Anžujci

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Anžujci
Grb Capetinških Anžujcev
Plemiški predikat: Anžujci
Posesti/ funkcije v: Sicilsko kraljestvo, Neapeljsko kraljestvo, Dežele krone Sv. Štefana, kraljevina Poljska, Latinsko cesarstvo, Kneževina Ahaja, Epirski despotat, Albanija
Čas izvora: 1246
Naziv:
  • grofje Anžujski
  • grofje Provansalski
  • Sicilski kralji
  • Neapeljski kralji
  • Kralji Madžarski kralji
  • Poljski kralji
  • Konstantinopelski cesarji
  • Epirski despoti
  • Albanski kralji
  • Ahajski knezi
narodnost: francoska
Stranske veje:
  • Anžujsko-Ogrski
  • Anžujsko-Tarantinski
  • Anjou-Durazzo

Anžujci ali Anžuvinci (francosko d'Anjou) se imenujejo po grofiji Anjou, enem najpomembnejših francoskih kronskih fevdov. Grofijo so francoski kralji dvakrat ločili od kraljeve posesti in jo dodelili mlajšim sinom vladajoče družine. Njihovi nasledniki so dobili naziv Anžujski.

Dva rodova Anžujcev[uredi | uredi kodo]

Prvič je to naredil francoski kralj Ludvik IX., ko je grofijo Anjou 1246 podelil svojemu najmlajšemu bratu Karlu Štefanu (starejši rod Anžujcev). Temu se je 1266 ponudila priložnost, da je na željo papeža Klemena IV. zavzel Sicilsko kraljestvo (Sicilija-Neapelj), zato ga poznamo tudi pod imenom Sicilski ali Neapeljski.

Z blagoslovom papežev so on in njegovi nasledniki še naprej pridobivali, z vojsko in ženitvami, nadaljnja ozemlja in za nekaj časa postali ena najmogočnejših družin v Evropi. Bili so

  • kralji kraljestva Sicilija-Neapelj 1266 - 1282
  • kralji Neapeljskega kraljestva 1282 - 1435
  • kralji Jeruzalemskega kraljestva 1266 - 1292
  • kralji Albanije 1272 - 1281 (do 1368 so se obdržali v Draču in okolici)
  • kralji Madžarske in Hrvaške 1301 - 1382
  • kralji Poljske 1370 - 1382

Vendar so kasneje v medsebojnih sporih borbah in številnih umorih te položaje izgubili in po moški liniji izumrli. Nominalno so si mnogi nazive pripisovali še dolgo, nekateri vse do današnjega časa.

Grofija Anjou je 1290, kot dota Margarete Neapeljske, ki je kasneje rodila bodočega francoskega kralja Filipa VI., spet prišla v posest francoske krone. Drugič jo je od kraljevega imetja ločil kralj Ivan II. Dobri, ki je grofijo Anjou 1351 podelil svojemu drugemu sinu Ludviku, poznanem kot Ludvik I. Anžujski, ki je začetnik mlajšega rodu Anžujcev oziroma družine Anjou - Valois.

1360 je bila grofija povzdignjena v vojvodino. V posesti Ludvikovih naslednikov je ostala do leta 1481, ko jo je kralj Ludvik XI. spet vključil v kraljevo posest.

V novem veku dobi naziv Anžujski navadno tretji sin francoskega kralja.

Rodovnik starejšega rodu Anžujcev[uredi | uredi kodo]

V rodovniku so navedeni samo tisti člani rodbine, ki so imeli dejansko kraljevo oblast, in tisti, ki so rod ponesli do njih. Anžujski grofje so v rdečih okvirjih. Tudi njihove naslednike imenujemo Anžujci. Leta vladanja so navedena v oklepaju. Podroben rodovnik, z vsemi naslovi, se najde v nemški WP.

Ludvik VIII. Francoski Lev
*1187 (1223- †1226)
kralj Francije
Anžujski grofje
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Ludvik IX. Francoski Sveti
*1214 (1226-†1270)
kralj Francije
Karel I. Anžujski
*1226 (1266-†1285)
kralj Sicilije
kralj Jeruzalema
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Karel II. Anžujski
*1254 (1285-†1309)
kralj Neaplja
Elizabeta Anžujska
*1261 †1304

Ladislav IV. Kumanec
*1262 (1272-†1290)
kralj Madžarske
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Karel Martel
*1271 †1295
po materi dedič madžarskega prestola
Robert I. Neapeljski Modri
*1277 (1309-†1343
kralj Neaplja
Margareta Anžujska
*1273 †1299
dedinja grofije Anžu

Karel
grof Valois
starša Filipa VI. Francoskega
Filip I. Tarantski
*1278 †1332
knez v Tarantu (Apulija)
Ivan Draški
*1294 †1336
vojvoda v Draču
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Karel Robert
*1288 (1308-†1342)
kralj Madžarske, Hrvaške in Dalmacije
Karel Kalabrijski
*1298 †1328
vovjvoda v Kalabriji
Robert II Tarantski.
†1364
knez v Tarantu (Apulija)
 
 
Ludvik II. Tarantski
†1362
knez v Tarantu
Filip II. Tarantski
*1329 †1374
knez v Tarantu
 
 
Karel Draški
*1323 †1348 obglavljen
vojvoda na Draču
Ludvik Draški
*1324 †1362 zastrupljen v ječi
grof v Gravini (Apulija)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Ludvik I. Madžarski Veliki
*1326 (1342-†1382)
kralj Madžarske
od 1370 kralj Poljske
Andrej Madžarski
*1327 †1342 umorjen
 
Ivana I. Neapeljska Strašna
*1326 (1343-1380) †1382 zadavljena v ječi
kraljica Neaplja
 
 
Marija Neapeljska
*1328 †1366
 
 
 
 
 
 
Margareta Draška
*1347 †1412
 
Karel III. Neapeljski
*1345 (1380- †1386) umorjen
kralj Neaplja
1386 kralj Madžarske
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Marija Madžarska
*1370 (1382-†1395)
kraljica Madžarske, Hrvaške, Dalmacije

Sigismund Luksemburški
cesar Svetega rimskega cesarstva
Hedvika Poljska
*1371 (1382-†1400)
kraljica Poljske

Vladislav II. Jagelo
nadvojvoda Litve
Ivana II. Neapeljska
*1373 (1414- †1435)
kraljica Neaplja
Ladislav I. Neapeljski
*1376 (1386-1390 in 1399-†1414)
kralj Neaplja

Vojvode mlajšega rodu Anžujcev[uredi | uredi kodo]

Grofija Anjou se je ločila od kraljeve hiše spet 1351 z Ludvikom, drugim sinom kralja Ivana II. 1360 je bila povzdignjena v vojvodino. Anžujski vojvode mlajše veje rodu do bili:

  • Ludvik I. * 1339 (1351- †1384), vnuk Filipa VI. Francoskega
  • Ludvik II . *1377 (1384- †1417), sin prejšnjega
  • Ludvik III. *1403 (1417- †1434) , sin prejšnjega
  • Rene *1408 (1434- †1480) , sin prejšnjega
  • Karel IV./II. *1436 (1480- †1481), nečak prejšnjega po bratu Karlu

Za njim je bila vojvodina vključena v kraljevo posest.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • (2001) BROCKHAUS Die Enzyklopädie in 24 Bänden. Leipzig, Mannheim: F. A. Brockhaus.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]