Michelangelo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Michelangelo
*
Michelangelo Buonarroti kot ga je naslikal Jacopino del Conte, ok. 1535
Rojstno ime: Michelangelo di Lodovico Buonarroti Simoni
Rojstvo: (1475-03-06)6. marec 1475
Caprese, Toskana, Florentinska republika
Smrt: 18. februar 1564 (1564-02-18) (88 let)
Rim, Papeška država
Področje: kiparstvo, slikarstvo, arhitektura, poezija
Gibanje: visoka renesansa
Znana dela:

Michelangelo (polno ime Michelangelo di Lodovico Buonarroti Simoni), italijanski kipar, arhitekt, slikar in pesnik, * 6. marec 1475, vas Caprese, Toskana, Florentinska republika (danes Italija), † 18. februar 1564, Rim, Papeška država (danes Italija).

Michelangelo je eden najpomembnejših italijanskih umetnikov visoke renesanse. Njegova najbolj znana dela so poslikava stropa Sikstinske kapele in freska Poslednja sodba na oltarni steni te kapele, kipi David, Mojzes in Pietà, grobnica Medičejcev in med arhitekturami kupola bazilike svetega Petra v Rimu.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Kopija Davida pred palačo Vecchio (Palazzo Vecchio) v Firencah, kjer je prvotno stal izvirnik

Zgodnje življenje, 1475–88[uredi | uredi kodo]

Michelangelova družina je pripadala nižjemu plemstvu, več generacij so bili manjši bankirji v Firencah. V času Michelangelovega rojstva, je bil njegov oče, Ludovico di Leonardo Buonarroti Simoni sodni upravitelj mestecu Caprese blizu Arezza in lokalni upravitelj Chiusija. Nekaj mesecev po Michelangelovem rojstvu se je družina vrnila v Firence. Po smrti svoje matere v letu 1481, ko je bil star komaj šest let, je Michelangelo živel s kamnosekom in njegovo družino v mestu Settignanu, kjer je imel njegov oče v lasti kamnolom marmorja in majhno kmetijo.

Vajeništvo, 1488–92[uredi | uredi kodo]

Navkljub očetovim željam, da bi se učil slovnice pri humanistu Francescu da Urbinu, se je Michelangelo odločil, da se bo učil kiparstva pri Domenicu Ghirlandaiu.

Mesto Firence je bilo v tistem času največji center umetnosti in znanosti v Italiji. Umetnost bila pod pokroviteljstvom Signoria (mestni svet), ki so ga sestavljali trgovski cehi in bogati pokrovitelji, kot Medičejci in njihovi bančni sodelavci. Renesansa, obnova klasične znanosti in umetnosti, je doživela prvi razcvet v Firencah. V zgodnjih 1400 arhitekt Brunelleschi raziskuje ostanke antičnih stavb v Rimu in ustvari dve cerkvi San Lorenzo in Santo Spiritu, ki poosebljata klasične zapovedi. Kipar Lorenzo Ghiberti je delal za petdeset let, da bi ustvaril bronasta vrata v krstilnico, ki jih je Michelangelo opisal kot "Vrata v paradiž". Zunanje niše cerkve "Or' San Michele vsebuje galerijo del največjih kiparjev Firenc, Donatella, Ghibertija, Verrocchia in Nanni di Bancoja. Notranjost starejših cerkva je bila prekrita s freskami, predvsem iz poznega srednjeveškega sloga, a tudi v slogu zgodnje renesanse, ki ga je začel Giotto in nadaljeval Masaccio v kapeli Brancacci, oba čigar dela je Michelangelo študiral in kopiral v risbah. V Michelangelovem otroštvu je ekipa slikarjev od Firenc do Vatikana krasila stene Sikstinske kapele. Med njimi je bil Domenico Ghirlandaio, mojster tehnike fresko slikarstva, od perspektive, slikanja figur in portretov. Imel je največjo delavnico v Firencah v tistem obdobju.

