Mojzes

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Mojzes

RembrandtMojzes s ploščama desetih zapovedi
Osebni podatki
Rojen Gošenova dežela, Spodji Egipt
Umrl Gora Nebo, Moab
Vpliv na jude, kristjane in muslimane

Mojzes (hebrejsko מֹשֶׁה, moderna hebrejščina Moshe, tiberijska vokalizacija Mōšéh, ISO 259-3 Moše ; sirsko ܡܘܫܐ Moushe; arabsko موسى Mūsā ) je bil, glede na Sveto pismo, Koran in bahajstvo, verski vodja, zakonodajalec in prerok. Tradicionalno mu je pripisano avtorstvo Tore.

V hebrejščini ga imenujejo Moshe Rabbenu (hebrejsko מֹשֶׁה רַבֵּנוּ), kar dobesedno pomeni Mojzes naš učitelj in je najpomembnejši prerok v judaizmu, prav tako je pomemben prerok v krščanstvu, v islamu in drugih abrahamskih religijah.

Mojzesov obstoj kot tudi resničnost Prve Mojzesove knjige so predmet razprav med arheologi in egiptologi ter strokovnjaki na področju biblične kritike. Navajajo logične nedoslednosti, nove arheološke in zgodovinske dokaze in povezane izvorne mite iz kanaanske kulture.[1][2][3] Drugi zgodovinarji vztrajajo, da biografski detajli in egipčansko ozadje, pripisano Mojzesu, nakazujejo obstoj zgodovinskega in verskega voditelja, ki je bil povezan z utrditvijo hebrejskih plemen v Kanaanu ob koncu bronaste dobe.

Glede na 1. Mojzesovo knjigo se je Mojzes rodil, ko se je njegov narod namnožil in je egiptovskega faraona zaskrbelo, da bi lahko pomagal egiptovskim sovražnikom. Ko je faraon naročil pobiti judovske novorojence, je Mojzesova mati Johebeda svojega sina skrila. Otroka je našla pripadnica faraonove družine. Potem, ko je ubil nadzornika sužnjev, je preko Rdečega morja zbežal v Midjan, kjer je srečal Jahveja v obliki gorečega grma.

Bog je poslal Mojzesa nazaj v Egipt, da bi zahteval osvoboditev Izraelcev. Po desetih egiptovskih nadlogah je Mojzes vodil izhod Izraelcev iz Egipta. Šli so čez Rdeče morje in se utaborili pod goro Sinaj, na kateri je prejel deset božjih zapovedi. Po 40 letih potovanja po puščavi je Mojzes umrl s pogledom na obljubljeno deželo.

Rabinski judaizem navaja, da je Mojzes živel 1391–1271 pr. Kr,[4] Sveti Hieronim kot leto rojstva navaja 1592 pr. Kr., James Ussher pa 1619 pr. Kr.[5]

José de Ribera, Mojzes in tabli božjih zapovedi

Ime

Mojzes
s hieroglifi
<
F31 S29 S29
>

Svetopisemsko besedilo razlaga, da je ime Mošeh משה izpeljano iz besednega korena mšh משה »izvleči«, v 2 Mz 2,10:

"[...] in mu dala ime Mojzes (משה). Rekla je namreč: »Iz vode sem ga potegnila (משיתהו).«[6]

Ime je povezano z izvleči v trpni obliki - ta, ki je bil izvlečen. Tisti, ki se odmikajo od tradicionalne razlage, izpeljujejo ime iz enakega korena, vendar v tvorni obliki - »tisti, ki izvleče iz«, v smislu rešitelja, odrešenika.[7] Oblika imena, kakor je zapisana v Mazoretskem besedilu je pričakovana oblika tvornega deležnika v biblični hebrejščini.[8] Jožef Flavij je zagovarjal egiptovsko etimologijo in nekateri strokovnjaki, ki so sledili njegovi izpeljavi imena iz koptskega izraza mo, »voda«, in `uses, »rešiti, odrešiti«, predlagajo pomen rešen iz vode.[9]

Drugi povezujejo ime z egipčanskim ms, kakor je v Tuth-mose in Ra-messes in pomeni »rojen« ali »otrok«.[6][10]

Svetopisemska pripoved[uredi | uredi kodo]

Nicolas Poussin (1683): Mojzesa rešijo iz vode

V Hebrejski bibliji je Mojzesovo življenje opisano v 2., 3., 4. in 5. Mojzesovi knjigi. Glede na 2. Mojzesovo knjigo je bil Mojzes Amrámov sin, član izraelskega plemena Levitov, ki je izviralo od Jakoba in njegove žene Rebeke.[11] Mati Johébeda je bila krvna sorodnica Amramovega očeta Kéhata (2 Mz 6,29). Mojzes je imel 7 let starejšo sestro Mirjam in 3 leta starejšega brata Arona.[11] Glede na 1 Mz 46,11 je Amramov oče Kehat imigriral v Egipt v 70. letu Jakobovega gospodarstva. Mojzes je bil del druge generacije Izraelitov, rojenih v Egiptu.[12]

