Amfiteater

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Rimska arena v Arlesu, Francija.
Amfiteater, Nîmes
Arena di Verona v Veroni
Amfiteater v Puli
Amfiteater v Budimpešti
Amfiteater v Trierju

Amfiteater je odprto prizorišče, ki so ga uporabljali za zabavo, kulturne in druge prireditve in šport. Izraz izhaja iz starogrške besede ἀμφιθέατρον (amphitheatron), od ἀμφί (amphi), kar pomeni "na obeh straneh" ali "okoli" in θέατρον (théātron ), kar pomeni "kraj za gledanje".

Starogrška gledališča so bila zgrajena v polkrogu z stopničastimi vrstami sedežev nad območjem delovanja (odra). Stari rimski amfiteatri so bili ovalni ali okrogli v tlorisu, s sedeži okrog osrednjega prizorišča. Moderna uporaba amfiteatra je bolj ohlapna in vedno ne spoštuje starodavne navade ter za to lahko uporabljamo besedo, ki opisuje gledališče. V naravi oblikovane tvorbe prav tako zaradi podobnosti, lahko imenujemo naravni amfiteater.

Trije največji rimski amfiteatri (v prvotnem pomenu besede) na svetu so (po velikosti): Kolosej, amfiteater v Capui, regija Kampanija, Italija in amfiteater El Djem v Tuniziji.

Oblika in funkcija[uredi | uredi kodo]

Starodavni amfiteater je nastal, po mnenju raziskovalcev, iz dveh polkrožnih gledališč, zato tudi tako ime. Na nivoju terena je bila običajno ovalna arena, nad njo pa v koncentričnih elipsah razporejeni sedeži, praviloma na umetno zgrajenih brežinah. Te brežine so zgradili nad oboki pod katerimi so bili hodniki in stopnišča za dostop gledalcev. Celoten objekt je bil obdan z visokim obzidjem in/ali z vdolbino v zemlji. Večina amfiteatrov je bila v celoti ali vsaj delno pokrita z zapleteno platneno streho (vela ali velaria).

Nekateri menijo, da je amfiteater, kot prizorišče predstav gladiatorskih bojev, neodvisna struktura v razvoju gledališča. Le pri gradnji dvorane (cavea) na bi bil pomemben zgled antično gledališče. Največji antični amfiteater je bil Flavijev amfiteater, kasneje imenovan Kolosej v Rimu.

Material iz katerega so bili zgrajeni je bil običajno rimski beton ali konkrecija v opečnih opažih ter kamnita obloga. Glede na možnost izvora lokalnega kamna, so bili amfiteatri iz masivnega kamna (v Veroni, Solinu, Puli). Fasadni plašč je dajal amfiteatru značilno podobo. Bil je členjen z arkadami v katerih so bili kipi. Amfiteater je imel dve do štiri nadstropja. Med seboj so bila ločena s horizontalnimi venci. V spodnji etaži so bili toskanski ali dorski pilastri, v višjih pa jonski in korintski.

V rimskem cesarstvu so se v amfiteatru odvijali prizori gladiatorskih in živalskih borb (munera et venationes), pa tudi velike gledališke predstave in športna tekmovanja. Z njimi so hranili ljudi pod s sloganom "kruha in iger". Amfiteatri so lahko imeli tudi prefinjeno odrsko tehnologijo, s katero so areno spuščali v tla ali pa so jo celo popolnoma napolnili z vodo.

V času Cezarja je bil amfiteater v Rimu zgrajen iz lesa in so ga po tekmovanjih podrli. Okoli leta 27 se je ena takšna tribuna v kraju Fidenae (vzhodno od Rima) podrla in bilo je ubitih na tisoče ljudi. [1] Po tej tragediji so se amfiteatri gradili le iz trdnih materialov. V Kampanji je bil amfiteater iz kamna že v času pozne republike.

V Pompejih so našli najstarejšo tovrstno zgradbo (iz 70-tih). Imenovan je bil spectacula. Ime grške besede amfiteater prvič uporabil Strabon, tudi Jožef Flavij ga omenja v povezavi s Herodom leta 25. Najstarejša omemba besede v grškem jeziku je iz libijske Berenice iz časa okoli leta 8 do 6.

Naraščajoče vrste gledališča so bile imenovane Maenianum.

Gledalci[uredi | uredi kodo]

Občinstvo se je ukvarjalo z visokimi stavami na svoje borce in se na veliko ukvarjali z njimi. To je pogosto pripeljalo do tekmovalnosti in konfliktov. Nemire so sponzorji kaznovali.

Poznejše gradnje[uredi | uredi kodo]

Oblika amfiteatra kot ovalna arena je postala vzor raznim športnim objektom v kasnejših obdobjih. To so stadioni, ki posnemajo ne le osnovno zasnovo ampak tudi izgled. V klasicizmu so zrastli veliki objekti, ki so ponazarjali moč oblastnikov. Tako je na primer za Olimpijske igre v Berlinu leta 1936, Hitler dal zgraditi Olimpijski stadion za 100.0000 gledalcev. Načrt je najprej izdelal O. March (betonska stavba s steklenimi vmesnimi stenami), a je moderno rešitev Hitler odklonil. Arhitekt Albert Speer je betonsko konstrukcijo obzidal z masivnim kamnom in s tem približal izgled antičnemu amfiteatru.

