Mohamed

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Mohamed
Maome.jpg
Mohamed prepove vnašanje interkalatnih mesecev v koledar, 17. stoletje, anonimen avtor
Rojstvo: ca. 20. april 570
Meka
Smrt: 8. junij 632
Medina
vročica
Grob: Medina
Poznan/a po: ustanovitelj in zadnji prerok islama
Zakonci: Khadijah bint Khuwaylid (595-619)
Sawda bint Zamʿa (619-632)
Aisha bint Abi Bakr (619-632)
Hafsa bint Umar (624-632)
Zaynab bint Khuzayma (625-627)
Umm Salama Hind bint Abi Umayya (629-632)
Zaynab bint Jahsh (627-632)
Juwayriya bint al-Harith (628-632)
Ramlah bint Abi Sufyan (628-632)
Rayhana bint Zayd (629-631)
Safiyya bint Huyayy (629-632)
Maymuna bint al-Harith (630-632)
Maria al-Qibtiyya (630-632)
Otroci: Sinovi: Qasim, Abd-Allah, Ibrahim
Hčere: Zainab, Ruqayyah, Umm Kulthoom,
Starši: `Abd Allah ibn `Abd al-Muttalib (oče)
Aminah bint Wahb (mater)

Serija člankov
islam

Istanbul, Hagia Sophia, Allah.jpg

Verovanje

Alah · enost Boga
Mohamed · preroki islama

Petero stebrov

izpoved vere · molitev
post · miloščina · romanje

Zgodovina & voditelji

časovni pregled zgodovine islama
Ehli Bejt · ashabi
pravoverni kalifi · šiitski imami

Besedila & predpisi

Koran · suna · hadis
fikh · šeriat
kalam · sufizem

Glavne veje

sunizem · šiizem

Kultura & družba

demografija · filozofija · koledar
mošeje · otroci · politika
praznovanja · teorija · umetnost
znanost · ženske · živali

Islam & druge religije

džainizem · judovstvo
krščanstvo · sikhizem

Glej tudi

kritika islama · islamofobija
seznam islamskih izrazov
 p  p  u  z 


Abū al-Qāsim Muḥammad ibn ʿAbd Allāh ibn ʿAbd al-Muṭṭalib ibn Hāshim (arabsko ابو القاسم محمد ابن عبد الله ابن عبد المطلب ابن هاشم; okoli 570 – okoli 8 junij 632),[1] tudi transliterirano kot Mohamed (محمد), je bil mož iz Meke, ki je z Islamom dal Arabiji enotno versko podobo. Muslimani in Baha'iji verujejo, da je poslanec in prerok Boga, muslimani poleg tega skoraj vsi verujejo, da je poslednji prerok, ki jih je Bog poslal človeštvu.[2][n 1] Ne-muslimani obravnavajo Mohameda kot ustanovitelja Islama,[3] Muslimani v njem vidijo osebo, ki je vzpostavila nespremenjeno prvotno monoteistično vero in islamski pogled na Adama, Noeta, Abrahama, Jezusa in druge preroke. [4][5][6][7]

Mohamed se je rodil 570 n. št, v Meki na Arabskem polotoku ,[8][9] v zgodnjem otroštvu je osirotel in odraščal pri Abu Talibu, svojem stricu po očetovi strani. Kasneje je delal večinoma kot trgovec, tudi kot pastir, in se prvič poročil, ko je bil star petindvajset let.[10] Imel je navado, občasno se za nekaj noči umakniti v jamo v okoliških hribih, da se v samoti posveti molitvi; kasneje je poročal, da je tam, pri starosti 40 let,[8][11] doživel obisk Gabriela in prejel od Boga svoje prvo razodetje. Tri leta po tem dogodku je Mohamed začel javno pridigati o teh razodetjih in razglašati, da  » je Bog en sam« in da je popolna »predaja« (dobeseden pomen besede islām) edina pot (dīn)[n 2] sprejemljiva za Boga; in da je on sam prerok in glasnik Boga, tako kot so bili pred njim drugi islamski preroki[12][13][14]

Mohamed je pridobil nekaj privržencev že takoj na začetku, pri tem pa naletel na sovražnost nekaterih plemen v Meki. Da bi se izognil preganjanju, je Mohamed poslal nekaj svojih pristašev v˙ Etiopijo, potem pa se leta 622 s svojimi privrženci iz Meke preselil v Medino (tedaj pod imenom Yathrib). Ta dogodek, imenovan Hidžra, zaznamuje začetek islamskega koledarja, znanega tudi pod imenom koledar po Hidžri. V Medini je Mohamed združil plemena pod Ustavo Medine. Po osmih letih bojev s plemeni iz Meke so njegovi privrženci, katerih število je medtem naraslo na 10.000, na pretežno miren način zavzeli Meko. V mestu je uničil poganske malike,[15] nato pa poslal svoje privržence iz mesta, da se uničijo vse poganske templje, kar jih je še bilo najti v vzhodni Arabiji.[16][17] 632, nekaj mesecev po vrnitvi v Medino s poslovilnega romanja je Mohamed zbolel in umrl. Ob njegovi smrti je večina Arabskega polotoka prestopila v islam, tako da se je pod njegovim vodstvom Arabija združila v eno samo versko občestvo[18][19]

Razodetja (znana kot »Aja«, lit. »Znak Boga«), o katerih je Mohamed poročal vse do svoje smrti, so vsebovana v verzih Korana; za muslimane predstavljajo »Božjo besedo« in temelj njihove vere. Poleg Korana spoštujejo muslimani Mohamedove nauke in navade (»suna«), ki jih je najti v izročilih ter življenjepisih preroka (»Sira«) in jih uporabljajo kot vir (»šarije«), islamskega prava Muslimani govore o Mohamedu in drugih prerokih islama s spoštovanjem in dodajo vedno, kadar se omeni njih ime, »mir bodi z njim«.[20] Srednjeveško krščanstvo in pretekli časi so na Mohameda gledali v veliki meri negativno, sodobna zgodovina pa je v svojem mnenju veliko bolj ugodna.[14][21]

Imena in nazivi v Koranu[uredi | uredi kodo]

Ime Muhammad v pisavi Thuluth, ene od variant islamske kaligrafije

Ime »Mohamed« pomeni »hvale vredni« in se pojavlja štirikrat v Koranu[22] Koran se obrača na Mohameda v drugi osebi, ne z njegovim imenom, temveč z različnimi evfemizmi, kot so: prerok, sel, božji služabnik (»abd«), glasnik (»bashir«) [Quran 2 : 119], priča (»shahid«) Predloga:Quran -usc ki prinaša dobre novice (»mubashshir«), ki svari (»nathir«) [Quran 11 : 2], ki opominja (»mudhakkir«) [Quran 88 : 21], ki poziva k Bogu] (»da'i«) [Quran 12 : 108], poosebljena luč (»noor«) [Quran 05 : 15] in luč, ki sveti (»siraj munir«) [Quran 73 : 1]. Mohameda Koran včasih imenuje posredno z njegovim stanjem v danem trenutku: tako je o njem govora kot o odetem (»Al-Muzzammi«) 73:1 in v mrliškem prtu (»Al-Muddathir«) 74:1.[23] V Koranu naj verniki ne razlikujejo med glasniki Boga in naj verujejo v vse od njih (Sura Al-Baqarah 2:285). Bog je storil, da nekateri glasniki izstopajo 2:253 in v suri Al-Ahzab 33:40 Mohameda povzdigne kot »Pečat prerokov«.[24] Kuran Mohameda tudi imenuje kot »Ahmad«, to je »Hvalevrednejši« (arabsko أحمد, Sura As-Saff 61:6).

Viri za življenje Mohameda[uredi | uredi kodo]

Koran[uredi | uredi kodo]

Folio iz zgodnjega korana v Kufski pisavi (Abasidska doba, 8-9 stoletje).

Koran je osrednje versko besedilo v Islamu in muslimani verjamejo, da predstavlja besede boga, kot jih je Mohamedu razkril nadangel Gabriel. [25][26][27]

Čeprav se Mohamed omenja neposredno le štirikrat,[28][Quran 3:144][Quran 33:40][Quran 47:2][Quran 48:29] obstajajo verzi, ki jih je mogoče razumeti kot namige na življenje Mohameda.[14][n 3] Koran pa je le malo v pomoč pri kronološkem življenjepisu Mohameda, in številnim v njem zabeleženim govorom manjka zgodovinski kontekst.[29][30]

Zgodnji življenjepisi[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: preroška biografija.

Naslednja po pomembnosti so zgodovinska dela pisateljev v 2. in 3. stoletju muslimanskega koledarja (AH - po Hidžri, to je 8. in 9. stoletje n. št.).[31] Med drugim so to tradicionalni muslimanski življenjepisi Mohameda (literatura »sira«), v katerih je najti dodatne informacije o njegovem življenju.[32]

Najstarejša ohranjena zapisana »sira« (življenjepisi Mohameda in citati, ki mu jih pripisujejo) je »Življenje božjega sela«, ki ga je napisal Ibn Ishaq okoli leta 767 (150 AH). Čeprav se je delo izgubilo, sta to siro, v precejšnji meri dobesedno, navajala Ibn Hisham in Al-Tabari.[33][34] Druga zgodaj vir je zgodovina Mohamedovih kampanj, katere avtor je al-Waqidi (umrl leta 207 muslimanske dobe), in delo izpod peresa njegovega tajnika Ibn al Sa'd -Baghdadija (umrl leta 230 muslimanske dobe).[31]

Mnogi znanstveniki se strinjajo, da so prve biografije natančne, čeprav njih točnosti ni mogoče zagotoviti.[33] V nedavnih študijah so znanstveniki začeli razlikovati med tradicijo, ki se tiče pravnih zadev, in tradicijo, ki je zgolj zgodovinske narave. V prvem primeru bi lahko šlo za tradicije, ki se jih je izumljalo, v drugem primeru pa, z izjemami, za snov, ki je bila kvečjemu predmet »tendencioznega oblikovanja«.[35]

Hadith[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Hadith.

Zbirke hadith so dodatni zapisi ustnih in fizičnih tradicij o Mohamedu iz časov več generacij po njegovi smrti.[36]

Zahodni akademiki so glede zbirk hadith skeptični, kar se njihove zgodovinske točnosti tiče.[36] V kasnejših obdobjih zapisanih pripovedi strokovnjaki ne odklanjajo, vendar pa o njih sodijo v zgodovinskem kontekstu in na podlagi njihove skladnosti z dogodki in osebami.[37]

Predislamska Arabija[uredi | uredi kodo]

Glavna plemena in naselbine na Arabskem polotoku za časa Mohameda

Arabski polotok je v glavnem sušen in vulkanski, tako da je razen v bližini oaz ali vodnih virov težko kmetovati. Krajina je bila posuta z vasmi in mesti; med njimi sta bila najbolj pomembna Meka in Medina. Medina je bilo veliko cvetoče kmetijsko naselje, Meka pa je bila pomembno finančno središče za številna okoliška plemena.[38] Življenje v skupnosti je bistvenega pomena za preživetje v puščavskih pogojih, saj pomaga domorodnim plemenom v boju s krutim okoljem in načinom življenja. Plemensko ureditev je spodbujala nujnost, delovati kot enota, katere enotnost je temeljila na krvnem sorodstvu.[39] Avtohtoni Arabci so bili bodisi nomadi bodisi stalno naseljeni; prvi so se stalno selili iz kraja v kraj, iščoč vodo in pašo za svoje črede, drugi pa so se držali svojega kraja in se ukvarjali s trgovino in kmetovanjem. Preživetje je pri nomadih bilo odvisno tudi od napadov na karavane in na oaze, ki zanje niso pomenili kaznivega dejanja.[40][41]

Politično je bila Arabija takrat razdeljena na dve plemenski konfederaciji, na Banu Qais, ki je bila ohlapno povezana z Bizancem in ki je prvotno bila močna na severu in zahodu Arabskega polotoka, in na Banu Kalb, ki je prvotno izvirala iz Jemna in ki je bila ohlapno povezana s Sasanidsko Perzijo. Ta rivalstva je Islam zatrl, so pa v po-islamskih časih dalje vplivala na dogajanja na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki.

V pred-islamski Arabiji so bili na bogove in boginje gledali kot na zaščitnike posameznih plemen, njih duhovi so bili povezani s svetimi drevesi, kamni, izviri in vodnjaki. Poleg svoje vloge kot prizorišča letnega romanja, je svetišče Kaaba v Meki hranilo 360 kipov-malikov, ki so predstavljali božanske zaščitnike plemen. Tri boginje so bile povezane z Alahom kot njegove hčere: állat, manat in al-'Uzza. V Arabiji so obstajale monoteistične skupnosti, med drugim kristjani in Judje.[42] Hanife – domorodne pred-islamske Arabce, ki so »izpovedovali togo monoteizem« [43] - se poleg Judov in kristjanov pogosto omenja v okviru pred-islamske Arabije, čeprav je njihova zgodovinskost med znanstveniki sporna.[44][45] Po muslimanskem izročilu je Mohamed sam bil po rodu Hanif in eden od potomcev Abrahamovega sina Ishmaela.[46]

Življenje[uredi | uredi kodo]

Življenje v Meki[uredi | uredi kodo]

<---

Predloga:Muhammad timeline in Mecca --->

Glavni članek: Mohamed v Meki.

Mohamed se je rodil v Meki in tam preživel prvih kakih 52 let svojega življenja (ok. 570–622). Ta čas običajno delijo na obdobje pred in obdobje po razglasitvi njegovih preroških videnj.

