Risba

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Risba golega moškega (Studio di nudo maschile), Annibale Carracci, 16. stoletje

Rísba predstavlja izdelek upodabljajoče umetnosti s pomočjo risalnih pripomočkov na dvorazsežnem mediju. Običajni risalni pripomočki so: grafitni svinčniki, peresa, črnila in čopiči, barvni svinčniki, pasteli, oglje, kreda, pastelne krede, polstena peresa, črtalniki ali različna kovinska pisala, kot so starejša srebrna risala.

Umetnik, ki dela ali uporablja risbo, je risar.

Tehnike, ki se jih uporablja pri ustvarjanju risbe imenujemo risarske tehnike.

V risbi se s točko, črto ali linijo lahko izrazi dve osnovni dimenziji: višina in širina. Občutek trodimenzionalnega prostora (globine) se doseže z uporabo pravila geometrijske perspektive.

Če v risbi prevladuje črta oziroma linija kot osnovni likovni element, tako risbo imenujemo linearna. Če je risba izvedena s svetlim in senco oziroma tonirana, se taka risba imenuje tonska ali slikarska risba. Risba je največkrat enobarvna, lahko pa je tudi večbarvna.

Umetniška risba je osnova vsem oblikam likovnega ustvarjanja: grafiki, slikarstvu, kiparstvu in arhitekturi.

Risba je lahko samostojno in popolnoma dokončano delo ali pa služi kot začetna faza (priprava) pri koncipiranju slike, v fiksiranju določene zamisli in oblike v prostoru.

Kot tudi druga likovna dela, se risbe tematsko delijo na risbe glede na opazovanje in risbe glede na domišljijo (imaginacijo). Risba glede na opazovanje naravnih oblik je sredstvo s katerim se na specifičen (umetniški) način definira odraz stvarnosti.

Risala[uredi | uredi kodo]

Antoine Watteau, barvna tehnika

Rišemo lahko z različnimi risali:

  • svinčnik je ime za grafitno pisalo, ki ga poznamo že od 16. stoletja naprej. Ponazarja čiste in določene robove, gibe in odtenke. V današnji obliki ga poznamo v različnih trdotah. V preteklosti so imeli svinčniki srebrne konice, ki so jih kasneje zamenjali s svinčenimi, današnje konice pa so iz grafita. Risba s srebrnim svinčnikom je zelo nežna v svoji tonaliteti, ponazarja natančnost, čistost, ostrost, trdnost.
  • oglje je ena najstarejših risal in enako imenovana risarska tehnika. Uporabljal ga je že pračlovek. Značilnost so črno beli kontrasti – senčenje, fine nianse, meglenost, lepi prehodi. Oglje se od svinčnika razlikuje po tem, da je zapis manj linearen in bolj slikovit. Poznamo: lesno oglje, mastno oglje, retorno oglje in ogljen svinčnik. Risbo z ogljem je potrebno utrditi s fiksativom.
  • kreda je kaolinska (bela, najboljše kvalitete, fini porcelan) glina, pomešana z barvnim prahom. Običajno je rumeno, oker, rjavo rdeče, sivo in včasih zelenkasto obarvana. Znana je že iz jamskih poslikav v Altamiri, Lascauxu in drugih. Značilnost krede je mehkoba. Risbo je potrebno na koncu fiksirati.
  • pero, ki je lahko pero živalskega izvora, največkrat gosje, krokarjevo ali labodje pero. V modernem času so peresa jeklena. Linije so čiste, senc ni. Namesto peresa lahko uporabljamo čopič ali trstiko.
  • pastel so barvne krede in tehnika slikanja. Slikanje s pastelom je zahtevno, ker nimajo svojega lastnega veziva. Pigment je treba na papir fiksirati.
  • lavirana perorisba - risarski medij tuš, to je tekočina, rišemo pa s peresom, čopičem ali trsko. Izvor tuša je azijski. Razlika med risbo s peresom in lavirano perorisbo je v toniranju.

Drugi materiali in pripomočki[uredi | uredi kodo]

Poleg risal so za izdelavo risbe potrebni še drugi materiali.

Papir je na voljo v različnih velikostih in kvaliteti, od časopisnega do visoko kakovostnih in relativno dragih papirjev, ki se dobijo kot posamezne plošče.[1] Papir se lahko razlikuje po teksturi, odtenku, kislosti in vlažnosti. Gladek papir je dober za fine podrobnosti, bolj ko je papir grob, boljša bo risba. Grob material je uporaben za pripravo globljih kontrastov.

