Gramofonska plošča

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Gramofonska plošča

Gramofonska plošča (tudi fonografska plošča, ali preprosto: plošča) je analogni nosilec zvoka okroglo-ploščate oblike, v katerem je odtisnjen spiralni utor, ki se začenja na periferni strani in končuje v središču plošče. Gramofonske plošče so bile prvi tehnološki izdelek, namenjen reprodukciji glasbe za osebne potrebe. V množični uporabi so bile večino 20. stoletja. Ob začetkih proizvidnje, leta 1900, so bile zamenjava za fonografske cilindre, njihova priljubljenost pa je upadla konec 80-ih let 20. stoletja, ko so na trg prišli digitalni zvočni mediji. Kljub temu jih tudi v tretjem tisočletju še vedno izdelujejo, z njimi pa trgujejo predvsem avdiofili.

Izraz LP (»long play«) plošča se nanaša na plošče, pri katerih lahko posnetek izvirnega zvoka poslušamo pri 33 obratih plošče v minuti LP 33 rpm oziroma 33 1/3 rpm (angleško: »revolutions per minute« = obratov na minuto). Ostale oznake 16 rpm, 45 rpm in 78 rpm se nanašajo na drugačne hitrosti in nimajo oznake »LP«. Pred letom 1950 so bile plošče izdelane iz materiala šelak, kasneje pa bile so večinoma izdelane iz polivinilklorida (PVC), od tod tudi ime vinilna plošča oziroma vinilka.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nosilci zvočnega zapisa
Analogni

Fonograf (1877) - Gramofonska plošča (1895) - Magnetofonski trak (1940-ta) - Vinilna plošča (1948) - Kompaktna kaseta (1963) - 8-kanalni magnetofonski trak (1964) - Mikrokaseta (1969) - Elcaset (1976)

Digitalni

CD (1982) - DAT (1987) - Mini-disk (MD) (1991) - Digitalna kompaktna kaseta (DCC) (1992) - Super Avdio CD (1999) - DVD-Avdio (2000)