Glede na 2. Mojzesovo knjigo se je Mojzes rodil v času, ko je neimenovani egiptovski faraon ukazal, da morajo vse izraelske novorojence moškega spola utopiti v Nilu. Johebeda, žena levita Amarama, je rodila sina in ga skrivala 3 mesece.[11][13][14] Ko ga ni mogla več varovati, ga ni mogla predati, da bi ga ubili. Raje ga je položila v košaro iz papirusa, ki jo je namazala z ilovico in smolo. Košaro z otrokom je postavila v ločje na Nilovem nabrežju.[13]

Mojzesova sestra Mirjam je opazovala košaro, ko se je prišla kopat faraonova hči s svojimi služabnicami.[15] Opazila je otroka v košari in njena služabnica je šla ponj. Mirjam je šla naprej in prosila faronovo hčer, če bi smela otroka dojiti Hebrejka.[11]

Tako so Johebedo zaposlili kot otrokovo dojiljo. Mojzes je zrastel in vrnili so ga faraonovi hčeri. Postal je njen sin in mlajši brat bodočega egiptovskega faraona.

Pastir v Midjanu[uredi | uredi kodo]

Ko je dosegel odraslost, je videl, kako Egipčan pretepa Hebrejca. Ubil je Egipčana in njegovo truplo zakopal v pesek.[13] Kmalu je spoznal, da se je zadeva razvedela in da ga bo faraon verjetno dal usmrtiti. Zato je čez Sinajski polotok zbežal iz Egipta.[13]

V Midjanu se je ustavil, da je sedem pastiric obvaroval pred skupino nasilnih pastrijev. Oče pastiric, Reguél, ga je posinovil. Svojo hčer Ciporo mu je dal za ženo, in ga postavil za nadzornika svojih čred.[13][16][17]

Mojzes je v Midjanu živel kot pastir 40 let. V tem času se mu je rodil sin Geršom.[13][18] Nekega dne je Mojzes vodil svojo čredo na goro Horeb (2 Mz 3), ki jo navadno identificirajo kot goro Sinaj. Za to goro so v srednjem veku predvidevali, da je na Sinajskem polotoku. Tam je Mojzes videl goreči grm, ki je gorel, vendar ni zgorel. Ko je prišel bližje, mu je Bog spregovoril iz grma in mu razodel svoje ime.[13]

Egipt: nadloge in eksodus[uredi | uredi kodo]

Mojzes pred faraonom. Miniatura iz Pariške sirske biblije, 6. stoletje.
John Everett Millais: Mojzes med spopadom dviguje svoje roke, podpirata ga Aron in Hur.

Bog je ukazal Mojzesu, naj gre v Egipt in svoje rojake reši iz suženjstva.[19] Na poti je Bog skoraj ubil Mojzesa, ker njegov sin ni bil obrezan. Na poti je srečal svojega starejšega brata, Arona, ki mu je šel naproti. Ko sta prišla v Egipt, ju je njun zatiran narod poslušal. Verjeli so Mojzesu in Aronu, ko so videli znamenja, ki so se zgodila pred očmi ljudstva.[20]

Mojzes in Aron sta šla k faraonu in mu povedala, da GOSPOD, Izraelov Bog hoče, da faraon dovoli Izraelcem, da praznujejo v puščavi. Mojzes je bil nespreten govornik, zato je namesto njega govoril Aron.[21] Faraon je odgovoril, da ne pozna njihovega boga in jim ne bo dovolil oditi. Znova sta odšla k faraonu in Mojzesovo palico spremenila v kačo, vendar so faraonovi čarovniki s svojimi palicami naredili enako. Nato sta ga srečala na obrežju Nila in spremenila vodo v kri, vendar so lahko faraonovi čarovniki naredili enako.[22]

Mojzes je dosegel četrto srečanje, in Aron je priklical žabe iz Nila, da so preplavile Egipt, vendar so faraonovi čarovniki lahko storili enako. Faraon je prosil Mojzesa, naj umakne žabe in obljubil, da bo v zameno dovolil Izraelcem praznovati v puščavi. Faraon si je nato premislil in slednjega ni dovolil.[22]

Faraon je dovolil Hebrejcem oditi potem, ko je Mojzesov Bog poslal deset nadlog nad Egipčane. Tretja in četrta sta bili komarji in muhe, peta je bila kuga na egipčanskem govedu, volih, kozah, ovcah, kamelah in konjih. Šesta so bili tvori na koži Egipčanov. Sedma nadloga je bila toča in grom, osma so bile kobilice, deveta popolna tema. Deseta nadloga je bila pomor egiptovskih prvorojencev. Ta teror je prevzel Egipčane, da so dovolili Hebrejcem oditi. Teh dogodkov se Izraeliti spominjajo kot mimohoda - pomor je šel mimo hiš Izraelitov, medtem ko je udaril Egipčane.[23]

Prečkanje Rdečega morja[uredi | uredi kodo]

Mojzes je vodil svoje ljudstvo proti vzhodu, na dolgo potovanje proti Kanaanu. Sprevod se je premikal počasi in preden so prečkali mejo z Egiptom, so se morali trikrat utaboriti. Nekateri menijo, da je bilo to ob Mrtvem morju, drugi, da so bili tako južno kot je severni del Rdečega morja. Medtem si je faraon premislil in poslal za njimi veliko vojsko.

Izraeliti so obupovali, saj so bili ujeti med vojsko in morje, vendar 2. Mojzesova knjiga opisuje, da je Bog razdelil vode, da so lahko varno prečkali po suhem. O tej vrstici je spor, odkar so ugotovili, da je zgodnji nepravilni prevod Yam Suph prevedel kot Rdeče morje, pomenil pa je Rdeča polja (Nilova delta).[24] Ko jim je egipčanska vojska hotela slediti, je Bog dovolil vodam, da so se vrnile in jo utopile.