Otroštvo in zgodnja leta[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Mawlid in Družinsko drevo Mohameda

Mohamed se je rodil okoli leta 570[8] in za njegov rojstni dan se verjame, da je v mesecu [[Rabi 'al-awwal].][47] Pripadal je klana Banu Hashim, družina je bila ena uglednih družin Meke, čeprav se zdi, da je v njegovih zgodnjih letih spadala med manj uspešne.[14][48] Klan Banu Hashim je pripadal plemenu Quraysh. Tradicija postavlja letnico rojstva Mohameda v leto slonov, ki je dobila ime po neuspelem napadu tega leta s strani aksumskega kralja Abraha, ki je svojo vojsko dopolnil s sloni. Raziskave iz 20. stoletja za ta dogodek predlagajo druge ćase, kot na primer 568 ali 569.[49]

Miniatura iz Rashid-al-Din Hamadani's Jami al-Tawarikh, okoli 1315}, ki govori o Mohamedovi vlogi pri ponastavitvi Črnega kamna leta 605.[50]

Njegov oče, Abdullah je umrl skoraj šest mesecev pred Mohamedovim rojstvom. [51] Po islamskem izročilu so Mohameda kmalu po rojstvu poslali živeti z družino beduinov v puščavi, ker se je mislila, da je življenje v puščavi zdravo za dojenčke. Mohamed je ostal pri svoji krušni materi Halimah bint Abi Dhuayb in njenem možu, dokler ni bil star dve leti.[10] Nekateri zahodni strokovnjaki islama zgodovinskost tega izročila.zavračajo[52] Ko je bil star šest let, je Mohamed izgubil svojo biološko mater Amino zaradi bolezni in postal sirota.[10][53] Naslednji dve leti je zanj skrbel njegov ded Abd al-Muttalib iz klana Banu Hashim, vendar je, ko je Mohamed bil star osem let, tudi njegov ded umrl. Nato je prišel v skrb svojega strica Abu Taliba, novega vodje klana Banu Hashim.[10][49] Zgodovinar islama William Montgomery Watt pravi, da se v Meki 6. stoletja skrbniki za šibkejše člane plemena niso kaj posebno brigali: "Mohamedovi varuhi so poskrbeli, da ni umrl od lakote, vendar jim je bilo težko storiti kaj več za njega, ker se je klanu Hashim tiste čase zgleda slabo pisalo. "[54]

Še kot mladoleten je Mohamed spremljal strica na trgovskih potovanjih v Sirijo, pri tem pa pridobival izkušnje v trgovskem poklicu, ki je bil za siroto Mohameda edini možen poklic.[10][54] Po islamskem izročilu je Mohamed, kot je bil star devet ali dvanajst, na poti iz Meke v Sirijo, v karavani spoznal krščanskega meniha ali puščavnika z imenom Bahira, ki je napovedal bodočo Mohamedovo pot do božjega preroka.[55]

O Mohamedu kasneje v mladosti je malo znanega in v odlomkih, ki so na voljo, je težko ločiti zgodovino od legende.[10][54] Znano je, da je postal trgovec in da se je.»ukvarjal s trgovino od Indijskega oceana do Sredozemskegha morja.«[56] Zaradi svojega pokončnega značaja so mu začeli praviti »al-Amin« (arabsko: الامين), kar pomeni »zanesljiv, vreden zaupanja« in »al-Sadiq«, to je »resnicoljuben«,[57] ter se obračati nanj kot na nepristranskega posrednika.[9][14][58] Njegov sloves mu je leta 595 prislužil ženitno ponudbo štiridesetletne vdove Khadijah. Mohamed je privolil v poroko, ki je v vseh pogledih bila srečna.[10][56]

Nekaj ​​let kasneje, kot piše v pripovedih, ki jih je zbral zgodovinar Ibn Ishaq, je Mohamed bil vpleten v dobro znano zgodbo o tem, kako so leta 605 n. št. vstavili Črni kamen nazaj v steno Kaabe. Črni kamen, svetinjo, so bili med obnovitvenimi deli na Kaabi odstranili. Voditelji Meki se niso mogli dogovoriti, kateri klana naj bi imel čast, črni kamen vgraditi nazaj na svoje mesto. Dogovorili so se, da počakajo na naslednjega prišleka, ki bo prišel skozi vrata v mesto, in ga prosili, da on odloči. Ta človek je bil 35-letni Mohamed, pet let pred svojim prvim razodetjem. Prosil je za kos blaga in črni kamen položil na njegovo sredo. Voditelji klana so prijeli za rob blaga in Črni kamen skupaj prenesli na njegovo mesto, kjer ga je Mohamed nato vstavil in na ta način zadostil časti vseh vpletenih.[59]

Začetki Korana[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Muhammad's first revelation, History of the Quran in Wahy
Jama Hira na gori Jabal al-Nour kjer je, kot verujejo muslimani, Mohamed doživel svoje prvo razodetje.

Mohamed se je navadil vsako leto nekaj tednov moliti na samem v jami na gori Hira blizu Meke.[60][61] Po islamskem izročilu se je Mohamedu leta 610 pri enem od teh obiskov na gori Hira prikazal angel Gabriel in mu ukazal, da recitira verze, ki so kasneje postali del Korana.[62] Obstaja soglasje, da so prve razodete besede Korana bile začetek Surah 96:1.[63] Po svojem prvem razodetju je bil Mohamed v globoki stiski. Ko se je vrnil domov, ga je Khadijah, skupaj s svojim krščanskim bratrancem (ibn Nawfal Waraqah), potolažila in pomirila.[64] Bal se je tudi, da bodo drugi njegove trditve zavrnili, češ da je obseden.[41] Šiitsko izročilo trdi, da Mohamed ni bil ne presenečen ne prestrašen, ko se mu je prikazal Gabriel, temveč da je angela pozdravil, kot da ga je pričakoval.[65] Po prvem razodetju je sledil premor treh let (obdobje, znano kot »Fatra«), Mohamed se je ta čas počutil pobit in se je predajal molitvi in duhovnim vajam.[63] Ko so se razodetja nadaljevala, ga je angel pomiril in mu ukazal, da začne pridigati: »Tvoj varuh in gospod te ni zapustil, tudi nevšečen mu nisi.«[66][67][68]

Slika Mohameda, ko prejema prvo razodetje od angela Gabriela. Rokopis »Jami' al-tawarikh«, avtor Rashid-al-Din Hamadani, 1307

Sahih Bukhari pripoveduje , da je Mohamed opisal razodetja kot »da so včasih kot zvonjenje zvona«. Aisha je povedala: »Bila sem priča, kako je bog nekega zelo mrzlega dne navdihnil preroka in kako mu je znoj kapljal s čela (ko je navdiha bilo konec)«.[69] Po Welchu lahko te zapise imamo za resnične, saj je malo verjetno, da bi si jih muslimani kasneje ponaredili.[14] Mohamed je bil prepričan, da svoje misli lahko razlikuje od teh sporočil.[70] Po Koranu je ena glavnih vlog Mohameda bila, opozoriti nevernike na njihovo eshatološko kazen (koran 38:70, koran 6:19). Občasno se Koran ne sklicuje izrecno na sodni dan, ampak navaja primere iz zgodovine izumrlih skupnosti, in opozarja Mohamedove sodobnike na podobne katastrofe 41:13–16).[23] Mohamed ni samo karal tiste, ki so zavrnili Božje razodetje, temveč je imel dobre novice za vse, ki so se odpovedali zlu, poslušali božjo besedo in Bogu služili.[71] Poslanstvo Mohameda vključuje tudi pridiganje monoteizma: koran ukazuje Mohamedu, da oznanja in hvali ime Gospoda, in mu naroča, da naj ne časti malikov ali pridružuje Bogu druga božanstva.[23][72]

Ključne teme zgodnjih verzov Korana so med drugim odgovornost človeka do njegovega ustvarjalca; vstajenje od mrtvih, poslednja sodba z živimi opisi muk v peklu in užitkov v raju; in znamenja Boga v vseh vidikih življenja. Verskih dolžnosti, ki so v tem času zahtevale od vernikov, je bilo malo: verovati v Boga in ga prositi, da naj odpusti grehe, pogosto moliti, pomagati drugim, zlasti ljudem v stiski; odpovedati se je treba goljufiji in ljubezni do bogastva (kar je za trgovsko življenje v Meki bilo pomembno), ostati čist in ne ubijati novorojenih deklic.[14]

Nasprotovanja[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Preganjanje muslimanov s strani prebivalcev Meke in Selitev v Etiopijo

Po muslimanskem izročilu je Mohamedova žena Khadija prva začela verovati, da je prerok.[73] Kmalu ji je sledil Mohamedov desetletni bratranec Ali Ibn Abi Talib, dober prijatelj Abu Bakr in njegov posvojeni sin Zaid.[11][73] Okoli 613 je Mohamed začel pridigati javnosti (Koran 26:214).[74] Večina prebivalcev Meke ga ni jemala resno in se je delala norca iz njega,[72] bilo pa je tudi nekaj spreobrnjencev. Pri zgodnjih spreobrnjencih v islam je šlo za tri glavne skupine: mlajše brate in sinove velikih trgovcev; za ljudi, ki niso bili v prvi vrsti v svojem plemenu ali ki so iz prvih vrst izpadli; in za šibke, večinoma nezaščitene tujce.[75]

Zadnja ayah iz sure An-Najm v Koranu: »Vrzi se na obraz pred Allahom in Ga časti.« Sporočilo Muhameda monoteizem (en sam Bog) je izpodbijalo tradicionalni red.

Po mnenju Ibn Sada je do nasprotovanj med prebivalci Meke prišlo, ko je Mohamed prišel na dan z verzi, ki so obsojali njih prednike prebivalcev Meke, čaščenje malikov in njih mnogoboštvo.[72][76] Koranska eksegeza pa vztraja, da je do nasprotovanj prišlo ob prvih javnih pridigah Mohameda.[77] Ker je število njegovih privržencev raslo, je postal grožnja lokalnim plemenom in vladarjem v Meki, katerih bogastvo je temeljilo na Kaabi, osrednji točki verskega življenja, ki ga je Mohamed grozil strmoglaviti. Mohamedova obsodba tradicionalne vere v Meki je bila posebej trn v očeh njegovemu lastnemu plemenu Quraysh, ki so bili varuhi Ka'abe.[75] Vplivni trgovci so skušali prepričati Mohameda, da preneha pridigati, in mu kot protiuslugo ponujali mesto v ožjem krogu trgovcev in za njegov položaj v družbi koristno poroko. Zavrnil pa je eno kot drugo.[75]

Izročilo na široko poroča o tem, kako so Mohameda in njegove privržence preganjali in mučili. [14][72] Sumayyah bint Khabbab, sužnja vidnega voditelja iz Meke Abu Jahl, je znana kot prva mučenka islama, ki jo je njen gospodar ubil s sulico, ker se ni hotela odpovedati svoji veri. Bilala, enega od muslimanskih sužnjev, je Umayyah ibn Khalaf skušal na silo prisiliti, da se odpove, na prsi mu je zavalil težko skalo.[78][79] Mohameda so samo žalili, pred fizičnimi napadi ga je ščitila njegova pripadnost klanu Banu Hashim.[72][80][81]

Leta 615 so nekateri privrženci Mohameda odselili v Etiopsko Aksumitsko cesarstvo in pod zaščito krščanskega etiopskega cesarja Aṣḥama ibn Abjarja ustanovili majhno naselbino.[14][72]

Mohamed je obupno želel sprijazniti se s svojim plemenom, bodisi iz strahu, bodisi ker je upal, da bo tako laže uspel; v tem stanju je razglasil verz, ki priznava obstoj treh boginj v Meki, ki naj bi bile Alahove hčere, in v katerem jih prosi, da zastavijo svojo besedo zanj. Mohamed je te verze kasneje na ukaz Gabriela umaknil, kot razlog pa navedel, da mu jih je prišepnil sam hudič.[72][82][n 4] Ta epizoda, znana kot »Zgodba o žerjavih« (prevod: قصة الغرانيق, prečrkovano:»Qissat al Garaniq«) je znana tudi kot »Satanski stihi«. Nekateri strokovnjaki so iz različnih razlogov izpodbijali zgodovinsko verodostojnost teh verzov.[83] Ta pripetljaj je naletel na zelo razširjeno naklonjenost zgodnjih muslimanov, po 10. stoletju pa iz teoloških razlogov na močna nasprotovanja. Nasprotovanja so bila tako vztrajna, da je odklanjanje teh verzov sčasoma postalo za pravovernega muslimana edino sprejemljivo stališče. [84]

Leta 617 so voditelji klanov Makhzum in Banu Abd-Shams, dveh pomembnih rodov v plemenu Quraysh klani, razglasili javni bojkot proti Banu Hashimu, njunemu trgovskemu tekmecu in ga skušali s tem pritiskom prisiliti, da neha ščititi Mohameda. Bojkot je trajala tri leta, a je konec koncev propadel, ker svojega cilja ni dosegel.[85][86] V tem obdobju je Mohamed lahko pridigal le med svetimi romarskimi meseci, ko so se vse sovražnosti med Arabci prekinile.[87]

Isra and Mi'raj[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Isra and Mi'raj.
Mošeja Al-Aqsa, je del zgradb na Tempeljski gori (al-Haram ash-Sharif) v Jeruzalemu, za katero se verjame, da je »najbolj oddaljena« med mošejami, ki jih je Mohamed med svojim nočnim potovanjem obiskal. Al-Haram ash-Sharif je za muslimane tretji najsvetejši kraj na svetu.[88]

Islamsko izročilo pravi, da je Mohamed leta 620 doživel »Isra in Mi'raj«, čudežno potovanje tekom ene same noči, v spremstvu angela Gabriela. V prvem delu poti,»Isra«, je baje na krilatem žrebcu (»Buraq«) iz Meke poletel do »najbolj oddaljene« med mošejami (v arabščini: »Masjid al-Aqsa«), ki jo običajno muslimani enačijo z mošejo Al-Aqsa v Jerusalemu. V drugem delu, ki se imenuje »Mi'raj», je Mohamed baje obiskal nebesa in pekel in govoril s prejšnjimi preroki, kot so Abraham, Mojzes in Jezus.[87][89] Ibn Ishaq, avtor prvega življenjepisa Mohameda, predstavlja ta dogodek kot duhovno izkušnjo, kasnejši zgodovinarji, kot sta Al-Tabari in Ibn Kathir, pa ga vidijo kot fizično potovanje.[89]

Koranski napisi na Kupoli na skali, ki stoji poleg mošeje Al-Aqsa, na Tempeljski gori (al-Haram ash-Sharif). Kupola na skali označuje kraj, s katerega se je baje prerok Mohamed vzet nebesa.[90]

Nekateri zahodni islamski učenjaki so mnenja, da je najstarejša muslimanska tradicija razumela potovanje kot pot od svetega prostora v Meki skozi nebesa do nebesnega »al-Baytu L-MaʿMuri« (nebeški prototip Kaaba); kasnejše izročilo pa v njem vidi potovanje Mohameda iz Meke v Jeruzalem.[91]

Poslednja leta v Meki pred Hijro[uredi | uredi kodo]

Mohamedova žena Khadijah in njegov stric Abu Talib sta oba umrla v »letu žalosti« 619. S smrtjo Abu Taliba je vodstvo klana Banu Hashim prešlo na Abu Lahaba, ki je bil nepoboljšljiv sovražnik Mohameda. Kmalu zatem je Abu Lahab Mohamedu odtegnil zaščito klana. Mohamed se je tako znašel v smrtni nevarnosti, saj je umik te zaščite pomenil, da krvno maščevanje, če ga kdo ubije, ne bo več veljalo. Mohamed je nato obiskal Ta'if, drugo pomembno arabsko mesto, kjer je skušal najti zaščitnika zase, vendar je bil njegov trud zaman, poleg tega pa se je s tem izpostavil telesni nevarnosti.[14][86][87] Prisiljen je bil vrniti v Meko. Mož iz Meke, po imenu Mut'im ibn Adi (in zaščita plemena Banu Nawfal) sta mu omogočila varno vrnitev v rodno mesto.[14][86][87]

Tiste dni je bilo veliko ljudi na obisku v Meki, ali poslovno ali pa kot romarji za Kaabo. Mohamed je ob tej priložnosti začel iskati nov dom zase in svoje privržence. Po več neuspešnih pogajanjih je naletel na zaupanje nekaj moških iz Yathriba (pozneje imenovano Medina).[14] Arabsko prebivalstvo v Yathribu je poznalo monoteizem, prihod preroka, ker je v kraju obstajala judovska skupnost, so pričakovali.[14][92] Poleg tega so upali, da jim bosta Mohamed in nova vera uspela prevladati nad Meko, ker so bili na mesto zaradi njegove pomembnosti kot romarskega kraja ljubosumni.[92] Spreobrnjenci v islam iz skoraj vseh arabskih plemen so prihajali v Medino, in junija naslednjega ponudba leta je petinsedemdeset muslimanov odšlo v Meko na romanje in na srečanje z Mohamedom. Na skrivnem ponočnem sestanku je skupina sklenila »drugo prisego al-`Aqaba«[92] ali, s stališča orientalistov, »Vojno prisego«[93] Po prisegah na Aqabah, je Mohamed spodbujal svoje privržence, da se izselijo v Yathrib. Kot že prej pri selitvi v Etiopijo, so Quraysh selitev skušali preprečiti. Vendar pa je skoraj vsem muslimanom uspelo oditi.[94]

Hijra[uredi | uredi kodo]

Predloga:Muhammad timeline in Medina

Glavni članek: Hijra (Islam).

