Nemška književnost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Pod pojmom nemška književnost oziroma književnost v nemškem jeziku razumemo literarna dela, ki so nastala v nemškem jeziku na nemškogovorečih področjih. Pod nemško književnost spadajo tudi zgodovinska, literarnozgodovinska, družboslovna, filozofska in ostala dela, ter dnevniki in pisma, ki imajo posebno literarno vrednost.

Med začetki in konci posameznih literarnih obdobij ni jasnih meja, zato so posamezna obdobja urejena glede na njihov začetek.

Vsebina

Časovni pregled do leta 1900[uredi | uredi kodo]

Frenzel.gif
Graf je vzet iz knjige Daten deutscher Dichtung (Elisabeth Frenzel,1952). Iz grafa je razvidno, kako se srednjeveška književnost vse do leta 1540 prekriva z renesančno. Od leta 1550 in vse do 1700, je prisotna zgolj baročna književnost. Po letu 1720 pa se na nemških tleh rodi moderna književnost.[1]

Zgodnji srednji vek (nem. Frühes Mittelalter) (okrog 750-1100)[uredi | uredi kodo]

Književnost zgodnjega srednjega veka se je skoraj popolnoma izgubila, saj se je prenašala le po ustnem izročilu. Zapisovanje znanja je hkrati pomenilo prevod v latinščino. npr. germanski plemenski zakonik (nem. Germanische Stammesrechte). Iz naključnih samostanskih zapisov je možno sklepati, da so obstajale junaške in epske pesnitve, folklorne in ljubezenske pesmi, hvalnice, žalostinke, magični uroki in molitve. Posamezna dela, kot sta Merseburška zagovora (Merseburger Zaubersprüche), ki sta hkrati edini pisni dokaz obstoja poganske vere na nemškogovorečem ozemlju, so se po naključju celo ohranila v samostanskih zapisih. Dragocen dokaz germanske junaške pesnitve je Hildebrandova pesem (nem. Hildebrandslied) iz samostana v Fuldi. Najstarejši starovisokonemški zapisi so glose iz 8. stoletja, ki so služile kot nekakšne opombe v cerkvenih besedilih, ki so bila napisana v latinščini. Literarna zavest pa se je dvigala tudi na podlagi samostanskih ljudskih epskih pesnitev. Ena izmed takih pesnitev je starosaška pesnitev Heliand iz 9. stoletja, ki je napisana v aliteraciji (nem. Stabreim), stari germanski verzni obliki in vsebinsko zajema Kristusov življenjepis po štirih evangelijih. Iz istega časa je tudi verski ep meniha Otfrieda von Weißenburga Knjiga o evangelijih (nem. Evangelienbuch), ki je že napisana v novejši, končni rimi (nem. Endreim) »Endreimu«. Do sredine 11. stoletja je književnost v ljudskem jeziku skoraj popolnoma izumrla. Književnost je prešla v roke bogatih samostanov in škofijskih dvorcev, tako so večinoma nastala religiozna pesniška dela v latinskem jeziku. Redovnica in pesnica Hroswith von Gandersheim je pisala latinske drame. Neznani menih je napisal satirični živalski ep v latinskem jeziku Ecbasis suiusdam captivi. Latinski pesnitvi Waltharilied in Ruodlieb pa vsebinsko že naznanjata čas viteštva.

Proti koncu 9. stoletja pride do nastanka prvih večjih književnih del, nastanejo različna pesniška besedila, najbolj znani sta dve- Heliand in Evangelijska harmonija, ki deloma črpajo snov iz stroangleške književnosti, deloma pa iz krščanskega izročila. Po koncu 9. stoletja se razvoj nemške književnosti za nekaj časa zaustavi, zaradi hitrega razvoja srednjeveške latinske književnosti.

