Winston Churchill

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
The Rt Hon Sir Winston Churchill
Churchill-in-quebec-1944-23-0201a.gif

Mandat:
10. maj 194027. julij 1945
26. oktober 19517. april 1955
Poslanec: Clement Attlee (1942-1945)
Anthony Eden (1951-1955)
Predhodnik: Neville Chamberlain
Clement Attlee
Naslednik: Clement Attlee
Sir Anthony Eden

Mandat:
6. november 19244. junij 1929
Predhodnik: Philip Snowden
Naslednik: Philip Snowden

Rojstvo: 30. november 1874
Blenheim Palace, Woodstock,
Oxfordshire, Anglija
Smrt: 24. januar 1965
Hyde Park Gate, London, Anglija
Politična stranka: konzervativna in liberalna
Zakonec: Clementine Churchill, Baroness Spencer-Churchill

The Right Honourable sir Winston Leonard Spencer Churchill, britanski novinar, častnik, državnik in pisatelj, nobelovec, * 30. november 1874, Blenheim Palace, Woodstock, grofija Oxfordshire, Anglija, † 24. januar 1965, London.

Winston Churchill je bil najpomembnejši britanski državnik 20. stoletja (verjetno pa vse britanske zgodovine in vsega sveta v 20. stoletju). Bil je dvakrat predsednik vlade Združenega kraljestva, vodil jo je tudi med 2. svetovno vojno.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Poreklo, šolanje in vojaška služba[uredi | uredi kodo]

Winston Churchill leta 1900

Bil je sin britanskega politika lorda Randolpha Churchila in ameriške milijonarske hčerke Jenie Jerome. Po očetovi strani je spadal med visoko angleško plemstvo (njegov ded sir John Winston Spencer Churchill je bil sedmi vojvoda Marlboroughski. Kot tretji sin njegov oče ni podedoval lordskega naziva. 1953 je bil imenovan za viteza reda Hlačne podveze, dedni plemiški naslov je odklonil.

Njegovo poreklo mu je zagotovilo sprejem v elitne šole in kasneje (kot častnika) v oborožene sile. Od 1881 do 1892 je obiskoval šole v Ascotu, Brightonu in Harowu. Avtoritativen šolski sistem mu ni ustrezal in večkrat ni izdelal razreda. Po šolanju se je potegoval za sprejem v oborožene sile, vendar dvakrat ni opravil sprejemnega izpita. Leta 1893 je prišel kot kadet v Sandhurst in z 21. leti je postal konjeniški poročnik v 4. huzarskem regimentu. Tu je spoznal, da je »rojen bojevnik«.

Tu, daleč od šolskega pritiska, se je pokazal še en njegov talent. Pridobil si je temeljito literarno izobrazbo in začel kmalu tudi sam pisati. Do konca življenja je imel kot novinar in avtor knjig izpiljen slog, ki mu je prinesel tudi Nobelovo nagrado.

Med leti 1895 in 1901 je doživel kot vojak in vojni poročevalec 5 vojn: na Kubi, v Indiji in v drugih delih britanskega kraljestva. V bitki pri Omadurju v Sudanu je sodeloval v enem od zadnjih napadov konjenice v svetovni zgodovini. Ko je bil v prvi burski vojni ujet, se mu je posrečil spektakularen pobeg. S knjigo o tej pustolovščini in vojnimi poročili je postal znan v Veliki Britaniji.

Politični vzpon[uredi | uredi kodo]

Že leta 1899 se je neuspešno potegoval za sedež v spodnjem domu britanskega parlamenta. Po povratku iz burske vojne je bil kot konzervativec (Tory) izvoljen. Hitro je spektakularno prestopil k liberalcem (Whigs). Vzrok je bil spor okoli vprašanja »prosta trgovina ali zaščitne carine«.

V letih po 1906 je presenetil prijatelje in sovražnike s svojo sposobnostjo kot podsekretar za kolonije, kot minister za gospodarstvo in kot notranji minister. Ko se je začel zaostrovati nemško - britanski pomorski konflikt ga premier Asquith 1911 imenoval za prvega lorda admiralitete (ministra za vojno mornarico). Njegova najpomembnejša odločitev v tej vlogi pred I. svetovno vojno je bila sprememba goriva za kotle na vojnih ladjah s premoga na nafto, kar je bistveno povečalo njihov akcijski radij.

I. svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Kot član kabineta (vlade) in poveljnik Kraljeve vojne mornarice (Royal Navy) je sodeloval pri vseh bistvenih odločitvah vojne strategije.

Polom je bil njegov načrt, da bi Nemčijo in Avstro-Ogrsko napadli preko njune zaveznice Turčije z juga. Izkrcanje zavezniških čet na polotoku Gallipoli pri Dardanelah je bil krvavo odbit. Moral je prevzeti posledice in je 18. maja 1915 odstopil. Mnogi so že tedaj spoznali njegov potencial. Časopis Observer je napisal: »Je še mlad, ima pa srce leva. Čas njegovega triumfa bo še prišel«.