Navdušeni Domenico ga je priporočil vladarju Firenc, Lorenzu de' Medici in od leta 1490 do 1492 je Michelangelo obiskoval Humanistično akademijo, ki jo je slednji ustanovil po zgledu Neoplatonizma. Študiral je kiparstvo pri Bertoldu di Giovanniju. Na akademiji so nanj in na njegovo umetnost vplivali številni najvidnejši filozofi in pisatelji tistega časa (Marsilio Ficino, Pico della Mirandola in Poliziano). V tem obdobju je izklesal dva reliefa, Bitka kentavrov (1491-1492) in Madona na stopnicah (1490-1492). Michelangelo je nekaj časa delal s kiparjem Bertoldo di Giovannijem. Ko je bil star sedemnajst let, ga je nek učenec, Pietro Torrigiano, udaril na nosu, kar mu je povzročilo zmaličenje, ki je opazno na vseh Michelangelovih portretih.

Bologna, Firence in Rim, 1492–99[uredi | uredi kodo]

Michelangelova Pietà, Bazilika sv. Petra, Vatikan (1498–99)

Po Lorenzovi smrti leta 1492 je Piero de' Medici (Lorenzov najstarejši sin in novi glavar družine Medici) Michelangelu odklonil podporo. V tem času je začelo prihajati tudi do verskih nemirov, ki jih je spodbujal duhovnik Savonarola. Michelangelo je zapustil Medičejski dvor in se vrnil v očetovo hišo. V naslednjih mesecih je klesal polikromatsko leseno Križanje (1493), kot darilo priorju firenške cerkve Santo Spirito, ker mu je dovolil narediti nekaj anatomskih študij na truplih bolnišnične cerkve. Med letoma 1493 in 1494 je kupil blok marmorja in sklesal nadnaravno velik kip Herkula, ki je bil poslan v Francijo, nato pa izginil nekako v 18. stoletju. 20. januarja 1494 je Piero de Medici, Lorenzov naslednik, naročil snežni kip in Michelangelo je znova prišel na Medičejski dvor.

V istem letu je bil Medici izgnan iz Firenc kot posledica vzpona Savonarola. Michelangelo je zapustil mesto pred koncem političnih nemirov, in šel v Benetke, nato pa v Bologno. Bologni je dobil naročilo za nekaj manjših figur za dokončanje svetišča svetega Dominika v cerkvi posvečeni temu svetniku. V tem času je Michelangelo preučeval robustne reliefe, ki jih klesal Jacopo della Quercia okoli glavnega portala bazilike sv. Petroniusa, vključno s ploščo Kreacija Eve, kompozicija, ki se je kasneje pojavila na stropu Sikstinske kapele.

Proti koncu leta 1494 je bila politična situacija v Firencah mirnejša. Mesto, pred tem ogroženo od Francozov, ni bilo več v nevarnosti, saj je Karel VIII. utrpel poraz. Po končanih nemirih se je Michelangelo vrnil v Firence delat za Medičejce. V pol leta je v Firencah izdelal dva manjša kipa, otroka Janeza Krstnika in spečega Kupida. Po Condivi, Lorenzo di Pierfrancesco de 'Medici, za katerega je Michelangelo izklesal Janeza Krstnika zahteval, da ge Michelangelo "popravi tako, da bo videti, kot da bi bil pokopan", da bi ga "ga poslal v Rim ... kot starodavno delo in ... ga bolje prodal". Oba, Lorenza in Michelangela so nevede prevarali prekupčevalci. Kardinal Raffaele Riario je bil nad Kupidom tako navdušen, da so umetnika (leta 1496) povabili v Rim. Michelangelo je prispel v Rim 25. junija 1496 star 21 let. Dne 4. julija istega leta je začel delati po naročilu kardinala Raffaele Sansone Riaria, pretirano velik kip rimskega boga vina Bachusa. Ob zaključku je kardinal delo zavrnil in ga dal v zbirko bankirja Jacopo Gallija na njegovem vrtu.

V novembru 1497 mu je francoski veleposlanik pri Svetem sedežu, kardinal Jean de Bilhères-Lagraulas naročil skulpturo Pieta, ki prikazuje Devico Marijo kako žaluje nad Jezusovim telesom. Predmet, ki ni del biblične pripovedi o križanju, je bil pogost v srednjeveškegm verskem kiparstvu severne Evrope in bi bil kardinalu zelo ljub. Pogodba je bila dogovorjena v avgustu naslednjega leta. Michelangelo je imel 24 let, ko je delo končal. Kmalu je postala ena od velikih svetovnih mojstrovin kiparstva. Sodobna mnenje je povzelo Vasarija: "Gotovo je čudež, da je brezobličen blok kamna lahko tako popoln, da ga je narava komaj uspela ustvariti v mesu". [1] Zdaj se nahaja v baziliki svetega Petra v Rimu.

