravice za vse (ἰσονομία).
  • Popolna svoboda političnega izražanja mnenj (ἰσηγορία).
  • Enake možnosti za opravljanje državnih funkcij (ἰσοτιμία).

Peloponeške vojne[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Peloponeška vojna.

Grški svet je bil v tem času vse bolj razdeljen na dva pola: državi Atene in Šparta sta bili neskladni tako politično kot gospodarsko in vojaško; prva je bila pomorska, druga kopenska sila. Medtem ko so Atene cvetele, je šlo Šparti gospodarsko vse slabše. Med njima se je slednjič vnela vrsta vojn, ki so postopno pripeljale do zatona klasične grške civilizacije.

Povod za vojno je bil neznaten spor med strankama aristokratov in demokratov v Epidavru. V spor se je na strani demokratov vpletla Korkira, sicer kolonija Korinta, na drugi strani pa sam Korint, ki je kot član špartanske peloponeške zveze branil aristokrate. Korkira se je zato obrnila za pomoč k Atenam, Korint pa k Šparti. Obenem je izbruhnil tudi spor med Atenami in špartansko zaveznico Megaro. Leta 431 pr. n. št. je prišlo do vojne. Špartanci so s kopensko vojsko, ki je po številu daleč presegala nasprotnikovo, vdrli v Atiko, kjer so povzročili precejšnjo škodo, ki ji je sledila lakota, tako da so bili Atenci odvisni od uvoza. Prebivalstvo je bilo znotraj obzidja sicer zavarovano. Atenci so jim vrnili s podobnim; z ladjevjem so napadli peloponeško obalo in Špartancem onemogočili dovoz hrane. Edina velika bitka v tem obdobju je bila kopenska bitka pri Deliju, v kateri so bili Atenci poraženi. Po desetih letih pride do premirja, saj so Atene že nekaj let trpele zaradi kuge, v kateri je umrl tudi Perikles.

V letih 414 – 405 pr. n. št. pride ponovno do spopadov. Atenski strateg Alkibiad je v tem času skoval načrt, da bi z ladjevjem zasedli Sirakuzo, polis na Siciliji, s čimer bi preprečili dobavo sicilskega žita Šparti ter jo prisilili k predaji. A Alkibiad se je zapletel v spor z domačimi oblastmi, odprava, ki je sicer obsegala kar 134 ladij, pa je bila brez njega neuspešna. Sprva ji sicer ni kazalo slabo, saj se je izkrcala na Siciliji in pričela obleganje Sirakuz. A sledil je poseg Špartancev in obleganje je bilo vse manj smiselno. Ko so se Atenci slednjič odločili za umik, so jim Sirakužani nastavili past ter jim ladje potopili, vojake pa zajeli. Špartanci so se medtem za finančno pomoč obrnili na Perzijce, ki so jim pomagali zgraditi novo vojsko. V naslednjih letih se je vojna sreča obračala različno, leta 405 pr. n. št. pa so bili Atenci popolnoma poraženi v pomorski bitki pri Ajgospotamih. Mirovni pogoji, ki so jih postavili Špartanci, so bili težki: Atene so se morale z izjemo dvanajstih ladij odreči mornarici, podreti obzidje med Atenami in Pirejem, plačati vojno škodo, razpustiti atiško-delsko pomorsko zvezo in namesto demokracije uvesti oligarhijo (demokracija je bila pozneje obnovljena). Sledila je doba špartanske hegemonije, ki pa po moči še zdaleč ni dosegla prejšnje atenske.

Čas zatona grške polis sicer ni pomenil tudi duhovnega zatona, saj sta prav v 4. stoletju pr. n. št. delovala najpomembnejša grška filozofa Platon in Aristotel.

V prvi polovici 4. stoletja pr. n. št. so hegemonijo nad grškimi polis za krajši čas dosegle Tebe. Leta 362 pr. n. št. so Atenci in Špartanci ponovno našli skupen jezik in Tebance porazili v bitki pri Mantineji. A od peloponeških vojn dalje ne Atene ne Šparta niso več dočakale vzpona. Na severu se je medtem oblikovala nova sila – Makedonci.

Filip II. Makedonski in Aleksander Veliki[uredi | uredi kodo]

Do nastopa kralja Filipa II. so bili Makedonci odmaknjeno hribovsko ljudstvo, ki je bilo sicer grškega izvora, a je v kulturnem smislu za Grki precej zaostajalo. V času predhodnikov kralja Filipa se je iz pokrajin južne Makedonije začela širiti proti vzhodu prek Vardarja na območje ob Strumi. Kralj Filip II., ki je na oblast prišel leta 359 pr. n. št. pa je moral za nadaljnja osvajanja najprej reformirati vojsko: njeno jedro je po novem sestavljala strnjena falanga težko oboroženih pešcev, ki so nosili zelo dolge (petmetrske) sulice, ob straneh pa jo je spremljala konjenica.

