Albrecht Dürer

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Albrecht Dürer
*
Avtoportret pri osemindvajsetih, 1500
Rojstvo: (1471-05-21)21. maj 1471
Smrt: 6. april 1528 (1528-04-06) (56 let)
Nürnberg, Sveto rimsko cesarstvo
Narodnost: Nemec
Področje: slikarstvo, grafika
Gibanje: visoka renesansa

Albrecht Dürer, nemški slikar, grafik, matematik in teoretik, * 21. maj 1471, Nürnberg, Sveto rimsko cesarstvo (danes Nemčija), † 6. april 1528, Nürnberg.

Bil je pomemben umetnik v času humanizma in reformacije. Bil je tudi eden prvih renesančnih umetnikov, ki je razvil svoj slog v tehniki lesoreza, bakroreza in suhih igel. Dürer je bil prvi umetnik, ki je sistematično označeval svoje umetnine z monogramom.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Avtoportret pri 13 letih

Albrecht Dürer se je rodil 21. maja 1471 kot tretji od osemnajstih sinov, očetu Albrechtu, zlatarju, ki se je v Nürnberg preselil iz Madžarske. Nürnberg je bil v tistem času gospodarsko cvetoče mesto, ki je spodbujalo umetnost in kulturo, imeli so tiskarne in podjetja za izdelavo znanstvenih inštrumentov. V tem svetovljanskem mestu so se srečevali pisatelji, matematiki, geografi, teologi, slikarji in trgovci.

Pri očetu pa se je sicer izučil za poklic zlatarja, vendar ga je oče s petnajstimi leti poslal za vajenca k slikarju Michaelu Wolgemutu. Uril se je v lesorezu in sodeloval pri izdelavi dekoracij in ilustracij knjig. Po končanem vajeništvu se je devetnajstleten odpravil na študijsko potovanje, ki je trajalo od leta 1490 do 1494. Prepotoval je Bavarsko (Nordlingen, Ulm, Constanza), bil nekaj časa v Baslu in študiral slike Konrada Witza, potem odšel v Alzacijo v Colmar študirat slike in bakroreze Martina Schongauerja. Šel je v Strasbourg, kjer je sklenil prijateljstvo s tedaj pomembnim slikarjem Hansom Baldungom Grienom. Preživljal se je z risanjem in grafikami ter sodeloval pri skupinskih delih. Največ je zaslužil s trgovanjem s šablonami.

Dürer je bil lepotec, rahlega vzhodnjaškega nadiha in sugestivnega pogleda. Skrbel je za svojo zunanjost, bil je duhovit in zelo veren. Leta 1524 je izdal Družinsko kroniko, zato je o njegovem življenju precej znanega.

14. julija 1494 se je poročil z Agnez Frey, hčerjo znanega nürnberškega zlatarja. Petnajst let sta živela v hiši njegovih staršev. Dürer se je v mestu vključil v javno življenje, imel je veliko prijateljev, še posebej se je razumel s humanistom Willibaldom Pirkheimerjem (1470-1530).

Jeseni 1494 se je Dürer prvič odpravil v Italijo. Do pomladi 1495 je obiskal Padovo, Mantovo in Benetke. V seriji akvarelov je narisal podobe gorskih prelazov, ki jih je prepotoval na tej poti. V Italiji je obiskal nekaj ateljejev (Mategna, Giovanni Bellini) in se strastno ogrel za italijansko umetnost. V nem se je prebudilo zanimanje za prostor in sorazmerja človeškega telesa.

Leta 1496 je Friderik Saški, imenovan »Modri«, izrazil občudovanje nad Dürerjevimi deli in mu naročil serijo slik za grad in dvorno cerkev. Od tedaj dalje sta umetnik in politik prijateljevala. Omenjena dela so danes razpršena po raznih muzejih ali celo razrezana. Gre za poliptih Jabachov oltar in poliptih sedmih žalosti ter ciklus Herkulova dela. V letih 1496–1497 je šel drugič v Italijo.

Leta 1502 mu je umrl oče in Dürer je prevzel vlogo družinskega poglavarja. Nase je prevzel skrb za mater ter preuredil delavnico. Leta 1503 je zbolel na vranici.

