Ludwig van Beethoven

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Picto infobox music.png
Ludwig van Beethoven
portret Josepha Karla Stielerja, 1820
Osnovni podatki
Rojstno ime Ludwig van Beethoven
Rojstvo 16. december, 1770
Zastava Nemčije Bonn, Nemčija
Smrt 26. marec, 1827
Zastava Avstrije Dunaj, Avstrija
Poklic skladatelj

Ludwig van Beethoven, nemški skladatelj, * 16. ali 17. december 1770, Bonn, † 26. marec 1827, Dunaj.

Beethoven je eden izmed najpomembnejših predstavnikov glasbenega klasicizma. Danes je znan tudi kot avtor evropske himne, ki povzema del četrtega stavka skladateljeve Devete simfonije.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Njegov rojstni datum je znan, in sicer 16.decembra 1770 v Bonn-u v Nemčiji. Znan je tudi datum krsta - 17. december 1770. Rojen je bil v glasbeni družini flamskega porekla. Njegov oče je bil pevec in glasbenik na dvoru kölnskega volilnega kneza. Sina je že zelo zgodaj dal učiti klavir in violino. Sedemleten je že koncertiral z orkestrom na čembalu. Štiri leta kasneje je prišel v roke dvornemu organistu C.G. Neefeju, ki je k glasbenenu pouku dodal še študij humanističnih ved. S štirinajstimi leti je Beethoven postal pomožni organist v knežji kapeli. Učitelj ga je nagovarjal h komponiranju, seznanil ga je z Bachovimi deli in deli dunajske šole. Beethoven je na prvo potovanje odšel leta 1787 na Dunaj. Kmalu mu je umrla mati, oče se je vdal alkoholu. Ker je moral skrbeti za mlajša brata, ni dokončal študija filozofije na univerzi v Bonnu. Komponiral je skladbe za prodajo. Uspel je s kantatami, napisanimi ob smrti Jožefa II. in za ustoličenje Leopolda II. (1790).

Na Dunaju je Beethoven študiral pri Haydnu do leta 1794. Z njim se ni preveč razumel. Nerad se je podrejal disciplini in pravilom kontrapunkta. Bil je izvrsten improvizator. Različni pokrovitelji so skrbeli zanj in mu pomagali: Antonio Salieri ga je naučil brati in študirati italijanska besedila oper, baron Domanowitz mu je posvetil vse svoje življenje, Karl Linchnowski mu je odprl vrata svoje hiše in mu dal prostor za študij. Ker je bil nemirnega duha, se je na Dunaju preselil več kot petintridesetkrat.

Leta 1795 je debitiral kot pianist z lastnim Klavirskim koncertom v C-duru in izdal prva dela. Postal je najslavnejši pianist na Dunaju. Ko je v Burgtheatru odigral Klavirski koncert v B-duru op. 19 v korist vdov umetnikov, je postal slaven širom po Evropi.

Do leta 1800 je pisal predvsem klavirske in komorne skladbe. Napisal je tri sonate in jih posvetil Haydnu, dve je posvetil knezu Linchnowskemu (v c-molu imenovana Patetična) in še dve sonati Sonati quasi una fantasia (druga pod imenom V mesečini) ter Sonato v D-duru imenovano Pastoralna. Od komorne glasbe je napisal: šest Kvartetov op. 18 in Septet op. 20 v katerem je bila pomembna violina.

Po letu 1800 je odkril zvočne možnosti velikega orkestra. Z njim je lahko izrazil čustva, ki so tedaj nastajala v njem kot posledica zgodovinskih dogodkov v Evropi in po svetu: revolucija, vzpon Napoleona, dogodki onstran oceana. Tako so začele nastajati njegove velike simfonije.

