Simfonija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Simfonija je izraz, ki izhaja iz grške besede za konsonanco (prijetna harmonija).

V 16. stoletju je ta pojem označeval zbirko glasbenih motivov, običajno madrigalov.

V 17. stoletju je imela beseda različne pomene. To naj bi bile skladbe za vokal in instrumente ali samo instrumentalna glasba.

V baročni dobi je bila simfonija nekakšen preludij (uvodni stavek skladbe). Iz tridelne oblike mnogih simfonij (opernih uvertur) se je razvila osnovna zgradba za simfonijo, namenjeno koncertnim izvedbam.

Kasneje so se prvotni trije med seboj povezani stavki po obsegu povečali in postali med seboj bolj jasno ločeni, čez čas pa se jim je pridružil še četrti stavek.

Prava simfonija v tehničnem pomenu se je pojavila šele v sredini 18. stoletja. Postala je samostojno glasbeno delo v več stavkih. Prvo simfonijo napisano v štirih stavkih je komponiral G. B. Sammartini iz Milana. Haydn je bil s svojim lastnim orkestrom v idealnem položaju, da je razvil simfonično obliko, kakršno je želel sam. Ustvaril je več kot sto simfonij, pri katerih so pogosto celi stavki zrasli iz ene same teme, bogata harmonija in ritmični polet sta še bolj poudarila izrazno toplino.

Ta nova glasbena oblika se je zelo hitro širila, skladatelji »mannheimske šole« so v simfonično glasbo vpeljali več glasbenih posebnosti (nenadni kontrasti med forte in piano, uvajanje crescenda in decrescenda.

Beethoven je s svojimi devetimi simfonijami nadgradil delo svojih predhodnikov (Haydn, Mozart, ...). Obliko je razširil po obsegu in jo privedel do začetkov romantike.

Klasična oblika simfonije je imela štiri stavke, v kateri je bil vsaj en stavek v prevladujoči obliki tistega obdobja.