Izraeliti so tri dni hodili ob pustinji Šur,[25] ne da bi našli vodo. Nato so prišli v Elim, kjer jih je pozdravilo 12 izvirov in 70 palm.[26] Odrinili so iz Elima in po 45 dneh dosegli divjino Sina med Elimom in Sinajem.

Od tam so dosegli planjavo Refidim, s čimer so zaključili prečkanje Rdečega morja.

Gora Sinaj in deset zapovedi[uredi | uredi kodo]

Glede na Sveto pismo je Mojzesa po prečkanju Rdečega morja in vodenju Izrealcev v puščavo Bog poklical na goro Sinaj, včasih opisano kot goro Horeb, kjer je Mojzes prvič govoril z gorečim grmom, pasel drobnico svojega tasta Jetra in kasneje priklical vodo z udarjanjem palice ob skalo in usmerjal bitko z Amalekom.

Mojzes je ostal na gori 40 dni in noči. V tem obdobju je neposredno od Boga dobil deset zapovedi. Nato se je spustil z gore, da bi ljudstvu posredoval zapovedi. Ko je prišel do ljudstva, je videl, da greši zaradi češčenja zlatega teleta. V hudi jezi je Mojzes zlomil plošči z zapovedmi[27] in ukazal svojemu lastnemu plemenu (Levitom), da gre v tabor in ubije vsakega, vključno z družino in prijatelji.[28] leviti so ubili okrog 3.000 ljudi, med njimi tudi otroke.[29] Bog je kasneje ukazal Mojzesu, da napiše novi tabli, ki bosta nadomestili tisti, ki ju je Mojzes uničil,[30] zato je ponovno šel na goro, za novo obdobje 40 dni in noči. Ko se je vrnil, je ljudstvu končno dal zapovedi.

V judovski tradiciji je Mojzes poimenovan zakonodajalec, ker je ljudstvu predal deset zapovedi.

Leta v puščavi[uredi | uredi kodo]

Ko je ljudstvo prispelo v Marah, je bila voda grenka, zato so se ljudje pritoževali čez Mojzesa. Mojzes je v vodo posadil drevo in postala je sladka.[31][32] Kasneje je začelo zmanjkovati zalog in zopet so se pritoževali čez mojzesa in Arona. Rekli so, da bi raje umrli v Egiptu, vendar je Bog poskrbel zanje tako, da je zjutraj z neba padala mana, zvečer pa so imeli prepelice.[33][34] Ko so se utaborili v Refidimu, niso imei vode, zato so se ljudje pritoževali, rekoč: "Zakaj sta naju privedla iz Egipta, da nas, naše otroke in našo živino pobije žeja?" Mojzes je s palico udaril ob skalo in pritekla je voda.[35][36]

Amalejci so prispeli in napadli Izraelite. V odgovor je Mojzes ukazal Jozuetu, nam može vodi v boj, medtem ko je stal na hribu z božjo palico v rokah. Kakor dolgo je držal palico kvišku, je Izrael zmagoval, kadar je povesil roke, se je potek bitke obrnil v prid Amalečanov. Ker se je Mojzes utrudil, sta ga Aron in hur posedla na skalo. Aron mu je držal eno roko, Hur drugo, in Izraeliti so premagali Amalek.[37][38]

Jeter, Mojzesov tast, je prišel obiskat Mojzesa in s sabo pripeljal njegovo ženo in sinova. Potem, ko je Mojzes povedal Jetru, kako so Izrealci pobegnili iz Egipta, je Jeter šel darovat GOSPODU in nato jedel kruh s starejšimi. Naslednji dan je Jeter opazoval, kako je Mojzes od jutra do noči razsojal med ljudmi. Jetro je predlagal Mojzesu, naj za manjše zadeve postavi sodnike, in Mojzes je predlog upošteval.[39]

Ko so Izraeliti prispeli do Sinaja, so se utaborili blizu gore. Mojzes je zapovedal ljudem, naj se gore ne dotikajo. Ustno (ne še v obliki plošč) je prejel deset zapovedi in druge moralne zakone. Nato je na goro vzel Arona, nadaba, Abijo in 70 starešin, da bi videli Boga Izraela. Preden se je povzpel na goro, da bi prejel plošči, je naročil starešinam, naj vprašanja, ki se bodo pojavila, posredujejo Aronu ali Huru.

Ko je Mojzes na gori Sinaj prejemal navodila o zakonih za skupnost Izraelitov, so ti šli k Aronu in prosili, če si smejo narediti bogove. Ko je Aron od ljudstva prejel zlate uhane, je naredil zlato tele in rekel: "To so tvoji bogovi, Izrael, ki so te izpeljali iz Egipta." "Svetost boga" je bila razglašena za naslednji dan, začela se je zjutraj z žrtvovanji, ki jim je sledilo veseljačenje.

