Provansa

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Topografski zemljeved Provanse
Grb Provanse

Provansa je regija na jugovzhodu Francije ob Sredozemskem morju in meji na Italijo. Provansa je bila kot provinca del Rimskega imperija, zdaj pa je del administrativne regije Provence-Alpes-Côte d'Azur. Tradicionalno območje Provanse obsega départmaje Var, Vaucluse, Bouches-du-Rhône in dele departmajev Alpes-de-Haute-Provence ter Alpes-Maritimes

Največje mesto v regiji je Marseille.

Zgodovina Provanse[uredi | uredi kodo]

Prazgodovina[uredi | uredi kodo]

Dolmen iz bronaste dobe (2500 do 900 pr.n.š.) blizu kraja Draguignan

Arheološke najdbe kažejo, da je bilo področje Provanse naseljeno že v kameni dobi (votlina Vallonnet med Monacom in Mentonom, kraj Terra Amata v Nici, podvodna votlina Cosquer v bližini mesta Marseillea, neolitsko nahajališče v Marseilleu). Dolmeni iz bronaste dobe so bili odkriti blizu kraja Draguignan in v dolini Marvels.

Grške kolonije[uredi | uredi kodo]

Grški pomorščaki so prišli na obale Provanse v 7. stol. pr. n. št. in osnovali skladišča (emporije) za trgovanje z lokalnim prebivalstvom. Že v 6. stol. pr. n. št. so Grki na področju Provanse ustanovili prve kolonije. Okoli leta 546 pr. n. št. so ustanovili kolonijo Massilio oz. Massalio (Marseille), ki je postala eno glavnih trgovskih središč antičnega sveta. Poleg te, so ustanovili še več manjših kolonij, ki so kasneje postala mesta: Theline (današnji Arles), Citharista (La Ciotat), Tauroeis (Le Brusc), Olbia (poleg Hyères), Pergantion (Breganson), Caccabaria (Cavalaire), Athenopolis (Saint-Tropez), Antipolis (Antibes), Nikaia (Nice), and Monoicos (Monaco). Ustanovili so mesti Glanum (v bližini Saint-Rémy-de-Provence) in Mastrabala (Saint-Blaise). Grški trgovci so po rečnih poteh Durance in Rhone prišli celo do Burgundije in Švice.

Keltska plemena[uredi | uredi kodo]

Keltska plemena so prišla v Provanso v 4. stol. pr. n. št. Naselili so Vaucluse, Var in Alpes Maritimes. Bili so nadarjeni rokodelci in srditi bojevniki, niso pa bili dovolj politično enotni, da bi se upirali naraščajočim pritiskom Rima in germanskih plemen. Spopadali so se s prebivalci Massalie (danes Marseille) in bili zavezniki Hanibala na njegovi osvajalski poti proti Rimu. Galija je bilo rimsko ime za dežele Keltov v zahodni Evropi, približno na območju sedanje Francije in Belgije, prebivalce so Rimljani imenovali Galci.

Rimska provinca[uredi | uredi kodo]

Pont du Gard, 1. stol.pr.n.š.
Rimska arena v kraju Arles (2. stol.n.š.)

