Abraham

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Abraham
אברהם
إبراهيم

Rembrandt (1635): Žrtvovanje Izaka
Osebni podatki
Rojstno ime Abram
Rojen Mezopotamija
Umrl Kanaan
Pokopan 31°31′29″N 35°06′39″E / 31.524744°N 35.110726°E / 31.524744; 35.110726
Partner Sara, Hagara, Ketura
Otroci Izmael (s Hagaro), Izak (s Saro), s Keturo: Zimrán, Jokšán, Medán, Midján, Jišbák, Šuah
Vpliv na Jude, kristjane, muslimane

Abraham (hebrejsko אַבְרָהָם; sirsko ܐܒܪܗܡ Oraham; arabsko إبراهيمʾIbrāhīm) je ključna oseba v religioznih besedilih judovstva in krščanstva (poglavja 11,26–25,18 v 1. Mojzesovi knjigi in posamične omeme drugje), kakor tudi v Koranu, sveti knjigi muslimanov.

Najprej se je imenoval Abram. Ime Abraham je dobil po sklenitvi zaveze z Bogom, kakor je opisana v 17. poglavju 1. Mojzesove knjige. Abram in Abraham sta narečni različici istega imena, čeprav priljubljena etimologija daljšo obliko razume kot »oče mnogih«.[1] Njegova zgodba je zgodovina ustanovitve pogodbe med Abrahamom in Bogom: Bog je poklical Abrahama, naj zapusti svojo deželo, družino in dom v Mezopotamiji zaradi nove dežele, družine in zapuščine v Kanaanu, obljubljeni deželi. Pojavile so se grožnje zavezi – nezmožnost zaploditi potomca, grožnja vezanosti na Egipt, pomanjkanje strahu pred Bogom). Vse so prešle in zaveza je bila vzpostavljena.[2] Abrahamova zgodba se konča s smrtjo in pokopom njegove žene Sare v grob, ki ga je kupil v Hebronu (mesto v južni Judeji). Pred tem je svojega potomca Izaka poročil z ženo iz svojega ljudstva. Ti dve epizodi označujeta prvo pravico njegovih potomcev do dežele in nato izključitev prvotnih naseljencev, Kanaancev, iz izraelskega patrimonija.[3]

Svetopisemska interna kronologija uvršča Abrahama okrog leta 2000 pr. Kr.[4], toda zgodbe v 1. Mojzesovi knjigi ne morejo biti povezane z znano zgodovino tistega časa. Zato se večina biblične zgodovine več ne začenja z obdobjem očakov.[5]

Pripoved v 1. Mojzesovi knjigi[uredi | uredi kodo]

József Molnár: Abrahamov odhod

Abrahamova zgodba je opisana v Tanaku v 1 Mz 11:26-25:10.

Abramov izvor in klic[uredi | uredi kodo]

Terah, iz desetega rodu po Noahu, je imel tri sinove: Abrama (kasneje se je imenoval Abraham), Nahorja and Harana. Haran je imel Lota (ki je torej bil Abrahamov nečak) in je umrl v rojstnem mestu, v Uru na Kaldejskem. Abraham se je poročil s Sarajo, ki je bila nerodovitna. Terah, Abram, Saraja in Lot so odšli proti Kanaanu, vendar so se ustaliti v Haranu, kjer je Terah umrl. Star je bil 205 let (1 Mz 11:27-11:32). JHWH je rekel Abramu, naj zapusti svojo deželo in sorodnike ter odide v deželo, ki mu jo bo pokazal. Obljubil mu je, da bo iz njega naredil velik narod, ga blagoslovil, naredil njegovo ime veliko, blagoslovil tiste, ki blagoslavljajo njega, in preklel tistega, ki preklinja njega.(1 Mz 12:1-3) Abram je bil star 75 let, ko je s svojo ženo Sarajo, nečakom Lotom in premoženjem ter osebami, ki jih je pridobil, zapustil Haran. Odšli so v Sihem v Kanaanu.(1 Mz 12:4-6)

James Tissot (1896–1902) Abram sporoči Saraji

Abram in Saraja[uredi | uredi kodo]

