Friderik II. Hohenstaufen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Friderik II. Hohenstaufen ali Štaufovec (tradicionalno slovensko poimenovanje), cesar Svetega rimskega cesarstva (1211-1250), kralj Sicilije (1198-1250), nemški kralj (1212-1250), kralj Jeruzalema (1225-1234) in knez Švabski (1212-1216), * 26. december 1194, Jesi, Italija, † 13. december 1250, Castel Fiorentino pri San Severu, Italija.

Bil je sin Henrika VI. Švabskega in zadnje normanske kraljice Konstance Sicilske.

Otroštvo[uredi | uredi kodo]

Rodil se je od Henrika VI., sina Friderika I., in od Kostance iz Altaville, hčerka Ruperta II. Normana, v mestu Jesi v Markah, medtem ko je mati skušala doseči moža v Palermu. Zaradi skepticizma do manjkajočega prestolonaslednika strani ljudstva, je Kostanca rodila na trgu pod baldahinom. Friederik II. je prebil otroštvo v Folignu pri vojvodinji Urslingen, žena vojvodine Korada iz Spoleta, zvest mož cesarja. Kmalu je Kostanca odšla ter se pridružila možu na Sicilji, ki jo je prav ta ponovno prevzel v oblast. Kasneje pa so Friderika krstili v katedrali San Rufinija v Assiziju. Pri obredu je bil prisoten tudi oče Henrik VI., ki je drugič in zadnjič videl sina. Krstili so ga z imenon Friderik ne pa Konstantin, kot ga je mati poimenovala pred krstom. Krstili so ga tako, da bi vladal germanskim plemenom in da bi bil naslednjik Sicilskega kraljestva.

Friderik II. je imel zagotovljeno bodočnost. Bil je največji kandidat za prestol Nemčije, Italije in Burgundije. S temi si je lahko pridobil slavo, ne pa efektivno moč, kajti v Nemskem cesarstvu ni bila prisotna močna inštitucija vladarja. Nemška krona je dodelila oblast le tistim, ki so imeli vojske in ki so bili vplivni. Po materinem rodu, pa je pridobil prestol Sicilije, ki je imela urejeno institucijo vladanja. Volja vladarja je bila uresničena. Spojitev Nemškega cesarstva in Sicilskega kraljestva ni bilo ugodno papežu, kajti čutil se je obkrožen od sovražnikov, vendarle niti Normanom ni ugajala tale spojitev.

Šolanje[uredi | uredi kodo]

Leta 1197 je Kostanca pustila Firderika II. v rokah Pietra iz Kelana, vojvodina Marsike in Berardu iz Laureta, član družine Altavilla, kajti je Henrik VI. umiral. Leta 1198, in sicer 17. maja, je bil Friderik II. kronan za kralja Sicilije. Tik pred smrtijo je Kostanca pustila Firederika II. pod varstvom Inocenca III., po plačilu 30.000 zlatih talentov.

Friderik II. je v Palermu imel tutorja, in sicer Gualtiera iz Palearije, škofa Troje. V tistih letih je Friderik II. živel v gradu Favare. Njegov prvi učitelj je bil Guglielmo Francesco, poslan od škofa Rinalda iz Kapue, ki je papežu stalno posredoval informacije o študijih Friderika. Oktobra leta 1199 je Markovald iz Annweilerja, prevzel oblast Sicilije ter prevzel Friderika pod varstvom. S tem je papež Inocenc III. obotžil Gualtierija za izdajo, kajti je Gualtieri se vedno učil Friderika in ker je njegov brat Gentile iz Manopella izdal Sicilijo, skupaj s Friderikom, Markovaldu. Friderik je nasledil Markovaldu v Kaparoni, toda Diopold je osvobodil Friderika iz prestola ter ga povrnil Gualtieriju iz Palearije. Glavni učitelji Friderika II so bili: Guglielmo Francesco, Gentile iz Manopella in neznani islamski imam do leta 1201, ko Guglielmo Francesco je bil prisiljen odpustiti Sicilijo. Ponovno je postal njegov učitelj od leta 1206 do leta 1209. Med letoma 1201 in 1206 je Friderik imel posebne učitelje, in sicer palermitansko ljudtsvo.

Križarska vojna[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Križarske vojne.

