Klavir

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Klavír je glasbilo s tipkami. Od 18. stoletja naprej je eden najbolj razširjenih glasbil. Razvil se je iz čembala, spineta in njima podobnih glasbenih instrumentov. Manjši klavir, pri katerem so strune obrnjene vertikalno, se imenuje pianino.

Klavir
Koncertni klavir

Za koncertni klavir obstaja tudi nemški izraz Flügel, (ker spominja na krilo, perut).

Skladatelji, ki so v svetovnem merilu največ prispevali k solistični klavirski literaturi:

Johann Sebastian Bach, Domenico Scarlatti, Wolfgang Amadeus Mozart, Ludwig van Beethoven, Robert Schumann, Sergej Rahmaninov, Franz Liszt, Aleksander Skrjabin, Claude Debussy, Frederic Chopin. Ti skladatelji so del obvezne študijske literature v vseh svetovnih pianističnih šolah.

Temu instrumentu je bilo najbolj naklonjeno »romantično« 19. stoletje, saj so skladatelji skoraj brez izjeme komponirali za klavir. Nepogrešljiv je kot spremljevalni instrument pri skladbah za pihala, trobila, godala in vokal. Poleg tega je najbolj konvencionalen za izvajanje izvlečkov simfoničnih in opernih skladb, ki so nekakšna simulacija glasbe, komponirane za izvajanje z mnogimi različnimi instrumenti hkrati. Tako se npr. pevske vaje za operno predstavo ne izvajajo z orkestrom, kar bi pomenilo velik organizacijski problem, ampak le s spremljavo klavirja, ki simulira orkestersko igro. Takim spremljavam pravimo korepeticije, pianistu pa korepetitor.

V smislu pianistične izobrazbe sta brez izjeme izobraževalne ustanove obvezna dva komponistična cikla: «Dobro uglašeni klavir« J.S. Bacha in Klavirske sonate L. van Beethovna. Veljata za staro in novo zavezo vseh pianistov.

Razvojni tipi klavirja[uredi | uredi kodo]

Klavir s kladivci (Hammerflügel) v gradu Tuštanj
  1. Monokord, podolgovat zaboj z (eno) napeto struno, ki je v antiki služil kot akustični pripomoček za določanje intervalov
  2. Polikord, srednjeveška različica monokorda z več strunami, ki je tudi služila kot eksperimentalna akustična priprava, iz njega se je razvil
  3. Klavikord, ki je po vsej verjetnosti nastal v 12. stoletju, njegov razvoj pa je trajal dolgih 6 stoletij in ga glede na zgradbo instrumenta delimo na dve obdobji, prvo: do začetka 18. stoletja (vezani klavikord) in drugo do začetka 19. stoletja (nevezani klavikord).
  4. Čembalo, tudi klavicimbal se je pojavil že v začetku 15. stoletja, z različicami po evropskih državah: gravičembalo, špinet, virginal, klaviciterij (žirafni klavir), klavirska harfa). V 19. stoletju pa ga je izpodrinil
  5. Klavir s kladivci, tudi Hammerklavier ali Hammerflügel, ki je neposredni predhodnik današnjega klavirja. Leta 1711 ga je iznašel italijanski izdelovalec glasbil Bartolomeo Cristofori (Bartolomeo Cristofori di Francesco).
  6. (Današnji klavir)

Sestavni deli klavirja (z angleško mehaniko)[uredi | uredi kodo]

Shematski prerez klavirja
(1) Litoželezni okvir (plošča) nad uglaševalno ploščo
(2) Pokrov sprednji
(3) Kapodaster
(4) Dušilci
(5) Pokrov veliki
(6) Vzvodi dušilcev
(7)-(10) Mehanizem desnega pedala ('forte') = dvig vseh
dušilcev (mehanizem una corda na sliki ni viden)
(11) Pedali: levi una corda (piano), desni 'forte',
srednji: (če so trije) prolongacijski (pri pianinu pa moderator)
(12) Kobilica
(13) Zatiči za pritrditev strun (zadaj)
(14) Litoželezni okvir (plošča) zadaj
(15) Resonančna plošča
(16) Strune

Nekaj najvidnejših izdelovalcev klavirjev[uredi | uredi kodo]

(Kratek seznam podjetij, ki se večinoma imenujejo po družinskih priimkih ustanoviteljev):

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Zanimivosti klavirja ...