Provansa je v 2. stol. pr. n. št. postala prva rimska čezalpska provinca, po čemer je dobila ime. Na obali južne Galije (Transalpska Galija) so sprva trgovali z grško kolonijo Massalia (sedanji Marseille). Sredozemska obalna mesta so v tistem času stalno ogrožala močna galska plemena s severa, zato je Rim z Massalio sklenil zavezništvo, s katerim se je obvezal, da bo ščitil mesto pred lokalnimi Galci, v zameno pa je zahteval ozek pas ozemlja, po katerem bi zgradil cesto od Italije do Iberskega polotoka. Ker je prebivalce Massalie bolj zanimalo uspešno trgovanje kot njihova ozemeljska celovitost, so rimsko ponudbo sprejeli. Rimske legije so v Provanso prvič prišle na prošnjo prebivalcev Massalie leta 181 pr. n. št. Rimljani so leta 122 pr. n. št. zgradili mesto Aquae Sextiae, danas poznano kot Aix-en-Provence in leta 118 pr. n. št. ustanovili še kolonijo Narbo Martius, sedanji Narbonne, ki je kmalu postala glavni trgovinski konkurent Massalie. Kolonija Narbo Martius je postala temelj, na katerem se je kasneje razvila provinca. Rim je postopoma širil svojo oblast in ob sredozemski obali ustanovil provinco Transalpsko Galijo (Narbonska Galija). Mesto Avenio (Avignon) je bilo eno najbolj cvetočih v tej provinci. Gradili so ceste, ki so olajšale pohode njihovim vojaškim enotam in omogočile trgovino med Rimom, Španijo (čez Frejus in Aquae Sextiae (Aix-en-Provence)) in severno Evropo (preko Apte Iulie (Apta) in Tarascona) in nova mesta Arles in Forum Iulii (Frejus). Po letu 8 pr. n. št. se je začela politična in kulturna romanizacija Provanse. Rimski inžinerji in arhitekti so gradili akvadukte, amfiteatre, rimske terme, nekropole, rimska gledališča, vile in slavoloke zmage, katerih ostanke lahko še danes občudujemo. Zgradili so mesta Cavaillon, Orange, Arelate (Arles), Fréjus, Glanum (v bližini Saint-Rémy-de-Provence), Carpentras, Vaison-la-Romaine, Nimes, Vernègues, Saint-Chamas in Cimiez (nad Nico). Rimska provinca Narbonensis, z glavnim mestom Narbo (sedaj Narbonne), se je razprostirala od Italije do Španije in od Alp do Pirenejev. Mir (Pax Romana) je v Provansi trajal do sredine 3. stol., ko so germanska plemena vdrla Provanso (leta 257. In 275). Koncem 5. stol., se je v Provansi končala rimska prevlada. Sledilo je obdobje vojn in selitev narodov.

Provansa od 5. do 19. stol.[uredi | uredi kodo]

Cerkev Sv. Trophime v Arlesu, 12. stoletje

V 5. stol. so pokrajino zasedli germanski Goti (Vizigoti), v 6. stol. germanski Franki. Arabski osvajalci in berberski pirati so prišli do obal Provanse iz severne Afrike v 7. stoletju. Leta 933 je ta pokrajina postala del Arelatske kraljevine. Konec 10. stol. so na oblast prišli provansalski grofje. V naslednjih dveh stol. je Provansa razvila uspešno trgovino z vzhodom. Na kulturnem področju je spodbujala lokalni provansalski jezik, trubadursko glazbo, poezijo. Gradili so veličastne romanske cerkve (n.pr. St-Trophime v Arlesu). Leta 1246 je prišla pod oblast Anžujcev (rodbina grofov pokrajine Anjou). V letih 1309 do 1377, ko je bilo ozemlje Provanse pod kraljem iz Sicilije, je bil v Avignonu sedež papežev v izgnanstvu. Provanso je leta 1481 kralj Karel iz Maina v oporoki zapustil Franciji. V času verskih vojn je Nîmes postal oporišče protestantov in kot tak je doživel polno moč represije in bratomornih soočenj, ki so trajala vse do srede 17. stoletja. Pokrajina je upravno samostojnost ohranila do leta 1790, ko je v času francoske revolucije prišla pod francosko vlado.

Provansa v 19. stol.[uredi | uredi kodo]