Papežu Inocencu III. je sledil Honorij III., od katerega je Friderik prejel dovoljenje, da upravlja Sicilsko kraljestvo ločeno od Cesarstva. V zameno je moral Friderik obljubiti križarsko vojno. A vojskovanje ni navduševalo mladega kralja, zato je z izpolnitvijo obljube dolgo odlašal. Šele ko mu je naslednji papež, Gregor IX., zagrozil z izobčenjem, je leta 1227 odrinil s svojimi ladjami proti Sveti deželi. Toda na ladjah je izbruhnila huda epidemija, ki je Friderika prisilila, da se je po nekaj dneh vrnil domov. Gregor IX. ga je takoj izobčil, zato je vojska že naslednje leto spet odplula. A Frideriku se ni bilo treba bojevati. S sultanom al-Kamilom se je le pogovoril in v miru zasedel prestol kralja Jeruzalema, do katerega je imel dedno pravico po smrti svoje druge žene. To prijateljstvo z neverniki ni šlo v račun papežu, ki je zato med Friderikovo odsotnostjo napadel njegove posesti v Italiji. Le takojšnja kraljeva vrnitev je spet vzpostavila mir.

Ta križarska vojna, šesta po številu, kjer sploh ni prišlo do vojskovanja, je velike zgodovinske važnosti, ker je bila glavni vzrok nasprotovanj med papeževo in cesarjevo oblastjo na italijanskih tleh, saj prav na noben način ni upoštevala Cerkve. V spor se je kmalu vmešala Lombardska liga komun kot predstavnica Gvelfov, kar je prisililo cesarjeve zaveznike, v prvi vrsti družino Ordelaffi iz mesta Forlì, da se opredelijo kot Gibelini.

Seveda je najhujše posledice občutil Friderik sam, ki se je moral vse preostalo življenje bojevati ne samo proti papežem in komunam, ki so se bile postavile papežem na stran, pač pa celo proti svojemu sinu. Zaradi političnih vprašanj je bil Friderik dejansko prizadet predvsem v družinskem okolju. Sin Henrik se mu je večkrat postavil po robu, tudi z vojsko. Sin Enzo je poročil Adelazijo vdovo Visconti in s tem privzel njene posesti na Sardiniji, kar je razburilo papeža Gregorja IX., ki je nanje računal; zaradi tega je Enzo po bitki pri Fossalti, kjer je bil zajet, ostal je v ujetništvu Bolonjcev vse do smrti, to je kar 23 let.

Izobrazba in kultura[uredi | uredi kodo]

Friderik II. je bil zelo izobražen človek. Govoril je devet jezikov in rad je študiral predvsem filozofijo, matematiko, medicino in naravoslovje. Redno si je dopisoval z Leonardom Fibonaccijem. Rad je podpiral znanstvenike in jezikoslovce. Pod njegovim okriljem se je kultura splošno razširila, tudi zato, ker se je odkrito zavzemal za prepletanje raznih tradicij, ki so se srečevale na njegovem dvoru. Navduševal se je za arabsko leposlovje in za latinske klasike, a sprejemal je tudi bizantinske vplive in istočasno je želel ohraniti stare normanske sage in pesmi provansalskih trubadurjev.

Friderika so v takratnjih časih imenovali Stupor Mundi (Začudenje sveta). To ime izhaja iz njegove intelektualne radovednosti, ki ga je vodila do tega, da je začel študij filozofije, astrologije, matematike, algebre, medicine in naravoslovja ( v Palermu je celo ustanovil živalski vrt, ki je bil znan zaradi velikega števila eksotičnih živali, ki so v njem živele ) ; napisal je tudi knjigo, priporočnik o [sokolarstvu], z naslovom De arte venandi cum avibus, ki je bil eden izmed prvih rokopisov z risbami z naravno temo.

Na njegovem dvoru so bivali ljudje, ki so bili zelo važni za kulturo tistega časa; to so: Michele Scoto, ki je prevedel nekatera Aristotelova dela, Teodor Antiohijski, krščanski arabec in Juda Ben Salomon Cohen, ki je bil judovski veliki enciklopedist.