Hijra je selitev Mohameda in njegovih privržencev leta 622 n. št. iz Meke v Medino. Septembra 622 je Mohamed dobil opozorilo, da ga bodo skušali umoriti, tako da se je skrivaj izmuznil iz Meke in se s svojimi privrženci preselil v Medino,[92] 320 km (200 km) severno od Meke. Hijra se praznuje vsako leto na prvi dan muslimanskega leta.

Selitev v Medino[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Mohamed v Medini.

Poslanstvo, v katerem so bili predstavniki dvanajstih pomembnih klanov iz Medine, je Mohameda povabilo kot neodvisnega tujca v Medino, da jim je na razpolago kot glavni razsodnik za celotno skupnost.[95][96] Pred 620 je v Yatribu že okoli sto let prihajalo do spopadov, v glavnem med arabskimi in judovskimi prebivalci.[95] Nenehni poboji in spori glede iz teh smrti izvirajočih zahtevkov, še posebej po bitki pri Bu'athu, v katero so bili vpleteni vsi klani, so pokazali, da plemensko pojmovanje krvnega maščevanja in očesa za oko ni več smiselno, če ni nekoga z avtoriteto, ki odloča v spornih primerih.[95] Delegacija iz Medine se je v svojem imenu in v imenu svojih sodržavljanov zavezala, da bodo sprejela Mohameda v svojo skupnost in ga ščitila kot enega svojih.[14]

Mohamed je svojim privržencem svetoval, da se izselijo v Medino, tako da so skoraj vsi njegovi privrženci zapustili Meko. Izročilo pravi, da so prebivalci Meke bili zaradi odhajanja muslimanov vznemirjeni in da so naklepali Mohameda umoriti. S pomočjo Alija je Mohamed prebivalce Meke, ki so pazili nanj, prevaral in z Abu Bakrom na skrivaj ušel iz mesta.[92][97] Leta 622 se je Mohamed preselil v Medino, veliko poljedelsko oazo. Privrženci, ki so se skupaj z Mohamedom izselili iz Meke, so postali znan kot »muhajirun« (izseljenci).[14]

Nastanek nove politične identitete[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Ustava iz Medine.

Da bi razrešil vprašanje dolgoletnih zamer med plemeni v Medini je Mohamed kot prvo sestavil dokument, znan kot Ustava iz Medine, ki je »vzpostavila nekakšno zavezništvo ali federacijo« med osmimi plemeni Medine in muslimanskimi izseljenci iz Meke in ki navaja pravice in dolžnosti vseh državljanov ter odnos med različnimi skupnostmi v Medini (med drugim odnos med muslimani in drugimi skupnostmi, še posebej, kar se Judov in drugih »biblijskih rodov« tiče).[95][96] V ustavi iz Medine opredeljena skupnost, »Uma«, je imela verski značaj, oblikovali pa so jo tudi praktični razlogi, tako da je obdržala bistvene pravne oblike starih arabskih plemen.[14] V bistvu je ustanovila prvo islamsko državo.

Razglašenih je bilo več odlokov, ki naj bi pridobili številno in premožno judovsko prebivalstvo. Vendar so jih kmalu preklicali, ker so Judje vztrajali na tem, da zadržijo celotno mozaično zakonodajo, in Mohameda, ker ni bil iz Davidovega rodu, niso priznali kot preroka.[92]

Prva skupina poganskih spreobrnjencev v islam v Medini so bili klani brez lastnih velikih voditeljev, ki so jih podjarmili sovražni voditelji iz drugih klanov.[98] Sledilo jim je pogansko prebivalstvo Medine, ki se je razen nekaterih izjem na splošno odločilo za islam. Kot pravi Ibn Ishaq, je na to vplivalo spreobrnjenje Sa'd ibn Mu'adha (vidnega vodja iz Medine).[99] Ljudje, ki so se v Medini spreobrnili k Islamu in ki so muslimanskim izseljencem našli zatočišče, so postali znani kot »Ansar« (podporniki).[14] Mohamed je nato razglasil bratstvo med izseljenci in podporniki in si izbral Alija za lastnega brata.[100]

Bog!
Ni boga razen njega,
živega, večnega.
Ne loti se ga ne dremež ne spanec;
pripada mu vse, kar je v nebesih in na zemlji.
Kdo le se lahko se obrača nanj, če ni po njegovi volji?
Ve, kaj je pred njimi in kaj je za njimi,
 in vse, kar on ve, razumejo samo
tisto, kar On hoče.
Njegov prestol obsega nebo in zemljo;
njiju ohranjevati ga ne tare,
On je vsevisoki in vseslavni.

—  »Verz o prestolu«(2:255), razkrit v Medini.[101]

Začetek oboroženih spopadov[uredi | uredi kodo]

Po njih izselitvi so prebivalci Meke zasegli lastnino muslimanskih izseljencev.[102] Brez ekonomskih korenin in dostopnih poklicev so muslimanski odseljenci začeli napadati karavane, kar je vodilo do oboroženega spopada z Meko.[103][104][105] Mohamed je razglasil verze Korane, ki muslimanom dovoljuje boriti se z Meko(glej sura Al-Hajj, Koran 22:39–40).[106] S temi napadi so si odseljenci lahko pridobili bogastvo, moč in prestiž, hkrati pa zasledovali svoj končni cilj, da osvojijo Meko.[107][108]

Masjid al-Qiblatain, kjer je Mohamed določil na novo Qibla, to je smer molitve

Izročilo pravi, da je 11. februarja 624 Mohamed, med molitvij v mošeji Masjid al-Qiblatain v Medini prejel razodetje od Boga, da med molitvijo biti obrnjen proti Meki in ne proti Jeruzalema. Hkrati z njim so svoj položaj prilagodili tudi njegovi soverniki, kar je bil začetek tradicije, da se vernik med molitvijo obrača proti Meki.[109] Kot meni Watt, so spremembe niso bile tako nenadne in dokončne, kot pravi izročilo - s tem povezane verze v Koranu (2:1362:147), se je zdi razkrilo ob različnih časih – kar se pokriva s spremembami v Mohamedovi politični podpori in predstavlja znak, da se je odmaknil od Judov in sprejel bolj arabski pogled.[109]

Marca 624 je Mohamed vodil kakih tristo bojevnikov v napad na karavano trgovcev iz Meke. Muslimani so jim postavili zasedo pri Badru.[110] Ker je bila z načrtom seznanjena, je karavana muslimanom ušla. [105] Iz Meke so medtem poslali zaščitnico, ki je ugotovila, da je karavana na varnem, in nato zasledila muslimane, da se spopade z njimi. Do bitke pri Badru je prišlo marca 624.[111] Čeprav so bili številčno na slabšem za več kot trikrat, so muslimani bitko, ki je terjala najmanj petinštirideset nasprotnikov in samo štirinajst njihovih mrtvih, dobili. Uspelo jim je tudi ubiti nasprotnikove voditelje, med drugimi je padel tudi Abu Jahl[112] Zajeli so sedemdeset ujetnikov, številne med njimi so kmalu zamenjali za bogato odkupnino ali pa osvobodili.[103][105][113][114] Mohamed in njegovi privrženci so v zmagi videli potrditev svoje vere,[14] saj je Mohamed zmago pripisal pomoči nevidne množice angelov.[115] Verzi v Koranu iz tega časa se za razliko od verzov iz Meke ukvarjajo s praktičnimi težavami vladanja in z vprašanji glede delitve plena.[116][117]

Zmaga okrepila položaj Mohameda v Medini in pregnala pretekle dvome med njegovimi privrženci.[118] Nasprotovanje je tako postalo manj glasno. Pogani, ki se še niso spreobrnili, so bili zaradi islama zelo zagrenjeni. Dva izmed njih, Asma bint Marwan in Abu 'Afak, sta spesnila verze, ki so muslimane zasmehovali in žalili. Ubili so ju pripadniki njunega lastnega ali sorodnega klana, tako da do krvnega maščevanja ni prišlo.[119]

Mohamed je Medine pregnal Banu Qaynuqa, eno treh glavnih judovskih plemen.[14] Čeprav jih je Mohamed želel usmrtiti, usmrtil, se Abd Alah ibn Ubaiy, poglavar plemena Khazraj s tem ni strinjal, tako da so jih samo izgnali v Sirijo, vendar brez njihovega premoženja.[117] Po bitki pri Badru je Mohamed sklenil zavezništva in dogovore o vzajemni pomoči s številnimi beduinskimi plemeni, s katerimi je svojo skupnost zaščitil pred napadi iz severnega dela Hejaz[14]

Spor z Meko[uredi | uredi kodo]

The Kaaba v Meki je dolgo časa igrala večjo gospodarsko in versko vlogo za področje. Sedemnajst mesecev po prihodu Mohameda v Medina je postala muslimanska Qibla, to je smer za molitev (salad). Kaabo so večkrat obnovili; sedanja struktura, zgrajena leta 1629, je rekonstrukcija prejšnje stavbe iz leta 683[120]
Glavni članek: Bitka pri Uhudu.

Meka je sedaj bila zavzeta za to, da poraz maščuje. Da bi ohranili svojo gospodarsko blaginjo, so prebivalci Meke morali ponovno vzpostaviti svoj pri Badru izgubljeni prestiž.[121] V naslednjih mesecih so iz Meke pošiljali oddelke v zasedo, Mohamed pa je vodil odprave proti plemenom, ki bila zavezniki Meke, in organiziral napad na karavano iz Meke.[122] Abu Sufyan nato zbral vojsko tri tisoč mož in se odpravil v napad na Medino.[117][123]

Izvidnik je kak dan kasneje opozoril Mohameda na bližajočo se vojsko in na število bojevnikov v njej. Naslednje jutro je na vojnem sestanku muslimanov prišlo do spora glede najprimernejšega odgovora na bližajoči napad. Mohamed in številne visoke osebe so bile mnenja, da bi bilo varneje, da se borijo v Medini in tako izkoristijo njene močne utrdbe. Argument mlajših muslimanov je bil, da nasprotnik uničuje njihove pridelke in da bo skrivanje za okopi škodilo njihovemu prestižu. Konec koncev je Mohamed sprejel mnenje slednjih in muslimanske sile pripravil za boj.[117] Mohamed je tako svojo vojsko odvedel iz mesta do gore Uhud (kjer je stal nasprotnikov tabor), kjer je 23. marca prišlo do bitke pri Uhudu.[124][125] Čeprav je muslimanska vojska dotlej v svojih spopadih vedno uspešna, je zaradi nediscipline strateško postavljenih lokostrelcev prišlo do poraza muslimanov, ubitih je bilo 75 muslimanov, med njimi Hamza, Mohamedov stric in en od najbolj znanih mučenikov v muslimanskem izročilu Nasprotnik muslimanov ni zasledoval, temveč se je vrnil nazaj v Meko in razglasil, da je v bitki zmagal. Verjetno je do tega prišlo, ker je Mohamed bil ranjen in so menili, da je umrl. Ko so to, že na na poti nazaj, zvedeli, se niso obrnili, ker so dobili napačne podatke, da mohamedancem prihajajo nove sile na pomoč.[117] Povsem uspešni pa tudi niso bili, saj jim ni uspelo, da bi muslimane dokončno uničili.[126][127] Muslimani so pokopali mrtve, in se zvečer vrnili v Medino. Pojavljala so se vprašanja glede razlogov za poraz, nanje je odgovoril z verzi 3:152, po katerih je vzrok za poraz po eni strani kazen za neposlušnost, po drugi strani pa preizkus odločnosti vernikov.[128]

Abu Sufyan je zdaj svoja prizadevanja usmeril na drugi napad na Medino. Pritegnil je podporo nomadskih plemen severno in vzhodno od Medine, pomagal si je s propagando o tem, kako šibek da je Mohamed, obljubljal je plen, spominjal sogovornike na ugled plemena Quraysh in jih podkupoval.[129] Mohamedova politika je sedaj bila, kolikor mu je bilo mogoče, preprečiti zavezništva proti njemu. Kadarkoli je prišlo do zaveze proti Medini, je proti plemenom poslal odprave, ki so zavezano uničile.[129] Kadar je Mohamed dobil novice, da se možje zbirajo s sovražnimi nameni proti Medina, je nanje odgovoril ostro.[130] En primer je umor Ka'b ibn al-Ashrafa, poglavarja judovskega rodu Banu Nadir, ki je odšel v Meko in pisal pesmi, ki so v prebivalcih Meke budile žalost, jezo in željo po maščevanju za bitko pri Badru.[131][132] Mohamed je približno leto kasne je rod Banu Nadir iz Medine[133] izgnal v Sirijo in mu pri tem dovolil, da s seboj vzame nekaj svojega premoženja, ker mu jih v njihovih oporiščih ni uspelo obvladati. Ostali del njihovega premoženja je zahteval Mohamed zase v imenu Boga, ker ni bilo pridobljeno s prelivanjem krvi. Mohamed je več različnih arabskih plemen drugega za drugim presenetil z ogromno silo, zaradi česar so se njegovi sovražniki združili, da bi ga skupaj uničili.[134] Mohamedovi poizkusi, preprečiti nastanek konfederacije proti njemu, so bili neuspešni, uspelo pa mu je razširiti svoje sile in preprečiti številnim plemenom, da bi se pridružila njegovim sovražnikom.[135]

Obleganje Medine[uredi | uredi kodo]

Alah je svetloba
nebes in zemlje.
Prilika o Njegovi svetlobi je,
kot da bi bila vdolbina in v njej svetilka:
svetilka obdala s steklom:
steklo, kot sijajna zvezda:
Žari z blagoslovljenega drevesa, z oljke,
ne od vzhoda in ne od zahoda,
njeno olje skoraj blešči,
čeprav se ga je ogenj komaj dotaknil:
Svetloba na Svetlobo!
Alah vodi vse, ki jih hoče, k svoji Luči
Alah ima prilike za može:
in Alah ve vse.