V letih 1505–1507 je ponovno potoval v severno Italijo (Padova, Bologna, Pavia), dlje časa je ostal v Benetkah, kjer je nanj vplival Tizian in drugi tedanji mojstri (Giorgione, Palma il Vecchio). Potovanje mu je omogočila družina Fuggerjev. Posledica teh potovanj je bila popolna spremeba sloga. Pomemben je postal človek, čustven, v naravnem okolju. Svoje filozofsko gledanje na svet je povzel po Da Vinciju, imenitno podlago pa je imel tudi v nemški pozni gotiki in renesansi. Rezultat tega obdobja sta tudi Čaščenje treh Kraljev in Adam in Eva. Glavni razlog bivanja v Italiji je bila možnost osvojitve teorije in tehnike perspektive. Na bolonjski univerzi se je zato srečal z Luco Paciolijem, učenim menihom in matematikom. V Benetkah je tedaj živela močna skupnost nemških trgovcev, ki je Dürerju naročila oltarno podobo Praznik rožnega venca v cerkvi San Bartolomeo, Giorgione in Tizian pa sta s freskami prekrila zunanje zidove.

Ko se je Dürer leta 1508 vrnil v Nürnberg, je Maksimiljan Habsburški sprožil napad Svete zveze na Benetke.

Albrecht-Dürer-Haus v Nürnbergu

Leta 1509 si je Dürer kupil novo gosposko hišo. Danes je to Albrecht-Dürer-Haus, kulturni spomenik v Nürnbergu. Postal je ugleden meščan, razumnik, moralna in kulturna avoriteta. Svojo umetniško moč je uspešno uveljavljal nasproti politične, saj je v letih 1506 do 1514 opravljal vlogo poslanca oziroma člana Velikega sveta v Nürnbergu. Po letu 1513 je precej sodeloval s Maksimilijanom I.. Ta mu je naročil Slavolok in Sprevod, 192 in 132 tiskanih spetih listov, tehničnih mojstrovin bakrorezov. Izdelali so jih različni umetniki, poslali pa po cesarstvu kot propagandni material.

Leta 1514 je Dürerju umrla mati in moral se je še bolj posvetiti družini in vodenju svoje delavnice. Je pa v tem času naredil nekaj sijajnih del v domačih cerkvah ter nekaj platen za Dvorano grbov (nekatera so do danes uničena). Za oratorij Vseh svetih je za kapelo naslikal eno svojih najboljših del, oltarno podobo Čaščenje svete trojice. Poleg navedene pa še Vitez, smrt in hudič (1513), Oljska gora (1515), Veronikin prt (1515).

Leta 1517, po tem, ko je Martin Luther nabil na vrata cerkve v Wittembergu svoje teze, se je začela verska kriza. Na srečanju nemških veljakov v Augsburgu, kjer so želeli doseči spravo, je sodeloval tudi Dürer in portretiral posamezne udeležence. Državni zbor je bil sicer polom, vendar je Evropa postala pozorna na Augsburg. Zaradi srebrovih rudnikov so lahko zlatarji izdelovali lepe predmete, osvojili mednarodni trg in konkurirali Nürnbergu. Del tega procesa je bil tudi Dürer, ki je deloval v obeh mestih.

Potovanje na Holandsko (danes na Nizozemskem) med leti 1520 in 1521 je bila priložnost za utrjevanje osebnih Dürerjevih zvez. 15. julija 1520 se je odpravil v Antwerpen vendar se je vmes ustavljal, saj so mojstra, »ponos nacije«, želeli počastiti tako v Bambergu kot Frankfurtu in Mainzu. Prav v tem času je je bil Dürer na vrhuncu svoje slave. V Nemčiji in na Flamskem so ga imeli za interpreta humanizma in klasicizma z italijanskim pridihom, v Italiji pa so njegove bakroreze smatrali za nordijsko ekspresivnost. V Antwerpnu je srečal mnoge pomembne slikarje (Jan Gossaert, Quentin Metsys, Lucas van Leyden) in hodil na izlete na Flamsko ter v Holandijo. Ob neki priložnosti se je močno prehladil in si ni zlepa opomogel.

Oktobra 1520 se je poklonil nizozemski regentinji Marjeti Avstrijski in v Aachnu, v palatinski kapeli, prisostvoval kronanju Karla V. Ob tej priložnosti je slikar podaril dve sliki. Čez štirinajs dni ga je sprejel cesar in se zavzel zanj ter mu določil nekaj privilegijev in davčnih olajšav.

