Thomas Mann

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Thomas Mann, 20. aprila 1937 (Fotografija: Carl Van Vechten)

Paul Thomas Mann, nemški pisatelj, družbeni kritik, filantrop, esejist in nobelovec, * 6. junij 1875 Lübeck, Nemčija, † 12. avgust 1955, Zürich, Švica.

Thomasa Manna uvrščamo med najpomembnejše pisatelje dvajsetega stoletja. Pri svojem delu se je opiral na pripovedne tehnike 20. stoletja, predvsem na Tolstoja ter motive iz del Fontaneja in Richarda Wagnerja. Značilni za Thomasa Manna so ironični odnosi in jasno dvoumje (Dnevnik, 13.10.1953). Z uporabo alegorij in mitoloških motivov je umetniško zorel. Njegov način pripovedi, prepleten z mnogimi odvisniki in vpeljavami, ohranja ravnotežje in ritem. Jezikovni stil se prilega konkretni tematiki. Skrbna izbira besed dosega najvišjo jezikovno jedrnatost. Za svoj prvi roman Budddenbrookovi (1900, izdan 1901) je leta 1929 prejel Nobelovo nagrado za književnost.

Njegov starejši brat Heinrich in trije izmed šestih otrok, Erika, Klaus in Golo, so bili prav tako pomembni pisatelji.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Heinrich in Thomas Mann

1875 do 1913

Thomas Mann, mlajši brat Heinricha Manna (1871- 1950), je bil sin trgovca in senatorja Lübecka, Thomasa Johanna Heinricha Manna. Njegova mati Julia (rojena da Silva- Bruhns) je bila po materini strani brazilskega rodu. V zakonu so se jima rodili še Julia (1877- 1927, samomor), Carla (1881- 1910, samomor) in Viktor (1890- 1949). Družina je štela med boljše kroge v Lübecku. Svoje otroštvo je Thomas Mann kasneje označil kot srečno in negovano z ljubeznijo. Leta 1891 je Thomasov oče umrl za rakom na sečilih. V oporoki je odredil prodajo trgovine in hiše v Lübecku, zato se je mati z mlajšimi otroki preselila v München. Thomas Mann je svoja leta šolanja opisoval kot topoumna. S pisanjem je začel zelo zgodaj in že leta 1893 pisal prozne skice in spise za šolsko glasilo Pomladanski vihar (nem. Frühlingssturm). Pismo, naslovljeno na Friedo L. Hartenstein, je leta 1889 podpisal s Thomas Mann, lirsko- dramatski pesnik. 1894 je zapustil Lübeck in se preselil k materi in ostalim bratom in sestram v München. Njegov skrbnik Krafft Tesdorpf, ki je po očetovi smrti skrbel za še ne polnoletne otroke, je odločil, da Thomas Mann po končani šoli izbere meščanski poklic. Mann se je zato javil kot pripravnik k družbi za požarno zavarovanje, čeprav ga pisarniško delo ni veselilo. Svoj debi je doživel leta 1894 z novelo Padli (nem. Gefallen), ki je bila objavljena v literarni reviji Die Gesellschaft. Zaradi prvih uspehov je Thomas Mann leta 1895 dal odpoved pri zavarovalniški družbi in začel obiskovati predavanja na tehniški višji šoli v Münchnu ter se kasneje lotil novinarskega poklica. Leta 1896 je z 21 leti postal polnoleten in mesečno začel prejemati 180 mark iz očetove dediščine, kar mu je omogočalo življenje svobodnega pisatelja. Med letoma 1895 in 1896 je Thomas Mann pisal prispevke za narodno konzervativen mesečnik Das zwanzigste Jahrhundert - Blätter für deutsche Art und Wohlfahrt, katerega začasni urednik je bil njegov brat Heinrich.

Prve objave knjig[uredi | uredi kodo]

Leta 1897 je Thomas Mann sledil bratu Heinrichu v Italijo, kjer sta skupaj napisala Slikanico za pridne otroke (nem. Bilderbuch für artige Kinder). V italijanski Palestrini je Thomas napisal tudi nekatere novele, med njimi Maldi mož Friedmann (nem. Der kleine Herr Friedemann), ter začel s pisanjem romana Buddenbrookovi.

