Omajadi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Banu Umayya (arabsko بَنُو أُمَيَّة, translit. Banū Umayya, lit. 'Sinovi Umayya') ali Omajadi (الأمويون), so bili vladajoča družina islamskega kalifata med letoma 661 in 750 ter pozneje islamske Španije med letoma 756 in 1031. Bili so klan plemena Kurejš, ki izvira iz Umaje ibn Abd Šamsa. Odločno so nasprotovali islamskemu preroku Mohamedu, vendar so ga sprejeli pred smrtjo leta 632. Član klana, Uthman, je postal 638-656 tretji rašidunski kalif, medtem ko so bili drugi člani različni guvernerji. Eden od teh guvernerjev, Mu'awiya I., je zmagal v prvi muslimanski državljanski vojni leta 661 in ustanovil Omajadski kalifat s prestolnico v Damasku v današnji Siriji. To je pomenilo rojstvo rodbine Omajadov, prve dedne rodbine v zgodovini islama in edina, ki je vladala celotnemu islamskemu svetu tedanjega časa.

Sufjanidska linija, ki jo je ustanovil Mu'awiya, je propadla leta 683, Omajadska oblast pa je bila izpostavljena v drugi muslimanski državljanski vojni, toda rodbina je končno prevladala pod Marwanom I., ki je ustanovil Marwanidsko linijo Omajadskih kalifov. Omajadi so vladali po zgodnjih muslimanskih osvajanjih tudi severni Afriki, Španiji, Srednji Aziji in Sindu, toda nenehno vojskovanje je izčrpalo vojaške vire države, medtem so se uprli tudi Alidi in plemenska rivalstva so oslabila režim od znotraj. Nazadnje, leta 750 je Abasidska revolucija zrušila kalifa Marwana II. in pobila večino družine. Eden od preživelih, Abd al-Rahman, vnuk kalifa Hishama ibn Abd al-Malika, je pobegnil v muslimansko Španijo (Al Andaluz), kjer je ustanovil umajadski emirat Córdoba, ki ga je Abd al-Rahman III. povzdignil v status kalifata leta 929. Po kratkem zlatem obdobju je leta 1031 kalifat Cordoba razpadel v več samostojnih taif - kraljestev, kar je označilo dokončen konec dinastije Omajadov.

Območje Omajadov v njihovem največjem obsegu

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Predislamski izvor[uredi | uredi kodo]

Omajadi ali Banu Umayya so bili klan večjega plemena Kurejš (Quraysh), ki je v predislamskem obdobju prevladovalo v Meki.[1] Kurejši so si pridobili prestiž med arabskimi plemeni s svojo zaščito in vzdrževanjem Kabe, ki so jo v tistem času večinoma politeistični Arabci na Arabskem polotoku šteli za svoje najsvetejše svetišče. Nekateri plemenski člani, kot Abd Manaf ibn Kusaj, ki je po svojem mestu v rodoslovni tradiciji živel v drugi polovici 5. stoletja, je bil očitno zadolžen za vzdrževanje in zaščito Kabe in njenih romarjev.[2] Te vloge so prešle na njegove sinove Abd Šamsa, Hašima in druge. Abd Šams je bil oče Umaja, istoimenskega potomca Omajadov.[3]

Umaja je nasledil Abda Šamsa kot qāʾida (vojni poveljnik) Mekancev.[4] Ta položaj je bil verjetno občasno politično mesto, katerega nosilec je nadziral vodenje vojaških zadev Meke v vojnih časih namesto dejanskega poveljstva. To se je izkazalo kot poučno, saj so bili pozneje Omajadi znani po tem, da so imeli veliko političnih in vojaških organizacijskih sposobnosti. Zgodovinar Giorgio Levi Della Vida predlaga, da bi bili podatki v muslimanskih tradicionalnih virih o Umaji, tako kot o vseh starodavnih potomcih arabskih plemen, 'sprejeti previdno', vendar »da bi bil prevelik skepticizem do tradicije neprimeren. kot absolutna vera v njihove izjave«. Della Vida nadalje zatrjuje, da so bili Omajadi, ki se pojavijo na začetku muslimanske zgodovine v začetku 7. stoletja, pozneje kot potomci Umeja tretje generacije, obstoj slednje zelo verjeten.