Pred smrtjo pa se je vrnil v rojstno mesto. Tam je ustvaril nekaj skic za nabožne slike, začel pa se je posvečati tudi pisateljevanju. Napisal je vrsto obravnav in spisov, ki pomenijo temeljni korpus nemškega slikarstva do 18. stoletja. Natisnjeni in opremljeni z izvrstnimi grafikami, so bili zvezki o: Knjige o merjenju (Underweysung der Messung mit dem Zirckel und Richtscheyt ali Navodila za merjenje s kompasom in ravnilom) iz leta 1525, besedilo o utrdbah in stenah (Unterricht zu Befestigung) leta 1527, po njegovi smrti pa Štiri knjige o človeških proporcih (Vier Bücher von Menschlicher Proportion ali v latinščini De symmetria partium). Zadnji knjigi je priložen samostojen esej o estetiki. Nedokončano (osnutki in zapiski) je ostala obsežna obravnava umetnosti. Dürer je bil prvi, ki je objavil v nemščini knjigo o čisti matematiki oziroma matematičnih dokazih. Izdelal je tudi prvo tiskano zvezdno karto in prvo tiskano karto sveta kot sfere. Izumil je tudi matematične naprave za slikanje perspektive.[1]

V zadnjih letih je Dürer vse poredkeje slikal. V njegovih delih je čutiti tesnobo in zavest o padcu idealov kot posledici reformacije, katerim je posvetil življenje. Leta 1526 je izročil še zadnje delo Štirje apostoli, darilo mestu Nürnbergu. Po vrnitvi iz Nizozemske se mu je zdravje vidno slabšalo in spomladi 1528 (6. aprila) je umrl. Pokopali so ga v grobnici na Janezovem pokopališču (St. Johannisfriedhof) v Nürnbergu. Napis v latinščini je napisal Pirkheimer in se glasi: »Kar je bilo na Albrechtu Dürerju umrljivega, počiva v tem grobu.«

Najpomembnejša dela[uredi | uredi kodo]

Apokalipsa
Portret slovenske kmetice (Una Villana vindisch), 1505
Adam in Eva
Vitez, smrt in hudič

Dürerja je vse življenje spremljala grafika, v tej tehniki je dosegel vrh. Imel jo je za samostojno panogo, ki je razvila svoje tehnike in materiale (predvsem lesorez in bakrorez). Tudi sicer je pomembno širila njegovo umetnost. Marijino življenje (1502) in Veliki pasijon (oba v lesu) in Mali pasijon (v bakru) in Apokalipsa so študirali umetniki širom po Evropi.

Dürer je bil vsestranski umetnik, uporabljal je različne tehnike in materiale in se zavzemal za napredek. Posebej se je posvečal portretu, posebej moških. Najprej je začel z grafično natančnostjo, kasneje je že iskal izraz človeške duše. Vse te spremembe so bile posledica obiskov v Italiji, kjer je spoznal tudi Tiziana. Poznan je portret Oswolta Krela, ki odseva hudobijo in živčnost na vedri pokrajini v ozadju. Kot so bili portreti iz zgodnjega obdobja natančni, so v zrelejših letih postali preprostejši. Poskušal je ujeti podobnost s portretirancem, dodal pa tudi značilnosti okolja tako v potezah kot barvi.

Dürer je posebej študiral moški in ženski akt (Adam in Eva - 1504), vedno pa je imel pred očmi tudi naravo. Risbe živali in rastlin ter krajino lahko tekmujejo z Da Vincijevimi iz tistega obdobja. Zanimanje za živali je slikarja spremljalo celo življenje. Za posebne primere je uporabil akvarelno tehniko, kar je dalo risbam posebno mehkobo.

Kot uspešen slikar in grafik, si je Dürer občasno privoščil tudi zelo posebne sloge. Lotil se je okrasne miniature za knjige, risal in snoval je vodnjake, spomenike, lestence ter seveda izdelke iz zlata. Narial je tudi okvirje za nekatere svoje oltarne podobe.

Ne glede na umetnikovo vsestranskost, pa se je Dürerju en motiv vlekel skozi celotno poklicno življenje: Marija z detetom. Izdelal je na ducate slik, risb ali tiskov Marij, iz česar je mogoče razbrati tudi razvoj slogov. Je pa veljala stalnica: globoka človečnost in ganljiva psiha Matere in Otroka, pri Mariji pa tudi ženskost, tako materinska kot božja.