Firence, 1499–1505[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: David (Michelangelo).

Michelangelo se je vrnil v Firence leta 1499.Republika se je spremenila po padcu anti-renesančnega duhovnika in vodje Firenc, Girolamo Savonarola (leta 1498) in vzponom gonfaloniereja Piera Soderinija. Prosil je konzula ceha Volnarjev za dokončanje nedokončanega projekta, ki ga je 40 let prej začel Agostino di Duccio: kolosalen kip iz kararskega marmorja v podobi Davida, kot simbola florentinske svobode, ki naj bi stal na zatrepu katedrale v Firencah. Michelangelo se je odzval tako, da je dokončal njegovo najbolj znano delo, kip Davida leta 1504. Mojstrovina je dokončno potrdila njegovo mesto kot kiparja izrednega tehničnega znanja in moči ter simbolne domišljije. Ekipa svetovalcev, vključno Botticelli in Leonardo da Vinci, so bili imenovani da odločijo o njegovi umestitvi na Piazza della Signoria, pred Palazzo Vecchio. Zdaj je v Academii, replika pa zaseda svoje mesto na trgu. Ta mojstrovina je narejena iz enega kosa marmorja iz kamnolomov v Carrari.

Ob dokončanju Davida je dobil novo naročilo. V začetku leta 1504 je Leonardo da Vinci dobil naročilo sveta zbornice Palazzo Vecchio za sliko, ki naj prikazuje Bitko pri Angiari med silami Firenc in Milana leta 1434. Michelangelu je nato naročil slikati Bitko pri Cascini. Sliki sta bili zelo različni. Nobeno delo ni bilo končano in obe sta se izgubili, ko so prenavljali dom. Obe deli so zelo občudovali in od njiju so ostale kopije; delo Leonarda je kopiral Rubens, Michelangelovo pa Bastiano da Sangalo.

Tudi v tem obdobju je Michelangelo za Angelo Donija slikal "Sveto družino" kot darilo za ženo, Maddaleno Strozzi. Znana je kot Doni Tondo in visi v galeriji Uffizi v izvirnem veličastnem okvirju, ki ga je zasnoval Michelangelo. V okvirju slike so tudi grbi družine Strozzi. Prav tako je morda naslikal Madono in otroka z Janezom Krstnikom, ki je znana kot Manchesterska Madonna in je zdaj v Narodni galeriji v Londonu, Velika Britanija.

Strop v Sikstinski kapeli[uredi | uredi kodo]

Michelangelova Poslednja sodba. Sveti Bartolomej drži svojo odrto kožo. Obraz na koži pripisujejo Michelangelu.

Leta 1505 je bil Michelangelo spet povabljen v Rim, kamor ga je povabil novoizvoljeni papež Julij II.. Naročil je zgraditi papeževo grobnico, ki naj bi vključevala štirideset kipov in bila končana v petih letih. [2]. Pod pokroviteljstvom papeža je Michelangelo doživljal konstantne prekinitve svojega dela na grobnici, da bi izpolnil številne druge naloge. Čeprav je Michelangelo delal na grobnici 40 let, ni bila nikoli končana. Danes se nahaja v cerkvi S. Pietro Vincoli v Rimu in je najbolj znana po osrednjem kipu Mojzesa, ki ga je končal leta 1516. Od drugih kipov, namenjenih za grobnico, sta dva znana kot Herojski ujetnik in Umirajoči ujetnik in sta zdaj v Louvru.

Mojzes, cerkev San Pietro in Vincoli

V istem obdobju je Michelangelo naslikal strop Sikstinske kapele, za katerega je porabil približno štiri leta (1508-1512). Po Condivijevem naročilu je Bramante, ki je delal na stavbi nove bazilike svetega Petra, zameril Michelangelovo naročilo za papeževo grobnico, češ da ga ne bo dokončal in prepričal papeža, da ga je naročil njemu.