V kanaanski deželi je zavladala huda lakota. Zato sta Abram in Lot skupaj s svojim premoženjem odpotovala jug, v Egipt. Med potjo je Abram naročil Saraji, naj se izdaja za njegovo sestro, da ga Egipčani ne bi ubili (1 Mz 12:10-13). Ko so vstopili v Egipt, so faraonovi uradniki faraonu hvalili Sarajino lepoto. Tako jo je vzel v svojo palačo. Zaradi Saraje se je Abramu dobro godilo. Dobil je drobnico, govedo, osle, hlapce, dekle, oslice in kamele. Bog pa je prizadel faraona in njegovo hišo z več nadlogami, za katere je poskušal najti vzrok (1 Mz 12:14-17). Ko je odkril, da je Saraja poročena ženska, je faraon zahteval, da Abram in njegova hiša odidejo takoj, skupaj z vsem premoženjem (1 Mz 12:18-20).

Abram in Lot se ločita[uredi | uredi kodo]

Venčeslav Hollar: Upodobitev ločitve Abrahama in Lota

Ko so se vrnili v Betel, na področje Aj, je Abramova in Lotova številna živina zavzela iste pašnike (»in Kanaanci in Perizejci so prebivali v deželo«). To je postalo problem za pastirje oboje živine. Spori med pastirji so postali tako napeti, da je Abram predlagal Lotu, da si izbere drugo področje; ali na levi [na severu] ali na desni [na jugu], da ne bo sporov med brati. Toda Lot si je izbral vzhodno področje – pokrajino ob Jordanu). Tam je bila zemlja dobro namakana, vse do Coara. Naselil se je v mestih vse do Sodome. Abram je odšel na jug do Hebrona in se ustalil pri Mamrejevih hrastih. Tam je zgradil oltar in častil Boga (1 Mz 13,1-18).

Abram in Kedorlaómer[uredi | uredi kodo]

Dieric Bouts: Srečanje Abrahama in Melkizedeka (1464–1467)

Med maščevanjem Sodome in Gomore Elamu (1 Mz 14:1-9), so Abramovega nečaka Lota elamske vojaške sile zajele skupaj z vso njegovo hišo. Elamska vojska je zbirala vojni dobiček potem, ko je porazila vojsko sodomskega kralja (1 Mz 14:8-12). Lot in njegova družina so tisti čas prebivali na obrobju Sodome, zaradi česa so bili lahek plen (1 Mz 13:12).

Nekdo, ko je ušel zajetju, je prišel do Abrama in mu povedal, kaj se je zgodilo. Abraham je takoj zbral 318 izurjenih služabnikov. Abramove elitne sile so se usmerile proti severu, da bi poiskale elamsko vojsko, ki je že bila šibkejša zaradi bitke v Sidimski dolini. Ko so se pri Danu srečali, je Abram zasnoval bojni načrt. Svojo skupino je razdelil na več enot in izvedel nočni napad. Ne le, da so osvobodili zajete, Abramove enote so v Hobi, severno od Damaska ujele in zasužnjile elamskega kralja Kedorlaómerja. Osvobodili so Lota, njegovo hišo in imetje ter obnovili vse dobine in Sodome, ki so bile odvzete (1 Mz 14:13-16).

Po Ambramovi zmagoslavni vrnitvi se je z njim hotel srečati sodomski kralj v dolini Šavé (Kraljevi dolini). Salemski (Jeruzalemski) kralj Melkizedek, duhovnik Najvišjega Boga je prinesel kruh in vino in ga blagoslovil. Abram je nato dal Melkizedeku desetino od vsega. Sodomski kralj je Abramu ponudil vse premoženje, če bi mu milostno vrnil njegove ljudi. Čeprav je Abram izpustil vse ujetnike, je zavrnil povračilo sodomskega kralja, razen deleža plena, ki je pripadal vojakom (1 Mz 14:17-24).

Julius Schnorr von Carolsfeld: Vizija Boga, ki Abramu pove, da bo njegovega rodu več kot zvez na nebu (Bible in pictures (1860), lesorez

Abrahamska zaveza[uredi | uredi kodo]

Abram je v videnju dobil GOSPODOVO besedo in ponovitev obljube o deželi in potomcih, ki jih bo nešteto kot zvezd. Abram in Bog sta sklenila zavezo in Bog je napovedal prihodnjo povezavo med Izraelom in Egiptom. Bog je Abrahamu opisal, katero ozemlje bodo zavzeli njegovi potomci: deželo, kjer sedaj prebivajo Kenéjci, Kenázovci, Kadmonéjci, Hetejci, Perizéjci, Rafájevci, Amoréjci, Kánaanci, Girgašéjci in Jebusejci (1 Mz 15,1-21).