Sredi 19. stol. je Provansa z nastopom drugega francoskega cesarstva začela doživljati preporod tako na gospodarskem kot na umetniškem področju. Pristanišča v Marseilleu in Toulonu so bila pomembna povezava Francije s Severno Afriko, Bližnjim in Daljnim vzhodom ter Azijo. Leta 1860 je Francija dobila Savojo in Nico ter Roquebrunne in leta 1861 Menton. Železniška proga je leta 1848 povezala Pariz z Marseillom in zatem še s Toulonom in Nico (1864.), kar je omogočilo razvoj vrhunskega turizma. Provansa je v dobrega pol stoletja postala eno najbolj mondenih turističnih področij (Antibes, Hyeres, Cannes, Menton, Nice). Turistično so Provanso odkrili Angleži, za časa kraljice Viktorije (Cannes, Nica - Promenade des Anglais). V velikih mestih kot sta Marseille in Toulon so gradili cerkve, operne hiše in parke. V drugi polovici 19. stol. je prišlo do ponovnega oživljanja provansalskega jezika in kulture (gibanje pisateljev in pesnikov Felibrige). Provansa je zaradi lepote pokrajine, intenzivnosti svetlobe in barv ter jasne modrine Sredozemskega morja očarala številne slikarje, ki so v 19. stol. na francoskem jugu našli neizčrpen vir navdiha (Cezanne, Van Gogh, Renoir, Matisse, Chagall, Picasso. To se je nadaljevalo v divjih dvajsetih in tridesetih letih 20. stol., ko so bili Ernest Hemingway, Aldous Huxley in F. S. Fitzgerald le nekatera izmed slavnih imen obiskovalcev, ki so uživali v liberalnem vzdušju.

Provansa v 20. stol.[uredi | uredi kodo]

Med 1. in 2. svetovno vojno je bila Provansa razdeljena na konzervativna podeželska področja in radikalna področja velikih mest. Ko je Nemčija leta 1940 okupirala velik del Francije, je Provansa ostala na neokupiranem področju do leta 1942, ko je po izkrcanju zaveznikov v severni Afriki, nemška vojska okupirala tudi celotno Provanso (Operacija Atilla). V času nemške okupacije, je bil Marseille močno središče Francoskega odporniškega gibanja, zaradi tega je bila več kot tretjina starega dela mesta uničenega v množičnem projektu čiščenja, s ciljem zmanjšati možnosti za skrivanje in organiziranje članov odporniškega gibanja. Leta 1944, dva meseca po izkrcanju zaveznikov v Normandiji, je bila izvedena Operacija Dragoon (kodno ime za izkrcanje zaveznikov v Provansi). Ameriška vojska je odšla na sever proti krajem Manosque, Sisteron in Gap, medtem ko je francoska 1. oklepna divizija osvobodila Brignoles, Salon-de-Provence, Arles, in Avignon. Avgusta meseca 1944 sta bila osvobojena še Toulon in Marseille. Po koncu vojne je Provansa obnovila v vojni poškodovane zgradbe in infrastrukturo (pristanišča, železniške proge..). Ko je leta 1962 Alžirija razglasila svojo neodvisnost je v Provanso prebežalo veliko francoskih državljanov. Naselili so se v velikih mestih (Marseille, Toulon). V štiridesetih letih 20. stol. je se je v Provansi začela kulturna prenova. Osnovan je bil Avinjonski gledališki festival (1947), ponovno je začel delovati Filmski festival v Cannesu (osnovan je bil leta 1939). Z izgradnjo avtocest, še posebej avtoceste Pariz - Marseille, ki je bila odprta leta 1970, je Provansa je postala destinacija za masovni turizem.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Južna Francija vključno s sredozemsko obalo, ima vroča, suha poletja in tople, mokre zime. Nalivi so kratki in siloviti, pogosto sredi dneva. Poletni vetrovi so hladni in nežni, toda bolj mrzel in oster mistral, ki pride s severa, lahko piha tudi nekaj dni skupaj. Preveč poenostavljena bi bila trditev, da je podnebje v Provansi tipično mediteransko. Na klimo vplivata dva parametra, lega Provanse (med Alpami in Sredozemljem) in vpliv doline reke Rone. V departmaju Alpes Meritimes, ki leži na najbolj vzhodnem delu Francoske Riviere, kjer gore segajo do morja in ščitijo ozemlje pred vremenskimi frontami, ki prihajajo s severa, je blago podnebje (Menton). V tem delu Francije, kjer zimskih zmrzali skoraj ni, lahko rastline, kot so bouganvillia in aloe vera, rastejo na prostem. V primerjavi z drugimi deli Francije na podobni zemljepisni širini, je v Provansi manj padavin. Suho podnebje je najbolj opazno v departmaju Bouches du Rhone, območju okoli Marseilla, Aix en Provence in Avignona. Ta področja so bolj suha predvsem zaradi učinkov vetra mistral, ki lahko piha po dolini reke Rone tudi po več dni skupaj. Pozimi, mrzel mistral iz celine, ohladi spodnji del Rone tudi pod ledišče. Provansalske Alpe so najbolj sončen del Provanse. Briancon na nadmorski višini 1350 m, je eno najbolj sončnih mest v Franciji, ima preko 300 sončnih dni na leto.