— sloviti »Verz o luči»
del sure An-Nur (24:35)
Glavni članek: Bitka pri Jarku.

S pomočjo izgnanega Banu Nadirja je vojaški vodja plemena Quraysh Abu Sufyan zbral silo deset tisoč mož. Mohamed je pripravil silo kakih 3.000 mož in se odločil za obrambo, ki dotlej v Arabiji niso poznali:na mestih,[134] kjer je Medina ležala odprta za napad konjenice, so muslimani izkopali jarek. Ideja pripisujejo Salmanu Perzijcu, perzijskemu spreobrnjencu v islam. Obleganje Medina se je začelo 31. marca 627.[134] in je trajalo dva tedna.[136] Čete Abu Sufyana so utrdbe, na katere so naleteli, presenetile in po neučinkovitem večtedenskem obleganju se je koalicija odločila vrniti domov.[134][137] Koran opisuje to bitko v suri Al-Ahzab, v verzih 33:9–27.[77] Da bi se uprlo Mohamedu,, se je med bitko judovsko pleme Banu Qurayza, naseljeno južno od Medine, začelo pogajati s silami iz Meke. Čeprav so imeli odprta ušesa za prepričanje, da bo z Mohamedom kmalu konec, so želeli zagotovila, če ga konfederacija ne uspe uničiti. Do dogovora po dolgotrajnih pogajanjih ni prišlo, delno zaradi Mohamedovih izvidnikov, ki so jih skušali sabotirati.[138] Po umiku koalicijske stranke so muslimani obtožil Banu Qurayza izdajstva in jih 25 dni oblegali v njihovih utrdbah. Banu Qurayza se je navsezadnje predal; kot pravi Ibn Ishaq, so obglavili vse moške, razen nekaterih, ki so prestopili v islam, ženske in otoke pa so dali v suženjstvo.[134][139][140] Walid N. Arafat in Barakat Ahmad pa pravilnost Ibn Ishaqove pripovedi izpodbijata.[141] Arafat meni, da so Ibn Ishaqovi Judovski viri, gledano več kot 100 let po dogodku, zlili spomin nanj s spomini iz prejšnjih pokolov v judovski zgodovini, ugotavlja, da Ibn Ishaqov sodobnik Malik Ibn Anas misli, da Ibn Ishaq ni zgodovinar, na katerega bi se lahko človek zanesel, kasni Ibn Hajar pa ga ima za prenašalca »čudnih pravljic«.[142] Ahmad argumentira, da so pobili le del plemena in da so nekatere od borcev samo zasužnjili.[143][144] Za Watta argumenti Arafata »niso povsem prepričljivi«, Meir J. Kister pa argumentom Arafata in Ahmada nasprotuje[pojasni].[145]

V obleganju Medina je MeKa bila na višku svojih moči, kar se uničenja muslimanske skupnosti tiče. Njih neuspeh je povzročil znatno izgubo ugleda; njihove trgovine s Sirijo je bilo konec.[146] Po bitki na jarku so poslali dve odpravi na sever, ki sta se končali brez boja.[14][134] Ko se je Mohamed vrnil z ene od njih (ali nekaj let prej, kot pravijo druga zgodnja izročila), so Aisho, njegovo ženo, obtožili prešuštva. Aisho so oprostili obtožb, potem ko je Mohamed javno razglasil novo razodetje, po katerem je Aisha nedolžna in po katerem morajo obtožbe prešuštva podpreti štirje očividci (sura 24, -Nur).[147]

Premirje iz Hudaybiyyah[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Premirje iz Hudaybiyyah.

»V tvojem imenu, O Bog!
To je mirovna pogodba, ki sta jo sklenila Muhammad Abdullah Ibn in Suhayl Ibn Amr. Dogovorila sta se, da bodo njune roke počivale deset let. V tem času bosta obe pogodbeni strani varni in ne bosta škodili druga drugi; nobene skrivne škode si ne bosta povzročali, med njima bosta vladali poštenost in čast. Kdorkoli v Arabiji želi skleniti pogodbo ali zavezo z Mohamedom, lahko to stori, in kdorkoli želi skleniti pogodbo ali zavezo s Qurayshi, lahko to stori. In če kdo od Qurayshev brez dovoljenja svojega skrbnika pride k Mohamedu, se ga izroči Qurayshem; če pa na drugi strani kdo od Mohamedovih ljudi pride k Qurayshem, ga ne izročijo Mohamedu. To leto se mora Mohamed s svojimi tovariši umakniti iz Meke, naslednje leto pa lahko pridejo v Meko in ostanejo tri dni, vendar brez orožja, razen orožja popotnikov; meči ostanejo v svojih nožnicah«

Čeprav je Mohamed koranske verze, ki ukazujejo Hajj, že razglasil,[148] jim muslimani zaradi sovražnosti plemena Quraysh niso sledili. V mesecu Shawwal leta 628,[134] je Mohamed svojim privržencem ukazal, da si preskrbijo žrtvene živali in se pripravijo na romanje (»umrah«) v Meko, češ naj mu je Bog obljubil izpolnitev tega cilja, ko si je v videnju bril glavo po zaključenem Hadž.[149] Ko Qurayshi zvedeli, da je na poti 1400 muslimanov, so poslali silo 200 konjenikov, da jih ustavi. Mohamed se jim je izognil po težji poti in po njej prišel do al Hudaybiyya, tik pred Meko.[150] Po Wattu se je Mohamed sicer odločil za romanje na temelju svojih sanj, hkrati pa je poganom v Meki dal vedeti, da Islam ne ogroža ugleda njihovega svetišča, da je Islam vera Arabcev. [150]

Začela so se pogajanja z gosti iz Meke in z obiski v njej. Ljudje so prihajali in odhajali, potem pa so se začele širiti govorice, da so enega od muslimanskih pogajalcev, Uthman bin al-Affana Qurayshi ubili. Mohamed se je nanje odzval s pozivom romarjem, da se zaobljubijo, da ne bodo bežali (ali pa da ostanejo z Mohamedom, ne glede na to, kaj se bo odločil storiti), če bo prišlo do vojne z Meko. Ta zaobljuba je postala znana kot »Zaobljuba o strinjanju« (arabsko بيعة الرضوان,»bay'at al-Ridhwan«) ali »Zaobljuba pod drevesom«. Sporočilo, da je Uthman na varnem, pa je omogočilo, da se pogajanja nadaljujejo in končajo v pogodbi med muslimani in Qurayshi za dobo desetih let.[150][151] Glavne točke pogodbe so bile med drugim prenehanje sovražnosti; romanje Mohameda se je prestavilo na naslednje leto;[152] in soglasje, da v Medino vrne vsakega, ki bi tja prišel iz Meke brez dovoljenja svojega zaščitnika.[150]

Številni muslimani s pogoji pogodbe niso bili zadovoljni. Vendar pa je koranska sura "Al-Fath" (zmaga) (Koran48:1–29) muslimanom zagotovila, da odprava, s katere se vračajo, zanje pomeni zmago.[153] Privrženci Mohameda so, kar se te pogodbe tiče, šele kasneje prišli na svoj račun Tako je zaradi nje Meka bila prisiljena prepoznati Mohameda kot njej enakega;[152] prenehanje vojaških aktivnosti je pomenilo dobre novice za prihodnost; in mnenje prebivalcev Meke, ki jih je vključitev romarskih ritualov navdušila, se je začelo spreminjati v občudovanje.[14]

Po podpisu premirja je Mohamed odrinil na odpravo proti judovski oazi Khaybar, [152] znani kot Bitka za Khaybar. Lahko da se je za to odločil, ker je oaza dala plemenu Banu Nadir in njih spodbujanju sovražnosti proti Mohamedu zatočišče, ali pa za to, da si ponovno pridobi prestiž in zatre sumnje pri nekaterih muslimanih, ki jim je premirje z Hudaybiyya bilo sumljivo.[123][154] Po muslimanskem izročilu je Mohamed tudi poslal pisma številnim vladarjem sveta in jih pozval, da prestopijo v Islam (točen datum so od vira do vira razlikuje).[14][155][156][157] Tako je poslal sle (s pismi) Herakliju v Bizanc (vzhodno Rimsko cesarstvo), Khosrau v Perziji, poglavarju Jemena in nekaterim drugim.[155][156][157] V letih po premirju iz Hudaybiyya je Mohamed poslal svoje sile proti Arabcem na transjordanskem bizantinskem ozemlju, kjer so muslimani v bitki pri Mu'tah bili poraženi.[157][158]

Pozna leta[uredi | uredi kodo]

Zavzetje Meke[uredi | uredi kodo]

Prikaz Mohameda (z zastrtim obrazom), ko se bliža Meki z Siyer-i Nebi, otomanski rokopis iz 16. stoletja. Na sliki so tudi angeli Gabriel, Mihael, Israfil in Azrail.

Premirje iz Hudaybiyyaha se je upoštevalo dve leti.[159][160] Pleme Banu Khuza'a je imelo dobre odnose z Mohamedom, njuni sovražniki, Banu Bakr, pa so bili zavezniki Meke.[159][160] Klan Bakr je neke noöi napadek Khuza'a in jih nekaj med njimi ubil.[159][160] Meka je plemenu Banu Bakr pomagala z orožjem in po nekaterih virih naj bi v bojih sodelovalo nekaj njenih prebivalcev.[157][159] Po tem dogodku je Mohamed v Meko poslal pismo s tremi pogoji in zahteval, da sprejmejo enega od njih. Pogoji so bili: Meka naj plača krvni davek za pobite člane plamena Khuza'ah plemena, ali pa naj se odpove zavezništvu s plemenom Banu Bakr, ali pa naj razglasi, da premirje z Hudaybiyyah ne velja več.[161]

Meka je odgovorila, da lahko sprejmejo samo zadnji pogoj.[161] Kmalu pa so spoznali svojo napako in poslali Abu Sufyan, da dogovor z Hudaybiyyah podaljša, vendar pa je tokrat Mohamed njegovo zahtevo zavrnil.[157]

Mohamed se je začel pšripravljati na odpravo.[162] Leta 630 se Mohamed odpravil na Meko z ogromno silo, za katero pravijo, da je štela več kot deset tisoč ljudi. Mohamed je z minimalnimi žrtvami prevzel nadzor nad Meko.[163][164] Razglasil je amnestijo za pretekla dejanja, razen za deset moških in žensk, ki so bili"krivi umora in drugih kaznivih dejanj ali pa so sprožili vojno in ogrožali mir."[165] Nekatere med njimi so kasneje pomilostili.[164][166] Večina prebivalstva Meke je prestopila v Islam inh Mohamed je nato uničil vsae kipce Arabskih bogov v Kaabi in okoli nje.[164][167][168] Kot poročata Ibn Ishaq in al-Azraqi, je Mohameda osebno prizanesel slikam ali freskam Marije in Jezusa, po drugih izročilih pa naj bi uničili vse slike. [169] Koran govori o osvojitvi Meke.[77][170]

Zavzetje Arabije[uredi | uredi kodo]

Kmalu po osvojitvi Meke so Mohameda začele skrbeti vojaške grožnje s strani združenja plemen Hawazin, ki je zbralo vojsko, dvakrat večjo od Mohamedove. Pleme Banu Hawazin je bil star sovražnik Meke. Pridružili so se jim meščani mesta Ta'if, ki so zaradi upadlega prestiža Meke prešli med njene nasprotnike.[171] Mohamed je premagal plemeni Hawazin in Thaqif v bitki pri Hunaynu.[14][172]

Istega leta je Mohamed odrinil na odpravo proti Tabuku na severu Arabije, zaradi preteklega poraza pri Mu'tah kot tudi zaradi poročil, da je postalo sovražno proti muslimanom. Z največjo težavo je zbral trideset tisoč mož, od teh pa se je že drugi dan po odhodu iz Meke vrnilo, ne da bi jih motili grozeči verzi, ki jih je Mohamed stresal nanje. [173] Četudi Mohamed ni naletel na sovražne sile v Tabuku, se mu je nekaj okoliških poglavarjev v pokrajini podjarmilo.[14][174]

Ukazal je tudi uničiti poganske malike, kar jih je še bilo najti v vzhodni Arabiji. Zadnje mesto, ki se je v vzhodni Arabiji še upiralo muslimanom, je bil Taif. Mohamed je odbil sprejeti predajo mesta, dokler ne prestopi v islam in njegovim nožem ne dovoli uničiti kip njihove boginje Allat.[175][176][177]

Leto dni po bitki pri Tabuku so Banu Thaqif poslali odposlance v Medino, da se predajo Mohamedu in sprejmejo islam. Številni beduini so se pridružili Mohamedu, da bi bili varni pred njegovimi napadi in da bi dobili svoj kos vojnega plena.[14][173] Vendar pa je beduinom sistem islama bil tuj in želeli so ohraniti svojo neodvisnost, svojo uveljavljeno kodo vrlin in izročila svojih prednikov. Mohamed je zato od njih zahteval vojaški in politični dogovor, po katerem »priznajo nadvlado Medine, se vzdržijo napadov na muslimane in njihove zaveznike in plačujejo Zakat, muslimanski verski davek.«[173][178]

Poslovilno romanje[uredi | uredi kodo]

Anonimna ilustracija al-Bīrūnījevi Preostali znaki preteklih stoletij, z Mohamedom, ki prepoveduje Nasi' med poslovilnim romanjem, Otomanska kopija iz 17. stoleja ilkhanatskega rokopisa iz 14.st. (Edinburški kodeks).
Glavni članek: Poslovilno romanje.