Roman je bil prvič objavljen leta 1901, drugič pa leta 1903 in šele takrat je Mannu uspel preboj med poznane avtorje. Roman prikazuje zaton trgovske družine v Lübecku (temelji na Mannovi lastni družini) skozi obdobje treh generacij. Leta 1929, 28 let po objavi, je Thomas Mann za roman Buddenbrookovi prejel Nobelovo nagrado za literaturo.

Zasebne poti[uredi | uredi kodo]

Leta 1903 so se pokazala prva nesoglasja med bratoma Mann. Kljub temu, da se je Thomas Mann v javnosti pojavljal kot pisatelj, se je počutil zapostavljenega s strani starejšega brata. Heinrichov roman Lov na ljubezen (nem. Die Jagd nach Liebe) je Thomasu vzbujal gnus in odpor. Literarno nista nikoli več delovala skupaj, stika pa kljub temu nista povsem prekinila.

Katia Mann[uredi | uredi kodo]

Katia Mann

Leta 1904 je Thomas Mann spoznal Katharino Katio Pringsheim (vnukinjo Hedwige Dohm, borke za ženske pravice), ki je prihajala iz ugledne münchenske družine. V njegovih pismih in dnevnikih je do tedaj dokumentirano zgolj homoerotično navdušenje. Thomas naj ne bi nikoli izživel svojih homoseksualnih nagnjenj, vedno je ostalo le pri sanjarjenju o mladeničih, ki ga je vpletel v nekatera svoja dela (Buddenbrookovi- Hanno/ Kai Graf Mölln, Tonio Kröger- Hans Hansen in Smrt v Benetkah- Tadzio). Z odločitvijo, da se poroči s Katio Pringsheim, je izbral normalno življenje. S Katio sta imela šest otrok; Eriko (1905- 1969), Klausa (1906- 1949, samomor), Gola (1909- 1994), Moniko (1910- 1992), Elisabeth (1918- 2002) in Michaela (1919- 1977). Leta 1912 so Katii zdravniki odkrili sum na jetiko, zaradi česar je morala dalj časa bivati v sanatoriju v Davosu. Thomasa Manna je v času, ko jo je obiskoval, prevzela atmosfera sanatorija, ki ga je navdihnila pri pisanju romana Čarobna gora (nem. Der Zauberberg).

Prva svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Leta 1914 so se Mannovi preselili v slovito hišo ob Herzogsparku. Ko je istega leta izbruhnila vojna, so nekateri literati oporekali splošnemu razpoloženju v državi. Ljudje so pozdravljali, celo slavili prihod vojne. Thomas Mann se je nagibal k zadržanemu patriotizmu. Vojna se mu je zdela nujna, kar je tudi potrdil v svojem eseju Misli v vojni (nem. Gedanken im Kriege, avgust/september 1914)

Weimarska republika[uredi | uredi kodo]

Umor državnega zunanjega ministra Watherja Rathenaua 24. junija 1922 je pri Thomasu Mannu vzbudil odločitev, da se javno priključi republiki in njenim vrednotam. Z govorom Von deutscher Republik je prvič nastopil kot politični svarilec in zagovornik nove državne oblike. Bil je član Nemške demokratične stranke (nem. Deutsche demokratische Partei).

Nobelova nagrada 1929[uredi | uredi kodo]

Roman Buddenbrookovi

Nominacija za Nobelovo nagrado za Manna ni bila presenečenje. Že leta poprej se je špekuliralo o nagradi, tudi leta 1927 je Thomas Mann upal nanjo, prejel pa jo je dve leti pozneje. Denarno nagrado v višini 200.000 Mark je porabil za poplačilo dolgov otrok Klausa in Erike, nakup poletne hiše v Niddnu in dveh avtomobilov. Ko so leta 1933 morali zapustiti Nemčijo, so izgubili večino svojega imetja.