Kurejši so do okoli leta 600 razvili čezarabsko trgovsko mrežo, ki je organizirala karavane v Sirijo na severu in Jemen na jugu. Banu Umaja in Banu Makhzum sta prevladovala v teh trgovskih mrežah in razvijala gospodarska in vojaška zavezništva z nomadskimi arabskimi plemeni, ki so nadzirala severna in srednja arabska puščavska območja ter jim pridobila določeno politično moč v Arabiji.[5]

Nasprotovanje in sprejem islama[uredi | uredi kodo]

Pod al-Validom I. zgrajena Janezova bazilika, mošeja Omajadov v Damasku

Ko je islamski prerok Mohamed, pripadnik Banu Hašima, politično šibkejši in manj premožen klan Kurejšev, povezan z Banu Umajjo prek skupnega prednika Abda Manafa, začel svoje verske nauke v Meki, mu je nasprotovala večina Kurejšev.[6][7] Konec koncev je našel podporo prebivalcev Medine in se tja preselil s svojimi privrženci leta 622.[8] Potomci Abd Šama, vključno z Omajadi, so bili med glavnimi voditelji Kurašijev, opozicije proti islamskemu preroku Mohamedu, članu Banu Hašima.[9] Nadomeščali so Banu Makhzuma, ki ga je vodil Abu Džahl, zaradi velikih izgub, ki jih je njegovo vodstvo povzročilo v boju z muslimani v bitki pri Badrju leta 624.[10] Poveljnik Omajadov Abu Sufjan je nato postal vodja mekanske vojske, ki se je v bitkah pri Uhudu in Khandaku borila z muslimani pod Mohamedom.

Abu Sufjan in njegovi sinovi so skupaj z večino Omajadov po koncu muslimanskega osvajanja Meke na koncu, proti koncu Mohamedovega življenja, sprejeli islam. Da bi si zagotovil zvestobo nekaterih uglednih voditeljev Omajadov, vključno z Abu Sufjanom, jim je Mohamed ponudil darila in pomembna mesta v nastajajoči muslimanski državi. Kot prvega guvernerja Meke je postavil drugega člana klana Attab ibn Asid ibn Abi'l-'Isa.[11] Čeprav je Meka ohranila svojo prvo mesto kot versko središče, je Medina še naprej služila kot politično središče muslimanov. Abu Sufjan in Banu Umaja sta se preselila v mesto, da bi ohranila vse večji politični vpliv.[12]

Po Mohamedovi smrti leta 632 je sledila kriza nasledstva in nomadska plemena po vsej Arabiji, ki so sprejela islam, ki je bil pokvarjen iz nastajajoče, v Medini muslimanske države.[13] Abu Bakr, ki mu zaupata Ansar in Muhajirun (Mohamedova začetna podpornika iz Medine in Meke) kot eden najstarejših Mohamedovih prijateljev in najzgodnejših spreobrnjencev v islam in ga pozni spreobrnjenci iz Kurejšov sprejmejo kot domačega Mekčana, ki je zagotovil njihovo vplivno vlogo v državnih zadevah, je bil izvoljen za kalifa (najpomembnejši politični in verski voditelj muslimanske skupnosti).[14] Abu Bakr je izkazal naklonjenost Omajadom tako, da so jim podelili vidno vlogo pri muslimanskem osvajanju Sirije. Najprej je za poveljnika odprave postavil Omajada Khalida ibn Sa'ida ibn al-Asa, nato pa ga je zamenjal s štirimi poveljniki, med katerimi je bil Jazid, sin Abu Sufjana, ki je imel v lasti posest in vzdrževal trgovinske mreže v Siriji.[15][16]