Po zaslugi Friderika II. in njegove Sicilske šole se je razvil visoki sicilski jezik, ki ni imel dosti skupnega z vsakdanjo govorico, pač pa je temeljil na provansalskih govoricah in na birokratski latinščini. To je bil prvi standard italijanskega jezika, čeprav so ga uporabljali le izobraženci. Pozneje ga je prevzel tudi Dante Alighieri, ki je na njegovi podlagi in z dodajanjem toskanskih in neolatinskih izrazov začel izoblikovati moderno italijanščino. Posebnost visokega sicilskega jezika je predvsem v tem, da je razvil nekatere oblike, ki so prej nihale med klasično latinščino in novo nastajajočo francoščino (provansalščino). Na primer med latinskim potentia in francoskim potence se je italijanščina opredelila za potenza. Tako so se dokončno ustalila popolnoma izvirna, italijanska, obrazila.

Seveda se Friderikov vpliv na kulturo ni omejil na jezikoslovje. Bil je mecen mnogih umetnikov, čigar dela še danes občudujemo, na primer v kiparstvu in izdelovanju kovancev ter pečatov. Posebne važnosti so miniaturne poslikave kodeksov. Najbolj vidna med njegovimi zapuščinami je zidava gradov, od katerih večina še danes stoji; najslavnejši med njimi, Castel del Monte v kraju Andria, je upodobljen na italijanskem kovancu za eno stotinko evra.

Ko je bil Friderik star 30 let, je formalno ustanovil v Neaplju universitas studiorum, to je prva državna univerzo v Evropi. Edina tedaj obstoječa univerza, bolonjska, je bila namreč sestavljena iz samostojnih učiteljev in študentov, ki so kmalu prešli pod papeževo okrilje. Neapeljska univerza je bila pa popolnoma laična. Nastala je predvsem kot šola pravosodja in retorike, a kmalu se je razširila tudi na druge vede. Od svojega nastanka leta 1224 ni Neapeljska univerza nikoli prenehala delovati. Leta 1987 je bila poimenovana po Frideriku II.

De arte venandi cum avibus[uredi | uredi kodo]

Friderik je bil navdušen lovec. Lovljenje mu je nudilo način, da se je lahko združil z ljudmi istega rodu, da je vadil uporabo orožja in da je lahko zastopal oblast. Njegov najljubši konjiček je bil lov z usposobljenim sokolom. To je bil zelo drag šport, saj eden sokol je stal kot celo posestvo. Zanj lov s tem sokolom ni bil samo konjiček, ampak tudi znanost: dobil je podatke o ornitologiji in si jih zapisal. Ta besedila so bila zbrana v raznovrstnih kodeksih, v knjigi o sokolarstvu. Ne vemo, če je Friderik res sam zapisal De arte venendi cum avibus (Umetnost lova s pticami), ampak vemo za gotovo, da je prisostvoval pri izdaji te knjige, in da je izspostavil njegova mnenja.

Zakonodaja[uredi | uredi kodo]

Čeprav je bil Friderik II. polnomočen cesar Svetega rimskega cesarstva, se ni nikoli zanimal za to ogromno politično enoto, pač pa je vse svoje moči usmeril v ureditev in posodobljenje Sicilskega kraljestva. Moderni zgodovinarji so mnenja, da se je Friderik dobro zavedal, da je Sveto rimsko cesarstvo le utopija in nima praktičnega pomena, zato se pa tudi za njegov obstoj in modernizacijo ni potegoval, temveč je svojo visoko oblast nosil le kot častni naslov. Nastopil je sicer večkrat, ko so to zahtevale okoliščine, celo z lastnim sinom je prišel navzkriž zaradi oblasti nad evropskimi posestvi, a njegovo resnično zanimanje se je omejevalo na Sicilsko kraljestvo. Vsa njegova zakonodajna dejavnost se je osredotočila na izboljšanje razmer v njegovi deželi.

Friderik je vodil zelo intenzivno zakonodajno dejavnost: v Kapui in Kataniji leta 1220, v Messini v letu 1221, na Melfi leta 1224, Sirakuzih leta 1227 in v Sv. Germanu leta 1229, toda je šele avgusta leta 1231, med razkošno slovestnostjo v Melfih objavil organizacijo vsklajeno po njegovi direktivah, s skupino pravnikov, ki so jo sestavljali Raffredo iz Beneventa, Pier delle Vigne, nadškof Giacomo iz Kapue in Andrea Bonello iz Borletta.

