Michelangelov pojav

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Michelangelov pojav je pojav, opazovan s strani psihologov, pri katerem medsebojno odvisna posameznika vplivata drug na drugega in se "klešeta". Čez čas Michelangelov pojav povzroči, da se razvijeta v smeri svojega idealnega jaza.[1][2]

Michelangelov pojav je bil poimenovan po Michelangelu Buonarrotiju, ki bi naj gledal na klesanje kot proces razkrivanja in odkrivanja figure skrite v kamnu. Termin je leta 1999 predlagal skupaj s kolegi ameriški psiholog Stephen Michael Drigotas.

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Drigotas, Stephen; Rusbult, Caryl; Wieselquist, Jennifer; Whitton, Sarah (1999). "Close Partner as Sculptor of the Ideal Self: Behavioral Affirmation and the Michelangelo Phenomenon". Journal of Personality and Social Psychology 77 (2): 293–323. 
  2. ^ Rusbult, Caryl; Kumashiro, Madoka; Kubacka, Kaska; Finkel, Eli (2009). Journal of Personality and Social Psychology 96 (1): 61–82. 

References[uredi | uredi kodo]