Naslednik Abu Bakra, kalif Umar (vladal 634–644), čeprav je aktivno zmanjšal vpliv kurejške elite v korist Mohamedovih prejšnjih podpornikov v administraciji in vojski, ni motil vse večjega oporišča sinov Abu Sufjana v Siriji, ki je bila vse prej kot osvojena leta 638.[17] Ko je leta 639 umrl njegov poveljnik nad celotno provinco Abu Ubajda ibn al-Džarah, je imenoval Jazida za guvernerja okrožij Damask, Palestina in Jordanija. Jazid je kmalu zatem umrl in Umar je na njegovo mesto namestil brata Mu'avija. Umarjeva izjemna obravnava sinov Abu Sufjana je morda izvirala iz njegovega spoštovanja do družine, njihovega burnega zavezništva z mogočnim plemenom Banu Kalb kot protiutež vplivu plemen Himjaritov, ki so med osvajanjem vstopili v okrožje Homs ali pomanjkanja primernega kandidata, zlasti sredi Emauske kuge, ki je že ubila Abu Ubajda in Jazida.

Opolnomočenje kalifa Uthmana[uredi | uredi kodo]

Uthman ibn Affan, bogati omajadski trgovec, se je zgodaj spreobrnil v islam in kot zet in tesni spremljevalec Mohameda nasledil kalifa Umarja ob njegovi smrti leta 644. Uthman je sprva zadrževal imenovalce svojih predhodnikov na svojih provincialnih položajih, vendar jih je postopoma zamenjal z Omajadi ali njegovimi sorodniki iz matičnega klana Banu Umaja, Banu Abd Šams.[18] Mu'awiya, ki ga je v Siriji imenoval za guvernerja Sirije , je obdržal svoje mesto; al-Walid ibn Uqba in Sa'id ibn al-'As sta bila zaporedno imenovana v Kufi, enem od dveh glavnih garnizonov in upravnih središč Iraka; Marvan ibn al Hakam pa je postal njegov glavni svetovalec. Čeprav je bil ugledni član klana, Uthman ni veljal za del dinastije Omajadov, ker je bil soglasno (šura) izbran med notranjim krogom muslimanskega vodstva, ga nikoli ni poskušal imenovati za svojega naslednika.[19] Kljub temu so Omajadi zaradi Uthmanove politike ponovno pridobili moč, ki so jo izgubili po muslimanski osvojitvi Meke.

Atentat na Uthmana leta 656 je postal vznemirljiv krik za nasprotovanje Kurašijev njegovemu nasledniku in bratrancu Mohamedu, kalifu Ali ibn Abiju Talibu iz Banu Hašima. Kurašijska elita ni bila odgovorna za Alija, ampak je nasprotovala njegovemu pristopu v okoliščinah smrti Uthmana. Po porazu v Kamelji bitki pri Basri, v kateri sta umrla voditelja Talha ibn Ubajd Alah in al-Zubejr ibn Avam, oba potencialna nasprotnika kalifata, je plašč nasprotovanja Aliju prevzel predvsem Mu'avija. Sprva se je vzdržal, da bi odkrito zahteval kalifat, namesto tega se je osredotočil na spodkopavanje Alijeve oblasti in utrjevanje njegovega položaja v Siriji, vse v imenu maščevanja Uthmanove smrti. Mu'avija in Ali sta se s svojimi sirskimi in iraškimi podporniki borila v bitki pri Sifinu leta 657.[20] Na koncu je prišlo do neodločne arbitraže, kar je na koncu oslabilo Alijevo poveljstvo nad njegovimi borci, hkrati pa dvignilo položaj Mu'avija kot Aliju enakega. Medtem ko je bil Ali ponižan v boju proti svojim nekdanjim borcem, ki so postali znani kot Kharijiti, so Mu'avija leta 659 ali 660 prepoznali kot kalifa njegovi glavni podporniki, sirska arabska plemena. Ko je Karijiti umorili Arija leta 661, je Mu'avija izkoristil priložnost, da napade Kufo, kjer je na koncu prisilil Alijevega sina Hasana, da odstopi kalifatno oblast in si pridobi priznanje arabskega plemenskega plemstva v regiji. Zaradi tega je Mu'avija postal splošno sprejet kot kalif, čeprav je nasprotovanje Kharijitov in nekaterih Alijevih zvestih vztrajalo, a manj dosledno.[21]

Ustanovitev kalifata v Damasku[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Omajadski kalifat.

Ponovna združitev muslimanske skupnosti pod vodstvom Mu'avija je pomenila ustanovitev rodbine Omajadov. Na podlagi poročil tradicionalnih muslimanskih virov Hawting piše:

... Omajadi, vodilni predstavniki tistih, ki so nasprotovali preroku [Mohamedu] do zadnjega možnega trenutka, so v tridesetih letih od njegove smrti ponovno vzpostavili svoj položaj, kolikor so bili zdaj na čelu skupnosti, ki jo je ustanovil.

Veje[uredi | uredi kodo]

V začetku 7. stoletja, pred sprejetjem islama, sta bili glavni veji Omajadov Aʿyās in ʿAnābisa.[4] Prvi je združil potomce omajidskih sinov Abūʾl-ʿĀṣ, al-ʿĀṣ, Abūʾl-Īṣ in al-ʿUwayṣ, katerih vsa imena imajo enak ali podoben koren, od tod tudi istoimenska oznaka Aʿyās. ʿAnābisa, ki je množinska oblika ʿAnbasa, splošno ime v tej veji klana, je zbrala potomce Omajadskih sinov Ḥarb, Abū Ḥarb, Abū Sufyān ʿAnbasa, Sufyān, ʿAmr in morda posvojenega sina Umaja, Abū ʿAmrha.

Dva sinova Abūʾl-ʿĀṣ, ʿAffān in al-Ḥakam, vsakemu od njiju sta se rodila bodoča kalifa, ʿUthmān in Marvān I. Iz slednjega potomci, znani kot Marvanidi, so izšli Omajadiki kalifi iz Damaska, ki so zaporedno kraljevali med letoma 684 in 750, nato pa emirji v Cordobi in kalifi Al Andaluza (muslimanska Španija), ki je funkcijo opravljal do leta 1031. Razen tistih, ki so pobegnili v Al Andaluz, je bila večina Marvanidov ubitih v abasidskih čistkah leta 750. Vendar pa se jih je več naselilo v Egiptu in Iranu, kjer je bil eden od njih, Abul Faradž Al Isfahani, avtor znamenitega vira arabske zgodovine Kitab al-Aghani. Uthman, tretji rašidunski kalif, ki je vladal med letoma 644 in 656, je pustil več potomcev, od katerih so nekateri opravljali politična mesta pod kalifi Omajadov. Iz linije Abu'l-'s je prišla politično pomembna družina Asid ibn Abu'l-'s, katere člani so opravljali vojaške in gubernacijske funkcije v različnih postojankah Rašidunskega in Omajadskega kalifata. Medtem je linija al-'As ustvarila Sa'ida ibn al-'As, ki je bil eden od Uthmanovih guvernerjev v Kufi.

