Michelangelo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Michelangelo
*
Michelangelo Buonarroti kot ga je naslikal Jacopino del Conte, ok. 1535
Rojstno ime: Michelangelo di Lodovico Buonarroti Simoni
Rojstvo: (1475-03-06)6. marec 1475
Caprese, Toskana, Florentinska republika
Smrt: 18. februar 1564 (1564-02-18) (88 let)
Rim, Papeška država
Področje: kiparstvo, slikarstvo, arhitektura, poezija
Gibanje: visoka renesansa
Znana dela:

Michelangelo (polno ime Michelangelo di Lodovico Buonarroti Simoni), italijanski kipar, arhitekt, slikar in pesnik, * 6. marec 1475, vas Caprese, Toskana, Florentinska republika (danes Italija), † 18. februar 1564, Rim, Papeška država (danes Italija).

Michelangelo je eden najpomembnejših italijanskih umetnikov visoke renesanse. Njegova najbolj znana dela so poslikava stropa Sikstinske kapele in freska Poslednja sodba na oltarni steni te kapele, kipi David, Mojzes in Pietà, grobnica Medičejcev in med arhitekturami kupola bazilike svetega Petra v Rimu.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Kopija Davida pred palačo Vecchio (Palazzo Vecchio) v Firencah, kjer je prvotno stal izvirnik

Michelangelova družina je pripadala nižjemu plemstvu. V času Michelangelovega rojstva, je bil njegov oče sodni upravitelj mestecu Caprese. Nekaj mesecev po Michelangelovem rojstvu se je družina vrnila v Firence. Po smrti svoje matere v letu 1481, ko je bil star komaj šest let, je Michelangelo živel s kamnosekom in njegovo družino v mestu Settignanu, kjer je imel njegov oče v lasti kamnolom marmorja in majhno kmetijo.

Navkljub očetovim željam, da bi se učil slovnice pri humanistu Francescu da Urbinu, se je Michelangelo odločil, da se bo učil kiparstva pri Domenicu Ghirlandaiu. Navdušeni Domenico ga je priporočil vladarju Firenc, Lorenzu de' Medici in od leta 1490 do 1492 je Michelangelo obiskoval Humanistično akademijo, ki jo je slednji ustanovil. Študiral je kiparstvo pri Bertoldu di Giovanniju. Na akademiji so nanj in na njegovo umetnost vplivali številni najvidnejši filozofi in pisatelji tistega časa (Marsilio Ficino, Pico della Mirandola in Poliziano). V tem obdobju je izklesal dva reliefa, Bitka kentavrov in Madona na stopnicah.

Po Lorenzovi smrti leta 1492 je Piero de' Medici (Lorenzov najstarejši sin in novi glavar družine Medici) Michelangelu odklonil podporo. V tem času je začelo prihajati tudi do verskih nemirov, ki jih je spodbujal duhovnik Savonarola. Michelangelo je odšel v Bologno in se leta 1494, po končanih nemirih, spet vrnil v Firence delat za Medičejce. V pol leta je v Firencah izdelal dva manjša kipa, otroka Janeza Krstnika in spečega Kupida. Kardinal Raffaele Riario je bil nad Kupidom tako navdušen, da so ga (leta 1496) povabili v Rim. Tukaj je Michelangelo ustvaril svojo prvo mojstrovino Pieta v baziliki sv. Petra. Antična umetnost je navdihnila številna njegova dela, med drugim Bakhusa, Sužnje, figure na stropu Sikstinske kapele.

Čez štiri leta se je Michelangelo vrnil v Firence, kjer je izklesal njegovo verjetno najbolj znano kiparsko delo, Davida. Kip so leta 1504 postavili pred sedež tedanje vlade na Piazza della Signoria, pred Palazzo Vecchio. Ta mojstrovina je narejena iz enega kosa marmorja iz kamnolomov v Carrari. Naslikal je tudi Sveto družino (tudi Donijev tondo ali Donijeva Madona) namenjeno kot darilo za poroko trgovca Angela Donija in Maddalene Strozzi. V okvirju slike so tudi grbi družine Strozzi.

Leta 1505 je novoizvoljeni papež Julij II. Michelangela poklical nazaj v Rim, da bi mu izdelal nagrobnik. Vendar je moral Michelangelo svoje delo velikokrat prekiniti zaradi drugih nalog, predvsem zaradi poslikave stropa Sikstinske kapele, ki je trajala štiri leta (1508–1512). Tako je Michelangelo na nagrobniku delal kar 40 let, ko je bil v skromnejši obliki postavljen leta 1547 v rimski cerkvi San Pietro in Vincoli. Osrednji del nagrobnika je bila figura Mojzesa, ki je bil prav Michelangelov izdelek.

Leta 1513 je papež Julij II. umrl in njegov naslednik, Leon X. Medici, je Michelangelu naročil, naj obnovi pročelje bazilike svetega Lovrenca v Firencah in jo okrasi s kipi. Naslednja tri leta so minila v risanju načrtov in poskusih odprtja novega kamnoloma, vendar so delo ustavili finančni problemi njegovega mecena.

Kljub polomu pri projektu so Medičejci pri Michelangelu naročili še eno delo, družinsko grobnico v baziliki svetega Lorenza. Ta projekt je bil na srečo končan v večjem obsegu, Michelangelo se je z njim ukvarjal v dvajsetih in tridesetih letih 16. stoletja. Michelangelo je kot kipar in arhitekt zasnoval kipe in notranjost grobnice. Dve največji grobnici pripadata dvema manj pomembnima Medičejcema, Lorenzovemu sinu in vnuku, ki sta umrla mlada. Lorenzo Veličastni je pokopan v kotu kapele brez posebnega kipa, kot je bilo prvotno načrtovano. Medičejska kapela je eno najveličastnejših Michelangelovih dosežkov. Lorenzovo grobnico sestavljajo kip Lorenza Medičejskega in figuri Mrak in Zora, ki podpirata sarkofag. Svoj nagrobni kip ima tudi Giuliano Medičejski, njegov sarkofag pa podpirata figuri Dan in Noč. Za figuro Dan je značilna uporaba kontraposta (zasukan položaj).