Abram in Hagara[uredi | uredi kodo]

Abraham, Sarah and Hagara; ilustracija Svetega pisma iz leta 1897.

Abram in Saraja sta poskušala ugotoviti, kako bo Abram postal oče mnogih narodov, saj sta že 10 let živela v Kanaanu in se iz Abramovega semena ni rodil nobeden otrok. Saraja mu je nato ponudila svojo egiptovsko služabnico, Hagaro, da bi morda lahko z njo imel otroka. Ko je Hagara ugotovila, da je noseča, je začela prezirati svojo gospodarico Sarajo. Nato je Saraja slabo ravnala s Hagaro, zato je slednja zbežala. Na poti je GOSPODOV angel govoril s Hagaro pri vodnjaku, ki stoji na poti v Šur. Rekel ji je, naj se vrne in da bo njen sin »pravi divji osel. Njegova roka bo proti vsem in roke vseh proti njemu; nasproti vsem svojim bratom se bo naselil.« Rekel ji je, naj svojega sina poimenuje Izmael. Hagara je nato klicala GOSPODA, ki ji je govoril, El-roí (»Ali sem res tukaj videla tistega, ki me je videl?«). Od tega dne se vodnjak imenuje Beêr Laháj Roí. Storila je, kakor ji je bilo naročeno – vrnila se je k svoji gospodarici, da rodi otroka. Ko se je Izmael rodil, je bil Abram star 86 let (1 Mz 16:4-16).

Abraham in Sara[uredi | uredi kodo]

13 let kasneje, ko je bil Abram star 99 let, je Bog določil njegovo novo ime: Abraham, oče množice narodov (1 Mz 17:5). Abraham je nato prejel navodila za zavezo glede obrezovanja (1 Mz 17:10-14). Obrezovanje je postalo nujni del velikega naroda; obvezovalo je vse moške; ne glede na to, ali so se v tej hiši rodili, ali so bili kupljeni. Bog je določil tudi Sarajino novo ime – Sara, jo blagoslovil in rekel Abrahamu, da mu bo tudi po njej dal sina (1 Mz 17:15-16). Toda Abraham se je zasmejal in si rekel: »Ali se bo stoletniku rodil sin? Ali bo devetdesetletna Sara rodila?« (1 Mz 17,17). Takoj po srečanju z Bogom je obrezal vse osebe moškega spola v svoji hiši; dal je obrezati tudi sebe. Ob obrezi je bil star 99 let, Izmael pa 13 let (1 Mz 17:22-27).

Abrahamovi trije obiskovalci[uredi | uredi kodo]

James Tissot: Abraham in trije angeli (akvarel, okrog 1896–1902)

Nedolgo zatem, med dnevno vročino, je Abraham sedel pred vhodom v svojim šotorom pri Mamrejevih hrastih. Pogledal je navzgor in videl tri može. Tekel je k njim in se priklonil do tal, da bi jih pozdravil. Nato jim je ponudil vodo, da si umijejo noge, in hleb kruha. Sprejeli so ponudbo. Pohitel je v Sarin šotor, da bi naročil kolače, narejene iz boljše moke, in hlapcu naročil, naj pripravi izbrano tele. Ko je bilo vse pripravljeno, je vzel maslo, mleko in tele. Vse je položil prednje. Stal je poleg njih in počakal, da so pojedli (1 Mz 18:1-8).

Eden od obiskovalcev mu je rekel, da bo ob letu, ko se vrne, Sara imela sina. Medtem je na šotorskem vhodu Sara slišala, kar je bilo izrečeno in se je zasmejala, da naj bi v svoji starosti imela otroka. Obiskovalec je vprašal Abrahama, zakaj se Sara smeje, da bi imela otroka v svoji starosti, in da Bogu ni nič pretežko. Prestrašena Sara je zanikala smeh (1 Mz 18:9-15).

Uničenje Sodome in Gomore[uredi | uredi kodo]

Po tem se je Bog odločil, da bo uničil Sodomo in Gomoro - mesti znani po razvratu in grehu. Abraham je prosil Boga, naj se mest usmili, dosegel pa je le to, da se je lahko tik pred uničenjem rešil iz Sodome njegov nečak Lot z ženo in dvema hčerkama. Lotova žena se je med begom neprevidno ozrla nazaj in se spremenila v steber soli. Lotovi hčerki pa sta kmalu po uspešnem pobegu iz mesta zanosili z očetom, saj v tistih krajih ni bilo dosti drugih moških (glej 1Mz 19).