Tudi Olimpijski stadion v Münchnu se zgleduje po antičnem amfiteatru. Zgrajen je bil leta 1972, zasnova arhitektov Güntherja Böhnischa in Otta Freia. Nogometno igrišče z atletsko stezo leži v umetno narejeni kotlini, okrog se v koncentričnih ovalih dvigajo tribune do nivoja terena. Konstrukcijo streh sestavljajo jekleni stebri, preko katerih so napete jeklene vrvi, na sekundarnih vrveh pa so pritrjene plošče, ki tvorijo strešno opno.

Zanimivo rešitev predstavlja gradnja stanovanjskih hiš v mestu Lucca v Toskani. Material iz amfiteatra (stebre in marmorne obloge) so v letih raznesli in uporabili za druge stavbe, predvsem cerkve. Na ohranjenih ostankih, v srednjem veku imenovanih alla Grotta pa so zrastle stanovanjske hiše, ki sledijo eliptični obliki amfiteatra. Tako je nastal zanimiv mestni trg.

Rimski amfiteatri[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Rimski amfiteater.
Kolosej v Rimu

Starih rimskih amfiteatri so velike javne zgradbe, krožne ali ovalne oblike in so se uporabljali za razne dogodke: gladiatorske boje, dirke z vozovi, venationes (boje z živalmi) in usmrtitve. Po vsem območju rimskega imperija so našli okoli 230 rimskih amfiteatrov. Njihove značilne oblike, funkcije in ime so se razlikovale od rimskih gledališč, ki so bolj ali manj polkrožne oblike. Cirkus (podoben hipodromu), ki ima veliko daljšo eno stranico je bil zasnovana predvsem za dirke s konji in vozovi. Manjši stadioni so bili prvotno načrtovani za atletiko. [2]

Najstarejši rimskih amfiteatri segajo v sredino prvega stoletja pred našim štetjem. Večina je bila zgrajena v okviru cesarstva, od Avgustovega obdobja (27 pr. n. št. - 14 n. št.) dalje. Amfiteatri so se gradili po celotnem rimskem imperiju. Največji so lahko sprejeli med 40.000-60.000 gledalcev. Najbolj izpopolnjeni so bili več nadstropni, z arkadno fasado in bogato okrašeni z marmorjem, štukaturo in kipi. Po koncu gladiatorskih iger v 5. stoletju in bojev z živalmi v šestem stoletju, je večina amfiteatrov začela propadati, njihov material so ropali ali reciklirali. Nekateri so bili porušeni, drugi pretvorjeni v utrdbe.

Sodobni amfiteatri[uredi | uredi kodo]

Hollywood Bowl, Hollywood, Kalifornija

Sodobni amfiteater je ukrivljen, akustično živahen prostor za razne predstave, še posebej na prostem. Sodobni amfiteatri so pogosto fiksne strukture, imenovane školjčne lupine, skledaste oblike z odrom, ki ustvarja akustično območje, ki ojača zvok, zaradi česar je amfiteater idealen za glasbene ali gledališke predstave. Najboljše so polkrožne oblike, kar sicer ni v skladu s pojmom amfiteater, toda kljub temu se je ta navada uveljavila. Taki primeri so na primer Shoreline Amphitheatre v San Fraciscu ali Hollywood Bowl v Los Angelesu, oba ZDA. Tudi Gibson Amphitheatre v Los Angelesu ni ustrezen izraz za to gledališče.

Naravni amfiteatri[uredi | uredi kodo]

Bryce Canyon iz Sunrise Point

Naravni amfiteater je prostor, ki se nahaja v strmem gorskem ali predvsem skalnem naravnem območju, kjer se zvok ojača ali odmeva, zaradi česar je idealen za glasbene in gledališke predstave. Izraz amfiteater se lahko uporablja tudi za naravne formacije, ki bi bile primerne za ta namen, pa tam gledališče seveda ne bo zgrajeno.

Pomembni naravni amfiteatri so: Drakensberg amfiteater v Drakensbergu, Južna Afrika, Slane Castle na Irskem, Supernatural amfiteater v Viktoriji, Avstralija in Echo amfiteater, Red Rocks amfiteater v Morrisonu, Kolorado in George amfiteater v zvezni državi Washington, ZDA.

V Sloveniji se naravni Amfiteater imenuje krnica, področje v Julijskih Alpah, ki ga tvorijo gore Široka peč skupaj z Dovškim križem in Škrnatarico.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Sueton (Tiberius 40) spricht von 20.000 Opfern, Tacitus (Annales 4.62) nennt 50.000.
  2. ^ Bomgardner, 37.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Jože Marinko, Leon Debevec, Vpliv antike v arhitekturi, Mohorjeva družba Celje, 2008, ISBN 978-961-218-963-7
  • Bomgardner, David Lee (October 2000). The Story of the Roman Amphitheatre. Routledge. ISBN 0-415-16593-8.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]