Leta 1796 je Beethoven začutil prva znamenja bolezni oziroma gluhote. Junija 1801, ko je bil že gluh, je v pismu prijatelju zapisal, da kljub gmotni varnosti živi bedno, ker ne sliši. Zaprl se je vase, živel je sam. Za družbo si je omislil vrsto mladenk, vendar ga nobena ni osvojila. Sprehajal se je po gozdu in veliko bral ter vso energijo posvečal komponiranju. Občudoval je Napoleona in mu najprej posveti Tretjo simfonijo (1802-1804) ter jo imenoval Sinfonia Grande titolata Bonaparte, kasneje pa ta naslov prečrtal in jo imenoval Sinfonia eroica. Leta 1806 je napisal četrto in leta 1808 peto simfonijo, v kateri je izrazil svoj obup. Ko je odkril vrednote narave je napisal Šesto simfonijo in jo imenoval Pastoralna (1807-1808). Otresel se je subjektivnosti, sebičnosti in hlapčevstva ter začel občudovati veselje do življenja, kar je izrazil tako v Sedmi kot v Osmi simfoniji (1812). Po tem se je obrnil k cerkveni glasbi in napisal dve maši. Šele leta 1822-1823 je nastala njegova največja mojstrovina, Deveta simfonija. Ta Simfonija je kot roman ali scenarij dogodkov, od turškega marša do ode radosti in sklepa. V skladatelju naj bi ta glasba zorela od otroštva, saj je že leta 1793 hotel uglasbiti Schillerjevo Odo radosti.

Beethovnovo življenje je bilo polno zapletov, trpel je zaradi pešanja sluha (in končno, gluhote), nekateri zgodovinarji pa menijo, da tudi za bipolarno motnjo.[1] Glušel je od svojega 26. leta, popolnoma gluh pa je bil od svojega 30. leta.

Dela (Izbor)[uredi | uredi kodo]

Med njegova najpomembnejša dela sodi:

Priznanja[uredi | uredi kodo]

Izvoljen je bil za častnega člana Filharmonične družbe v Ljubljani.[2]

Glasbene datoteke[uredi | uredi kodo]

Klavir solo

Sonata v mesečini
Sonata za klavir št. 14 v Cis-molu, 1. stavek
Patetična sonata
Sonata za klavir št. 8 v C-molu, 1. in 2. stavek
Opus 111, stavek 1
Sonata za klavir št. 32 v C-molu, 1. stavek
Opus 111, stavek 2
Sonata za klavir št. 32 v C-molu, 2. stavek
Ländler v C-molu
Hess 68


Orkestrska glasba

5. simfonija, stavek 1
Iz simfonije št. 5
5. simfonija, stavek 2
Iz simfonije št. 5
5. simfonija, stavek 3
Iz simfonije št. 5
Simfonija št. 5, stavek 4
Iz simfonije št. 5
Opus 62
Uvertura - Koriolan
Koncert za klavir št. 4, stavek 1
Koncert za klavir št. 4 v G-duru, 1. stavek
Koncert za klavir št. 4, stavka 2 in 3
Koncert za klavir št. 4 v G-duru, stavek 2 in 3


Komorna glasba

Komm' o Hoffnung
Arija Komm' o Hoffnung iz Fidelia, izvaja Alice Guszalewicz
[[:Slika:|Opus 30, št. 1]]
[[Slika:|noicon]]
Sonata za violino št. 6 v A-duru
[[:Slika:|Opus 30, št. 2]]
[[Slika:|noicon]]
Sonata za violino št. 7 v C-molu
[[:Slika:|Opus 30, št. 3]]
[[Slika:|noicon]]
Sonata za violino št. 8 v G-duru
Opus 47, stavek 2
Sonata za violino št. 9 v A-duru, »Kreutzer«, 1. stavek
Opus 47, stavek 2
Sonata za violino št. 9 v A-duru »Kreutzer«, 2. stavek
Opus 47, stavek 3
Sonata za violino št. 9 v A-duru »Kreutzer«, 3. stavek
Fuga v B-molu, prirejena za strunski kvintet
Iz Dobro uglašenega klavirja (prva knjiga) Johanna Sebastiana Bacha, Hess 38


Drugo

Rondino v Es za pihalni oktet

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ [Beethovnova biopolarna motnja http://www.gazette.uottawa.ca/article_e_1529.html]
  2. ^ Primož Kuret: Haydn, Beethoven, Paganini in Metternich - častni člani Filharmonične družbe v Ljubljani, v Slovenska kronika XIX. stoletja, 1800-1860, 31-2.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]