Abraham in Sara sta se zadrževala nekaj časa pri gerarskem kralju Abimelehu. Abraham je kralju posodil svojo ženo rekoč, da je njegova sestra (v resnici je bila njegova polsestra - glej 1Mz 20). Kmalu po tem je Sara rodila Abrahamu sina Izaka.

Darovanje Izaka[uredi | uredi kodo]

Ko je bil Izak že precej večji, se je zgodil dogodek, ki je zelo znan in so ga tudi umetniki vedno radi upodabljali (glej 1Mz 22):

Bog je poklical Abrahama in mu ukazal, da mora odpeljati Izaka v deželo Morija in ga darovati kot žgalno daritev. Odšla sta na predvideni kraj in Abraham je pripravil žrtvenik in kurjavo. Potem je zvezal Izaka in ga položil na žrtvenik. Dvignil je nož, da bi zaklal sina, takrat pa je prišel Gospodov angel in ga ustavil. Po tem je Abraham žrtvoval v žgalno daritev ovna.

Teološki pomen zgodbe je v Abrahamovi popolni vdanosti Bogu - daroval bi mu tudi lastnega sina, če bi Bog to hotel.

Abrahamova starost in smrt[uredi | uredi kodo]

Nekaj let po tem dogodku je Sara umrla, Abraham pa je poskrbel za Izakovo poroko - poročil se je z Rebeko, vnukinjo Abrahamovega brata Nahorja. Tudi Abraham se je še enkrat poročil. Z ženo Keturo sta imela šest sinov.

Abraham je izročil glavni delež svojega imetja Izaku, sinovom stranskih žena pa je dodelil le manjše darove in jih poslal živet proti vzhodu. Po Abrahamovi smrti je Izak postal nosilec rodu in lastnik dežele, ki jo je Bog dal Abrahamu v dar.

Po navedbah Svetega pisma je Abraham umrl v starosti 175 let.

Čaščenje[uredi | uredi kodo]

Abraham goduje 9. oktobra po katoliškem koledarju.

V Sloveniji je ime Abraham zelo redko, v nekaterih drugih krščanskih deželah je nekoliko pogostejše (znan nosilec imena je Abraham Lincoln), zelo pogosto pa je v muslimanskih deželah v arabski različici Ibrahim.

V slovenščini izraz Abraham pomeni tudi oznako za človeka, ki praznuje 50. rojstni dan. Na ta dan človek sreča Abrahama ali praznuje Abrahama.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Andrews 1990, str. 6.
  2. ^ Hill & Walton 2010, str. 2024-2030.
  3. ^ Ska 2009, str. 30-31.
  4. ^ Shea 2000, str. 248.
  5. ^ McNutt 1999, str. 41.

