Neron

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Neron
Nero Clavdivs Caesar Avgvstvs Germanicvs
5. cesar Rimskega cesarstva
Nero 1.JPG
Neronov doprsni kip iz muzeja Capitolini v Rimu
Vladanje 13. oktober 549. junij 68
Popolno ime • Lucius Domitius Ahenobarbus (od rojstva do posvojitve)
• Nero Claudius Caesar Drusus Germanicus
(od posvojitve do prihoda na prestol)
• Nero Claudius Caesar Augustus Germanicus
(kot cesar)
Rojstvo 15. december 37
Smrt 9. junij 68 (star 30 let)
Pokop Mavzolej Domicija Ahenobarba, Rim
Predhodnik Klavdij
Naslednik Galba
Otroci Klavdija Avgusta
Oče Gnej Domicij Ahenobarb
Mati Agripina Mlajša

Lutius Domitius Ahenobarbus Nero Claudius Caesar, bolj znan kot Neron, * 15. december 37, † 9. junij 68, četrti in zadnji rimski cesar julijsko-klavdijske dinastije med letoma 54 in 68.

Neronov nastop vlade[uredi | uredi kodo]

Za vzpon na oblast se Neron lahko zahvali svoji neutrudni in vplivni materi Juliji Agripini mlajši, sestri Gaja Kaligule. Njegov oče Gnej Domicij Ahenobarb je pripadal stari plemiški družini. Ko je umrl, se je Agripina leta 49 (leto prej je bila usmrčena Valerija Mesalina) poročila s stricem Klavdijem in dosegla, da je cesar Lucija posinovil. Leta 54, ko je bil Klavdij usmrčen, je pretorijanski prefekt Sekst Bur za naslednika razglasil Nera in ne pravega Klavdijevega sina Britanika.

Neronova notranja politika[uredi | uredi kodo]

Neron na kovancu

Ob nastopu vlade je imel cesar šele 17 let, zato sta državo dejansko vodila Bur in Neronov učitelj filozof Seneka. V tem smislu lahko prva Neronova leta označimo kot liberalno obdobje s spoštovanjem republikanskih demokratičnih svoboščin. Toda po smrti Agripine leta 59 in obeh glavnih akterjev v državi leta 62 se je začela doba Neronove absolutistične vladavine v stilu Julija Cezarja. Ne glede na cesarjevo očitno nezmožnost vladanja je uprava v provincah potekala nemoteno.

Rimski imperij je v Neronovem času zapadel v prvo resno krizo. Leta 60 je v Britaniji potekal velik upor britanskih plemen pod vodstvom kraljice Boadiceje, ki so ga Rimljani le stežka zadušili. V šestdesetih letih je potekala težka vojna s Parti, ki so pod bojevitim kraljem Vologasom II. napadali Armenijo in Sirijo. Rimljani so zmagali in leta 66 je Neron v Rimu svečano okronal Tiridata za novega armenskega kralja. Veliko krizo je povzročil tudi požar v Rimu leta 64, ki je uničil domala celo mesto. Antični pisci brez izjeme krivdo za požig pripisujejo cesarju, čeprav gre najbrž le za klevete. Glede na način gradnje (ozke ulice, lesene hiše) je bil požar samo vprašanje časa in bi lahko izbruhnil že veliko prej. Neron je pomagal ljudem po katastrofi. Res pa je, da je v sklopu obnovitvenih del veliko mestnega ozemlja porabil za gradnjo cesarske Zlate palače, ene najpomembnejših arhitekturnih dosežkov zgodnjega cesarskega obdobja.

Neronov padec[uredi | uredi kodo]

Ker je cesar neusmiljeno preganjal aristokracijo, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo skovala zaroto. Odločilno je bilo leto 68, ko sta se mu uprla Galec Vindeks in guverner province Tarakonske Hispanije Servij Sulpicij Galba. Neron je nad upornike poslal vojsko, ki pa se mu je tudi uprla. Senat je cesarja takoj razglasil za državnega sovražnika in razglasil Galbo za novega Avgusta. Neron, ki je bil zadnji Avgustov potomec, je pobegnil in 9. junija 68 naredil samomor.

Toda miru ni bilo, izbruhnila je prva državljanska vojna cesarske dobe.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Neron
Rojen: 15. december 37 Umrl: 9. junij 68
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Klavdij
Cesar Rimskega cesarstva
54-68
Naslednik: 
Galba