Avtoportret (Dürer, Madrid)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Avtoportret
UmetnikAlbrecht Dürer
Leto1498
TehnikaOlje na tabli
Mere52 cm × 41 cm
KrajMuzej Prado, Madrid

Avtoportret (ali Avtoportret pri 26 letih) je drugi od treh naslikanih avtoportretov Albrechta Dürerja in je bil narejen v olju na leseni plošči leta 1498, po njegovem prvem potovanju v Italijo. V upodobitvi se Dürer povzdigne v družbeni položaj, za katerega je verjel, da ustreza umetniku njegovih sposobnosti. Predstavlja se v polovični dolžini, pod lokom, obrnjen proti gledalcu. Ima aroganten izraz, ki izda zanesljivo samozavest mladega umetnika na vrhuncu svojih sposobnosti. Njegova prisotnost obvladuje slikovni prostor, od klobuka, ki sega skoraj do vrha platna, do roke, postavljene na spodnji rob, kjer nasloni svoje prste, obdane v fine bogate rokavice.[1]

Do nekega časa v 19. stoletju je bila slika obešena in shranjena kot spremljevalni del s Portretom Dürerjevega očeta pri 70 letih; leta 1636 je mesto Nürnberg podarilo dve sliki kot par Karlu I.[2] in to delo je na neki točki pridobil Filip IV.. Danes je v muzeju Prado v Madridu.[3]

Opis[uredi | uredi kodo]

Dürer je upodobljen pred odprtim oknom pred ravno pokrajino, ki vsebuje jezero in oddaljene zasnežene gore. Pokrajina lahko predstavlja bodisi spomin na njegova nedavna potovanja v tujino bodisi njegovo notranje duševno stanje.[4] Svetloba se razliva skozi okno in pada vzdolž njegove glave, da poudari njegovo nežno polt in dolge blond lase. Dürer je oblečen z ženstveno gracioznostjo v razkošna, ekstravagantna oblačila, ki kažejo vpliv italijanske mode. Njegova srajca ali srajca z nizkim ovratnikom je iz finega platna, nabrana in okrašena s trakom iz zlate pletenice ali vezenine in se nosi pod odprto majico in ogrinjalom, zavezanim čez eno ramo. Njegov bel suknjič ima črno podlogo pod belo plisirano srajco, katere vertikale se ujemajo s horizontalami njegovega pokrivala. Njegovi prsti so prekrižani, skriti v svilenih rokavicah, nenavadna poza za Dürerjevo zgodnjo kariero; vedno je bil zelo pozoren pri detajlih rok svojih varuhov, ki običajno kažejo kako držijo predmet; primeri vključujejo blazino, rožni venec, list papirja in rožo.[5]

Dürer je predstavljen kot skoraj zapeljiv, s klobukom z ostrimi vzorci, ki je na dolgih, skoraj dekliško zavihanih svetlih pramenih las[6] pod nagnjenim koničastim klobukom s kitko. Gleda gledalca s hladnim ironičnim pogledom.

Interpretacija[uredi | uredi kodo]

Umetnostni zgodovinar Marcel Brion verjame, da avtoportret pomeni slovo od njegove neodgovorne mladosti, priznanja, ki ga je prejel med obiskom Italije, in njegove splošne bojazni, ko se je 15. stoletje bližalo koncu in so nad germanskimi državami viseli temni oblaki. Sredina prijetne ravne ravnine in jezera morda predstavlja njegova potovanja od 1492 do 1497, vendar so zasenčena s strmimi gorskimi ledeniki; slutnje, kaj se obeta. V tem Brion interpretira umetnikovo stanje kot pogled v svojo prihodnost in preteklost. Dürerjev mladostni značaj je bil navdušen, pustolovski in zadržan, in ko je leta 1490 zapustil svoj rojstni Nürnberg, da bi odpotoval kot slikarski popotnik, je svojo zgodnjo mladost preživel zapuščeno in skoraj brez posledic. Ko je bil ta portret naslikan, je bil že doma in dovolj star, da je začel sprejemati odgovornosti.

Dürer se je že uveljavil kot pomemben umetnik in se je morda bal, da bi ta status izgubil. V naslednjem desetletju, preden je oktobra 1506 zapustil Italijo in se vrnil domov, je pisal svojemu prijatelju Willibaldu Pirckheimerju: »Kako bom zmrznil po tem soncu! Tukaj sem gospod, doma samo parazit.«[7] Po teh besedah bi lahko sklepali, da je njegovo ekstravagantno samoreprezentacijo mogoče razumeti kot paravan, ki ga je Brion opisal kot »zunanjo kožo bube, ki jo odvrže bodoča osebnost, v senci tega pogleda, ko prihajajoči vihar nasprotujočih si čustev izbruhne nanj.«[8] Na koncu so bili njegovi strahovi napačni; kmalu po njegovi vrnitvi v Nürnberg so ga vsi hvalili in mu podelili družbeni status, ki je bil enakovreden »Ehrbarenu« (bogatemu trgovcu). Naslednje leto je izdal svojo izdajo »Apokalipse« in njegov osebni in samovšečni strah je bil izpodrinjen z bolj metafizičnimi skrbmi.[9]

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

Zunanji video
Dürer's Self-portrait (1500), Smarthistory[11]
  1. Bailey, 60
  2. Wieseman, Marjorie E. "'The Painter's Father', 1497". National Gallery, London, 30 June 2010. Retrieved 13 August 2011.
  3. Self-portrait, Museo del Prado
  4. Brion, 132
  5. Waetzoldt, Wilhelm. "Dürer and his times". London: Phaidon Press, 1950. 111
  6. Na svojem zadnjem polnem avtoportretu iz leta 1500 Dürer svoje svetle lase skriva pod temno lasuljo, ki pa je tudi skodrana.
  7. Sturge Moore, 60
  8. Brion, 133-34
  9. Brion, 134
  10. Bailey, 38
  11. »Dürer's Self-portrait (1500)«. Smarthistory at Khan Academy. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. oktobra 2014. Pridobljeno 11. februarja 2013.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Bailey, Martin. Dürer. London: Phidon Press, 1995. ISBN 0-7148-3334-7
  • Marcel Brion. Dürer. London: Thames and Hudson, 1960
  • Sturge Moore, Thomas. Albert Dürer. Kessinger Publishing, 2004. ISBN 1-4191-0533-7

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]