Potem, ko je Mojzes prepričal GOSPODA, naj ne uniči Izraelcev, je sestopil z gore in srečal Jozueta. Mojzes je uničil tele in grajal Arona za greh, ki ga je povzročil nad ljudstvom. Ko je videl, da ljudstva ni mogoče nadzorovati, je šel do vhoda v tabor in rekel: "Kdo je na GOSPODOVI strani? Naj pride k meni." Vsi Levijevi sinovi so se zbrali okrog Mojzesa, ki jim je naročil, naj gredo od vrat do vrat in pokončajo malikovalce.[40][41]

Glede na zadnje poglavje 2. Mojzesove knjige je bil zgrajeno svetišče, postavljen je bil zakon o duhovništvu, načrt utaboritve je bil izdelan za Levite in neduhovniška plemena, in svetišče je bilo posvečeno. Mojzes je dal 8 molitvenih zakonov, ki naj se izvajajo v svetišču. Ti zakoni so obsegali svetlobo, kadilo in žrtvovanje.[42]

Mirjam in Aron sta govorila proti Mojzesu zaradi njegove poroke z Etiopijko. Mirjam je bila kaznovana z gobavostjo za 7 dni.[43]

Paranska puščava[uredi | uredi kodo]

Ljudstvo je zapustilo Hazerot in se utaborilo v puščavi Paran.[44] Paran je slabo določeno območje na severu Sinajskega polotoka, južno od Kanaana. Mojzes je poslal 12 vohunov v Kanaan kot izvidnike, vključno z najbolj znamenitima Kalebom in Jozuetom. Po 40. dneh so se vrnili v tabor in s sabo prinesli grozdje in druge proizvode kot znamenja rodovitnosti dežele. Čeprav so se vsi vohuni strinjali, da so viri dežele osupljivi, sta bila samo 2 od 12 vohunov (Jozue in Kaleb) pripravljena osvojiti deželo. Njuno mnenje ni bilo priljubljeno, zato sta bila skoraj kamenjana. Ljudstvo je začelo jokati in se želelo vrniti v Egipt.[45]

Mojzes je zavrnil možnost popolnega uničenja Izraelitov in nastanka velike nacije iz njegovih lastnih potomcev. Namesto tega je povedal ljudstvu, da bodo 40 let tavali po puščavi, dokler ne bodo vsi, ki so stari 20 let ali več in so zavrnili vstop v Kanaan, umrli; njihovi otroci pa bodo vstopili in osvojili Kanaan. Zgodaj naslednje jutro so Izraelci rekli, da so grešili in da sedaj hočejo osvojiti Kanaan. Mojzes jim je rekel, naj tega ne delajo, vendar so se odločili, da ga ne bodo ubogali in bodo vstopili v Kanaan. Amalejci in Kanaanci so napad odbili.[45]

Rubenovo pleme, ki so ga vodili Korah, Datan, Abiram in 250 izraelitskih princev, so obtožili Mojzesa in Arona, da so se postavili čez ljudstvo. Mojzes jim je povedal, naj pridejo naslednji teden s kadilnico za vsakega moža. Datan in Abiram sta zavrnila, da bi prišla na Mojzesov poziv. Mojzes je šel na prostor, kjer so bili Datanovi in Abiramovi šotori. Potem, ko je Mojzes govoril, se je odprla zemlja in pogoltnila Datanove in Abiramove šotore in se nato zaprla. Ogenj je pogoltnil 250 mož s kadilnicamo. Mojzes je vzel kadilnice in jih pretopil v plošče, s katerimi je prekril oltar. Naslednji dan so prišli Izraeliti in obtožili Mojzesa in Arona, da sta pobila svoje rojake. Nad ljudi je prišla kuga, ki je pomorila 14.700 ljudi in se je končala šele, ko je šel Aron med ljudmi s svojo kadilnico.[46]

Da bi preprečil nadaljnje godrnjanje in trajno uredil zadeve, je Mojzes na palico vsakega vodilnega princa nelevitskih plemen napisal njegovo ime in jih položil v svetišče. Tudi na Aronovo palico je napisal njegovo ime in jo položil v svetišče. Naslednji dan, ko je vstopil v svetišče, je Aronova palica vzbrstela, cvetela in rodila mandeljne.[47]

Severno v Kannan[uredi | uredi kodo]

Potem, ko so zapustili Sinaj, so se Izraeliti utaborili v Kadešu. Po številnih pritožbah je Mojzes drugič udaril po skali in pritekla je voda. Mojzes in Aron nista izkazala GOSPODU svetosti, zato nista smela vstopiti v obljubljeno deželo.[48] To je bilo drugič, da je Mojzes udaril po skali, da je pritekla voda; oba kraja se zato verjetno imenujeta Meriba.

Benjamin West: Mojzes dviguje bronasto kačo in zdravi Izraelite od stupenih kačjih pikov.