Dürer je prejel tudi listino svojega zaščitnika cesarja Maksimilijana I. za zaščito pred kopiranjem svojih lesorezov in grafik.

Dürer je izdelal okoli 350 lesorezov, več kot 100 bakrorezov, suhih igel in radirank in več kot 1000 risb in akvarelov. Delal je predvsem s srebrnim svinčnikom, čopičem, tušem, peresom in ogljem.[2]

Slike (izbor)[uredi | uredi kodo]

Med njegova najpomembnejša dela štejemo nekaj njegovih avtoportretov, ki jih je ustvaril leta 1493, 1498 in 1500, poleg tega pa še:

Lesorezi (izbor)[uredi | uredi kodo]

Bakrorezi (izbor)[uredi | uredi kodo]

  • Adam in Eva (1504)
  • pasijon v bakrorezih (med leti 1508 - 1512)

Mojstrska dela (izbor)[uredi | uredi kodo]

Tako lesorez kot bakrorez, Dürer je revolucionarno izpopolnil tehniko graviranja:

Jedkanice (Radiranke) (izbor)[uredi | uredi kodo]

Spomeniki[uredi | uredi kodo]

Dürerju v čast je bilo postavljeno kar nekaj spomenikov:.

  • Vodnjak (1821) na Maxplatz v Nürnbergu v čast Dürerju in Pirckheimerju, po načrtih Charlesa Alexandra Heideloffa v klasičnem slogu
  • Kip v bronu (1840) na Albrecht-Dürer-Platz v Nürnbergu po modelu Christiana Daniela Raucha, izdelal Jacob Daniel Burgschmiet
  • Kip v bronu (1840) v Staatliche Kunsthalle Karlsruhe, ki ga je zasnoval Christian Lotsch
  • Spominska plošča na Hochzeitshaus (1845) v Bambergu, kjer se je Dürer ustavil na svoji poti na Nizozemsko
  • Kip (1853) na Sempergalerie (Zwingerhofseite) v Dresdnu, ki ga je zasnoval Ernst Rietschel
  • Doprsni marmorni kip (1855), v Neues Museum v Berlinu, ki jo je zasnoval Christian Daniel Rauch
  • Kip (1855) v Künstlerhaus v Hannovru, ki ga je zasnoval Carl Dopmeyer
  • Kip v bronu (1880) v veži muzeja lepih umetnosti v Wroclawu, danes v Narodnem muzeju v Wroclawu, ki ga je zasnoval Robert Härtel
  • Kip (1882) v Kunsthistorisches Museum na Dunaju, ki ga je zasnoval Anton Schmid Gruber
  • Bronasti doprsni kip (1963), Szent Miklós Park Gyula (Madžarska), ki ga je zasnoval András Kocsis

Poleg tega obstaja več spomenikov, ki so povezani z deli, ki jih ustvaril Dürer.

  • Kip Karla Velikega v Frankfurtu. Za ta kip je bila uporabljena kot predloga Dürerjeva slika Karla Velikega (1513).
  • Dürerstein blizu Klausna (Chiusa), po Dürerjevi risbi iz 1494. Risba je bila uporabljena kot predloga za ozadje na bakrorezu Nemesis (Das große Glück) (okoli 1501).
  • Bronast kip trauretten Bauren (2002) v Landau-Nussdorf. Spomin na kmečko vojno leta 1525, ki ga je zasnoval Peter Brauchle. Motiv je zasnovan na risbi Die Bauernsäule (okoli 1528) Albrechta Dürerja.

Nekatere slike Albrechta Dürerja so bile preslikane na bankovce nemških mark.

Po njem so poimenovane: visoka šola v rojstnem mestu Nürnbergu in Berlinu, osnovna šola v Aueju (Saška), srednja šola v Hassfurtu, Višja strokovna šola v Düsseldorfu, šola v Weiterstadtu, osnovna šola in šola za slepe v Mannheimu ter posebna šola v Hannovru. Mesto Nürnberg podeljuje tudi nagrado Albrechta Dürerja slikarjem in grafikom.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ [1]
  2. ^ Leksikon slikarstva, Tehniška založba Slovenije, 1996, ISBN 86-365-0192-X, str. 190)

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]