Višek te dejavnosti je bil dosežen leta 1231, ko je Friderik v Melfiju z razkošnim ceremonialom objavil zbirko vseh zakonov, ki so jih bili dotlej objavili njegovi juristi: t. i. Melfijske ustavne zakone, znani tudi kot Constitutiones Melfitanae, s katerimi je Friderik popolnoma obnovil obstoječo zakonodajo. Po njegovem mnenju je to bil prvi korak do trajnega miru, ki naj bi dal pravi zagon ekonomiji in bogastvu države.

Posebej je treba namreč omeniti Friderikovo sposobnost v ekonomski upravi kraljestva. Njegova napredna stališča v zvezi z razvojem gospodarstva so privedla do popolnoma novih pogledov na ekonomijo. Odpravil je vse državne monopole in vsako vrsto carine v mejah države, predvsem mitnine. Istočasno je spodbujal trgovske izmenjave in konkurenco med vsemi središči svojega imperija. Zanimivo je, da je Friderik tudi v gospodarskem pogledu strogo branil kraljevski absolutizem in je zato močno okrnil moč svojih fevdalcev. Oblast fevdalnih gospodov je spretno prenesel na svoje sodelavce, sposobne juriste, s pomočjo katerih je kljub visokim davčnim zahtevam zagotovil gospodarsko rast in blaginjo svojim državljanom.

Politika[uredi | uredi kodo]

Friderik II. zavzema posebno mesto v evropski in italijanski zgodovini. V evropskem pogledu je bil človek, ki je smiselno zaključil srednjeveško pojmovanje ogromnih imperijev, saj je praktično prepustil politično dejavnost osrednje Evrope spontanemu razvoju, kar je privedlo do postopnega razpada Svetega rimskega cesarstva. Njegovo moderno pojmovanje fevdalnega sistema, ki je že v precejšnji meri pravi imperializem in spominja na poznejšo centralizirano državno upravo, postavlja Friderika II. med razsvetljene evropske vladarje, ki so odločilno vplivali na razvoj bodočih generacij.

V zgodovini Italije je Friderik II. zapisan predvsem kot nasprotnik papeževe oblasti in teokracije. Njegov boj s komunami, ki bi lahko nakazoval željo po tiraniji, velja, nasprotno, za uravnovešeno nasprotovanje pretiravanju in upravni nesposobnosti mestnih občin.

Zasebno življenje in smrt[uredi | uredi kodo]

Friderik II. je bil poročen štirikrat. Prve tri žene so bile »državna dolžnost«, s četrto se je domnevno poročil iz ljubezni, a nobena od njih ni igrala vloge v javnem življenju. Bile so le matere njegovih uradnih potomcev, h katerim je treba prišteti še celo kopico nezakonskih otrok.

Prva žena je bila Konstanca Aragonska, ki jo je petnajstletnemu Frideriku vsilil papež Inocenc III., njegov skrbnik. Konstanca je bila mnogo starejša od Friderika, zelo pobožna in sposobna oseba, zato je papež mislil, da bo lahko obvladala mladega kralja in ga obdržala pod papeževim vplivom. Motil se je: poroka mladeniču sploh ni dosti pomenila. Iz tega zakona se je rodil sin Henrik VII. (1211-1242), ki je bil pozneje hud očetov nasprotnik. Konstanca je umrla leta 1222.

Drugo ženo, Jolando (ali Izabelo) Briennsko, je Frideriku predstavil papež Honorij III., saj je dekle bilo dedinja naslova kralj Jeruzalema. Medtem ko je papež hotel na ta način posredno priti do posesti v Sveti deželi, je Friderik nasprotno nameraval dokazati, da križarske vojske niso potrebne. O ljubezni seveda ni bilo govora. Trinajstletna nevesta je prvo poročno noč preživela sama, medtem ko se je ženin mudil pri nevestini dvorni dami. Ko se je nevestin oče zaradi tega pritožil pri papežu, ga je ta potolažil s primernim darilom. Jolanda je rodila dva otroka, Konrada IV. in Margerito, a je komaj šestnajstletna umrla.

Tretja Friderikova žena je bila Izabela Angleška, sestra kralja Henrika III. Angleškega. Zakonsko zvezo je toplo priporočal papež Gregor IX., ki je mislil, da se bodo na ta način ublažila nasprotja med nemškimi in angleškimi mogotci. Dejansko je poroka (1235) malo vplivala na politično dogajanje v Evropi. Izabela je že po šestih letih umrla. Zapustila je štiri otroke: Margerito, Karla, Friderika in Karla Otona.