Makedonski sosedje so se zbali nastajajoče močne države in so se povezali v zavezništvo, ki so se mu pridružile tudi Atene. A Filipova vojska je sosednja ljudstva – Ilire, Tračane, Peone – eno za drugim premagala. Z zmago v bitki na Žafranovem polju si je Filip podredil Tesalijo, kmalu zatem pa še polotok Halkidiko. V Atenah je medtem vladalo vse hujše protimakedonsko razpoloženje, ki ga je spodbujal zlasti govornik Demosten. Na njegovo pobudo je nastala Helenska zveza pod vodstvom Aten, ki naj bi Grke varovala pred makedonskim napadom, a je bila za kaj takega prešibka. Po vrsti diplomatskih in vojaških posredovanj je nazadnje prišlo do vojne (340 – 338 pr. n. št.), v kateri je bila zveza grških mestnih držav z Atenami na čelu odločilno poražena v bitki pri Hajroneji. Leta 338 so na kongresu predstavnikov grških polis nato ustanovili veliko Panhelensko zvezo (vseh držav razen Šparte), razglasili mir in večno zavezništvo zveze s Filipom. Razglašeno je bilo načelo avtonomije posameznih držav, Filipa pa so nato pooblastili za poveljnika vojne proti Perziji. A makedonski kralj je ni dočakal – leta 336 pr. n. št. je bil na poroki svoje hčere žrtev atentata.

Filip je z združitvijo grških držav pod makedonskim vodstvom postavil temelje poznejši svetovni državi svojega sina Aleksandra. A ta je ob smrti očeta štel komaj dvajset let in si je moral oblast najprej utrditi. To je storil z nekaj pohodi proti sosednjim ljudstvom, ki so se začela upirati, in v katerih je pokazal veliko energijo in vojaški talent. Nato se je lotil priprav za pohod v Azijo, kamor se je odpravil z okoli 30.000 pešci in 5.000 konjeniki.

Perzijska država je bila v tem času šibka, Aleksander pa se je domačemu maloazijskemu prebivalstvu in grškim naseljencem predstavil kot rešitelj izpod perzijskega jarma. Prvi velik uspeh, ki ga je sicer skoraj stal življenja, je dosegel v bitki pri Graniku, kjer je premagal vojsko štirih maloazijskih satrapov (načelniki pokrajin – satrapij). Po zavzetju obalnega pasu Male Azije se je Aleksandrova vojska obrnila v notranjost. V polletnem pohodu je makedonski kralj zrušil perzijsko oblast v zahodni in osrednji Mali Aziji.

Pohod leta 333 pr. n. št. se je usmeril prek gorovja Tavros v Kilikijo. Jeseni tega leta je prišlo v obalnem delu severne Sirije do velike bitke pri Isu, ki je Makedoncem prinesla odmevno zmago. Zajeli so celo tabor perzijskega kralja Dareja z njegovo družino.

Sledilo je osvajanje prednje Azije: Fenicije in Palestine. Od feničanskih mest se je krčevito upiral le Tir, ki so ga po dolgem obleganju zavzeli poleti leta 332. Sledil je Aleksandrov pohod v Egipt, kjer ga je domače prebivalstvo sprejelo kot osvoboditelja izpod perzijske oblasti in ga okronalo z dvojno krono Zgornjega in Spodnjega Egipta. V času svojega bivanja v Egiptu je makedonski kralj ustanovil tudi mesto Aleksandrijo.

Spomladi leta 331 se je makedonska vojska obrnila nazaj proti vzhodu in prek Sirije prišla v severno Mezopotamijo. Na območju današnjega Iraka se je z mnogo večjo perzijsko vojsko udarila v veliki bitki pri Gavgameli, ki je odločila usodo perzijske države. Aleksander se je po zmagi oklical za kralja Azije in nato z lahkoto zavzel tudi prestolnico Perzepolis.

A to mu še ni bilo dovolj, saj je hotel osvojiti tudi vzhodne predele perzijske države. Spomladi leta 329 je njegova vojska prekoračila gorovje Hindukuš, kar je bil tvegan in naporen podvig, in slednjič dosegla skrajno severovzhodno mejo Perzije, deželo Sogdiano (območje današnjega Samarkanda). Leta 327 se je Aleksander poročil s perzijsko plemkinjo Roksano, kar je bila gesta sprave s Perzijci in obenem odraz njegove nove drže: imel se je za vladarja svetovne države, v kateri sobivajo in se mešajo različna ljudstva.