Michelangelova Poslednja sodba. Sveti Bartolomej drži svojo odrto kožo. Obraz na koži pripisujejo Michelangelu.

Leta 1527 so Florentinci Medičejce vrgli z oblasti in ustanovili republiko. Mesto je bilo oblegano in Michelangelo je pomagal pri utrjevanju obzidja (1528–1529). Mesto je padlo leta 1530 in Medičejci so se vrnili na oblast. Michelangelo je zaradi nestrinjanja z njimi zapustil Firence in pustil pomočnike, da so nadaljevali delo na grobnici. Veliko let kasneje so njegovo truplo pripeljali iz Rima, da so izpolnili maestrovo zadnjo željo in ga pokopali v ljubljeni Toskani.

Fresko Poslednja sodba na oltarju Sikstinske kapele je naročil papež Pavel III., Michelangelo jo je slikal od leta 1534 do 1541.

Ko je Michelangelo končal Poslednjo sodbo, so ga obtožili obscenosti zaradi slik golih oseb, ki imajo vidne genitalije (tudi v papeževi zasebni kapeli). Proti njemu so sprožili cenzorsko kampanjo, da bi slike odstranili, vendar je bil papež na Michelangelovi strani. Po Michelangelovi smrti je bil izdan zakon, da se genitalije prekrije. Daniele da Volterra, Michelangelov učenec, je tako prekril sporna mesta s tančico, ostalo pa je pustil nespremenjeno. Ob restavraciji freske leta 1993 so se restavratorji odločili, da popravke pustijo. V Neaplju pa hranijo necenzurirano kopijo originala, ki jo je naredil Marcello Venusti.

Michelangelo je umrl 18. februarja 1564 v Rimu, star je bil 88 let. Njegovo telo so prinesli v Firence, kjer je pokopan v baziliki Santa Croce, kot je bila njegova zadnja želja. Njegovo življenje je opisal Giorgio Vasari v delu Vite.

Michelangelo kot arhitekt[uredi | uredi kodo]

Kapitol

Michelangelo je naredil tudi veliko načrtov za zgradbe.

Okrog leta 1530 so po njegovih načrtih sezidali Lavretinsko knjižnico (Biblioteco Laurenziana) v Firencah, ki se drži cerkve svetega Lorenza. Uporabil je nove stile, kot so stebri, ki se proti vrhu tanjšajo in stopnišče s kontrastnimi pravokotnimi in okroglimi oblikami.

Leta 1546 so Michelangela postavili za glavnega arhitekta nove bazilike svetega Petra v Vatikanu. Izboljšal in poenostavil je načrt ter naredil načrte za njeno kupolo. Njegov največji prispevek je zunanji del s skulpturami. 7. decembra 2007 je bila najdena Michelangelova skica za kupolo izdelana pred smrtjo leta 1564. Odkrili so jo v Vatikanskem arhivu.

Michelangelo je tudi zasnoval trg na Kapitolskem griču (Piazza del Campidoglio). To mu je naročil papež Pavel III., da bi s simbolom novega Rima očaral nemškega kralja Karla V., ki naj bi Rim obiskal leta 1538. Michelangelo je narisal elipsasto oblikovan tlak na trgu, na sredi katerega stoji kip rimskega cesarja Marka Avrelija. Trg je oblikovan tako, da za gledalca, ki stoji na balkonu nad njim, izgleda okrogel. Trg so po njegovem osnutku dokončali šele sto let po Michelangelovi smrti. Po Kapitolu se zgleduje tudi Prešernov trg v Ljubljani.

Michelangelo je načrtoval tudi novi pročelji za Palazzo dei Conservatori in Palazzo Senatore, v katerih se danes nahaja Kapitolski muzej.

Michelangelo kot človek[uredi | uredi kodo]

Mojzes, cerkev San Pietro in Vincoli

Michelangelo je bil pogosto aroganten do drugih in vedno nezadovoljen sam s sabo, mislil je, da umetnost prihaja iz notranjega navdiha in iz kulture. V nasprotju s tekmecem, Leonardom da Vincijem, je Michelangelo videl naravo kot sovražnika, ki ga je treba premagati. Prepričan je bil, da je kiparjeva naloga osvoboditi obliko, ki je ujeta v kamnu. To je najlepše vidno pri nekaterih njegovih nedokončanih kipih, ki izgledajo, kakor da se hočejo osvoboditi spon kamna.

Njegovi liki odražajo tudi moralne občutke, kar se najbolje vidi na obraznem izrazu Davida. Tudi Poslednja sodba je prikaz velike krize.

Mnoge anekdote nam prikazujejo, kako zelo je bil Michelangelo cenjen že za časa življenja. Pravijo, da je že kot vajenec naredil tako dovršen kip otroka, da so ga kasneje prodali kot izvirno rimsko starino. Še ena anekdota pravi, da je Michelangelo, ko je končal Mojzesa (sedaj v cerkvi San Pietro in Vincoli) v Rimu, s kladivom udaril po kolenu kipa in zavpil: »Zakaj ne govoriš z mano?«

Poimenovanja[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Irving Stone, V zanosu in obupu, Michelangelov življenjepis (roman)
  • Nathaniel Harris, Michelangelo, Mladinska knjiga 1997, ISBN 86-11-15049-X

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]