Sedaj so bili pripravljeni vstopiti v Kanaan, vendar so opustili idejo, da bi napadli Kananejce v Hebronu, v mestu v južnem delu Kannana. Vohuni so jih obvestili, da so Kananejci premočni, zato so se odločiti obiti Hebron tako, da bodo šli vzhodneje, okrog Mrtvega morja. Šli so skozi Edom, Moab in Amon. Ta tri plemena so Hebrejci obravnavali kot Izraelite; kot potomce Lota, in jih zato niso mogli napasti.[49]

Kljub temu so bili tekmeci, in Izraelitom niso dovolili, da bi prečkali njihovo ozemlje. Zato je Mojzes vodil svoje ljudstvo vzdolž vzhodne meje Edoma, kar je najjužneje od teh ozemelj. Medtem, ko so Izraeliti potovali okrog Edoma, so se pritoževali glede mane. Potem, ko je mnogo ljudi umrlo, ker so jih pičile strupene kače, je Mojzes naredil bronasto kačo in jo pritrdil na drog. Tisti, ki jih je pičila kača in so se ozrli na bronasto kačo, niso umrli.[49]

Glede na svetopisemsko Knjigo kraljev je ta bronasta kača obstajala, dokler je ni kralj Hezekija uničil, saj so jo nekateri častili kot idola.[50] Ko so dosegli Moab, je bilo razkrito, da so Moabce napadli in porazili Amoriti, ki jih je vodil kralj Sihon. Amoriti so bili nehebrejsko kanaansko ljustvo, ki so nekoč vladali na območju rodovitnega polmeseca. Ko je Mojzes prosil Amorite za prehod in so ga zavrnili, jih je napadel (ker so bili nehebrejci, Izraeliti niso imeli pomislekov glede napada), verjetno oslabljene zaradi spopada z Moabci, in jih porazil.[51]

Izraeliti, ki so sedaj posedovali obmnočje Amoritov južno od Moaba, so hoteli razširiti svoje ozemlje. Hoteli so zavzeti Bašan, rodovitno območje severno od Amona, ki je slovelo po hrastih in govedu. Tam je kraljeval Og. Kasnejše rabinske legende pripovedujejo, da je Og preživel vesoljni potop; da je bil na barki in da ga je hranil Noe. Izraeliti so se spopadli z Ogovimi silami pri Edreju, na južni meji Bašana, kjer so Izraeliti zmagali in zasužnjili vse moške, ženske in otroke teh mest ter jih oplenili.[51]

Balak, kralj Moaba, je slišal za izraelitska osvajanja in se zbal, da je njegovo ozemlje naslednje. Zato je poslal moabske in midjanske starešine k Bileamu (mogočnemu in spoštovanemu preroku), sinu Beorja, da bi prišel in preklel Izraelite. Bileamov kraj je nejasen. Bileam jim je poslal sporočilo, da lahko stori le, kar mu je Bog ukazal, in Bog mu je, preko sanj povedal, naj ne gre. Moab me poslal višje duhovnike in ponudil Bileamu časti, in Bog je rekel Bileamu, naj gre z njimi.[52]

Bileam se je z dvema služabnikoma odpravil k Balamu, vendar mu je angel to poskusil preprečiti. Najprej je angela videl le osel, ki ga je jezdil Bileam. Ko je začel kaznovati osla, ker se ni hotel premikati, je osel čudežno dobil moč, da je spregovoril Bileamu in se pritožil zaradi njegovega ravnanja. V tem trenutku je Bileam lahko videl angela, ki ga je informiral, da je bil osel edini razlog, da angel ni ubil Bileama. Bileam se je takoj obžaloval, vendar mu je bilo rečeno, naj gre naprej.[52]

Bileam je šel z Balakom in prišla sta v Kirját Hucót. Šla sta na visoka področja Bamót Báala in žrtovala na sedmih oltarjih. Bileam je od Boga dobil prerokbo, ki je Bileama povezovala z Balakom. Prerokba je blagoslavljala Izrael. Balak je protestiral, vendar ga je Bileam opomnil, da lahko govori le besede, ki mu jih Bog položi v usta, zato ga je Balak peljal na drug visok prostor na Pisgi, da bi poskusil znova. Tukaj sta postavila novih 7 oltarjev in žrtovala na vsakem od njih Bileam je dobil novo prerokbo, ki je blagoslavljala Izrael.[53]

Ruska pravoslavna ikona preroka Mojzesa, ki z roko kaže na goreči grm. (Ikonostas v cerkvi spremenjenja, Kiški samostan, Karelija, Rusija; 18. stoletje)

Bileama je zelo prestrašen Balak kočno odpeljal v Peor in je, po 7 žrtvovanjih, sprejel odločitev, da ne bo iskal navdušenja, ampak na Izraelite pogledal z vrha. Božji duh je prišel nad Bileama in mu dal tretjo pozitivno prerokbo glede Izraela. Balakova jeza je zrasla do točke, ko je zagrozil Bileamu, vendar je Bileam ponudil zgolj napoved usode.[53]

Bileam je pogledal na Kenite in Amalekite in ponudil dve novi napovedi usode. Balak in Bileam sta šla na svoja domava. Kaseje je Bileam informiral Balaka in Midjance, da morajo zavesti Izraelite v idolatrijo, če hočejo v kratkem času premagati Izraelite.[53] Midjanci so poslali čudovito žensko v izraelitski tabor, da je zavedla mlade moške v idolatrijo, in namen se je izkazal kot uspešen.[54]

Bog je ukazal Mojzesu, da z obešanjem kaznuje vsakega, ki je bil udeležen pri idolatriji. Mojzes je ukazal sodnikom, da izvedejo masovni poboj. Istočasno je eden od Izraelitov pripeljal domov midijansko žensko. Ko je Pinhás, Aronov vnuk to videl, je s v kopjem prebodel Midjanko in Izraelita, da bi odvrnil božjo jezo. V tem času je koga že pomorila 24.000 Izraelitov. Mojzesu je bilo rečeno, da bo Pinhas in njegov rod prejel obljubo večnega duhovništva, saj je od Izraela odvrnil božjo jezo.[55]