Visoki srednji vek (nem. Hohes Mittelalter) (okrog 1100-1250)[uredi | uredi kodo]

Potem, ko se je zaključila spreobrnitev Germanov v krščansko vero in so dogmatična dognanja Cerkve prerasla v vsesplošno, osebno pobožnost prebivalstva, je nastopila sekularizacija, ki je pod vodstvom Friedericha Barbarose (1152-1190) utrla pot prvemu »klasičnemu« razcvetu nemške književnosti. Pomembno vlogo so igrale križarske vojne, katere so viteze »povzdignile« v »božje vojake«. Izkušnje in znanja, ki so jih pridobili v križarskih vojnah je dodatno pripomorlo k temu, da se je viteštvo »odcepilo« od meščanske samoumevnosti spremejemanja duhovnih moral in vrednot ter postavilo svoja merila za svojo dvorsko družbo. Te nove kreposti so bile:

froide in hoher mout - Radost in duhovna evforičnost
zuht in mâze - olika, dobra vzgoja in zmernost strasti
êre - zunanji izgled, veljava, dostojnost
triuwe in stæte - zvestoba, poštenost, zanesljivost
milte - darežljivost, velikodušnost materialnih posesti
hohe minne - posebno čaščenje žensk

Razvoj pa je bil neločljivo povezan tudi z prevzemanjem ter adaptacijo iz drugih književnosti, predvsem anglonormanske, provansalske in srednjeveške latinske književnosti. Poleg zunanjih vzpodbud, je na nastanek nemške epike vplivala tudi starogermanska tradicija. Najpomembnejše književno delo iz tega časa je zagotovo Pesem o Nibelungih. Dvorska književnost ni prikazovala družbene realnosti vsakdana, ampak je postavljala vzorce, po katerih naj bi se dvorski plemiči ravnali. Ta družbeni karatker dvorske književnosti pa je še posebej viden v minnesangu - viteški ljubezenski pesnitvi (nem. Minnesang).

Pozni srednji vek (nem. Spätes Mittelalter) (okrog 1250-1500)[uredi | uredi kodo]

V tem času je najpomembnejše delo Codex Manesse. To je najobsežnejša in najbolj znana zbirka nemških srednjeveških pesnitev. Okoli leta 1410 izzide didaktično epsko besedilo, avtorja Heinricha Wittenwilerja, z naslovom Obroč (nem. Ring). Leta 1509 pa v Augsburgu izide prvi anonimni prozni roman Fortunatus, ki ne temelji na vnaprej danem viru, kot je to bilo tipično za književnost visokega srednjega veka.

Književnost humanizma in reformacije (nem. Humanismus und Reformation) (okoli 1450-1600)[uredi | uredi kodo]

Nemški avtorji so v tem času posnemali predvsem italijansko renesančno književnost in uvajali antične zglede ter ljudske značilnosti. To je obdobje v katerem se formira nemška narodna zavest, ki se je razvila iz teženj po duhovni prenovi, predvsem zaradi hudih verskih bojev. V času humanizma in reformacije je pisalo nekaj pomembnih nemških piscev, kot so:

Barok (nem. Barock) (okrog 1600-1720)[uredi | uredi kodo]

Barok je prinesel v nemško književnost enoten nemški knjižni jezik, pomeni pa tudi začetek nemške nacionalnosti. Nosilci te kulture so bili dvori, raznih kneževin.

Razsvetljenstvo (nem. Aufklärung) (okrog 1720–1785)[uredi | uredi kodo]

Viharništvo (nem. Sturm und Drang) (okrog 1767–1785)[uredi | uredi kodo]

Weimarska klasika (nem. Weimarer Klassik) (okrog 1786–1805)[uredi | uredi kodo]

Romantika (nem. Romantik) (okrog 1799-1835)[uredi | uredi kodo]

Posebneži (Die großen Außenseiter)[uredi | uredi kodo]

Friedrich Hölderin, Jean Paul in Heinrich von Kleist so bili veliki posebneži svojega časa. Na podlagi njihovih del jih ne moremo uvrtsiti v nobeno izmed obdobij nemške književnosti. Ker pa so delovali v času razcveta nemške romantike, jih pogosto omenjamo v sklopu tega obdobja.