V novembru se je javil v oborožene sile in odšel v Francijo, kjer je kot major poveljeval bataljonu.

Leta 1916 je zopet uspešno kandidiral za mesto v Spodnjem domu. Lloyd George, ki je zamenjal Asquitha kot predsednik vlade, ga je imenoval za ministra za oborožitev. V tej funkciji je odločilno vplival na razvoj prvih tankov. Bil je tudi med prvimi, ki je spoznal bodočo vlogo vojnega letalstva.

Do padca vlade Lloyda Georga leta 1992 je vodil vojno ministrstvo in ministrstvi za zračni promet in kolonije. Leta 1924 je ponovno vstopil v konservativno stranko in novembra postal finančni minister in je to ostal do padca vlade 1929.

Uvedel je zlato podlago za denar, kar je povzročilo veliko brezposelnost in generalno stavko. Nasprotoval je popuščanju pri vprašanju indijske samostojnosti. Nasprotoval je tudi popuščanju do nacistične Nemčije in bil proglašen za vojnega hujskača. Tako je bil 10 let pred začetkom II. svetovne vojne politično na koncu, mož, ki ima svojo prihodnost že v preteklosti.

Umaknil se je na posestvo Chartwell in se posvetil slikarstvu ter pisanju.

Povratek v vlado[uredi | uredi kodo]

Churchillovih svaril pred nacistično Nemčijo dolgo niso jemali resno, dokler ni Hitler dokazal, kako prav je imel Churchill s svojimi svarili. Po priključitvi Avstrije in vkorakanju Nemcev v Češkoslovaško so ga zopet začeli poslušati. Premier Neville Chamberlain ga je ponovno imenoval za prvega lorda admiralitete.

Planiral je izkrcanje v norveškem Narviku (da bi presekal oskrbovanje Nemčije z železovo rudo), vendar so morali akcijo prekiniti, saj so jih Nemci prehiteli.

Vojni premier[uredi | uredi kodo]

Nemška zasedba Poljske, Norveške, Luksemburga, Nizozemske in Belgije ter grozeč zlom Francije so povzročili, da je premier Chamberlain izgubil vso podporo pri ljudstvu in v parlamentu. Moral je odstopiti in čeprav so Churchilla krivili za polom pri Narviku, je bil edini možni naslednik. 10. maja 1940 je skupaj z liberalno stranko ustanovil novo vlado. Poleg premierskega položaja je obdržal še vojno ministrstvo.

Poletje 1940[uredi | uredi kodo]

Večina zgodovinarjev je soglasna, da je bil Hitler najbliže svoji zmagi poleti 1940. Združeno kraljestvo je stalo samo, z nezadostno opremljenimi oboroženimi silami proti nemškemu vojnemu stroju, ki je osvojil že polovico Evrope. Celo v vladi so bili še vedno pristaši sporazumevanja z Nemčijo.

Junija je zahteval, da se Nemčiji ne sme popuščati in da se bo vojna nadaljevala po potrebi iz prekomorskih dežel. Da je uveljavil to politiko, okrepil samozaupanje in voljo do odpora Britancev in s tem ustvaril osnovo za končno zmago protihitlerske koalicije je glavna življenjska zasluga Churchilla. Veliko zgodovinarjev meni da je bil on in ne Roosevelt ali Stalin glavni Hitlerjev nasprotnik.

Že v svojem prvem govoru kot premier 19. maja ni obljubil sodržavljanom »ničesar razen krvi, truda, solz in potu«. Napovedal je, da se vojna lahko konča samo z zmago »za katerokoli ceno«.

Nevarnost invazije in zračna bitka[uredi | uredi kodo]

Churchill s čelado med enim od zračnih napadov

Churchillovi prvi veliki nalogi sta bili evakuacija premaganega ekspedicijskega korpusa iz Dunkerqueja in obramba pred invazijo. Za drugo je prve ukrepe sprejel takoj po nastopu kot premier. Letalski proizvodnji je dodelil najvišjo prioriteto in zadolžil zanjo lorda Beaverbrooka. Ne nazadnje zaradi dosežkov Beaverbrooka in letalskega maršala Hugha Dowdinga je kraljevo vojno letalstvo (Royal Airforce) zadalo Nemčiji v letalski bitki za Britanijo prvi pomembni poraz.

Ukazal je potopiti francosko sredozemsko floto v oranskem pristanišču, pri čemer je umrlo 1.267 francoskih mornarjev. Potrebno je bilo namreč preprečiti, da bi po premirju med Nemčijo in Vichyjevsko vlado prišla v roke nemški vojni mornarici.