Časopisni in papir za tisk je lahko koristen za vaje in grobe skice. Prozorni papir se uporablja za kopiranje in za prenos modela iz enega medija v drugo. Obstajajo tudi najrazličnejše posebne vrste papirja z različno površinsko obdelavo, ki se uporabljajo za izdelavo bodisi natančnih podrobnosti, ko se uporabljajo mokri mediji (črnilo) ali za posebne efekte. Pergament je zelo gladek in primeren za zelo fine podrobnosti. Hladno stiskani akvarel papir je lahko prednost za risanje s črnilom zaradi svoje teksture, itd.

Osnovni orodja in pripomočki so še risarsko stojalo ali miza, šilček in radirka, za risanje s črnilom še pivnik. Druga orodja, ki se lahko uporabljajo so šestilo, kotomer, ravnilo in trikotnik. Fiksir se uporablja za preprečevanje izbrisanosti izpisa. Priprave za zavarovanje papirja na risalni površini in za zakritje površine pred naključnimi poškodovanji.

Risarsko opazovanje in oblikovanje[uredi | uredi kodo]

Pri risanju je potrebno dobro opazovati: svetlobo, sence, razdaljo med predmeti. Merjenje dimenzij predmeta je tudi zelo pomembno. Pomagamo si z viziranjem, to je prenašanjem dimenzij s pomočjo svinčnika in palca in drugimi tehničnimi pomagali. Dober pripomoček za določanje velikosti je tudi mreža.

Pri poskusu, da se pripravi zapletene oblike, kot je človek na sliki, je koristno najprej predstaviti obliko z nizom enostavnih oblik. Skoraj vsaka oblika je lahko predstavljena kot kombinacija kocke, krogle, valja in stožca. Ko so te osnovne oblike sestavljene v podobo, se risba rafinira v bolj natančno in izpopolnjeno obliko. Linije enostavnih oblik se odstranijo in nadomestijo s končno podobo. Risba je temeljna veščina za predstavitveno umetnost in se jo poučuje v mnogih knjigah in šolah, saj bo njena pravilna uporaba rešila večino negotovosti glede podrobnosti in bo končna slika videti samo boljše.[2]

Bolj rafinirana umetnost slikanja risbe je odvisna od umetnika, ki ima poglobljeno znanje anatomije in človeške razsežnosti. Usposobljen umetnik pozna skeletno strukturo, proporce, umestitev mišic, gibanje kit in kako različni deli sodelujejo med gibanjem. To znanje omogoča, da umetnik izdela bolj naravne poze. Umetnik tudi pozna, kako se spreminjajo razmerja glede na starost predmeta, zlasti pri izdelavi portreta.

Perspektiva[uredi | uredi kodo]

Detajl Rafaelove slike "Atenska šola" - oboki so v linearni pa tudi atmosfersk perspektivi

Perspektiva je način upodabljanja teles v razmerju do prostora.

Pri linearni (geometrijska ali pravilna) perspektivi se vse vzporedne linije, ki so pravokotne na vidno polje, stikajo v eni sami točki, je torej metoda upodabljanja predmetov na ravno površino, tako da se razsežnost pokaže v prostoru. Vsak niz vzporednic, ravnih robov predmeta ali stavbe ali mize, sčasoma konvergirajo v določeno točko. Tipično je ta točka konvergence tik nad obzorjem. Ko so različne oblike uravnane med seboj, kot so zgradbe vzdolž ulice, se horizontalne zgornje in spodnje strukture običajno stekajo na bežišču. Ta perspektiva se imenuje tudi matematična in iluzionistična ker ustvarja avtentičen vtis 3D prostora.

Globina lahko prikazan tudi z uporabo teksture. Pri teksturi so oddaljeni predmeti bolj stisnjeni kot tisti v bližini. Globina se lahko upodobi tudi z zmanjšanjem kontrasta pri bolj oddaljenih predmetih in so njihove barve manj nasičene. To se doseže z učinkom ozračja z meglico, ki povzroči, da se oko osredotoči predvsem na objekt v ospredju.

