Absolutizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ludvik XIV. je klasičen predstavnik absolutističnih vladarjev

Absolutízem je režim neomejene monarhove oblasti. Pojavil se je v nekaterih evropskih državah v 17. stoletju.

Absolutizem je oblika vladanja, ki dá vladarju popolno in neomejeno oblast, vladar odloča o vseh stvareh sam. Pri tem pa je plemstvo izgubilo vso moč. Vladarji so se pri izvajanju svoje oblasti naslanjali na plačane uradnike iz vrst nižjega plemstva ter na plačano vojsko. Dolgo so se morali opirati na soglasje stanov. Ko pa so dohodki od kapitalističnega gospodarstva in kolonij okrepili njihovo moč, so vzpostavili monarhično oblast. S takšnim razmerjem sil je vladar držal neposredne izvajalce svojih ukazov dovolj trdno v oblasti, kajti če niso dosledno upoštevali njegovih ukazov ni bilo plačila, če pa so bili poslušni, je bilo plačilo zelo dobro. Vendar pa je takšno vodenje države zahtevalo veliko denarja, ki si ga je vladar zagotovil z višjimi davki in s posojili od bogatih bankirjev. Absolutistični vladarji so se naslanjali tudi na Cerkev, ki je s svojim vplivom med ljudmi pomagala utrjevati vladarjevo moč, s tem pa je tudi ohranjala lastni položaj v družbi.

Absolutizem[uredi | uredi kodo]

Absolutizem je v 16. in 17. stoletju prevladujoča oblika vladanja v Evropi. Beseda izhaja iz latinske besede absolutus, kar pomeni popolno.

Za absolutizem je značilna prevladujoča oblika vladanja, to pomeni, da je o vseh državnih zadevah odločal vladar sam. Vladarjeva oblast je bila neomejena, za svoja dejanja je bil odgovoren le BOG. Pri vodenju države so se vladarji absolutisti opirali na vojsko, cerkev in državno uradništvo.

V 16. stoletju absolutistično obliko vladanja uvaja španski kralj Filip 2. Španija je takrat imela kolonije v Ameriki, današnjo Nizozemsko in Portugalsko. Španija je bila v tistem času bogata in močna država, saj je dobivala velike količine zlata in srebra iz kolonij v Ameriki.

Filip 2. se je zapletel v vojo z Anglijo, ker je želel s prestola odstraniti Elizabeto 1., ki je ščitila Nizozemce. Španija je bila poražena, v pomorski bitki je španske ladje uničila. Angleška zmaga je pomenila konec španske prevlade na morju in začetek vzpona Anglije kot pomorske sile.

Absolutizem kot oblika vladanja doseže višek v Franciji v 17. stoletju. Za začetnika absolutističnega vladanja velja francoski kralj Ludvik 12.

Ludvik 12. je nehal sklicevati generalne državne stanove, s katerimi so njegovi predniki skupaj odločali o državnih zadevah. S tem je kralj omejil moč plemstva.

V času njegovega vladanja je Francija sodelovala v 30-letni verski vojni in z vestfalskim verskim mirom dobila ozemlje Alzacije in Lorene. Po vestfalskim miru je Francija postala najmočnejša država v Evropi, francoščina pa diplomatski jezik sveta. Po njegovi smrti ga je nasledil sin Ludvik 14., ki je postal kralj pri 4 letih. Sprva je vladal pod vodstvom kardinala Mazarina.

Pod vladavino Ludvika 14. je absolutizem dosegel višek. Zelo znan je njegov rek L'Etaie c'est moi! (Država sem jaz!): vse odločitve je sprejemal sam. Svoje svetovalce in visoke uradnike je izbiral med meščanstvom in ne med plemstvom, zato da bi zmanjšal vpliv plemstva. Uradnike je dobro plačeval in nadgrajeval. S tem si je ustvaril sebi zvesto uradništvo. Sonce je izbral za svoj simbol, zato se je poimenoval kar Sončni Kralj. Ludvik 14. je državo zapletal v dolgotrajne vojne s Španijo, kar mu je namesto zmage prineslo le prazno blagajno. Njegov minister je uvedel posebno gospodarsko obliko: merkantilizem.

Oblikovanje absolutističnih držav[uredi | uredi kodo]

Prva absolutistična monarhija je nastala v Španiji. Španski kralji so prevzeli absolutno oblast. Španska monarhija in kultura sta postali v 16. stoletju vzor drugim monarhijam.

V Franciji sta prva ministra Richelieu in Mazarin strla odpor separatističnega plemstva in ustvarila državno enotnost pod absolutno kraljevo oblastjo. Visoke plemiške družine so obdržale le še častne naslove. Tako je v drugi polovici 17. stoletja kralj Ludvik XIV. vladal najmočneje centralizirani državi v Evropi.

Habsburška monarhija je konec 17. stoletja razširila oblast v Podonavje in prerasla v velesilo. Marija Terezija in Jožef II. sta izvedla številne reforme.

V Rusiji je bil najpomembnejši absolutni vladar Peter I., kajti njemu gre največ zaslug za takratni razvoj.

Najpomembnejši absolutistični vladarji: