Oltar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Oltar je vsaka struktura, namenjena opravljanju daritev v religiozne namene. V mnogoboštvu je to navadno dvignjen objekt za žrtvovanje bogovom, v katoliški in pravoslavni cerkvi je oltar najsvetejši del cerkve, ob katerem duhovnik mašuje.

KRŠČANSKI OLTAR

Od začetka krščanstva so se verujoči zbirali pri skupnem bogoslužju in molitvi. Bogoslužje se imenuje liturgija in etimološko pomeni javno opravilo; izvira iz dveh grških pojmov leitos-javen in ergein-delati. Krščansko bogoslužje je opravilo v korist skupnosti. Oltar ali po latinsko altare je v katoliški liturgiji središče celotne stavbe in predstavlja daritveno mizo na kateri se daruje evharistična daritev nove zaveze. Liturgija je hkrati javno in občestveno opravilo in tekom zgodovine Cerkve so se oblikovali liturgični predpisi (svetišče, oltar, obleke, daritve), ki urejajo krščansko bogoslužje. Najpomembnejšo vlogo pri liturgiji ima Božja beseda, ljubezen do Boga ter spoštovanje vsega, kar je povezano z najsvetejšimi skrivnostmi.

2. vatikanski koncil je za Cerkev prinesel mnoge spremembe zlasti v bogoslužju. Koncil je želel obnoviti bogoslužje in ga približati ljudem po jeziku in tudi zunanjih znamenjih. Koncil je oltarju ponovno dal obliko daritvene mize in oltar je bil ponovno obrnjen proti ljudem (versus populum). Cerkev je v krščanstvu prostor dogajanja bogoslužja, v katerem ima oltar posebno vlogo. V sveti evharistiji Jezus Kristus daje ljudem hrano s svojo besedo pod podobama vina in kruha, ki jih je simbolčno zapustil pri svoji zadnji večerji. Božje ljudstvo je povabljeno h gostiji okoli mize, ki predstavlja Kristusa samega in ki je navzoč med svojimi verniki.

TEOLOŠKI VIDIK

Po Kristusovem vstajenju je število kristjanov naraščalo in v prvih dveh stoletjih ti kristjani niso imeli določenega kraja za izvajanje svoje bogoslužja. Sprva se je prakrščanska skupnost zbirala v zasebnih hišah, ki pa liturgično niso bile bogato opremljene. Kristjani, ki so izhajali iz judovstva so se za molitev zbirali in branje Svetega pisma zbirali v shodnicah, medtem pa so evharistijo obhajali doma. Sprva so bili prostori, v katerih so se .verniki zbirali k lomljenju kruha ali maši, bili zelo preprosti, oz. so navadno bile stanovanjske sobe. V času preganjanj so se morali kristjani naskrivaj zbirati v temnih prostorih ali katakombah. Šele po 313 z uradnim priznanjem krščanstva so nastajale Cerkve in prvi umetniški oltarji.

Jezus je pri svoji zadnji večerji zapustil sebe pod podobama kruha in vina in pomeni začetek evharističnega slavja. Prvi kristjani so lahko evharistijo sprva lahko obhajali izven bogoslužnih prostorov, vendar pa nikoli brez oltarja. Papež Sikst II (257-259) je prvi izdal določilo, da se mora evharistijo obhajat na oltarju.« Prvi obredi evharistije so bili funkcionalnega značaja; po besednem bogoslužju so na oltar položili na lanen prt ter gor položili vino in kruh in nato je sledila evharistična molitev ter lomljenje kruha. Oltar v krščanstvu pomeni:

- je znamenje Kristusa in žrtvovano jagnje - in oltar je podoba mize, na kateri je Kristus postavil zakrament svete evharistije. - Tako oltar predstavlja srce, na katerem nenehno darujemo Bogu molitve. - Oltar predstavlja središče vsake cerkve in k njemu vodijo stopnice. Stopnice so kot povabilo vzpenjanja k Bogu.

Že cerkvena arhitektura kaže, da je oltar najznamenitejši in najpomembnejši prostor v cerkvi. Zasnovan je kot najpomembnejši element v celotnem načrtu bogoslužnega prostora. Do sedmega stoletja je oltar bil zasnovan tako, da je oltar bil obrnjen k ljudstvu, nad oltarjem je pa bil ciborij. Kristjani so do oltarja vedno imeli sveto spoštovanje, ker so vedeli, da predstavlja Kristusa. Oltar prostor, kjer se srečujeta Bog in človek in oltar predstavlja prehod, preko katerega Božje prihaja v človekov čas

V Stari zavezi najdemo, da je človek poznal oltar in daritev že od vsega začetka in da mu je oltar vedno pomenil nekaj svetega, božjega. S tem v zvezi lahko vidimo številne primere iz Stare zaveze: Iz 1 Mz 4,3 kako brata Kajn in Abel Bogu darujeta in se mu zahvaljujeta z daritvami. Podobno najdemo tudi pri Abrahamu, Izaku in Jakobu. V drugi Mojzesovi knjigi beremo, da je celo Bog Mojzesu naročil po kakšnih pravilih naj bo narejen oltar (2 Mz 30, 1-4); Salamon je v svojem templju postavil bronasti oltar za žgalne daritve (2 Krn 4,1). Pravi pomen oltarja je prinesel Kristus, ki je bil na Veliki četrtek in na Veliki petek duhovnik, oltar in jagnje obenem. Na oltarju križa na Kalvariji je bilo srečanje Boga s človeštvom vseh časov; tisti oltar je Kristus sam mazilil in posvetil z lastno krvjo in nas odrešil. Zato je oltar v resnici nekaj svetega, Božjega, zato je srce in središče cerkve, kjer se srečujeta Bog in človek, nebo in zemlja, čas in večnost.

--Tinika bračič 21:56, 15. februar 2009 (CET)