Najbolj znana družina veje 'Anabisa' je bila družina Harbovega sina Abu Sufjana Sakhra.[22] Iz njegovih potomcev, Sufjanidov, sta izhajala Mu'avija I., ki je leta 661 ustanovil Omajadski kalifat in sin in naslednik, Jazid I. Oblast Sufjanidov je prenehala s smrtjo sinovega sina Mu'avija II. leta 684, čeprav sta Jazidova sinova Khalid in Abd Allah še naprej igrala politične vloge v kalifatu, pri čemer je bil prvi zaslužen za ustanovitelja arabske alkimije. Abd Alahov sin Abu Mohamed Ziyad al-Sufjani je medtem vodil upor proti Abasidom leta 750, vendar je bil na koncu ubit. Drugi sinovi Abu Sufjana so bili Jazid, ki je bil pred Mu'avijo I. kot guverner Sirije in Amr, Anbasa, Muhammad in Utba. Samo zadnja dva sta ostala potomca. Druga pomembna družina Anabisa so bili potomci Abu' Amr, znan kot Banu Abu Mu'ayt. Abu 'Amrov vnuk ʿUqba ibn Abī Muʿayt je bil ujet in usmrčen po ukazu Mohameda med bitko pri Badrju zaradi njegove predhodne ostre pobude proti preroku. 'Uqbin sin, al-Valid, je za kratek čas služboval kot Uthmanov guverner v Kufi. Banu Abu Mu'ayt je Irak in Zgornjo Mezopotamijo naredil za svoj dom.[23]

Seznam omajadskih vladarjev[uredi | uredi kodo]

Omajadski kalifi s sedežem v Siriji[uredi | uredi kodo]

Več informacij: Omajadski kalifat
Omajadski kalifat
Kalif Vladanje
Muavija I. ibn Abi Sufjan 28. julij 661 – 27. april 680
Jazid I. ibn Muavija 27. april 680 – 11. november 683
Muavija II. ibn Jazid 11. november 683 – junij 684
Marvan I ibn al-Ḥakam junij 684 – 12. april 685
Abd al-Malik ibn Marvan 12. april 685 – 8. oktober 705
Al-Valid I. ibn Abd al-Malik 8. oktober 705 – 23. februar 715
Sulejman ibn Abd al-Malik 23. februar 715 – 22. september 717
Omar II. ibn Abd al-Aziz 22. september 717 – 4. februar 720
Jazid II. ibn Abd al-Malik 4. februar 720 – 26. januar 724
Hišam ibn Abd al-Malik 26. januar 724 – 6. februar 743
Al-Valid II. ibn Jazid 6. februar 743 – 17. april 744
Jazid III. ibn al-Valid 17. april 744 – 4, oktober 744
Ibrahim ibn al-Valid 4. oktober 744 – 4. december 744
Marvan II. ibn Mohamed 4. december 744 – 25. januar 750
Dinastijo v Omajadskem kalifatu strmoglavijo Abasidi

Omajadski emirji in kalifi Kordove[uredi | uredi kodo]

Več informacij: Kordovski emirat in Kordovski kalifat
Vladarji al-Andaluza
Kordovski emirat
Emir Vladanje
Abd al-Raḥman I. 15. maj 756 – 30. september 788
Hišam I. ibn Abd al-Rahman al-Umavi 6. oktober 788 – 16. april 796
Al-Ḥakam I. ibn Hišam al-Umavi 12. junij 796 – 21. maj 822
Abd al-Raḥman II. ibn al-Ḥakam al-Umavi 21. maj 822 – 852
Mohamed I. ibn Abd al-Raḥmsn al-Umavi 852 – 886
Al-Mundir ibn Mohamed al-Umavi 886 – 888
Abdulah ibn Mohamed al-Umavi 888 — 15. oktober 912
Abd al-Rahman III. ibn Mohamed al-Umavi 16. oktober 912 – 16. januar 929
Naziv se je po Abd al-Rahmanu III. spremenil, ker se je razglasil za kalifa Kordovskega kalifata
Kordovski kalifat
Kalif Vladanje
Abd al-Raḥman III. al-Nasir li-Din Alah 16. januar 929 – 15. oktober 961
Al-Ḥakam II. al-Mustanzir bi'lah 15. oktober 961 – 16. oktober 976
Hišam II. al-Muajad bi'lah 16. oktober 976 – 1009
Mohamed II. al-Mahdi bi'lah 1009
Sulejman al-Mustain bi'lah 1009 – 1010
Hišam II. al-Muajad bi'lah 1010 – 19 April 1013
Sulejman al-Mustain bi'lah 1013 – 1016
Abd al-Rahman IV. al-Murtada bi-lah 1017
Dinastija se je končala s Hamudidsko dinastijo (1017–1023)
Kordovski kalifat (obnovljen)
Abd al-Rahman V. al-Mustazir bi-lah 1023 – 1024
Mohamed III. al-Mustakfi bi-lah 1024 – 1025
Medvladje Hamudidske dinastije (1025–1026)
Kordovski kalifat (obnovljen)
Hišam III. al-Mutad bi-lah 1026 – 1031
Dinastija strmoglavljana