Leta 632, deset let po selitvi v Medino, se je Mohamed prvič odpravil na pravo Islamsko romanje, med njim pa svoje privržence poučeval o obredih velikega letnega romanja, poznanega kot »Hadž«.[14] Ob koncu svojega romanja je Mohamed na gori Arafat vzhodno od Meke imel slaven govor, znan kot poslovilni govor. V njem je Mohamed svojim privržencem svetoval, da naj se ne držijo nekaterih pred-islamskih običajev. Razglasil je, da Arabci niso več vredni kot ne-Arabci, pa tudi ne-Arabci niso več kot Arabci. Tudi niso belci več vredni kot črnci in črnci ne več kot belci, razen v njih pobožnosti in dobrih delih[179] Ukinil je vsa stara krvna maščevanja in spore, povezane z nekdanjim plemenskim sistemom in zahteval, da se vse stare zaobljube razvežejo kot znak za rojstvo nove islamske skupnosti. Ko je prišel na ranljivost žensk v svoji družbi, je Mohamed zaprosil svoje moške privržence, »bodite dobri do žena, ki so nemočne jetnice (Awan) v vaši hiši. Vzeli ste si jih iz rok Boga in to zvezo uzakonili z Božjo besedo, zatorej ljudje, spametujte se in poslušajte moje besede ... « Povedal jim je, da imajo pravico krotiti in kaznovati svoje žene, vendar naj jim pri tem vlada dobrota. Lotil se je tudi vprašanja dedovanja in prepovedal lažne zahteve na osnovi očetovstva ali poslovnega odnosa do pokojnika; svojim privržencem je prepovedal, dedičem zapuščati premoženje z oporoko. Poudaril je tudi svetost štirih lunarnih mesecev v posameznem letu.[180][181][182] Po sunitskem tafsiru je med tem dogodkom bil izrečen naslednji verz korana: »Danes sem dopolnil svojo vero, izpolnil svoje milosti za vas in izbral islam kot vero za vas« (Quran 5:3).[14][183] Po šiitskem tafsiru gre pri tem za imenovanje Alija za Mohamedovega namestnika nekaj dni kasneje, ko so se muslimani vrnili iz Meke v Medino.[184]

Smrt in grob[uredi | uredi kodo]

Mohamedov mavzolejMuhammad

Nekaj ​​mesecev po poslovilnem romanju je Mohamed zbolel in nekaj dni imel povišano telesno temperaturo, glavobole in šibko počutje.[183] Umrl je v ponedeljek, 8. junija 632 v Medini, staj 62 ali 63 v hiši svoje žene Ajše.[185] Z glavo v njenem naročju je Ajšo prosil, da razdeli njegovo posvetno imetje (sedem kovancev), nato pa zamrmral svoje zadnje besede:

Najbolj vzvišena skupnost v nebesih.[185]
Muhammad

Pokopali so ga, kjer je umrl, v Ajšini hiši.[14][186][187][188] V času vladavine Omajadskega kalifa al-Walid I, Al Masjid-Nabawija so prerokovo mošejo razširili tako, da vsebuje Mohamedovo grobnico.[189] Zeleno kupolo nad grobom je zgradil mameluški sultan Al Mansur Qalawun v 13. stoletju, zeleno barvno so ji dodali v 16. stoletju pod vlado otomanskega sultana Sulejmana veličastnega.[190] Poleg Mohamedovega ležijo grobovi njegovih spremljevalcev (Sahabah), prvih dveh muslimanskih califov Abu Bakra in Umarja, in pa prazen grob, ki po veri muslimanov čaka na Jezusa.[187][191][192] Ko je bin Saud leta 1805 osvojil Medino, je z Mohamedove grobnice odstranil okraske iz zlata in draguljev.[193] Pristaši bin Sauda, privrženci vahabizma, so uničili skoraj vse grobne kupole v Medino, da bi preprečili njih češčenje,[193] in za Mohamedovo pravijo, da jo je skorajda prizadela ista usoda.[194] Podobni dogodki so se pripetili leta 1925, ko so Savdske milice mesto ponovno zavzele —in jo tokrat uspele obdržati.[195][196][197] Kakor si vahabisti razlagajo islam, se mrtve pokopava v neoznačene grobove.[194] Čeprav to Savdijcem ni bilo po volji, so številni romarji še dalje prihajali na ritualni obisk groba Ziyarat.[198][199] Čeprav so Savdijci to prepovedali, so oktobra 2012 objavili fotografije iz notranjosti grobnice Mohameda in njegove hčerke (Fatemeh), ki kažejo zelo preprosto, z zeleno barvo okrašeno gradnjo.[200]

Al-Masjid an-Nabawi (prerokova mošeja) v Medini, Saudska Arabija, z zeleno kupolo nad Mohamedovim grobom v sredini.
Al-Masjid an-Nabawi (prerokova mošeja) v Medini, Saudska Arabija, z zeleno kupolo nad Mohamedovim grobom v sredini.

Po Mohamedu[uredi | uredi kodo]

Osvojitve Mohameda in Rashidun.
Glej tudi: Rashidun, Muslimanske osvojitve in Nasledstvo Mohameda

Muhammad je zadnja leta svojega življenja združil arabska plemena Arabija v enotno muslimansko versko skupnost. S smrtjo Mohameda so izbruhnila nesoglasja glede tega, kdo ga bo nadomestil vodja muslimanske skupnosti.[19] Umar ibn al-Khattab, vpliven sopotnik Mohameda, je imenoval Abu Bakra, Mohamedovega prijatelja in sodelavca. Drugi so predlog podprli Abu Bakr je postal prvi kalif.[188] S to izbiro se nekateri od tovarišev Mohameda niso strinjali, ker je po njihovem Mohamed pri Ghadir Khummu za svojega naslednika postavil Ali Ibn Abi Taliba, svojega bratranca in zeta. Abu Bakrova prva naloga je bila odprava proti Bizancu (ali vzhodnemu rimskemu cesarstvu) zaradi nedavnega poraza, vendar je moral najprej v »vojnah z odpadniki«, kot to epizodo imenujejo kasnejši muslimanski zgodovinarji, zatreti upor arabskih plemen.[201]

Pred-islamski Bližnji vzhod je bil pod bizantinsko in sasanidsko nadvlado. Vojne med Rimljani in Perzijci so opustošile območje, zaradi česar sta nepriljubljen med lokalnimi plemeni imperija bila nepriljubljena. Tudi je v deželah, ki jih bodo muslimani kmalu zasedli, živelo veliko kristjanov ( Nestoriancev, Monofizitov, Jakobitov in Koptov), ki s pravoslavjem niso bili srečni, ker so ga imeli za krivoverstvo. V samo desetih letih so muslimani osvojili Mezopotamijo, Perzijo, bizantinsko Sirijo in Egipt,[202] in ustanovili Rashidun kalifat.

Zgodnje reforme pod islamom[uredi | uredi kodo]

Po William Montgomery Wattu vera za Mohameda ni bila osebna zadeva njega kot posameznika, temveč je bila "totalen odziv njegove osebnosti na celotno situacijo, v kateri se je znašel. odzival se je [ne samo]… dna verske in intelektualne vidike stanja, temveö tudi na gospodarske, družbene in politične pritiske, ki jih je v takratni Meki bilo čutiti."[203] Bernard Lewis pravi, da v islamu obstajata dve pomembni politični tradiciji - ena vidi v Mohamedu državnika v Medini,druga pa kot upornika v Meki. Na islam gleda kot na neke vrste revolucijo, ki je družbe, v katere se je to vero vneslo, močno spremenila.[204]

Zgodovinarji se na splošno strinjajo, da so islamske družbene reforme na področjih kot so recimo socialna varnost, družinska struktura, suženjstvo in pravice žensk ter otrok, status quo arabske družbe izboljšale.[204][205] Tako je po Lewisu, islam "od vsega začetka se odpovedal aristokratskim privilegijem, zavrgel hierarhijo in sprejel pristop, po kateri so kariere odprte za talente".[204] Mohamedovo sporočilo je spremenilo družbo in moralni življenjski red na Arabskem polotoku, saj je preusmerilo družbo, kar se glede identitete, pogleda na svet in hierarhije vrednot tiče.[206] Gospodarske reforme so se lotile stiske revnih, ki je postajala problem v pre-islamski Meki.[207] Koran zahteva plačilo miloščine (zakat) v korist revnih, in ko je Mohamedov vpliv začel rasti, je od plemen, ki so želeli zavezništvo z njim, izrecno zahteval, da uvedejo zakat posebej.[208][209]

Videz[uredi | uredi kodo]

»hilya« z opisom Molhameda, Hâfiz Osman (1642–1698)

Ali je Mohameda takole opisal:[210]

Mohamed je bil srednje postave, lasje mu niso bili ne gladki ne nakodrani, ni bil rejen, imel je bel okrogel obraz, velike črne oči in dolge trepalnice. Hodil je, kot da gre po klancu navzdol. Med lopaticama je imel "žig preroka" ... Bil je polne postave. Obraz mu je sijal kot mesec. Bil je več kot povprečne postave, vendar ne pretirano visok. Imel je goste, nakodrane lase. Spleteni so mu bili v ločene pletenice. Lasje so mu segali čez uhlje. Njegova polt je bila azhar [svetla, sijoča]. Mohamed je imel široko čelo, in drobne, dolge in obokane obrvi, ki se nista združili. Med njima je bila žila, ki se mu je v jezi napela. Zgornji del nosu je bil kljukast; imel je gosto brado, gladka lica, močna usta in narazen razstavljene zobe. Prsa so mu bila porasla z redko dlako. Vrat mu je bil kot vrat slonokoščenega kipa, čist kot srebro. Mohamed je bil skladne, močne postave, s krepkim stiskom roke, ploščatim trebuhom in prsnim košem, prsa in ramena so mu bila široka.


Za »prerokov pečat« med prerokovimi rameni prerok običajno opisujejo kot izstopajoče prirojeno znamenje, veliko kot golobje jajce.[211] Še en opis Mohameda iz ust Umm Ma'bad, ki jo je srečal na svoji poti v Medino:[212]

Videla sem moškega, neoporečnega in čistega, z lepim obrazom in zgledno postavo. Ni ga pačilo suho telo, tudi ni bil pretirano majhen v glavo in v vrat. Bil je mil in prikupen, globoko črnih oči in gostih trepalnic. V njegovem glasu je bilo čutiti hripavost in imel je dolg vrat. Imel je gosto brado in lepo zaokrožene obrvi, ki so se na sredi družile.

Če je molčal, je bil resen in dostojanstven, in ko je govoril, se je v njemu dvignila veličastnost in ga zmagala. Od daleč je bil najlepši in najsijajnejši med moškimi, od blizu pa najbolj blag in prijeten. V pogovoru je bil prijeten in zgovoren, ne da ni bil pri tem malenkosten in drobnjakarski. Njegov govor je bil kot slap biserov, odmerjen tako, da nihče ni obupaval, ker bi bil predolg, in da ga nobeno uho ni preslišalo, ker bi bil prekratek.


Te vrste opisov so pogosto najti na kaligrafskih ploščah (»hilye« v turščini), ki so se v Otomanskem cesarstvu.17. stoletja razvile v samostojno umetniško obliko.[212]

Household[uredi | uredi kodo]

Glavna članka: Muhammad's wives in Ahl al-Bayt.
The tomb of Muhammad is located in the quarters of his third wife, Aisha. (Al-Masjid an-Nabawi, Medina)

Muhammad's life is traditionally defined into two periods: pre-hijra (emigration) in Mecca (from 570 to 622), and post-hijra in Medina (from 622 until 632). Muhammad is said to have had thirteen wives (although here are differing accounts on the status of two of them, Rayhana bint Zayd and Maria al-Qibtiyya, as wife or concubine.[213][214]) All but two of his marriages were contracted after the migration to Medina.

At the age of 25, Muhammad married the wealthy Khadijah bint Khuwaylid who was 40 years old at that time.[215] The marriage lasted for 25 years and was a happy one.[216] Muhammad relied upon Khadija in many ways and did not enter into marriage with another woman during this marriage.[217][218] After the death of Khadija, it was suggested to Muhammad by Khawla bint Hakim that he should marry Sawda bint Zama, a Muslim widow, or Aisha, daughter of Um Ruman and Abu Bakr of Mecca. Muhammad is said to have asked her to arrange for him to marry both.[147]

Traditional sources dictate that Aisha was six or seven years old when betrothed to Muhammad,[147][219][220] with the marriage not being consummated until after she had reached puberty at the age of nine or ten years old.[147][219][221][222][223][224][225] While the majority of traditional sources indicate Aisha was 9 (and therefore a virgin) at the time of marriage, a small number of more recent Shia writers have variously estimated her age at 12 to 24.[226][227][228]

After migration to Medina, Muhammad (who was now in his fifties) married several women. These marriages were contracted mostly for political or humanitarian reasons. The women were either widows of Muslims who had been killed in battle and had been left without a protector, or belonging to important families or clans whom it was necessary to honor and strengthen alliances with.[229]

Muhammad did his own household chores and helped with housework, such as preparing food, sewing clothes and repairing shoes. He is also said to have had accustomed his wives to dialogue; he listened to their advice, and the wives debated and even argued with him.[230][231][232]

Khadijah is said to have had four daughters with Muhammad (Ruqayyah bint Muhammad, Umm Kulthum bint Muhammad, Zainab bint Muhammad, Fatimah Zahra) and two sons (Abd-Allah ibn Muhammad and Qasim ibn Muhammad, who both died in childhood). All but one of his daughters, Fatimah, died before him.[233] Some Shi'a scholars contend that Fatimah was Muhammad's only daughter.[234] Maria al-Qibtiyya bore him a son named Ibrahim ibn Muhammad, but the child died when he was two years old.[233]

Nine of Muhammad's wives survived him.[214] Aisha, who became known as Muhammad's favourite wife in Sunni tradition, survived him by many decades and was instrumental in helping bring together the scattered sayings of Muhammad that would form the Hadith literature for the Sunni branch of Islam.[147]

Muhammad's descendants through Fatimah are known as sharifs, syeds or sayyids. These are honorific titles in Arabic, sharif meaning 'noble' and sayed or sayyid meaning 'lord' or 'sir'. As Muhammad's only descendants, they are respected by both Sunni and Shi'a, though the Shi'a place much more emphasis and value on their distinction.[235]

Zayd ibn Harith was a slave whom Muhammad bought, freed, and then adopted as his son. He also had a wetnurse.[236] Muhammad owned other slaves as well, whom he bought usually to free.[237]

Legacy[uredi | uredi kodo]

Serija člankov
islam

Istanbul, Hagia Sophia, Allah.jpg

Verovanje

Alah · enost Boga
Mohamed · preroki islama

Petero stebrov

izpoved vere · molitev
post · miloščina · romanje

Zgodovina & voditelji

časovni pregled zgodovine islama
Ehli Bejt · ashabi
pravoverni kalifi · šiitski imami

Besedila & predpisi

Koran · suna · hadis
fikh · šeriat
kalam · sufizem

Glavne veje

sunizem · šiizem

Kultura & družba

demografija · filozofija · koledar
mošeje · otroci · politika
praznovanja · teorija · umetnost
znanost · ženske · živali

Islam & druge religije

džainizem · judovstvo
krščanstvo · sikhizem

Glej tudi

kritika islama · islamofobija
seznam islamskih izrazov
 p  p  u  z 


Muslim views[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Muhammad in Islam.
The Muslim profession of faith, the Shahadah, illustrates the Muslim conception of the role of Muhammad: "There is no god except the God and Muhammad is the Messenger of God." (Topkapı Palace)

Following the attestation to the oneness of God, the belief in Muhammad's prophethood is the main aspect of the Islamic faith. Every Muslim proclaims in the Shahadah that "I testify that there is no god but God, and I testify that Muhammad is a Messenger of God". The Shahadah is the basic creed or tenet of Islam. Ideally, it is the first word a newborn will hear, and children are taught as soon as they are able to understand it and it will be recited when they die. Muslims must repeat the shahadah in the call to prayer (adhan) and the prayer itself. Non-Muslims wishing to convert to Islam are required to recite the creed.[238]

In Islamic belief, Muhammad is regarded as the last of a series of prophets sent by God[4][239][240][241][242] for the benefit of mankind. Quran 10:37 states that "...it (the Quran) is a confirmation of (revelations) that went before it, and a fuller explanation of the Book – wherein there is no doubt – from The Lord of the Worlds.". Similarly Quran 46:12 states "...And before this was the book of Moses, as a guide and a mercy. And this Book confirms (it)...", while 2:136 commands the believers of Islam to "Say: we believe in God and that which is revealed unto us, and that which was revealed unto Abraham and Ishmael and Isaac and Jacob and the tribes, and that which Moses and Jesus received, and which the prophets received from their Lord. We make no distinction between any of them, and unto Him we have surrendered."