V obdobju nemške romantike so se v nemškem prostoru izoblikovala tri središča delovanja. Prvo je bilo v Jeni, drugo v Berlinu in tretje v Heidelbergu.

Jenska romantika (Jenaer Romantik)[uredi | uredi kodo]

Drugo ime je »zgodnja romantika« (tudi »starejša romantika«). Trajala naj bi med leti 1795 in 1804. Glavna centra sta bila Jena in Berlin. Avtorji, ki so delovali na univerzi v Jeni:

-

Berlinska romantika (Berliner Romantik)[uredi | uredi kodo]

Težišče kulturnega delovanja Romantike v Berlinu se je v veliki meri odvijalo v salonih.

Heidelberška romantika (Heidelberger Romantik)[uredi | uredi kodo]

Pod tem pojmom mislimo prevdsem na dejstvo, da so omenjeni avtorji študirali na univerzi v Heilderbergu (časovno obdobje nekje med 1804 - 1809). Po večini gre za mlajše avtorje (rojeni okoli 1780), ki imajo do romantikov iz Jenne (rojeni okoli 1770) kritično stališče. Kljub temu pa v veliki večini prevzemajo in nadgrajujejo njihove ideje in koncepte. Imenujemo jih tudi mlajše romantike, h katerim pa štejemo tudi E.T.A. Hoffmanna ter Jospeha von Eichendorffa, vidnejša predstavnika »starejše« romantike.

Zgornjo opredelitev avtorjev lahko v veliki meri razumemo kot teoretično razdelitev avtorjev glede na delovanje. Pomembno je, da pod pojmom Berlinske in Jenske romantike upoštevamo zgodnejše delovanje pesnikov, pisateljev, publicistov itd., in spadajo v čas, ko so se koncepti romantike izoblikovali in so jih kasnejši avtorji »Mlajše romantike« in ostali, ki niso delovali v teh treh središčih, prevzeli in kritično obdelovali. Za zadnjega »romantika« velja Heinrich Heine, ki jo je s svojim delovanjem presegel in že močno nakazal pričetek Predmarčne (nem. Vormärz) dobe.

Bidermajer (nem. Biedermeier) (1815–1848)[uredi | uredi kodo]

Predmarčna doba (nem. Vormärz) (1815-1848) in Mlada Nemčija (nem. Junges Deutschland) (1833-1848)[uredi | uredi kodo]

Predmarčno dobo bi lahko časovno opredelili med letoma 1815 (konec Dunajskega kongresa) in 1848 (Marčna revolucija oz. Pomlad narodov). Nekateri pa kot pričetek Predmarčne dobe upoštevajo Julijsko revolucijo v Franciji iz leta 1830. Pogosto se predmarčna literatura obravnava v sklopu bidermajerske literature.

Poleti leta 1833, je Ludolf Wienbarg v Kielu z besedami: Tebi, mlada Nemčija, ne stari, posvečam te govore (nem. Dir, junges Deutschland, widme ich diese Reden, nicht dem alten) odprl predavanje (od skupno 24.) z naslovom Estetična predavanja (nem. Ästetische Vorlesungen). S temi besedami se je pričelo obdobje imenovano Mlada Nemčija, ki je že leta 1835 v Zveznem parlamentu (nem. Bundestag) v Frankfurtu doživelo prepoved delovanja. V omenjeno literano obdobje so spadali avtorji, kot so Heinrich Heine, Heinrich Laube, Karl Gutzkow, Ludolf Weinbarg, Theodor Mundt, idr...