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

Andrews, Stephen J. (1990). "Abraham". V: Mills, Watson E.; Bullard, Roger A. Mercer Dictionary of the Bible. Mercer University Press. str. 5. ISBN 978-0-86554-373-7. 
Barr, James (2013). Bible and Interpretation: The Collected Essays of James Barr. Oxford University Press. 
Barr, James (1993). "Chronology". V: Metzger, Bruce; Coogan, Michael D. The Oxford Companion to the Bible. Oxford University Press. 
Carr, David M.; Conway, Colleen M. (2010). "Introduction to the Pentateuch". An Introduction to the Bible: Sacred Texts and Imperial Contexts. John Wiley & Sons. 
Coogan, Michael (2008). The Old Testament: A Very Short Introduction. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-530505-0. 
Davies, Philip R. (2008). Memories of Ancient Israel: An Introduction to Biblical History - Ancient and Modern. Westminster John Knox Press. 
Dever, William G. (2002). What Did the Biblical Writers Know, and when Did They Know It?: What Archaeology Can Tell Us about the Reality of Ancient Israel. Wm. B. Eerdmans Publishing. ISBN 978-0-8028-2126-3. 
Enns, Peter (2012). The Evolution of Adam. Baker Books. 
Exum, Jo Cheryl (2007). Retellings: The Bible in Literature, Music, Art and Film. Brill Publishers. ISBN 90-04-16572-X. 
Finkelstein, Israel; Silberman, Neil Asher (2002). The Bible Unearthed: Archaeology's New Vision of Ancient Israel and the Origin of Sacred Texts. Simon and Schuster. ISBN 0-7432-2338-1. 
Hatcher, W.S.; Martin, J.D. (1998). The Bahá'í Faith: The Emerging Global Religion. Bahá'í Publishing Trust. 
Hendel, Ronald (2005). Remembering Abraham : Culture, Memory, and History in the Hebrew Bible. Oxford University Press. ISBN 0-19-803959-X. 
Hill, Andrew E.; Walton, John H. (2010). A Survey of the Old Testament. Zondervan. str. 2024–2030. ISBN 978-0-310-59066-8. 
Holweck, Frederick George (1924). A Biographical Dictionary of the Saints. B. Herder Book Co. 
Hubbard, David Allan; Sanford La Sor, Frederic William; Bush (1996). Old Testament Survey: The Message, Form, and Background of the Old Testament. Wm. B. Eerdmans Publishing. ISBN 0-8028-3788-3. 
Hughes, Jeremy (1990). Secrets of the Times. Continuum. 
Kierkegaard, Søren (1980). The Concept of Anxiety: A Simple Psychologically Orienting Deliberation on the Dogmatic Issue of Hereditary Sin. Princeton University Press. ISBN 0-691-02011-6. 
Levenson, Jon Douglas (2012). Inheriting Abraham: The Legacy of the Patriarch in Judaism, Christianity, and Islam. Princeton University Press. 
Ma'ani, Baharieh Rouhani (2008). Leaves of the Twin Divine Trees. Oxford, United Kingdom: George Ronald. ISBN 0-85398-533-2. 
May, Dann J (December 1993). "Web Published". The Bahá'í Principle of Religious Unity and the Challenge of Radical Pluralism. University of North Texas, Denton, Texas. str. 102. 
McCarter, P. Kyle (2000). "Abraham". V: Freedman, Noel David; Myers, Allen C. Eerdmans Dictionary of the Bible. Amsterdam University Press. str. 8–10. ISBN 978-90-5356-503-2. 
McNutt, Paula M. (1999). Reconstructing the Society of Ancient Israel. Westminster John Knox Press. ISBN 978-0-664-22265-9. 
Mills, Watson E. (1998). Mercer Commentary on the Bible, Volume 1; Volume 8. Mercer University Press. ISBN 0-86554-506-5. 
Moore, Megan Bishop; Kelle, Brad E. (2011). Biblical History and Israel's Past. Eerdmans. ISBN 978-0-8028-6260-0. 
Peters, Francis Edwards (2003). Islam, a Guide for Jews and Christians. Princeton University Press. str. 9. 
Peters, Francis Edwards (2010). The Children of Abraham: Judaism, Christianity, Islam. Princeton University Press. ISBN 1-4008-2129-0. 
Pitard, Wayne T. (2001). "Before Israel". V: Coogan, Michael D. The Oxford History of the Biblical World. Oxford University Press. str. 27. ISBN 978-0-19-513937-2. 
Shea, William H. (2000). "Chronology of the Old Testament". V: Freedman, David Noel; Myers, Allen C. Eerdmans Dictionary of the Bible. Eerdmans. 
Ska, Jean Louis (2006). Introduction to Reading the Pentateuch. Eisenbrauns. 
Ska, Jean Louis (2009). The Exegesis of the Pentateuch: Exegetical Studies and Basic Questions. Mohr Siebeck. str. 30–31,260. ISBN 978-3-16-149905-0. 
Taherzadeh, Adib (1984). "The Death of the Purest Branch". The Revelation of Bahá'u'lláh, Volume 3: 'Akka, The Early Years 1868–77. Oxford, UK: George Ronald. ISBN 0-85398-144-2. 
Thompson, Thomas L. (2002). The Historicity of the Patriarchal Narratives: The Quest for the Historical Abraham. Valley Forge, Pa: Trinity Press International. str. 23–24, 36. ISBN 1-56338-389-6. 
Wilson, Marvin R. (1989). Our Father Abraham: Jewish Roots of the Christian Faith. Massachusetts: Wm. B. Eerdmans Publishing. ISBN 0-8028-0423-3. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]