Potem, ko je Mojzes popisal ljudstvo, je poslal vojsko, da bi maščeval zlo, ki so ga Izraelitom prinesli Midjaniti. 4 Mz 31 pripoveduje, da je Mojzes naročil Izraelitom, naj pobijejo vse midjanske ženske, dečke in nedeviška dekleta, čeprav si so device razdelili vojaki.[56] Izraeliti so ubili Bileama in 5 midjanskih kraljev: Evija, Rekema, Curja, Hura in Reba.[57]

Mojzes je določil Jozueta, Nunovega sina, da ga nasledi kot voditelja Izraelitov.[58] Mojzes je umrl star 120 let.[59]

Smrt[uredi | uredi kodo]

Mojzes je bil posvarjen, da mu ne bo dovoljeno voditi Izraelitov čez reko Jordan zaradi svojega prestopka pri vodah Meriba (5 Mz 32,51), ampak bo umrl na vzhodnih bregovih (5 Mz 20,12).[60] Zato je zbral plemena in jim dal poslovilne govore, ki tvorijo 5. Mojzesovo knjigo.[60]

Ko je končal, je zapel pesem in blagoslovil ljudstvo. Šel je na goro Nebo, na vrh Pisge, gledal obljubljeno deželo Izraela, ki se je razširjala pred njim, in umrl. Star je bil 120 let, glede na talmudsko legendo, 7. Adarja, točno na svoj 120. rojstni dan.[61] Bog sam ga je pokopal v neznani grob v dolini v deželi Moab, nasproti Bet Peórju. (5 Mz 34:6).[14][60]

Mojzes je bil človeško orodje v oblikovanju izraelskega naroda; posredoval mu je Toro. Bil je bolj ponižen kot katerikoli drug človek (3 Mz 12,3), užival je edinstvene privilegije, zato »ni več vstal prerok v Izraelu, enak Mojzesu, ki ga je GOSPOD poznal iz obličja v obličje.« (5 Mz 34:10).[60]

Čaščenje[uredi | uredi kodo]

Mojzesa častijo zlasti Judje.

V krščanstvu Mojzes goduje 4. septembra po katoliškem in po pravoslavnem koledarju. (Ime Mojzes med kristjani pravzaprav ni zelo pogosto.

Sedanji čas[uredi | uredi kodo]

Književnost[uredi | uredi kodo]

V romanu The Tables of the Law je Thomas Mann ponovno povedal zgodbo o izhodu iz Egipta. V njej je glavni lik Mojzes.

Pri Freudu[uredi | uredi kodo]

Sigmund Freud je v svoji zadnji knjigi Mojzes in monoteizem iz leta 1939 trdil, da je Mojzes pripadal egipčanskemu plemstvu, ki se je priključilo Ehnatonovemu monoteizmu. Sledeč teorijam tedanjih bibličnih kritikov je Freud verjel, da je bil Mojzes umorjen v divjini, kar je privedlo do kolektivnega občutka krivde zaradi umora očeta, ki je bila od nekdaj v središču judaizma. Zapisal je, da je »judaizem religija očeta, krščanstvo je postalo religija sina.« Morebiten Mojzesov egipčanski izvor in njegova sporočila so dobili precej pozornost strokovnjakov.[62]

Nasprotniki tega pogleda opažajo, da se religija Tore zdi drugačna od atenizma v vsem, razen v središčni značilnosti – posvetitvi enemu bogu,[63] čeprav so temu nasprotovali z več argumenti, na primer s kazanjem podobnosti med Himno sončevemu božanstvu in Psalmom 104.[64][65] Freudova interpretacija zgodovinskega Mojzesa med zgodovinarji ni dobro sprejeta. Večina jo obravnava kot psevdozgodovino.[66]

Figurativna umetnost[uredi | uredi kodo]

Skulptura na Predstavniškem domu ZDA.

Mojzes je upodobljen na več vladnih stavbah ZDA, ker je bil zakonodajalec. V kongresni knjižnici stoji Mojzesov kip poleg kipa svetega Pavla. Mojzes je eden of 23 zakonodajalcev, upodobljenih v marmornatih bas-reliefih v sobah?? Predstavniškega doma na Kapitolu. Drugih 22 figur ima obraze obrnjene proti Mojzesu. Mojzesov portret je edini, ki ima pogled usmerjen naprej.[67][68]

Mojzes se na rezbarijah, ki obkrožajo strop Velike dvorane Vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike (Supreme Court) pojavi osemkrat. Njegov obraz je prisoten skupaj z drugimi figurami kot so Salomon, grški bog Zeus in rimska boginja modrosti Minerva. Na vzhodnem slemenskem čelu zgradbe je uporabljen Mojzes, ki drži 2 plošči. 2 plošči, ki predstavljata deset zapovedi, sta izrezljani v hrastova vrata sodne dvorane, na podporni okvir bronastih vrat sodne dvorane in na lesoreze v knjižnici. Kontroverza slika je tista, ki je naravnost nad glavo vrhovnega sodnika. V središču 40 čevljev dolgega izklesanega španskega marmorja je plošča, ki prikazuje rimske številke od I do X; nekatere številke so delno skrite.[69]

Michelangelov kip[uredi | uredi kodo]

Michelangelov kip Mojzesa je v rimski baziliki svetega Petra v vezeh je eden bolj znanih Mojzesovih kipov.