Kulturna dediščina[uredi | uredi kodo]

Gordes

Provansa ima izredno antično dediščino. Tu si lahko ogledamo eno najboljših zbirk rimske antične arhitekture: rimske arene (Nimes, Arles), amfiteatre, (Orange, Arles), templje (vključno z izredno dobro ohranjeno Maison Carrée v Nimes), slavoloke (Glanum, Saint-Rémy-de-Provence, in Orange), vodovode (Pont du Gard in Barbegal) in druge spomenike, kot so La Trophee des Alpes v La Turbie ali vile v Vaison-la-Romaine. Obstajajo tudi muzeji antike v mestih Vaison, Arles, Marseille.. Srednjeveška: kot ključno mesto na stičišču civilizacij severne Evrope in civilizacij v Sredozemlju, je bila Provansa strateško pomembna regija v vsej svoji zgodovini. Med bolj zanimivimi srednjeveškimi spomeniki v tej regiji so cerkev in samostan St Trophime v Arlesu, cerkev in križni hodnik Saint Paul de Mausolle v Saint-Rémy-de-Provence, cerkev St Michel v La Garde Adhemar, v bližini mesta Orange. Najstarejša cerkev v Marseillu, Saint Victor. Najbolj obiskan srednjeveški spomenik v Provansi je Palais des Papes / Palača papežev v Avignonu. Poleg tega, Provansa ponuja veliko starih mest in vasi, z ozkimi ulicami in stavbami iz srednjiega veka, staro mesto Aix en Provence, hribovsko mesto Saint Paul de Vence, v bližini Nice. Provanso bomo bolje spoznali, če bomo obiskali vsaj nekatere izmed številnih prelepih vasic, posejanih po gričih širom pokrajine (Le Baux de Provence, Roussillon, Oppede le Vieux , Menerbes, Gordes..).


Naravne znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Francoska Riviera je področje, ki nima le plaž kjer so ljudje lahko zleknjeni na pesku tudi pozimi, ampak ima tudi visoke alpske vrhove, kjer leži sneg tudi v poletnih mesecih. Provansa ima tri narodne parke (Parc National du Mercantour, Parc National des Ecrins, Parc National de Port Cros), štiri regionalne naravne parke oz. Rezervate (Camargue, Luberon, Queyras, Verdon s kanjonom Verdon Canyon ), nekaj drugih lokacij velikega okolskega pomena v okviru evropskega programa Natura 2000 ter tri Unescove biosferne rezervate.

Zanimivosti[uredi | uredi kodo]

Aix-en-Provance

Ugodno podnebje je omogočilo gojenje rož in sivke (Plateau de Valensole) ter posledično razvoj industrije parfumov, Grasse je danes še vedno svetovna meka proizvodnje parfumov.

Zaščitni znak Provanse so tudi črne olive, ki se pojavljajo v vseh mogočih jedeh, keramiki in tekstilu. V provansalski kulinariki dominirata olivno olje in česen, pa tudi cela paleta aromatičnih začimb, kot so timijan, rožmarin, bazilika in pehtran. Provansa je znana tudi po odličnih vinih (Châteauneuf-du-Pape,Cassis), oljčnem olju in tartufih (področje Menerbesa).

Na UNESCO-vem seznamu svetovne dediščine so:

  • Rimski in romanski spomeniki v Arlesu – 1981,
  • Orange: rimsko gledališče in njegova okolica in Slavolok zmage – 1981,
  • Pont du Gard: rimski akvadukt – 1985,
  • zgodovinsko središče Avignona: papeževa palača, škofijski dvor in avinjonski most — 1995.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]