Realizem (nem. Realismus 1840–1897)[uredi | uredi kodo]

Nemški literalni Realizem je bil v nemškem prostoru znan tudi kot Meščanski realizem in Poetični realizem. V tem obdobju avtorji večinoma opisujejo lokalne teme, lokalno pokrajino in ljudi. Središče zanimanja avtorjev so ljudje posamezniki- individualisti. Veliko del je napisanih lirično, prepletena so z humorjem, avtorji držijo nekakšno distanco od resničnosti in tragičnih tem. V tem obdobju so nastopili avtorji kot so:


Naturalizem (nem. Naturalismus) (1880–1900)[uredi | uredi kodo]

Obdobje zadnjih dveh desetletij 19.stoletja je v nemški književnosti zaznamovala nova umetniška smer naturalizem. Pesniki in pisatelji tega obdobja nočejo narediti nobenega pogleda nazaj, nobene omejitve nočejo imeti z »dobrim meščanskim okusom«. Avtorji prinesejo v književnost jezik z ulice, dialekt, žargon. Okolje opisujejo še veliko bolj grobo kot realisti. Namesto individualista začne v književnost vstopati družba (kolektiv). Najbolj znani avtorji tega obdobja so bili:

Impresionizem in Simbolizem (nem. Impressionismus und Symbolismus) (1883-1923)[uredi | uredi kodo]

Simbolizem je umetniška smer, ki je v 19.stoletju najprej nastopila v Franciji, njegovi začetniki so bili pesniki Stephane Mallarmé, Charles Baudelaire in Arthur Rimbaud. To smer so v nemški književnosti prevzeli sledeči avtorji:

Moderna (Moderne Epik)[uredi | uredi kodo]

Vzporedno s tokovi, ki so nasprotovali tradiciji, so nastala dela, ki so stare oblike povzemala in jih razvijala. Omenimo lahko sledeče avtorje:

Ekspresionizem (nem. Expressionismus) (1910-1925)[uredi | uredi kodo]

Pojem ekspresionizem izvira iz slikarstva. Prvič so ga uporabili leta 1911 za mlade francoske umetnike 22. Berlinske Secesije, med katerimi sta bila tudi slikarja Braque in Picasso. Njihovo nagnjenje k pretiravanju v obliki, gestiki, barvitosti ter protinaturalistični deformaciji celostne zunanje podobe, je našlo svojo korelacijo (povezanost) tudi v nemški literaturi. Značilnost ekspresionistične izraznosti je podrejanje objektivnosti subjektivnemu doživljanju umetnika - v nasprotju z impresionizmom, ekspresionisti niso bili več zavezani upodabljanju niansirnih vtisov okolice, temveč so se osredotočali na izražanje svojega notranjega sveta.

Dramatiki[uredi | uredi kodo]

Liriki[uredi | uredi kodo]

Pripoved, roman in esej[uredi | uredi kodo]

Večina spodaj omenjenih avtorjev, je pod vplivi ekpresionizma napisalo nekaj svojih najpomembnejših del, kasneje, pa so se od te smeri oddaljili.

dramatik je nastopil s svojimi gledališkimi deli v katerih se je estetsko naslonil na ekspresionizem, duhovno pa na marksizem. Klasične gledališke učinke je nadomestil z konceptom epskega gledališča, tako da je z epskimi prizori in komentarji razbijal odrsko iluzijo in skušal gledalca socialno in moralno vzgajati.

Nova stvarnost (nem. Neue Sachlichkeit)[uredi | uredi kodo]

Tako kot Impresionizem in Ekspesionizem tudi pojem Nova stvarnost (nem. Neue Sachlichkeit) izvira iz slikarstva. Leta 1925 se je prvič pojavil kot naslov razstave v Mannheimu. Konec prve svetovne vojne je s seboj prinesel tudi svojevrstno streznitev, nov pogled, novo stvarnost. Literatura Nove stvarnosti, črpa svojo podstat vse od magičnega pa tja do socialnega realizma. Avtorji so v svojih delih povečini objektivno usmerjeni. Okolica je prikazana realno ter stvarno, kot refleksija vsakdanjih problemov. Priljubljena tematika je bila posledica prve svetovne vojne, gospodarske inflacije, ter socialne, politnične in gospodarske realnosti Weimarske Nemčije.