Rogovi na Mojzesovi glavi so rezultat napačnega prevoda hebrejske biblije v latinsko Vulgato, ki je bila blizu Michelangelu. Hebrejska beseda iz 2. Mojzesove knjige lahko pomeni rog in ožarjenost. Na Ameriškem arheološkem inštitutu so pokazali, da je bil termin uporabljen pri opisovanju Mojzesovega pogovora z Bogom: »Kadar je Mojzes prišel pred GOSPODA, da bi z njim govoril, si je snel zagrinjalo, dokler ni odšel. Potem ko je šel ven, je povedal Izraelovim sinovom, kar mu je bilo zapovedano. In Izraelovi sinovi so videli Mojzesov obraz, kako žari koža Mojzesovega obraza« (2 Mz 34, 34-35).[70] V zgodnji judovski umetnosti je Mojzes pogosto prikazan z žarki, ki so izhajali iz njegove glave.[71]

Drugi avtor razlaga: »Ko je sveti Hieronim prevajal Staro zavezo v latinščino, je mislil, da nihče razen Kristusa ne bi smel sijati z žarki luči – zato je privzel drug prevod.[72][73] J. Stephen Lang poudarja, da je Hieronimova različica dejansko opisovala Mojzesa, ki je izžarjal žarke v obliki rogov in da je nerodno prevedel, da je pomenilo 'imeti rogove.'«[74] Prav tako so opazili, so Mojzesa posedli na prestol, čeprav ni bil kralj in ni bil umeščen na noben prestol.[75]

Film in televizija[uredi | uredi kodo]