Nemški načrt za invazijo (Operacija Morski lev) so jeseni 1940 vedno znova prestavljali in spomladi 1941 dokončno opustili. V tem času so nemški bombniki stalno napadali London in mesta v južni Angliji.

Veliki trije na konferenci na Jalti

Novi zavezniki[uredi | uredi kodo]

Dokler je bila Velika Britanija sama v boju proti Tretjemu rajhu, je lahko skrbel Churchill samo za to, da ne izgubi vojne. Jasno pa mu je bilo, da je zmaga mogoča samo v sodelovanju z ZDA. Veliko je računal na dobro sodelovanje s predsednikom Franklinom D. Rooseveltom. Ta pa pred ponovnimi volitvami v novembru 1940 ni mogel tvegati, da bi ZDA direktno vpletel v evropsko vojno.

Kljub temu je dosegel, da so Veliko Britanijo preko Atlantika oskrbovali z življenjsko potrebnima hrano in orožjem. 11. marca 1941 je na Churchillovo pobudo Roosevelt dosegel sprejem zakona o posojilu in najemu, ki je omogočil, da so posodili Veliki Britaniji nujno potrebne vojne ladje.

14. avgusta 1941 sta se Churchill in Roosevelt srečala sredi Atlantika na bojni ladji Prince of Wales. Podpisala sta Atlantsko listino, ki je določala osnove povojne ureditve in organizacije Združenih narodov.

Medtem se je položaj Velike Britanije zboljšal. Napad na Balkan in posredovanje v Severni Afriki je zmanjšalo letalske napade, po napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 pa Velika Britanija ni bila več edina država, ki se je bojevala s Tretjim rajhom. Kljub nezaupanju je Churchill takoj ponudil Stalinu pomoč in že oktobra so bile poslane prve dobave v Sovjetsko zvezo.

11. decembra 1941 je napovedal Hitler ZDA vojno in tako je dobila Velika Britanija končno na svojo stran dolgo želenega zaveznika.

Povojni čas[uredi | uredi kodo]

Prve povojne volitve je Churchill izgubil. Naslednjih 6 let je bil vodja opozicije v Spodnjem domu.

Konzervativna stranka je zopet zmagala leta 1951 in Churchill se je ponovno vselil na Downing Street 10.

Kasneje je doživel več srčnih napadov in 1955 predčasno odstopil. Do smrti je živel odmaknjeno.

Nobelova nagrada[uredi | uredi kodo]

Spomenik nasproti Westminstrske palače

Leta 1953 je prejel Nobelovo nagrado za književnost za svoje veliko zgodovinsko delo Druga svetovna vojna.

Predniki[uredi | uredi kodo]

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
George Spencer-Churchill, vojvoda Marlboroughški
 
 
 
 
 
 
 
George Spencer-Churchill, vojvoda Marlboroughški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Lady Susan Stewart
 
 
 
 
 
 
 
John Spencer-Churchill, vojvoda Marlboroughški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
George Stewart, Gallowayski grof
 
 
 
 
 
 
 
Lady Jane Stewart
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Lady Jane Bailey Paget
 
 
 
 
 
 
 
Lord Randolph Spencer-Churchill,
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Robert Stewart, Londonderryjski markiz
 
 
 
 
 
 
 
Charles Vane, Londonderryjski markiz
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Lady Frances Pratt
 
 
 
 
 
 
 
Lady Frances Vane-Stewart
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Sir Henry Vane-Tempest, baronet Wynyarda
 
 
 
 
 
 
 
Lady Frances Vane-Tempest
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Anne Katherine McDonnell, Antrimska grofica
 
 
 
 
 
 
 
Winston Churchill
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Aaron Jerome
 
 
 
 
 
 
 
Isaac Jerome
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Elizabeth Ball
 
 
 
 
 
 
 
Leonard Walter Jerome
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Reuben Murray
 
 
 
 
 
 
 
Aurora Murray
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Sarah Guthrie
 
 
 
 
 
 
 
Lady Jennie Jerome Churchill
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Ambrose Hall
 
 
 
 
 
 
 
Ambrose Hall
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Mehitable Beach
 
 
 
 
 
 
 
Clarissa Hall
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
David Willcox
 
 
 
 
 
 
 
Clarissa Willcox
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Anna Baker
 
 
 
 
 
 


Navedki[uredi | uredi kodo]

  • Ne morem vam ponuditi ničesar razen krvi, naporov, solz in potu. (prvi govor kot premier, 13. maj 1940)
  • Od Stetina na Vzhodnem morju do Trsta na Jadranskem se je čez kontinent spustila železna zavesa. (govor v Fultonu, Missouri 5. marca 1946)
  • Demokracija je najslabša oblika vladavine - razen vseh ostalih oblik, ki so jih občasno preizkušali. (govor v Spodnjem domu, 11. november 1947)