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Watt 1986, str. 434.
  2. ↑ Hawting 2000, str. 21-22.
  3. ↑ Della Vida 2000, str. 837.
  4. ↑ 4,0 4,1 Della Vida 2000, str. 838.
  5. ↑ Donner 1981, str. 51.
  6. ↑ Donner 1981, str. 53.
  7. ↑ Wellhausen 1927, str. 40–41.
  8. ↑ Donner 1981, str. 54.
  9. ↑ Hawting 2000, str. 841.
  10. ↑ Wellhausen 1927, str. 41.
  11. ↑ Poonawala 1990, str. 8.
  12. ↑ Wellhausen 1927, str. 20–21.
  13. ↑ Donner 1981, str. 82.
  14. ↑ Donner 1981, str. 83–84.
  15. ↑ Madelung 1997, str. 45.
  16. ↑ Donner 1981, str. 114.
  17. ↑ Madelung 1997, str. 60–61.
  18. ↑ Ahmed 2010, str. 107.
  19. ↑ Hawting 2000, str. 26.
  20. ↑ Hawting 2000, str. 28.
  21. ↑ Hawting 2000, str. 31.
  22. ↑ Della Vida 2000, str. 838-839.
  23. ↑ Della Vida 2000, str. 839.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Della Vida, Giorgio Levi (2000). "Banu Umayya". In Bearman, P. J.; Bianquis, Th.; Bosworth, C. E.; van Donzel, E.; Heinrichs, W. P. The Encyclopaedia of Islam, New Edition, Volume X: T–U. Leiden: E. J. Brill. pp. 837–838. ISBN 90-04-11211-1.
  • Hawting, G. R. (2000). The First Dynasty of Islam: The Umayyad Caliphate AD 661–750 (2nd Edition). London and New York: Routledge. ISBN 0-415-24072-7.
  • Hawting, G. R. (2000). "Umayyad Caliphate". In Bearman, P. J.; Bianquis, Th.; Bosworth, C. E.; van Donzel, E.; Heinrichs, W. P. The Encyclopaedia of Islam, New Edition, Volume X: T–U. Leiden: E. J. Brill. pp. 841–844. ISBN 90-04-11211-1.
  • Kennedy, Hugh (1996). Muslim Spain and Portugal. A political history of al-Andalus. London: Longman. ISBN 0-582-49515-6.
  • Kennedy, Hugh N. (2004). The Prophet and the Age of the Caliphates: The Islamic Near East from the 6th to the 11th Century (Second ed.). Harlow, UK: Pearson Education. ISBN 0-582-40525-4.
  • Poonawala, Ismail, ed. (1990). The History of al-Ṭabarī, Volume 09: The Last Years of the Prophet: The Formation of the State, A.D. 630–632/A.H. 8–11. SUNY series in Near Eastern studies. Albany, New York: State University of New York Press. ISBN 978-0-88706-691-7.
  • Watt, W. Montgomery (1986). "Kuraysh". In Bosworth, C. E.; van Donzel, E.; Lewis, B.; Pellat, Ch. The Encyclopaedia of Islam, New Edition, Volume V: Khe–Mahi. Leiden: E. J. Brill. pp. 434–435. ISBN 90-04-07819-3.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Omajadi&oldid=6112563«