Historian Denis Gril believes that the Quran does not overtly describe Muhammad performing miracles, and the supreme miracle of Muhammad is finally identified with the Quran itself.[243] However, Muslim tradition credits Muhammad with several miracles or supernatural events.[244] For example, many Muslim commentators and some Western scholars have interpreted the Surah 54:1–2 as referring to Muhammad splitting the Moon in view of the Quraysh when they began persecuting his followers.[243][245]

The Sunnah represents the actions and sayings of Muhammad (preserved in reports known as Hadith), and covers a broad array of activities and beliefs ranging from religious rituals, personal hygiene, burial of the dead to the mystical questions involving the love between humans and God. The Sunnah is considered a model of emulation for pious Muslims and has to a great degree influenced the Muslim culture. The greeting that Muhammad taught Muslims to offer each other, "may peace be upon you" (Arabic: as-salamu `alaykum) is used by Muslims throughout the world. Many details of major Islamic rituals such as daily prayers, the fasting and the annual pilgrimage are only found in the Sunnah and not the Quran.[246]

The Sunnah also played a major role in the development of the Islamic sciences. It contributed much to the development of Islamic law, particularly from the end of the first Islamic century.[247] Muslim mystics, known as sufis, who were seeking for the inner meaning of the Quran and the inner nature of Muhammad, viewed the prophet of Islam not only as a prophet but also as a perfect saint. Sufi orders trace their chain of spiritual descent back to Muhammad.[248]

Calligraphic rendering of "peace be upon him", customarily added after Muhammad's name in writing. The phrase is encoded as a ligature at Unicode codepoint U+FDFA.[249] Predloga:Script/Arabic.

Muslims have traditionally expressed love and veneration for Muhammad. Stories of Muhammad's life, his intercession and of his miracles (particularly "Splitting of the moon") have permeated popular Muslim thought and poetry. Among Arabic odes to Muhammad, the Qaṣīda al-Burda ("Poem of the Mantle") by the Egyptian Sufi al-Busiri (1211–1294) is particularly well known, and widely held to possess a healing, spiritual power.[250] The Quran refers to Muhammad as "a mercy (rahmat) to the worlds" (Quran 21:107).[14] The association of rain with mercy in Oriental countries has led to imagining Muhammad as a rain cloud dispensing blessings and stretching over lands, reviving the dead hearts, just as rain revives the seemingly dead earth (see, for example, the Sindhi poem of Shah ʿAbd al-Latif).[14] Muhammad's birthday is celebrated as a major feast throughout the Islamic world, excluding Wahhabi-dominated Saudi Arabia where these public celebrations are discouraged.[251] When Muslims say or write the name of Muhammad, they usually follow it with Peace be upon him (Arabic: sallAllahu `alayhi wa sallam).[20] In casual writing, this is sometimes abbreviated as PBUH or SAW; in printed matter, a small calligraphic rendition is commonly used instead of printing the entire phrase.

Islamic depictions[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Depictions of Muhammad.
Muhammad's entry into Mecca and the destruction of idols. Muhammad is shown as a flame in this manuscript. Found in Bazil's Hamla-i Haydari, Kashmir, 1808.

In line with the hadith prohibition against creating images of sentient living beings, which is particularly strictly observed with respect to God and Muhammad, Islamic religious art is focused on the word.[252][253] Muslims generally avoid depictions of Muhammad, and mosques are decorated with calligraphy and Quranic inscriptions or geometrical designs, not images or sculptures.[252][254] Today, the interdiction against images of Muhammad – designed to prevent worship of Muhammad, rather than God – is much more strictly observed in Sunni Islam (85%–90% of Muslims) than among Shias (10%–15%).[255] While both Sunnis and Shias have created images of Muhammad in the past,[256] Islamic depictions of Muhammad are rare.[252] They have, until recentlyPredloga:When, mostly been limited to the private and elite medium of the miniature, and since about 1500 most depictions show Muhammad with his face veiled, or symbolically represent him as a flame.[254][257]

The earliest extant depictions come from 13th century Anatolian Seljuk and Ilkhanid Persian miniatures, typically in literary genres describing the life and deeds of Muhammad.[257][258] During the Ilkhanid period, when Persia's Mongol rulers converted to Islam, competing Sunni and Shi'a groups used visual imagery, including images of Muhammad, to promote their particular interpretation of Islam's key events.[259] Influenced by the Buddhist tradition of representational religious art predating the Mongol elite's conversion, this innovation was unprecedented in the Islamic world, and accompanied by a "broader shift in Islamic artistic culture away from abstraction toward representation" in "mosques, on tapestries, silks, ceramics, and in glass and metalwork" besides books.[260] In the Persian lands, this tradition of realistic depictions lasted through the Timurid dynasty until the Safavids took power in the early 16th century.[259] The Safavaids, who made Shi'i Islam the state religion, initiated a departure from the traditional Ilkhanid and Timurid artistic style by covering Muhammad's face with a veil to obscure his features and at the same time represent his luminous essence.[261] Concomitantly, some of the unveiled images from earlier periods were defaced.[259][262][263] Later images were produced in Ottoman Turkey and elsewhere, but mosques were never decorated with images of Muhammad.[256] Illustrated accounts of the night journey (mi'raj) were particularly popular from the Ilkhanid period through the Safavid era.[264] During the 19th century, Iran saw a boom of printed and illustrated mi'raj books, with Muhammad's face veiled, aimed in particular at illiterates and children in the manner of graphic novels. Reproduced through lithography, these were essentially "printed manuscripts".[264] Today, millions of historical reproductions and modern images are available in some Muslim countries, especially Turkey and Iran, on posters, postcards, and even in coffee-table books, but are unknown in most other parts of the Islamic world, and when encountered by Muslims from other countries, they can cause considerable consternation and offense.[256][257]

Non-Muslim views[uredi | uredi kodo]

Non-Muslim views regarding Muhammad have ranged across a large spectrum of responses and beliefs, many of which have changed over time.[265][266]

Historical Western views[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Medieval Christian views on Muhammad
A 19th-century depiction titled "Muhammad preaching" (1840–1850) by Russian artist Grigory Gagarin

The earliest documented Christian knowledge of Muhammad stems from Byzantine sources. They indicate that both Jews and Christians saw Muhammad as a "false prophet".[267] Another Greek source for Muhammad is the 9th-century writer Theophanes. The earliest Syriac source is the 7th-century writer John bar Penkaye.[268]

According to Hossein Nasr, earliest European literature often refers to Muhammad unfavorably. A few learned circles of Middle Ages EuropePredloga:Spaced ndashprimarily Latin-literate scholarsPredloga:Spaced ndashhad access to fairly extensive biographical material about Muhammad. They interpreted that information through a Christian religious filter that viewed Muhammad as a person who seduced the Saracens into his submission under a religious guise.[14] Popular European literature of the time portrayed Muhammad as though he were worshipped by Muslims in the manner of an idol or a heathen god.[14]

In later traditions, Muhammad came to be seen as a schismatic: Brunetto Latini's 13th century Li livres dou tresor represents him as a former monk and cardinal,[14] and Dante's Divine Comedy (Inferno, Canto 28), written in the early 1300s, puts Muhammad, together with Ali, in Hell "among the sowers of discord and the schismatics, being lacerated by devils again and again."[14] Cultural critic and author Edward Said wrote in Orientalism regarding Dante's depiction of Muhammad:

Empirical data about the Orient...count for very little; ... What ... Dante tried to do in the Inferno, is ... to characterize the Orient as alien and to incorporate it schematically on a theatrical stage whose audience, manager, and actors are ... only for Europe. Hence the vacillation between the familiar and the alien; Predloga:As written is always the imposter (familiar, because he pretends to be like the Jesus we know) and always the Oriental (alien, because although he is in some ways "like" Jesus, he is after all not like him).[269]

However, Ibn Warraq has challenged Said's assessment of Dante's work as seriously flawed, writing: "Said does not come across as a careful reader of Dante and his masterpiece, The Divine Comedy". Warraq argues first that Said is oblivious to the allegorical content of The Divine Comedy; second, that Said ignores the historical context of Dante's work (i.e., Dante and some of his contemporaries believed that Muhammad was a schismatic Christian who intended to usurp the Pope and was thus a heretic); and third that Said misinterprets Dante's placing of three notable Muslims (Avicenna and Averroes and Saladin) in the outer circle of hell: "these illustrious Muslims were included precisely because of Dante's reverence for all that was best in the non-Christian world, and their exclusion from salvation, inevitable under Christian doctrine, saddened him and put a great strain on his mind".[270]

After the Reformation, Muhammad was often portrayed in a similar way.[14][271] Guillaume Postel was among the first to present a more positive view of Muhammad.[14] Boulainvilliers described Muhammad as a gifted political leader and a just lawmaker.[14] Gottfried Leibniz praised Muhammad because "he did not deviate from the natural religion".[14] Thomas Carlyle in his book Heroes and Hero Worship and the Heroic in History (1840) describes Muhammed as "[a] silent great soul; [...] one of those who cannot but be in earnest".[272]

According to William Montgomery Watt and Richard Bell, recent writers have generally dismissed the idea that Muhammad deliberately deceived his followers, arguing that Muhammad "was absolutely sincere and acted in complete good faith"[273] and that Muhammad's readiness to endure hardship for his cause when there seemed to be no rational basis for hope shows his sincerity.[274] Watt says that sincerity does not directly imply correctness: In contemporary terms, Muhammad might have mistaken his own subconscious for divine revelation.[275] Watt and Bernard Lewis argue that viewing Muhammad as a self-seeking impostor makes it impossible to understand the development of Islam.[276][277] Alford T. Welch holds that Muhammad was able to be so influential and successful because of his firm belief in his vocation.[14]

Other religious views[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Judaism's views on Muhammad

Criticism[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Criticism of Muhammad.

Criticism of Muhammad has existed since the 7th century. He has been attacked by his non-Muslim Arab contemporaries for preaching monotheism, as well as for his multiple marriages, possession of slaves and military expeditions across the Middle East.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Notes[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Da je Mohamed poslednji prerok, ne verujejo vsi muslimani. Na primer, muslimanska skupnost Ahmadija vidi preroka tudi v Mirza Ghulam Ahmadu. Islamsko ljudstvo veruje, da je Elijah Muhammad prerok (vir: African American Religious Leaders – Page 76, Jim Haskins, Kathleen Benson – 2008). Gibanje Združeni Mednarodni Podložniki (United Submitters International) vidi preroka v Rashadu Khalifu. (Vir: Daniel Pipes, Miniatures: Views of Islamic and Middle Eastern Politics, page 98 (2004) ("Finality of Prophethood | Hadhrat Muhammad (PUBH) the Last Prophet". Ahmadiyya Muslim Community. )
  2. ^ Za 'Islam' koran vedno uporablja arabsko besedo »dīn«, to je »pot«, ki pa se zaradi lažjega razumevanja običajno prevaja kot »vera«
  3. ^ S. A. Nigosian(2004), p. 6  »Encyclopaedia of Islam« pravi, da Koran  »stalno in pogosto odkrito [odgovarja} na spreminjajoče se zgodovinske okoliščine okoli Mohameda in vsebuje veliko skritih podatkov«.
  4. ^ Zgoraj omenjeni islamski viri navajajo, da je Mohameda med recitiranjem Sūra Al-Najm (Q.53), kot mu jo je sporočil Nadangel Gabriel Satan zapeljal, da je po verzih 19 in 20 rekel naslednje: "Si pomislil na Allāt in drugo al-'Uzzā ter kot Manāt; vzvišene Gharaniq so to, na njih priprošnjo upamo." (Allat, al-'Uzza in Manāt so bile tri boginje, ki so jih častili prebivalci Meke). gl cf Ibn Ishaq, A. Guillaume p. 166.