Poleti 327 je Aleksander z vojsko ponovno prečkal Hindukuš in si izboril še vstop v dolino indijskih rek. To je bil Grkom povsem neznan svet. Leta 326 so v bitki ob Hidaspu premagali indijskega kralja Pora in njegovo vojsko z bojnimi sloni. Najbolj vzhodna točka njihovega pohoda je bila reka Hifazis; tu so med dolgotrajnim monsunskim deževjem slednjič klonili in se obrnili proti domu – del vojske je šel po kopnem, del pa po morju.

Aleksandrova država se je tedaj, na višku njegove moči, raztezala od Jadrana do Indijskega oceana, od spodnje Donave do Zgornjega Egipta. Načrtoval je tudi osvajalski pohod na zahod, a mu je to po kratki bolezni leta 331 pr. n. št. preprečila prezgodnja smrt.

Helenizem (323 – 30 pr. n. št.)[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Helenizem.

Po Aleksandrovi smrti so se za njegovo dediščino spopadli njegovi vojskovodje, ki so si ozemlje velikanske države razdelili. Po številnih medsebojnih spopadih država razpadla na tri večje dele:

  • Makedonijo in Grčijo dobi Antigon oziroma njegovi potomci, Antigonidi. V državi vladajo nenehne napetosti, saj si grške države skušajo vrniti neodvisnost.
  • Ptolemaj in Ptolemajci zavladajo Egiptu (glavno mesto Aleksandrija).
  • Selevk in njegovi nasledniki Selevkidi dobijo največji, azijski del – ozemlje od Helesponta v Mali Aziji do Inda. Glavno mesto je Selevkeja ob Tigrisu, pozneje pa Antiohija ob Orontu. Od tega dela se kmalu odcepijo Indijci in Parti.

Obdobje, ki je dobilo ime helenizem, saj se grški jezik in kultura razmahneta čez velik del tedaj znanega sveta, je obdobje velikih sprememb glede na nekdanji način življenja v mestnih državah. Polis nadomestijo velikanske večetnične države, v katerih nastanejo prva velemesta tedanjega časa, kot sta Selevkeja in Antohija, ki sta imeli najverjetneje več kot pol milijona prebivalcev. Vsem trem državam je skupen doslej Grkom tuj vladarski kult.

Grki in Makedonci, razseljeni daleč na vzhod, so v tem času v svojo novo domovino prenesli jezik, navade in vero, obenem pa so se orientalizirali in podlegli številnim vplivom domačega prebivalstva. Helenizem je tako čas velikega mešanja kultur. V tem času pride tudi do velike spremembe mentalitete posameznika; spričo vrhovne kraljeve oblasti v večinoma oddaljenih središčih je bila velika večina državljanov odrezana od političnega življenja. Za helenizem je tako značilen izrazit individualizem. Velik vpliv na življenjski slog imata stoiška in epikurejska filozofija in nauki o iskanju osebne srečnosti, ki vključuje sprijaznjenje z usodo. Religiozno življenje v veliki meri postane privatna zadeva.

Države Aleksandrovih naslednikov so se morale prej ko v 300 letih po njegovi smrti umakniti novi nastajajoči velesili – Rimu. Rimljani so po več vojaških pohodih v Grčijo leta 148 pr. n. št. slednjič dokončno ukinili makedonsko državnost in Makedonijo razglasili za rimsko provinco. Sledilo je rimsko širjenje v Azijo – vojskovodja Pompej je leta 63 pr. n. št. dokončno uničil ostanke selevkidske države in ustanovil provinco Sirijo. Oktavijan, ki je pozneje postal rimski cesar, pa je začel še vojno proti Egiptu. Osvojil ga je po bitki pri Akciju leta 31 pr. n. št. oziroma po smrti zadnje grške vladarice Egipta, Kleopatre VII.

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Po drugi strani nemški filozof Karl Jaspers zagovarja s teorijo o aksialni dobi istočasen nenaden kulturni razvoj grške, indijske in kitajske civilizacije.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Rajko Bratož, Grška zgodovina: Kratek pregled s temeljnimi viri in izbrano literaturo. 2. izd. Zbirka Zgodovinskega časopisa, 26. Knjižna zbirka Scripta. Ljubljana, 2003; (COBISS)
  • Marija Kremenšek, Zgodovina I, DZS, Ljubljana 1995;
  • Anton Sovre, Stari Grki. Ponatis Ljubljana, 2002;
  • The Times, Atlas svetovne zgodovine. Ljubljana, 1989.