  • Mojzes je bil glavni lik istoimenskega filma istega režiserja iz leta 1956. Upodobil ga je Charlton Heston. Televizijska serija je bila posneta leta 2006.
  • Ben Kingsley je pripovedovalec animiranega filma iz leta 2007 z naslovom The Ten Commandments.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Princeton University Press Press Reviews, retrieved 6th June 2009". Press.princeton.edu. 2011-11-06. Pridobljeno dne 2012-04-03. 
  2. ^ The Quest for the Historical Israel: Debating Archeology and the History of Early Israel, 2007, Society of Biblical Literature, Atlanta, ISBN 978-1-58983-277-0.
  3. ^ John Van Seters, "The life of Moses", ISBN 90-390-0112-X
  4. ^ Seder Olam RabbahPredloga:Full
  5. ^ Jerome's Chronicon (4th century) gives 1592 for the birth of Moses, the 17th-century Ussher chronology calculates 1619 BC (Annals of the World, 1658)
  6. ^ 6,0 6,1 New World Dictionary-Concordance to the New American Bible. World Publishing. 1970. str. 461. ISBN 0-529-04540-0. 
  7. ^ HAW Theological Wordbook of the Old Testament
  8. ^ Lambdin, T.O., Intro. to Biblical Hebrew. NY:Charles Scribner's Sons, 1971. pp. 18-19
  9. ^ Gesenius' Lexicon (1906), s.v. מֹשֶׁה ; Gesenius was sympathetic towards the Coptic etymology. So also Jones' Dictionary of Old Testament Proper Names
  10. ^ So BDB Theological Dictionary and HAW Theological Wordbook of the Old Testament; see "Meaning, origin and etymology of the name Moses". 
  11. ^ 11,0 11,1 11,2 11,3 Easton, Matthew George (1897). Illustrated Bible Dictionary. London ; New York: T. Nelson. ISBN 1-157-58258-3. "Moses". 
  12. ^ 1 Mz 46
  13. ^ 13,0 13,1 13,2 13,3 13,4 13,5 13,6 "Biblical data on Moses". 
  14. ^ 14,0 14,1 Predloga:CathEncy
  15. ^ [1]
  16. ^ "Antiquities of the Jews, Book II, Chapter 11, Paragraph 2". 
  17. ^ No further mention is made of Moses' first wife Tharbis in either Exodus or Flavius Josephus except in the case where Aaron and Miriam taunted Moses about it.
  18. ^ "Exodus 2:16–22". 
  19. ^ "Exodus 4:2–9". 
  20. ^ "Exodus 4:20–31". 
  21. ^ http://www.jweekly.com/article/full/28256/it-was-moses-heart-not-his-tongue-that-made-him-a-leader/
  22. ^ 22,0 22,1 "Exodus 8:13-15". 
  23. ^ "Judaism 101: Pesach; Passover". 
  24. ^ "The Yam Suph: "Red Sea" or "Sea of Reeds"". Cresourcei.org. 2006-07-20. Pridobljeno dne 2010-03-02. 
  25. ^ Shore
  26. ^ Elim and Elat are plurals of the word El in Phoenician and again associated with Asherah worship. The words Elim and Elat refer to the power of the high and mighty terebinth trees that the Phoenicians used for masts and Asherah poles. William Albright has associated Asherah groves with the incense trade spices and perfumes such as frankincense and myrrh.
  27. ^ Predloga:Bibleverse
  28. ^ Predloga:Bibleverse
  29. ^ Predloga:Bibleverse
  30. ^ Exodus Predloga:Bibleverse-nb, Predloga:Bibleverse-nb
  31. ^ "Exodus 15:23–25". 
  32. ^ Chaim Dovid Green. "Project Genesis: Parshas B'Shalach — Rough Beginnings". Pridobljeno dne 2008-07-16. 
  33. ^ "Ex. 16". 
  34. ^ Eliyahu Hoffmann. "Project Genesis: Parshas Beshalach — Man or Mon?". Pridobljeno dne 2008-07-16. 
  35. ^ "Ex. 17:1–7". 
  36. ^ Pinchas Avruch. "Project Genesis: Parshas Beshalach — Never Forget". Pridobljeno dne 2008-07-16. 
  37. ^ "Ex. 17:8–13". 
  38. ^ Dovid Rosenfeld. "Project Genesis: Pirkei Avos – Exhilarating Fear". Pridobljeno dne 2008-07-16. 
  39. ^ "Ex. 18". 
  40. ^ "Exodus 32". 
  41. ^ Mordechai Kamenetzky. "Project Genesis: Parshas Ki Sisa — Masked Emotions". Pridobljeno dne 2008-07-16. 
  42. ^ "The Tabernacle of Israel; Court". 
  43. ^ "Numbers 12:1–15". 
  44. ^ "Numbers 12:16". 
  45. ^ 45,0 45,1 "Numbers 13–14". 
  46. ^ "Numbers 16". 
  47. ^ "Numbers 17:1–8". 
  48. ^ "Num. 20:1–13". 
  49. ^ 49,0 49,1 "Num. 21:4–9". 
  50. ^ "2 Kings 18:1–4". 
  51. ^ 51,0 51,1 Tromp, Johnannes (1993). The Assumption of Moses: A Critical Edition with Commentary. Brill. ISBN 90-04-09779-1. 
  52. ^ 52,0 52,1 "The Story of Balaam". 
  53. ^ 53,0 53,1 53,2 "Antiquities of the Jews, Book IV, Chapter VI, Paragraph 6". 
  54. ^ Deuteronomy 23:3–6 summarises these incidents, and further states that the Ammonites were associated with the Moabites. Joshua, in his farewell speech, also makes reference to it. Nehemiah, Micah, and Joshua continue in the historical account of Balaam, who next advises the Midianites how to bring disaster on the Israelites by seducing the people with idols and beautiful women, which proves partly successful.
  55. ^ "Num. 25:1–13". 
  56. ^ "Num. 31:17-18". 
  57. ^ "Num. 31:8". 
  58. ^ "Num. 27:15–23". 
  59. ^ Predloga:Bibleverse
  60. ^ 60,0 60,1 60,2 60,3 "Death of Moses". 
  61. ^ Talmud Bavli, Megilah 13b, Sotah 12b, Kidushin 38a, Beshallaḥ, Wayassa', 5 [ed. Weiss, p. 60a]; comp. Josephus, l.c. iv. 8, § 49. According to the Seder Olam in the year 2488 (corresponding to ca. Feb-Mar 1271 BCE; Seder Olam's calendar starts two years later than the one currently used by Jews.)[navedi vir]
  62. ^ Assmann, Jan (1997). Moses the Egyptian: The Memory of Egypt in Western Monotheism. Harvard University Press. ISBN 0-674-58738-3.  See also Y. Yerushalmi's monograph on Freud's Moses.
  63. ^ "Order of the Aten Temple". 
  64. ^ Jan Assmann, op. cit.
  65. ^ Atwell, James E. (2000). "An Egyptian Source for Genesis 1". Journal of Theological Studies 51 (2): 441–477. doi:10.1093/jts/51.2.441. 
  66. ^ Bernstein, Richard J. (1998). Freud and the Legacy of Moses. New York: Cambridge University Press. ISBN 0-521-63096-7. 
  67. ^ "Relief Portraits of Lawgivers: Moses. Architect of the Capitol". Aoc.gov. 2009-02-13. Pridobljeno dne 2010-03-02. 
  68. ^ "Courtroom Friezes: North and South Walls: Information Sheet." Supreme Court of the United States. [[[:Predloga:SCOTUS URL]]]
  69. ^ "In the Supreme Court itself, Moses and his law on display" Religion News Service
  70. ^ MacLean, Margaret. (ed) Art and Archaeology, Vol. VI, Archaeological Institute of America (1917) p. 97
  71. ^ Devore, Gary M. (2008). Walking Tours of Ancient Rome: A Secular Guidebook to the Eternal City. Mercury Guides. str. 126. ISBN 978-0-615-19497-4. 
  72. ^ Thomason, Dustin; Caldwell, Ian (2005). The Rule of Four. New York: Random House. str. 151. ISBN 0-440-24135-9. 
  73. ^ Gross, Kenneth (2005). The Dream of the Moving Statue. Ithaca, NY: Cornell Univ. Press. str. 245. ISBN 0-271-02900-5. 
  74. ^ Lang, J. Stephen (2003). What the Good Book Didn't Say: Popular Myths and Misconceptions About the Bible. New York: Citadel Press. str. 114. ISBN 0-8065-2460-X. 
  75. ^ Boitani, Piero (1999). The Bible and its Rewritings. Oxford: Oxford Univ. Press. str. 126. ISBN 0-19-818487-5. 
  76. ^ "History of the World: Part I". 
  77. ^ "Prince of Egypt". 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Mojzes
Predhodnik: 
/
Zakonodajalec Naslednik: 
Jozue