Michelangelo je dobil prvotno naročilo naslikati dvanajst apostolov na trikotnih pendentivih, ki podpirajo strop in zajemajo osrednji del stropa z ornamentom. Michelangelo je prepričal papeža Julija, da mu je dal proste roke in predlagal drugačen in bolj zapleten sistem, ki predstavlja zgodbo o genezi Padec človeka, Obljubo odrešitve preko prerokov in rodoslovje Kristusa. Delo je del večjega sistema dekoracije v kapeli, ki predstavlja velik del nauka katoliške Cerkve.

Sestava se razprostira na 500 kvadratnih metrih stropa in vsebuje več kot 300 likov. Na sredini je devet epizod iz Geneze, razdeljene v tri skupine:. Stvarjenje vesolja; Stvarjenje človeštva in njegov padec od Božje milosti; in nazadnje zgodba o Noetu. Na pendentivih je pobarvanih dvanajst moških in žensk, ki so prorokovali prihod Jezusa. Sedem prerokov iz Izraela in pet Sibil, preroških žensk v klasičnem svetu. Med najbolj znanimi slikami na stropu so Stvarjenje Adama, Adam in Eva v rajskem vrtu, Vesoljni potop, prerok Jeremija in Cumaenska Sibila.

Firence pod Medičejskimi papeži, 1513 – začetek 1534[uredi | uredi kodo]

Leta 1513 je papež Julij II. umrl in njegov naslednik, Leon X. Medici, je Michelangelu naročil, naj obnovi pročelje bazilike svetega Lovrenca v Firencah in jo okrasi s kipi. Naslednja tri leta so minila v risanju načrtov in poskusih odprtja novega kamnoloma, vendar so delo ustavili finančni problemi njegovega mecena.

Kljub polomu pri projektu so Medičejci pri Michelangelu naročili še eno veliko delo, družinsko grobnico v baziliki svetega Lorenza. Ta projekt je bil na srečo končan v večjem obsegu, Michelangelo se je z njim ukvarjal v dvajsetih in tridesetih letih 16. stoletja. Michelangelo je kot kipar in arhitekt zasnoval kipe in notranjost grobnice. Dve največji grobnici pripadata dvema manj pomembnima Medičejcema, Lorenzovemu sinu in vnuku, ki sta umrla mlada. Lorenzo Veličastni je pokopan v kotu kapele brez posebnega kipa, kot je bilo prvotno načrtovano. Medičejska kapela je eno najveličastnejših Michelangelovih dosežkov. Lorenzovo grobnico sestavljajo kip Lorenza Medičejskega in figuri Mrak in Zora, ki podpirata sarkofag. Svoj nagrobni kip ima tudi Giuliano Medičejski, njegov sarkofag pa podpirata figuri Dan in Noč. Za figuro Dan je značilna uporaba kontraposta (zasukan položaj).

Leta 1976 je bil skrit hodnik odkrili z risbami na stenah, da je v zvezi s kapelo sam. [3][4]

Papež Klement VII. je leta 1524 Michelangelu naročil arhitekturno delo na Medičejski knjižnici v cerkvi San Lorenzo. Oblikoval je notranjost knjižnice in njeno preddverje, zgradbo, ki izkorišča arhitekturne oblike v tako dinamičnem smislu, da je videti kot predhodnica baročne arhitekture. Pomočnikom je bila prepuščena razlaga načrtov in izvajanja del. Knjižnica ni bila odprta do leta 1571, veža pa je ostala nepopolna do leta 1904.[5]

Rim, 1534–46[uredi | uredi kodo]

Leta 1527 so Florentinci Medičejce vrgli z oblasti in ustanovili republiko. Mesto je bilo oblegano in Michelangelo je pomagal pri utrjevanju obzidja (1528–1529). Mesto je padlo leta 1530 in Medičejci so se vrnili na oblast. Michelangelo je zaradi nestrinjanja z njimi zapustil Firence in pustil pomočnike, da so nadaljevali delo na grobnici.

V Rimu je Michelangelo živel v bližini cerkve Santa Maria di Loreto. V tem času je spoznal pesnika Vittoria Colonna iz Pescare, ki je postal eden od njegovih najbližjih prijateljev, do svoje smrti leta 1547.[6]

Tik pred svojo smrtjo leta 1534, je papež Klemen VII. naročil Michelangelu naslikati fresko Poslednja sodba na oltarni steni Sikstinske kapele. Njegov naslednik, papež Pavel III. je bil ključna priča, da je Michelangelo začel in zaključil projekt. Na projektu je delal od leta 1534 do oktobra 1541. Freska upodablja drugi prihod Kristusa in njegovo Sodbo duš. Michelangelo je prezrl običajno umetniško konvencijo portreta Jezusa in pokazal veliko, mišičasto telo, mladostno, golobrado in golo. Obdan je s svetniki, med katerimi Sveti Jernej nosi odrto kožo, in je podoben Michelangelu. Mrtvi vstajajo iz grobov, da bodo poslani bodisi v nebesa ali pekel. [7]

Ko je Michelangelo končal Poslednjo sodbo, so ga obtožili obscenosti zaradi slik golih oseb, ki imajo vidne genitalije (tudi v papeževi zasebni kapeli). Proti njemu so sprožili cenzorsko kampanjo, da bi slike odstranili, vendar je bil papež na Michelangelovi strani. Po Michelangelovi smrti je bil izdan zakon, da se genitalije prekrije. Daniele da Volterra, Michelangelov učenec, je tako prekril sporna mesta s tančico, ostalo pa je pustil nespremenjeno. Ob restavraciji freske leta 1993 so se restavratorji odločili, da popravke pustijo. V Neaplju pa hranijo necenzurirano kopijo originala, ki jo je naredil Marcello Venusti.

Kupola bazilike sv. Petra, Vatikan

Bazilika Sv Petra, 1546–64[uredi | uredi kodo]

Medtem ko je delal na Poslednji sodbi, je Michelangelo sprejela še eno naročilo Vatikana. To je bila poslikava dveh velikih fresk v Cappella Paolina, ki se je upodabljala za pomembne dogodke v življenju dveh najpomembnejših svetnikov v Rimu, svetega Pavla in svetega Petra. Tako kot Poslednja sodba je to delo kompleksna zmes, ki vsebujejo veliko število likov. Zaključeno je bilo leta 1550. V istem letu je Giorgio Vasari objavil svoje Življenje umetnikov in vključil biografijo Michelangela. [8]

Leta 1546 je bil Michelangelo imenovan za arhitekta bazilike svetega Petra v Vatikanu. Proces zamenjave konstantinove bazilike iz 4. stoletja je bil v teku že petdeset let, leta 1506 so bili postavljeni temelji po načrtih Bramanteja. Arhitekti, ki so po tem delali na njej so le malo napredovali. Michelangelo se je vrnil v Bramantejec koncept in razvil svoje ideje za centralno postavitev cerkve ter krepitev strukture tako fizično kot vizualno. Kupola je bila končana šele po njegovi smrti.

Dne 7. decembra 2007 so v arhivih Vatikana odkrili skico za kupolo bazilike svetega Petra, morda zadnjo, ki jo je Michelangelo narisal pred svojo smrtjo. Je zelo redka, saj je svoje modele kasneje v življenju uničil.Skica kaže del enega od radialnih stebrov kupolastega bobna. [9]


Michelangelo je umrl 18. februarja 1564 v Rimu, star je bil 88 let. Njegovo telo so prinesli v Firence, kjer je pokopan v baziliki Santa Croce, kot je bila njegova zadnja želja.

Michelangelo kot arhitekt[uredi | uredi kodo]

Arhitekturna naročila Michelangelu so bila številna in mnoga niso bila realizirana, predvsem fasada za cerkev San Lorenzo v Firencah, za katero je imel skonstruiran leseni model, in je še vedno nedokončana v grobi opeki. V isti cerkvi mu je Giulio de 'Medici (pozneje papež Klemen VII.), naročil oblikovanje Medičejske kapele in grobnice Giuliana in Lorenza Medici.

Okrog leta 1530 so po njegovih načrtih sezidali Medičejsko knjižnico (Biblioteco Laurenziana) v Firencah, ki se drži cerkve svetega Lorenza. Uporabil je nove stile, kot so stebri, ki se proti vrhu tanjšajo in stopnišče s kontrastnimi pravokotnimi in okroglimi oblikami, kar razkriva manierizem v svoji najbolj sublimni arhitekturni obliki, kot je zapisal Pevsner. [10].