References[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Elizabeth Goldman (1995), p. 63 navaja 8 Junij 632, ki v tradiciji Islama prevladuje. Mnoga zgodnejša, v glavnem ne-islamska sporočila ,trdijo, da je bil še živ, ko je prišlo do invazije na Palestino. Glej Stephen J. Shoemaker,The Death of a Prophet: The End of Muhammad's Life and the Beginnings of Islam, University of Pennsylvania Press, 2011.
  2. ^ Quran 33:40
  3. ^ Morgan, Diane (2009). Essential Islam: A Comprehensive Guide to Belief and Practice. str. 101. ISBN 978-0313360251. Pridobljeno dne 4 July 2012. 
  4. ^ 4,0 4,1 Esposito (1998), p. 12.
  5. ^ Esposito (2002b), pp. 4–5.
  6. ^ Peters, F.E. (2003). Islam: A Guide for Jews and Christians. Princeton University Press. str. 9. ISBN 0-691-11553-2. 
  7. ^ Esposito, John (1998). Islam: The Straight Path (3rd ed.). Oxford University Press. str. 9, 12. ISBN 978-0-19-511234-4. 
  8. ^ 8,0 8,1 8,2
  9. ^ 9,0 9,1 Encyclopedia of World History (1998), p. 452
  10. ^ 10,0 10,1 10,2 10,3 10,4 10,5 10,6 An Introduction to the Quran (1895), p. 182
  11. ^ 11,0 11,1 An Introduction to the Quran (1895), p. 184
  12. ^ F. E. Peters (2003), p. 9.
  13. ^ Esposito (1998), p. 12; (1999) p. 25; (2002) pp. 4–5
  14. ^ 14,00 14,01 14,02 14,03 14,04 14,05 14,06 14,07 14,08 14,09 14,10 14,11 14,12 14,13 14,14 14,15 14,16 14,17 14,18 14,19 14,20 14,21 14,22 14,23 14,24 14,25 14,26 14,27 14,28 14,29 14,30 14,31 14,32 14,33 14,34 14,35 14,36 14,37 14,38 14,39 Buhl, F.; Welch, A. T. (1993). "Muḥammad". Encyclopaedia of Islam 7 (2nd izd.). Brill Academic Publishers. str. 360–376. ISBN 90-04-09419-9. 
  15. ^ Sahih-Bukhari, Book 43, #658
  16. ^ Sahih Bukhari Book 59, #641
  17. ^ Hisham Ibn Al-Kalbi – The Book of Idols. Prevod Nabih Amin Faris. Princeton University Press, pg. 21–22
  18. ^ "Muhammad," Encyclopedia of Islam and the Muslim world
  19. ^ 19,0 19,1 See:
    • Holt (1977a), p.57
    • Lapidus (2002), pp 0.31 and 32
  20. ^ 20,0 20,1 Ann Goldman, Richard Hain, Stephen Liben (2006), p. 212
  21. ^ Watt (1974) p. 231
  22. ^ Jean-Louis Déclais, Names of the Prophet, Encyclopedia of the Quran
  23. ^ 23,0 23,1 23,2 Uri Rubin, Muhammad, Encyclopedia of the Qur'an
  24. ^ Ernst (2004), p. 80
  25. ^ Nasr, Seyyed Hossein (2007). "Qurʾān". Encyclopædia Britannica Online. Pridobljeno dne September 24, 2013. 
  26. ^ Living Religions: An Encyclopaedia of the World's Faiths, Mary Pat Fisher, 1997, page 338, I.B. Tauris Publishers.
  27. ^ Quran 17:106
  28. ^ Rippin, Andrew (2005). Muslims: their religious beliefs and practices. str. 45. ISBN 978-0-415-34888-1. Pridobljeno dne 15 June 2011. 
  29. ^ Clinton Bennett (1998). In search of Muhammad. Continuum International Publishing Group. str. 18–19. ISBN 978-0-304-70401-9. 
  30. ^ Francis E. Peters (1994). Muhammad and the origins of Islam. SUNY Press. str. 261. ISBN 978-0-7914-1876-5. 
  31. ^ 31,0 31,1 Watt (1953), p.xi
  32. ^ Reeves (2003), pp. 6–7
  33. ^ 33,0 33,1 S. A. Nigosian(2004), p. 6
  34. ^ Donner (1998), p. 132
  35. ^ Watt (1953), p.xv
  36. ^ 36,0 36,1 Lewis (1993), pp. 33–34
  37. ^ Madelung (1997), pp.xi, 19 and 20
  38. ^ Watt (1953), pp.1–2
  39. ^ Watt (1953), pp. 16–18
  40. ^ Loyal Rue, Religion Is Not about God: How Spiritual Traditions Nurture Our Biological,2005, p.224
  41. ^ 41,0 41,1 John Esposito, Islam, Expanded edition, Oxford University Press, p.4–5
  42. ^ See:
    • Esposito, Islam, Extended Edition, Oxford University Press, pp.5–7
    • Quran 3:95
  43. ^ Ueberweg, Friedrich. History of Philosophy, Vol. 1: From Thales to the Present Time. Charles Scribner's Sons. str. 409. ISBN 9781440043222. 
  44. ^ Kochler (1982), p.29
  45. ^ cf. Uri Rubin, Hanif, Encyclopedia of the Qur'an
  46. ^ See:
    • Louis Jacobs(1995), p.272
    • Turner (2005), p.16
  47. ^ Esposito, John L. (ed.) (2003). The Oxford Dictionary of Islam. str. 198. ISBN 978-0195125580. Pridobljeno dne 19 June 2012. 
  48. ^ See also Quran 43:31 cited in EoI; Muhammad
  49. ^ 49,0 49,1 Watt (1974), p. 7.
  50. ^ Ali, Wijdan (1999),p. 3 od dne September 2012[slepa povezava]
  51. ^ Meri, Josef W. (2004), Medieval Islamic civilization 1, Routledge, str. 525, ISBN 978-0-415-96690-0, pridobljeno dne 3 January 2013 
  52. ^ Watt, "Halimah bint Abi Dhuayb", Encyclopaedia of Islam.
  53. ^ Watt, Amina, Encyclopaedia of Islam
  54. ^ 54,0 54,1 54,2 Watt (1974), p. 8.
  55. ^ Armand Abel, Bahira, Encyclopaedia of Islam
  56. ^ 56,0 56,1 Berkshire Encyclopedia of World History (2005), v.3, p. 1025
  57. ^ Khan, Majid Ali (1998). Muhammad the final messenger (1998 izd.). India: Islamic Book Service. str. 332. ISBN 81-85738-25-4. 
  58. ^ Esposito (1998), p. 6
  59. ^ Dairesi, Hırka-i Saadet; Aydın, Hilmi (2004). Uğurluel, Talha; Doğru, Ahmet, ur. The sacred trusts: Pavilion of the Sacred Relics, Topkapı Palace Museum, Istanbul. Tughra Books. ISBN 978-1-932099-72-0. 
  60. ^ Emory C. Bogle (1998), p.6
  61. ^ John Henry Haaren, Addison B. Poland (1904), p.83
  62. ^ Brown (2003), pp. 72–73
  63. ^ 63,0 63,1 Wensinck, A.J.; Rippen, A. (2002). "Waḥy". Encyclopaedia of Islam 11 (2nd izd.). Brill Academic Publishers. str. 54. ISBN 9004127569. 
  64. ^ Esposito (2010), p.8
  65. ^ See:
    • Emory C. Bogle (1998), p.7
    • Razwy (1996), ch. 9
    • Rodinson (2002), p. 71.
  66. ^ Quran 93:3
  67. ^ Brown (2003), pp. 73–74
  68. ^ Uri Rubin, Muhammad, Encyclopedia of the Quran
  69. ^ "Center for Muslim-Jewish Engagement". Cmje.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24 December 2011. Pridobljeno dne 26 January 2012. 
  70. ^ Watt, The Cambridge History of Islam (1977), p. 31.
  71. ^ Daniel C. Peterson, Good News, Encyclopedia of the Quran
  72. ^ 72,0 72,1 72,2 72,3 72,4 72,5 72,6 An Introduction to the Quran (1895), p. 185
  73. ^ 73,0 73,1 Watt (1953), p. 86
  74. ^ Ramadan (2007), p. 37–9
  75. ^ 75,0 75,1 75,2 Watt, The Cambridge History of Islam (1977), p. 36.
  76. ^ F. E. Peters (1994), p.169
  77. ^ 77,0 77,1 77,2 Uri Rubin, Quraysh, Encyclopaedia of the Qur'an
  78. ^ Jonathan E. Brockopp, Slaves and Slavery, Encyclopedia of the Qur'an
  79. ^ W. Arafat, Bilal b. Rabah, Encyclopedia of Islam
  80. ^ Watt (1964) p. 76.
  81. ^ Peters (1999) p. 172.
  82. ^ The Cambridge companion to Muhammad (2010), p.35
  83. ^ «Koran« v »Encyclopaedia of Islam«, 2. izdaja, Vol. 5 (1986), p. 404
  84. ^ Shahab Ahmed, "Satanic Verses" in the Encyclopedia of the Qur'an.
  85. ^ F. E. Peters (2003b), p. 96
  86. ^ 86,0 86,1 86,2 Moojan Momen (1985), p. 4
  87. ^ 87,0 87,1 87,2 87,3 Uvod v Koran (1895), p.186
  88. ^ Oleg Grabar (1 October 2006). The Dome of the Rock. Harvard University Press. str. 14. ISBN 978-0-674-02313-0. Pridobljeno dne 26 December 2011. 
  89. ^ 89,0 89,1 Encyclopedia of Islam and the Muslim World (2003), p. 482
  90. ^ Jonathan M. Bloom; Sheila Blair (2009). The Grove encyclopedia of Islamic art and architecture. Oxford University Press. str. 76. ISBN 978-0-19-530991-1. Pridobljeno dne 26 December 2011. 
  91. ^ Sells, Michael. Ascension, Encyclopedia of the Quran.
  92. ^ 92,0 92,1 92,2 92,3 92,4 92,5 An Introduction to the Quran (1895), p. 187
  93. ^ Watt (1974) p. 83
  94. ^ Peterson (2006), pp. 86–9
  95. ^ 95,0 95,1 95,2 95,3 Watt, The Cambridge History of Islam, p. 39
  96. ^ 96,0 96,1 Esposito (1998), p. 17.
  97. ^ Moojan Momen (1985), p. 5
  98. ^ Watt (1956), p. 175.
  99. ^ Watt (1956), p. 177.
  100. ^ "Ali ibn Abitalib". Encyclopedia Iranica. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2007-08-12. Pridobljeno dne 25 October 2007. 
  101. ^ Arthur John Arberry (1998). The Koran: interpreted. Oxford University Press. str. 37. ISBN 978-0-19-283501-7. Pridobljeno dne 27 December 2011. 
  102. ^ Fazlur Rahman (1979), p. 21
  103. ^ 103,0 103,1 Lewis (2002), p. 41.
  104. ^ Watt (1961), p. 105.
  105. ^ 105,0 105,1 105,2 An Introduction to the Quran (1895), p.188
  106. ^ John Kelsay (1993), p. 21
  107. ^ Watt(1961) p. 105, p. 107
  108. ^ Lewis (1993), p. 41.
  109. ^ 109,0 109,1 William Montgomery Watt (7 February 1974). Muhammad: prophet and statesman. Oxford University Press. str. 112–114. ISBN 978-0-19-881078-0. Pridobljeno dne 29 December 2011. 
  110. ^ Rodinson (2002), p. 164.
  111. ^ Watt, The Cambridge History of Islam, p. 45
  112. ^ Glubb (2002), pp. 179–186.
  113. ^ Watt (1961), p. 123.
  114. ^ Rodinson (2002), pp. 168–9.
  115. ^ An Introduction to the Quran (1895), p.188 – 189
  116. ^ Lewis(2002), p. 44
  117. ^ 117,0 117,1 117,2 117,3 117,4 An Introduction to the Quran (1895), p.189
  118. ^ Russ Rodgers, The Generalship of Muhammad: Battles and Campaigns of the Prophet of Allah (University Press of Florida; 2012) ch 1
  119. ^ Watt (1956), p. 179.
  120. ^ F. E. Peters (25 July 2005). The Monotheists: Jews, Christians, and Muslims in Conflict and Competition, Volume I: The Peoples of God. Princeton University Press. str. 88. ISBN 978-0-691-12372-1. Pridobljeno dne 29 December 2011. 
  121. ^ Watt (1961), p. 132.
  122. ^ Watt (1961), p. 134
  123. ^ 123,0 123,1 Lewis (1960), p. 45.
  124. ^ C.F. Robinson, Uhud, Encyclopedia of Islam
  125. ^ Watt (1964) p. 137
  126. ^ Watt (1974) p. 137
  127. ^ David Cook(2007), p.24
  128. ^ See:
    • Watt (1981) p. 432;
    • Watt (1964) p. 144.
  129. ^ 129,0 129,1 Watt (1956), p. 30.
  130. ^ Watt (1956), p. 34
  131. ^ Watt (1956), p. 18
  132. ^ Rubin, Uri (1990). "The Assassination of Kaʿb b. al-Ashraf". Oriens 32 (1): 65–71. doi:10.2307/1580625. JSTOR 1580625. 
  133. ^ Watt (1956), pp. 220–221
  134. ^ 134,0 134,1 134,2 134,3 134,4 134,5 134,6 An Introduction to the Quran (1895), p.190
  135. ^ Watt (1956), p. 35
  136. ^ Watt (1956), p. 36, 37
  137. ^ See:
    • Rodinson (2002), pp. 209–211;
    • Watt (1964) p. 169
  138. ^ Watt (1964) pp. 170–172
  139. ^ Peterson(2007), p. 126
  140. ^ Ramadan (2007), p. 141
  141. ^ Meri, Medieval Islamic Civilization: An Encyclopedia, p. 754.
  142. ^ Arafat, "New Light on the Story of Banu Qurayza and the Jews of Medina", Journal of the Royal Asiatic Society of Great Britain and Ireland, 1976, p. 100–107.
  143. ^ Ahmad, p. 85-94.
  144. ^ Nemoy, "Barakat Ahmad's "Muhammad and the Jews"", p. 325. Nemoy is sourcing Ahmad's Muhammad and the Jews.
  145. ^ Kister, "The Massacre of the Banu Quraiza".
  146. ^ Watt (1956), p. 39
  147. ^ 147,0 147,1 147,2 147,3 147,4 Watt, Aisha, Encyclopedia of Islam
  148. ^ Quran 2:196–210
  149. ^ Lings (1987), p. 249
  150. ^ 150,0 150,1 150,2 150,3 Watt, al- Hudaybiya or al-Hudaybiyya Encyclopedia of Islam
  151. ^ Lewis (2002), p. 42.
  152. ^ 152,0 152,1 152,2 An Introduction to the Quran (1895), p.191
  153. ^ Lings (1987), p. 255
  154. ^ Vaglieri, Khaybar, Encyclopedia of Islam
  155. ^ 155,0 155,1 Lings (1987), p. 260
  156. ^ 156,0 156,1 Khan (1998), pp. 250–251
  157. ^ 157,0 157,1 157,2 157,3 157,4 An Introduction to the Quran II (1895), p.273
  158. ^ F. Buhl, Muta, Encyclopedia of Islam
  159. ^ 159,0 159,1 159,2 159,3 Khan (1998), p. 274
  160. ^ 160,0 160,1 160,2 Lings (1987), p. 291
  161. ^ 161,0 161,1 Khan (1998), pp. 274–5.
  162. ^ Lings (1987), p. 292
  163. ^ Watt (1956), p. 66.
  164. ^ 164,0 164,1 164,2 An Introduction to the Quran II (1895), p.274
  165. ^ The Message by Ayatullah Ja'far Subhani, chapter 48 referencing Sirah by Ibn Hisham, vol. II, page 409.
  166. ^ Rodinson (2002), p. 261.
  167. ^ Harold Wayne Ballard, Donald N. Penny, W. Glenn Jonas (2002), p.163
  168. ^ F. E. Peters (2003), p.240
  169. ^ Guillaume, Alfred (1955). The Life of Muhammad. Prevod "Sirat Rasul Alah", avtor Ishaq.. Oxford University Press. str. 552. ISBN 978-0-19-636033-1. Pridobljeno dne 8 December 2011. "Quraysh je dal slike v Ka ' ba, med drugim dve s sliko Jezusa, Marijinega sina, in Marije (mir jima bodi!). ... Apostol je ukazal, da se slike, razen tistih z Jezusom in Marijo, zbrišejo." 