Že kmalu po poroki z Jolando je Friderik spoznal Bjanko iz Loreta, domnevno edino žensko, ki je zares ljubil. Ni skrival, da kljub poroki z Jolando in pozneje z Izabelo redno zahaja k Bjanki, ki mu je tudi povila tri otroke: Konstanco, Manfredija in Violante. Po legendi bi naj bil Friderik iz ljubosumja zaprl Bjanko v enega od svojih gradov, kjer naj bi Bjanka od sramu in žalosti naredila samomor. Zgodovina pa pravi, da je Friderik po smrti tretje žene nekaj let ostal vdovec. Ko je Bjanka hudo zbolela, ga je prosila, naj se poroči z njo in njene otroke prizna za svoje. Kralj je tako tudi storil; Bjanka je postala kraljica, a le nekaj dni pred smrtjo leta 1246.

Friderik II. je Bjanko preživel le kratek čas. Ko se je decembra 1250 mudil v Apuliji, je nenadoma zbolel in v kratkem umrl. Bilo mu je 56 let.

Razen zgoraj navedenih otrok je znanih še vsaj deset drugih, nezakonskih; o nekaterih ni znano niti ime matere. Friderik ni zanikal očetovstva, nasprotno: večino otrok je sprejel na svoj dvor. Izmed teh je najbolj znan Henrik Švabski (1224-1272), sin Adelajde iz Urslingena, ki ga zgodovina pozna pod imenom Enzo. Bil je Friderikov ljubljenec, saj mu je bil tudi po značaju in sposobnosti najbolj podoben. Komaj sedemnajstleten je postal Sardinijski kralj, a že osem let pozneje je moral kot ujetnik v Bologno, kjer je tudi umrl.

Verjetno je umrl zaradi črevesnega vnetja med bivanjem v Apuliji. Guido Bonati pa pravi, da je bil zastrupljen, saj je nekaj dni prej odkril zaroto v katero je bil vpleten tudi sam dvorni zdravnik. Ker je njegovo stanje izgledalo že od zacetka kritično so ga skrili v Domus v Fiorentinu, utrjeno naselje na podeželju današnje Torremaggiore. Angleški novinar Matthew Paris trdi, da je cesar hoitel pred smrtijo odvleči Cirsterjanovo obleko. Oporoko je narekoval pred najvišjimi predstavniki cesarstva dne 17.decembra 1250. za naslednjika je v oporoki izbral sina Corrada, papež pa je tudi njega izobčil. Corrado je umrl 4 leta pozneje zaradi malarije, ko je skušal zasesti Sicilijo. Nekateri novinarji trdijo dejstvo, ki je časovno nemogoče, da je cesarja umoril nezakonski sin Manfred, ki ga je nasledil na Siciliji.

Med mitom in legendo[uredi | uredi kodo]

Ker je bil prijatelj z Arabci, se je bojeval s papežem Gregorjem IX. in zato se je rodilo okoli njega veliko legend. Gibelini so videli v njem razsvetljenega vladarja, ki naj bi kaznoval nevredne duhovnike in obnovil čistost cerkve. Gvelfi pa so mislili, da je ateist, avtor knjiger »De tribus impostoribus«. Mislili so celo, da se je spreobrnil v Islamsko vero. Po njegovi smrti je prisla legenda o neki prerokbi, ki je pravila da bi se vrnil po 1000 let. Tudi Friderikova smrt je dala na luč veliko legend. Pravi se da so nekoč prerokovali, da bo umrl v mestu ki ima v imenu besedo Fiore. Yato Friderik ni hodil v Firence, toda ni vedel, da je bil v danšnji Torremaggiore bizantinski predel, ki se je imenoval Castel Fiorentino. Tam je v palači Friderik umrl 13.decembra 1250.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Oton IV.
cesar Svetega Rimskega cesarstva,
kralj Italije

1220–1250
Naslednik: 
Henrik VII.
Predhodnik: 
Oton IV.
kralj Nemčije,
uradbo
kralj Rimljanov

1212–1220
Naslednik: 
Henrik VII.
Predhodnik: 
Henrik VI.
kralj Sicilije
1198–1250
Naslednik: 
Konrad I.
Predhodnik: 
Jolanda
kralj Jeruzalema
1225–1228
Naslednik: 
Konrad II.