Nacionalsocializem in eksilna literatura (nem. Nationalsozialismus und Exilliteratur) (1933-1945)[uredi | uredi kodo]

Obdobje nacionalsocializma v Nemčiji ni prineslo nobenega omembe vrednega avtorja. Dela so bila po večini epigonsko usmerjena, kjer so se pogosto uporabljali stavki, teorije in misli različnih nemških zgodovinarjev in filozofov (prim. Nietzsche, Spengler), ter se naslanjala predvsem na miselno dediščino wilhelminskega obdobja. Značilna so tematiziranja ideologije krvi in tal (nem. Blut und Boden) in herojske pesnitve germanskih junakov. Nobeno delo pa ne doseže literarne vrednosti. Avtorji, ki so se uprli ideologiji nacionalsocializma, so bili s strani oblasti pogosto zaprti, izgnani ali pa umorjeni. Ogromno število avtorjev je odšlo v eksil (izgnanstvo), ki pa so v izgnanstvu pogosto imeli težave zaradi svoje nacionalne pripadnosti (izjemi Thomas Mann in Hermann Hesse, ki se je že leta 1923 odselil v Švico). Bertold Brecht, se je mogel zaradi svojega delovanja zagovarjati pred sodiščem. Po vrnitvi v domovino je veliko avtorjev utonilo v pozabo.

Književnost po letu 1945 (nem. Literatur nach 1945)[uredi | uredi kodo]

Obdobje po letu 1945 je bilo za nemško književnost najtežje obdobje v njeni zgodovini. Nemška literatura je pristala na absolutni ničli svojega delovanja. Leta 1949 se ustanovita Nemška demokratična republika - NDR (nem. Deutsche Demokratische Republik, krajše DDR) ter Zvezna republika Nemčija - ZRN, imenovana tudi Zahodna Nemčija (nem. Bundesrepublik Deutschland, krajše BRD).

Književnost Zvezne republike Nemčije (BRD)[uredi | uredi kodo]

ZRN je v naslednjih 14 letih vladavine Konrada Adenauerja, bila pod vplivom obnove, ponovne oborožitve ter restavriranja.

Književnost Nemške demokratične republike (DDR)[uredi | uredi kodo]

Književnost Nemške demokratične republike ali DDR je nastala po ustanovitvi Ministrstva za kulturo (Ministeriums für Kultur der DDR), ki se je prizadevalo ustvariti novo nemško književnost na temeljih sociorealizma. Za vzpodbuditev pisateljev je ministrstvo ustanovilo posebno nagrado za književnost- Heinrich-Heine-Preis, katero je podeljevalo od leta 1957 do 1990. Nagrade za književno delo so v tem času prejeli sledeči pesniki in pisatelji:

Sodobna nemška književnost (nem. Deutschsprachige Literatur der Gegenwart)[uredi | uredi kodo]

Dobitniki Nobelove nagrade[uredi | uredi kodo]

Nobelova nagrada na področju književnosti je bila nemško govorečim avtorjem podeljena trinajstkrat. Več nagrad so prejeli le francosko in angleško govoreči avtorji.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ The Diagram was first published in Olaf Simons, Marteaus Europa, oder Der Roman, bevor er Literatur wurde (Amsterdam/ Atlanta: Rodopi, 2001), p.12. It does not give a picture of the actual production of German literature but of research blossoming under the present system of periods.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Kurt Rothmann. Kleine Geschichte der deutschen Literatur. Stuttgart. Reclam, 2009.
  • Horst Brunner. Geschichte der deutschen Literatur des Mittelalters im Überblick. Stuttgart. Reclam, 1997.