Poznamo še:

  • konceptualno perspektivo, to je način upodabljanja teles s takega zornega kota, da so pred nami v najbolj značilnem pogledu;
  • osna perspektiva je, kadar da se črte v globini stikajo, vendar ne v eni sami točki, pač pa so stične točke razporejene po navpični osi;
  • ukrivljena perspektiva - pokrajina nenadoma odhiti v daljavo (beg v prostor) im se naglo dvigne v obliki skalnega vrha;
  • vertikalno (ikonografsko) perspektivo, to je način prikazovanja prostora na ploskvi tako da se tisto kar je bolj oddaljeno, postavi nad tisto kar je bližje;
  • atmosferska (zračna) perspektiva je kot geometrijska, naravni pojav, ki predstavlja spremembo tonov in barv zaradi oddaljevanja oblike od točke gledalca.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Skice in slike so bile narejene že v prazgodovini in jih imenujemo jamske poslikave. V 12. in 13. stoletju so menihi v samostanih po vsej Evropi izdelovali iluminirane rokopise na pergamentu. Uporabljali so risala iz svinca za pripravo skic za svoje spise in za obrise iluminacij. Za tem so umetniki so večinoma uporabljali srebrne svinčnike. Sprva so uporabljali lesene plošče.[3] Ko je postal papir splošno dostopen, to je bilo od 14. stoletja dalje, so umetniške risbe, pripravljalne študije in dokončne risbe postale vedno bolj pogoste.

Vrste risb[uredi | uredi kodo]

Risbe razlikujemo po namenu.

Skica je osnutek ali osnova za nadaljnje obsežnejše delo (fresko, spomenik ali zgradbo). Lahko je narejena brez posebnega namena in ostane kot samostojna, likovno zaključena celota. Študija ali načrt za sliko, minimalen načrt ali zapis, imenujemo tudi kroki. Ker je to osnova, mora biti čim bolj dosledna.

Študijska risba je običajno narejena za različne namene. Za portret na primer, je pomembno zajeti oblikovne značilnosti portretiranca, lahko pa njegovo duševnost in razpoloženje. Študijska risba lahko prikazuje predmete, živali, rastline, posamezne dele telesa, vse z namenom prikaza v morda strokovni literaturi ali pa kasnejšo uporabo v kompleksnejših likovnih delih.

Ekspresivna risba kaže umetnikovo doživljanje določenega motiva, ki ni nujno realistično.

Prezentacijska risba kaže neobstoječ predmet (zgradbo, model oblačila,...) in je namenjena publiki ali investitorju za lažjo predstavo.

Ilustracija je namenjena prikazu vsebine knjige (slikanice, pravljice, učbenika,...). Lahko ima poučni namen ali pa je fantazijska.

Strip je kadrirana pripoved, ki motive povezuje v animacijo. Strip ima svoje posebne značilnosti.

Satirična risba kritično upodablja družbo, posameznike, predmete, živali v raznih situacijah in na zbadljiv način.

Karikatura je upodobite s katero pretirano in popačeno, nekoliko humorno prikazujemo lastnosti neke osebe, neko stanje ali dogodek.

Tehnična risba je narejena z orodji, ki omogočajo risati pravilne geometrične oblike, ki so sestavljene iz črt ali formalnih linij.

Risbe lahko razlikujemo tudi glede na temperament avtorja in so lahko impulzivne, mehke, virtuozne,.... Če so na risbi poudarjeni volumni rečemo, da so bolj kiparske. Če umetnik bolj uporablja različne stopnje linij in ploskev, je risba bolj slikarska.

Pomembnejši avtorji[uredi | uredi kodo]

Od 14. stoletja dalje je imelo vsako stoletje umetnike, ki so ustvarjali risbe.

Viri in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Mayer, Ralph. The Artist's Handbook of Materials and Techniques. Viking. ISBN 0-670-83701-6. 
  2. ^ Hale, Robert Beverly (1964). Drawing Lessons from the Great Masters (45th Anniversary Edition izd.). Watson-Guptill Publications (objavljeno 2009). ISBN 978-0-8230-1401-9. 
  3. ^ See the discussion on erasable drawing boards and 'tafeletten' in van de Wetering, Ernst. Rembrandt: The Painter at Work. 
  • Umetnost, učbenik, Danilo Hrga in mag. Petja Janžekovič
  • Likovna teorija, učbenik za srednje šole, več avtorjev, 2004, ISBN 961-6525-00-X