  170. ^ Quran 110:1
  171. ^ Watt (1974), p.207
  172. ^ An Introduction to the Quran II (1895), p.275
  173. ^ 173,0 173,1 173,2 An Introduction to the Quran II (1895), p.276
  174. ^ M.A. al-Bakhit, Tabuk, Encyclopedia of Islam
  175. ^ Ibn Ishaq (translated by Guillaume, A. 1955) The Life of Muhammad. Oxford University Press, Oxford. pg. pg. 916–918
  176. ^ Haykal, M.H. (1933) The Life of Muhammad, translated by Isma'il Razi A. al-Faruqi. The Supreme Council of Islamic Affairs, Cairo, Egypt & the University of Chicago.
  177. ^ Husayn, M.J. – Biography of Imam `Ali Ibn Abi-Talib, Translation of Sirat Amir Al-Mu'minin, Translated By: Sayyid Tahir Bilgrami, Ansariyan Publications, Qum, Islamic Republic of Iran
  178. ^ Lewis (1993), pp.43–44
  179. ^ Sultan, Sohaib (March 2011). The Koran For Dummies. John Wiley & Sons. ISBN 0-7645-5581-2. 
  180. ^ Devin J. Stewart, Farewell Pilgrimage, Encyclopedia of the Qur'an
  181. ^ Al-Hibri (2003), p.17
  182. ^ An Introduction to the Quran II (1895), p.278
  183. ^ 183,0 183,1 An Introduction to the Quran II (1895), p.279
  184. ^ See:
  185. ^ 185,0 185,1 The Last Prophet, page 3. By Lewis Lord of U.S. News & World Report. 7 April 2008.
  186. ^ Leila Ahmed (1986), 665–91 (686)
  187. ^ 187,0 187,1 F. E. Peters(2003), p. 90
  188. ^ 188,0 188,1 An Introduction to the Quran II (1895), p. 281
  189. ^ Ariffin, Syed Ahmad Iskandar Syed (2005). Architectural Conservation in Islam : Case Study of the Prophet's Mosque. Penerbit UTM. str. 88. ISBN 978-983-52-0373-2. 
  190. ^ "Prophet's Mosque". Archnet.org. 2 May 2005. Pridobljeno dne 26 January 2012. 
  191. ^ "Isa", Encyclopedia of Islam
  192. ^ Shaykh Adil Al-Haqqani; Shaykh Hisham Kabbani (2002). The Path to Spiritual Excellence. ISCA. str. 65–66. ISBN 978-1-930409-18-7. 
  193. ^ 193,0 193,1 Mark Weston (2008). Prophets and princes: Saudi Arabia from Muhammad to the present. John Wiley and Sons. str. 102–103. ISBN 978-0-470-18257-4. 
  194. ^ 194,0 194,1 Doris Behrens-Abouseif; Stephen Vernoit (2006). Islamic art in the 19th century: tradition, innovation, and eclecticism. BRILL. str. 22. ISBN 978-90-04-14442-2. 
  195. ^ Mark Weston (2008). Prophets and princes: Saudi Arabia from Muhammad to the present. John Wiley and Sons. str. 136. ISBN 978-0-470-18257-4. 
  196. ^ Vincent J. Cornell (2007). Voices of Islam: Voices of the spirit. Greenwood Publishing Group. str. 84. ISBN 978-0-275-98734-3. 
  197. ^ Carl W. Ernst (2004). Following Muhammad: Rethinking Islam in the Contemporary World. Univ of North Carolina Press. str. 173–174. ISBN 978-0-8078-5577-5. 
  198. ^ Clinton Bennett (1998). In search of Muhammad. Continuum International Publishing Group. str. 182–183. ISBN 978-0-304-70401-9. 
  199. ^ Malcolm Clark (2011). Islam For Dummies. John Wiley & Sons. str. 165. ISBN 978-1-118-05396-6. 
  200. ^ 8 Astonishing Photos of the Prophet Muhammad's Tomb (inside) Shafaqna.com
  201. ^ Glej:
    • Holt (1977a), p.57
    • Hourani (2003), p.22
    • Lapidus (2002), p.32
    • Esposito(1998), p.36
    • Madelung (1996), p.43
  202. ^ Esposito (1998), p.35–36
  203. ^ Cambridge History of Islam (1970), p. 30.
  204. ^ 204,0 204,1 204,2 Lewis (1998)
  205. ^
  206. ^ Islamic ethics, Encyclopedia of Ethics
  207. ^ Watt, The Cambridge History of Islam, p. 34
  208. ^ Esposito (1998), p. 30
  209. ^ Watt, The Cambridge History of Islam, p. 52
  210. ^ Ali Sultaan Asani; Kamal Abdel-Malek; Annemarie Schimmel (October 1995). Celebrating Muḥammad: images of the prophet in popular Muslim poetry. University of South Carolina Press. ISBN 978-1-57003-050-5. Pridobljeno dne 5 November 2011. 
  211. ^ Annemarie Schimmel (1985). And Muhammad is his messenger: the veneration of the Prophet in Islamic piety. University of North Carolina Press. str. 34. ISBN 978-0-8078-1639-4. Pridobljeno dne 5 November 2011. 
  212. ^ 212,0 212,1 Omid Safi (17 November 2009). Memories of Muhammad: why the Prophet matters. HarperCollins. str. 273–274. ISBN 978-0-06-123134-6. Pridobljeno dne 5 November 2011. 
  213. ^ See for example Marco Schöller, Banu Qurayza, Encyclopedia of the Quran mentioning the differing accounts of the status of Rayhana
  214. ^ 214,0 214,1 Barbara Freyer Stowasser, Wives of the Prophet, Encyclopedia of the Quran
  215. ^ Subhani, Jafar. "Chapter 9". The Message. Ansariyan Publications, Qom. 
  216. ^ Esposito (1998), p. 18
  217. ^ Bullough (1998), p. 119
  218. ^ Reeves (2003), p. 46
  219. ^ 219,0 219,1 D. A. Spellberg, Politics, Gender, and the Islamic Past: the Legacy of A'isha bint Abi Bakr, Columbia University Press, 1994, p. 40
  220. ^ Karen Armstrong, Muhammad: A Biography of the Prophet, Harper San Francisco, 1992, p. 145.
  221. ^ Karen Armstrong, Muhammad: Prophet For Our Time, HarperPress, 2006, p. 105.
  222. ^ Muhammad Husayn Haykal, The Life of Muhammad, North American Trust Publications (1976), p. 139
  223. ^ Barlas (2002), p.125-126
  224. ^ Sahih al-Bukhari, 5:58:234, Sahih al-Bukhari, 5:58:236, Sahih al-Bukhari, 7:62:64, Sahih al-Bukhari, 7:62:65, Sahih al-Bukhari, 7:62:88, Sahih Muslim, 8:3309, 8:3310, 8:3311, 41:4915, Sunan Abu Dawood, 41:4917
  225. ^ Tabari, Volume 9, Page 131; Tabari, Volume 7, Page 7
  226. ^ Allama Sheikh Yasser Al-Habib. "A'isha was not a child when the Prophet married her". 
  227. ^ "The Concept of Polygamy and the Prophet's Marriages (Chapter: The Other Wives)". 
  228. ^ Ayatollah Qazvini. "Ayesha married the Prophet when she was young? (In Persian and Arabic)". 
  229. ^ Momen (1985), p.9
  230. ^ Tariq Ramadan (2007), p. 168–9
  231. ^ Asma Barlas (2002), p. 125
  232. ^ Armstrong (1992), p. 157
  233. ^ 233,0 233,1 Nicholas Awde (2000), p.10
  234. ^ Ordoni (1990) pp. 32, 42–44.
  235. ^ "Ali". Encyclopædia Britannica Online. 
  236. ^ Ibn Qayyim al-Jawziyya recorded the list of some names of Muhammad's female-slaves in Zad al-Ma'ad, Part I, p. 116
  237. ^ 'Human Rights in Islam'. Published by The Islamic Foundation (1976) – Leicester, U.K
  238. ^ Farah (1994), p.135
  239. ^ Clark, Malcolm (2003). Islam for Dummies. Indiana: Wiley Publishing Inc. str. 100. 
  240. ^ Nigosian, S. A. (2004). Islam: Its History, Teaching, and Practices. Indiana: Indiana University Press. str. 17. ISBN 0-253-21627-3. 
  241. ^ Juan E. Campo, ur. (2009). Encyclopedia of Islam. Facts on File. str. 494. ISBN 978-0-8160-5454-1. 
  242. ^ "Muhammad". Encyclopædia Britannica Online. Encyclopædia Britannica, Inc. 2013. Pridobljeno dne 27 January 2013. 
  243. ^ 243,0 243,1 Denis Gril, Miracles, Encyclopedia of the Qur'an
  244. ^ A.J. Wensinck, Muʿd̲j̲iza, Encyclopedia of Islam
  245. ^ Daniel Martin Varisco, Moon, Encyclopedia of the Qur'an
  246. ^ Muhammad, Encyclopædia Britannica, p.9
  247. ^ J. Schacht, Fiḳh, Encyclopedia of Islam
  248. ^ Muhammad, Encyclopædia Britannica, p.11–12
  249. ^ "Arabic Presentation Forms-A" (PDF). The Unicode Standard, Version 5.2. Mountain View, Ca.: Unicode, Inc. 1 October 2009. Pridobljeno dne 9 May 2010. 
  250. ^ Suzanne Pinckney Stetkevych (24 May 2010). The mantle odes: Arabic praise poems to the Prophet Muḥammad. Indiana University Press. str. xii. ISBN 978-0-253-22206-0. Pridobljeno dne 27 January 2012. 
  251. ^ Seyyed Hossein Nasr, Encyclopædia Britannica, Muhammad, p.13
  252. ^ 252,0 252,1 252,2 Kees Wagtendonk (1987). "Images in Islam". V Dirk van der Plas. Effigies dei: essays on the history of religions. BRILL. str. 119–124. ISBN 978-90-04-08655-5. Pridobljeno dne 1 December 2011. 
  253. ^ John L. Esposito (2011). What everyone needs to know about Islam (2 izd.). Oxford University Press. str. 14–15. ISBN 978-0-19-979413-3. 
  254. ^ 254,0 254,1 F. E. Peters (10 November 2010). Jesus and Muhammad: Parallel Tracks, Parallel Lives. Oxford University Press. str. 159–161. ISBN 978-0-19-974746-7. Pridobljeno dne 1 December 2011. 
  255. ^ Safi2010 (2 November 2010). 2 November 2010. HarperCollins. str. 32. ISBN 978-0-06-123135-3. Pridobljeno dne 29 December 2011. 
  256. ^ 256,0 256,1 256,2 Safi, Omid (5 May 2011). "Why Islam does (not) ban images of the Prophet". Washington Post. Pridobljeno dne 27 December 2011. 
  257. ^ 257,0 257,1 257,2 Freek L. Bakker (15 September 2009). The challenge of the silver screen: an analysis of the cinematic portraits of Jesus, Rama, Buddha and Muhammad. BRILL. str. 207–209. ISBN 978-90-04-16861-9. Pridobljeno dne 1 December 2011. 
  258. ^ Christiane Gruber (2009). "Between Logos (Kalima) and Light (Nur): Representations of the Muslim Prophet Muhammad in Islamic Painting". V Gulru Necipoglu. Muqarnas 26. BRILL. str. 234–235. ISBN 978-90-04-17589-1. 
  259. ^ 259,0 259,1 259,2 Johan Elverskog (2010). Buddhism and Islam on the Silk Road. University of Pennsylvania Press. str. 167. ISBN 978-0-8122-4237-9. 
  260. ^ Johan Elverskog (2010). Buddhism and Islam on the Silk Road. University of Pennsylvania Press. str. 164–169. ISBN 978-0-8122-4237-9. 
  261. ^ Christiane Gruber (2011). "When Nubuvvat encounters Valayat: Safavid painting of the "Prophet" Mohammad's Mi'raj, c. 1500–50". V Pedram Khosronejad. The Art and Material Culture of Iranian Shi'ism: Iconography and Religious Devotion in Shi'i Islam. I. B. Tauris. str. 46–47. ISBN 978-1-84885-168-9. 
  262. ^ Elizabeth Edwards; Kaushik Bhaumik (2008). Visual sense: a cultural reader. Berg. str. 344. ISBN 978-1-84520-741-0. 
  263. ^ D. Fairchild Ruggles (2011). Islamic Art and Visual Culture: An Anthology of Sources. John Wiley and Sons. str. 56. ISBN 978-1-4051-5401-7. 
  264. ^ 264,0 264,1 Ali Boozari (2010). "Persian illustrated lithographed books on the miʻrāj: improving children's Shi'i beliefs in the Qajar period". V Christiane J. Gruber and Frederick Stephen Colby. The Prophet's ascension: cross-cultural encounters with the Islamic mi'rāj tales. Indiana University Press. str. 252–254. ISBN 978-0-253-35361-0. 
  265. ^ Stillman, Norman (1979).
  266. ^ "Mohammed and Mohammedanism", Catholic Encyclopedia, 1913
  267. ^ Walter Emil Kaegi, Jr., "Initial Byzantine Reactions to the Arab Conquest", Church History, Vol. 38, No. 2 (Jun. 1969), p. 139-149, p. 139-142, quoting from Doctrina Jacobi nuper baptizati 86–87
  268. ^ Philip K. Hitti, History of the Arabs, 10th edition (1970), p.112.
  269. ^ Said, Edward W (2003). Orientalism. Penguin. str. 68. ISBN 9780141187426. 
  270. ^ Warraq, Ibn (2007). Defending the West: A Critique of Edward Said's Orientalism. New York: Prometheus. str. 27. ISBN 9781615920204. 
  271. ^ Lewis (2002)
  272. ^ Carlyle, Thomas (1841). On heroes, hero worship and the heroic in history. London: James Fraser. str. 87. 
  273. ^ Watt, Bell (1995) p. 18
  274. ^ Watt (1974), p. 232
  275. ^ Watt (1974), p. 17
  276. ^ Watt, The Cambridge history of Islam, p. 37
  277. ^ Lewis (1993), p. 45.
  278. ^ Smith, P. (1999). A Concise Encyclopedia of the Bahá'í Faith. Oxford, UK: Oneworld Publications. str. 251. ISBN 1-85168-184-1. 
  279. ^ James A. Toronto (August 2000). "A Latter-day Saint Perspective on Muhammad". Ensign. Pridobljeno dne 28 December 2013. 

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

 od dne June 2010[slepa povezava]

Encyclopedias[uredi | uredi kodo]

Further reading[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Podatki o pojmu Muhammad so morda na razpolago tudi v katerem izmed sorodnih projektov Wikipedije:

* Slovarske definicije v Wikislovarju
* Učbeniki v Wikiknjigah
* Navedki v Wikinavedku
* Izvorna besedila v Wikiviru
* Slike, zvok in animacije v Zbirki

Druge biografije[uredi | uredi kodo]