Prva leta v izgnanstvu[uredi | uredi kodo]

Odločitev, da zapustijo Nemčijo, je Mann sprejel s težkim srcem. Materialno premoženje so morali pustiti v Nemčiji, uspelo jim je prenesti le del denarnih nagrad na bančni račun v Švico. Založnik je Manna prosil, naj ne zapušča Nemcev v teh težkih trenutkih in mu obljubil, da bo njegova dela objavljal še naprej. Prva postaja v izgnanstvu je bilo francosko mesto Sanary-sur-Mer. Kasneje so se Mannovi preselili v Švico, v bližino Züricha. Pesnikova svoboda se je omejila, ko je potekel njegov nemški potni list in so nacisti zahtevali njegovo osebno prisotnost ob podaljšanju. Ko je Mann v Münchnu hotel podaljšati potni list, ga je pričakal ukaz za pripor. Državljanstva mu sicer niso odvzeli, je pa izgubil vilo v Münchnu.

Rekonstrukcija nekdanje vile Thomasa Manna v Münchnenskem predelu mesta imenovanem Herzogpark

Leta 1934 so Mannovi odpotovali v Združene države Amerike. Američane je Mann zanimal, zato so mu omogočili vstop v državo brez potnega lista.

Leta 1936 mu je češki konzul podaril češkoslovaško državljanstvo, nekaj tednov za tem pa je bilo celotni družini Mann odvzeto nemško državljanstvo.

»Kjer sem jaz, je Nemčija«[uredi | uredi kodo]

Ko so Manna ob prihodu v New York vprašali, če se mu zdi eksil težko breme, je odgovoril, da kjer je on, je tudi Nemčija. Njegov odgovor je bil naslednji dan objavljen v časopisu New York Times. Prva postaja v Ameriki je bil Princeton. Thomas Mann je delal na tamkajšnji univerzi kot gostujoči profesor. Hkrati je pisal delo o Goetheju, ki je izšlo leta 1939 z naslovom Lotte v Weimarju (nem. Lotte in Weimar). Kasneje so se Mannovi preselili v Pacific Palisades, ki leži med Santa Monico in Malibujem. Tam so živeli do povratka v Evropo.

Univerza v Princetonu

Vrnitev v Evropo[uredi | uredi kodo]

Leta 1952 se je družina Mann vrnila v Švico. Že leta 1949 je Thomas Mann obiskal Nemčijo ob Goethejevem 200. rojstnem dnevu, kjer pa ga je javnost nezaupljivo opazovala. Kljub temu je Mann kasneje večkrat obiskal Nemčijo tudi iz Švice. Leta 1955 je zadnjič obiskal svoje rojstno mesto, Lübeck.

Julija 1955 so Thomas Mannu zdravniki diagnosticirali trombozo na levi nogi in mu zaukazali mirovanje. 12. avgusta istega leta je osemdesetletni Thomas Mann umrl v züriški bolnišnici.

Dela[uredi | uredi kodo]

Romani[uredi | uredi kodo]

  • 1901Buddenbrookovi (Buddenbrooks; slov. 1957)
  • 1924Čarobna gora (Der Zauberberg; slov. 1959)
  • 19331943Jožef in njegovi bratje – Tetralogija (Joseph und seine Brüder; slov. 1985)
  • 1939Lotte v Weimarju (Lotte in Weimar; slov. 1967)
  • 1947Doktor Faustus (Doktor Faustus; slov. 1989)
  • 1954Izpovedi pustolovca Felixa Krulla (Bekenntnisse des Hochstaplers Felix Krull; slov. 1959)

Novele[uredi | uredi kodo]

  • 1903 - Tonio Kröger (Tonio Kröger; slov. 1973)
  • 1903 - Tristan (Tristan; slov. 1973)
  • 1912 - Smrt v Benetkah (Der Tod in Venedig; slov. 1973)
  • 1918 - Gospod in pes - Idila (Herr und Hund; slov. 1990)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]