Leta 1546 je Michelangelo začel snovati zgornjo etažo palače Farnese. Leta 1547 je prevzel delo na dokončanju bazilike svetega Petra, ki ga je začel Bramante in več arhitektov za njim. Michelangelo se je vrnil k prvotnemu oblikovanju, ohranil osnovno obliko in koncept s poenostavitvijo in okrepitvijo oblike ustvaril bolj dinamično in enotno celoto. Čeprav kasnejša gravura iz 16. stoletja prikazuje kupolo, ki ima krogel profil, je Michelangelova kupola nekoliko ovalne oblike in končni izdelek, ki ga je zaključil Giacomo della Porta še bolj.

Tudi leta 1546 je Michelangelo zasnoval trg na Kapitolskem griču (Piazza del Campidoglio). To mu je naročil papež Pavel III., da bi s simbolom novega Rima očaral nemškega kralja Karla V., ki naj bi Rim obiskal leta 1538. Michelangelo je narisal elipsasto oblikovan tlak na trgu, na sredi katerega stoji kip rimskega cesarja Marka Avrelija. Trg je oblikovan tako, da za gledalca, ki stoji na balkonu nad njim, izgleda okrogel. Trg so po njegovem osnutku dokončali šele sto let po Michelangelovi smrti. Po Kapitolu se zgleduje tudi Prešernov trg v Ljubljani.

Michelangelo je načrtoval tudi novi pročelji za Palazzo dei Conservatori in Palazzo Senatore, v katerih se danes nahaja Kapitolski muzej.

Michelangelo kot človek[uredi | uredi kodo]

Michelangelo je bil pogosto aroganten do drugih in vedno nezadovoljen sam s sabo, mislil je, da umetnost prihaja iz notranjega navdiha in iz kulture. V nasprotju s tekmecem, Leonardom da Vincijem, je Michelangelo videl naravo kot sovražnika, ki ga je treba premagati. Prepričan je bil, da je kiparjeva naloga osvoboditi obliko, ki je ujeta v kamnu. To je najlepše vidno pri nekaterih njegovih nedokončanih kipih, ki izgledajo, kakor da se hočejo osvoboditi spon kamna.

Njegovi liki odražajo tudi moralne občutke, kar se najbolje vidi na obraznem izrazu Davida. Tudi Poslednja sodba je prikaz velike krize.

Mnoge anekdote nam prikazujejo, kako zelo je bil Michelangelo cenjen že za časa življenja. Pravijo, da je že kot vajenec naredil tako dovršen kip otroka, da so ga kasneje prodali kot izvirno rimsko starino. Še ena anekdota pravi, da je Michelangelo, ko je končal Mojzesa (sedaj v cerkvi San Pietro in Vincoli) v Rimu, s kladivom udaril po kolenu kipa in zavpil: »Zakaj ne govoriš z mano?«

Poimenovanja[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Vasari, Lives of the painters: Michelangelo
  2. ^ Goldscheider, pp. 14–16
  3. ^ Peter Barenboim, Sergey Shiyan, Michelangelo: Mysteries of Medici Chapel, SLOVO, Moscow, 2006. ISBN 5-85050-825-2
  4. ^ Peter Barenboim, "Michelangelo Drawings – Key to the Medici Chapel Interpretation", Moscow, Letny Sad, 2006, ISBN 5-98856-016-4
  5. ^ Bartz and König, p. 87
  6. ^ A. Condivi (ed. Hellmut Wohl), The Life of Michelangelo, p. 103, Phaidon, 1976.
  7. ^ Bartz and König
  8. ^ Ilan Rachum, The Renaissance, an Illustrated Encyclopedia, Octopus (1979) ISBN0 7064 0857 8
  9. ^ "Michelangelo 'last sketch' found". BBC News. 7 December 2007. Pridobljeno dne 9 February 2009. 
  10. ^ Nikolaus Pevsner, An Outline of European Architecture, Pelican, 1964
  • Irving Stone, V zanosu in obupu, Michelangelov življenjepis (roman)
  • Nathaniel Harris, Michelangelo, Mladinska knjiga 1997, ISBN 86-11-15049-X

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]