Godala

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Godala so glasbeni instrumenti, s katerimi ustvarjamo zvok tako, da nanje godemo z lokom, ki napete strune spravlja v nihanje oziroma v vibracijo. Ker strune s pomočjo trupa ustvarjajo zvok, spadajo godala v skupino kordofonih (corda = struna) glasbenih instrumentov. Poleg igranja z lokom lahko na njih tudi brenkamo (izvajalska tehnika pizzicato), v skladbah 20. stoletja po njih tudi tolčemo z roko.

V Evropo so godala prišla s Srednjega vzhoda v 10. stoletju. Eno najstarejših glasbil, na katero so igrali z lokom je bil rebek. Skupino godal v tujih jezikih večkrat dvoumno tolmačijo, ker je ne imenujejo po načinu izvajanja (npr. angleško: strings, kar obsega vse strunske instrumente), neglede na to pa za isti izraz v orkesterski glasbi velja, da v to skupino ne prištevajo brenkal, klavirja, itd.

Na godala lahko igramo tudi s prsti; temu se reče pizzicato. Nihanje strune proizvaja zvok.

Vrste modernih godal[uredi | uredi kodo]

Predniki današnjih godalnih instrumentov[uredi | uredi kodo]


Ljudska godala[uredi | uredi kodo]



...

Posebne vrste godal[uredi | uredi kodo]

Sestavni deli godal[uredi | uredi kodo]

Resonančni trup (zunanji deli)[uredi | uredi kodo]

  • pokrov - izbočeno izrezana oz. izdolbljena tanka smrekova deska z dvema odprtinama v obliki črke f (zvočnica je na kitari, godala imajo f-odprtini)
  • f-odprtina (tudi zvočnica) - odprtina, ki omogoča prenos nihanja zraka iz trupa; odprtina, skozi katero postavimo dušo v godalni instrument
  • obod (tudi stranice) - 6 tankih javorjevih deščic, ki so na stičnih mestih podložene s krclji
  • dno - na nasprotni strani kot pokrov; sestavljeno iz ene ali dveh izbočeno izrezanih javorjevih desk. Najtanjše je na robovih in najdebelejše na sredini.
  • vložki, žile, intarzije - so intarzijske večslojne plasti temno-svetlo-temnega lesa, ki potekajo ob robu pokrova in dna
  • gumb - nanj je z debelo črevesno struno plastično ali kovinsko vezjo pritrjen strunik
  • strunik - držalo za strune, ki od tod potekajo preko kobilice, ubiralke in zgornjega sedla do vijakov, okoli katerih so navite
  • noga - kovinska ali plastična palica, ki služi kot naslon na tla med igro na violončelo (daljša) in na kontrabas (kratka)
  • kobilica (tudi mostiček, italijansko ponticello) - je javorjeva deščica z majhnimi zarezami, ki kot dvonožen nastavek stoji na pokrovu, čezenj pa so speljane strune. Kobilica, ki je hkrati sedlo, prenaša tresljaje strun na pokrov in dno in s tem v okoliški zrak. (glej tudi sul ponticello)
  • ubiralka - tudi del vratu godalnih instrumentov, narejena iz ebenovine ; nad u. potekajo strune, ki jih glasbenik pritiska na u. (ubira prste) in s tem strune zvenijo v različnih tonskih višinah.
  • podbradnik - naslon za brado izvajalca pri violini ali violi

Notranje opore trupa[uredi | uredi kodo]

(sestavljene so iz mehkega , smrekovega ali vrbovega lesa):

  • krclji - iz deščic napravljene notranje opore, s katerimi so podloženi ogli trupa.
    • zgornji krcelj - na mestu zgornjega stika levega in desnega oboda pod vratom instrumenta
    • spodnji krcelj - na spodnjem koncu trupa, kjer je pri violončelu in kontrabasu noga, pri violini in violi pa gumb.
    • vogalni krcelj - notranja podpora vogalov
  • rebro, basovo rebro - znotraj na pokrov prilepljena smrekova deščica, ki poteka pod levo nogo kobilice vzporedno z ubiralko
  • duša - neprilepljena okrogla paličica ob desni nogi kobilice, ki tonsko veže pokrov z dnom
Polž in vijaki

Glava (zgornji del trupa)[uredi | uredi kodo]

  • polž - okrasni del glave, skrbnost njegove izdelave večinoma nakazuje na vrednost (pri starih in novih instrumentih)
  • vijačnica - na vsaki strani ima konično izvrtane odprtine za vijake
  • vijaki ali ključi - na katerih so navite strune; narejeni so iz primerno trdega lesa, pri velikih kontrabasih pa so namesto lesenih vijakov posebni kovinski zobati mehanizmi, ki omogočajo lažje napenjanje strun; vijake uporabljamo za uglasitev strun (instrumenta)

Godalni lok[uredi | uredi kodo]

Sestavni deli godalnega loka so:

  • palica - z gretjem umetno rahlo upognjena, večinoma iz brazilskega lesa, imenovanega pernambuk; tudi iz armirane plastike, karbona ...
  • žima - dlaka konjskega repa, najbolj primerna mongolska
  • žabica - naprava (iz ebenovine ali mamutovine ali želvovine ali iz plastike) za napenjanje loka, to je napenjanje žime; z napenjanjem žime spreminjamo tehnične lastnosti loka

Dodatna oprema godal[uredi | uredi kodo]

  • štimer ali vijak za 'fino' uglaševanje, nameščamo ga na strunik, da si pomagamo pri uglaševanju
  • dušilec ali sordino, v obliki trinožnega ebenovinastega ali kovinskega nastavka, ki lahko oprime kobilico. Dušilec pri godalih ima enak namen kot dušilci pri drugih instrumentih; dosežemo tišje in bolj odmaknjene (temnejše) tone, ker oviramo prosto nihanje strun in s tem zmanjšujemo nihajno amplitudo.
  • kolofonija - smola, s katero mažemo (natremo) drobne luskice na žimi, da je trenje med žimo in strunami večje; strune na ta način spravimo v nihanje (petje)

Najbolj znani izdelovalci godal[uredi | uredi kodo]

(Izdelovalci violin, viol, violončel, kontrabasov in godalnih lokov)

Avstrija
Francija
Italija
Madžarska
  • Otto Erdesz
Nemčija
  • Družina Klotz
  • Karl Hermann (Andreas Morelli)
Slovenija
Švica
ZDA