Heraklij

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Picto infobox prétendant à un trône.png
Heraklij
Cesar Bizantinskega cesarstva
Heraklij in njegov sin Heraklij Konstantin na zlatem rimskem kovancu
Heraklij in njegov sin Heraklij Konstantin na zlatem rimskem kovancu
Vladanje 5. oktober 610 – 11. februar 641
Kronanje 5. oktober 610
Popolno ime Flavius Heraclius Augustus
Rojstvo okrog 574
Kapadokija, sedaj Turčija
Smrt 11. februar 641, star 66 ali 67 let
Predhodnik Fokas
Naslednik Konstantin III.
Heraklonas
Soprog(a) Evdokija
Martina
Otroci Konstantin III.
Heraklonas
Oče Heraklij Starejši

Flavius Heraclius Augustus (grško: Φλάβιος Ἡράκλειος), * okrog 574,Kapadokija, Bizantinsko cesarstvo, † 11. februar 641, po poreklu Armenec, je bil cesar Bizantinskega cesarstva.[1][2][3][4] Na oblasti je bil več kot trideset let (5. oktober 610-11. februar 641). Njegova zasluga je, da se je v Bizantinskem cesarstvu opustila raba latinščine, da je na njeno mesto kot uradni jezik stopila grščina in da je prišlo do obsežne helenizacije cesarstva. Njegov vzpon na oblast se je začel leta 608, ko se je skupaj z očetom, ki je bil tudi Heraklij[5] in je bil podkralj Afriškega eksarhata, uspešno vodil upor proti osovraženemu uzurpatorju, cesarju Fokasu (Flavius Phocas Augustus).

Med njegovim vladanjem je bilo več obsežnih vojnih pohodov. Ko je leta 610 prišel na prestol, se je najprej spopadel s Sasanidi, ki jim je vladal kralj Kozrav II. Prve bitke so se končale s Heraklijevimi porazi in Perzijci so prodrli do samega Konstantinopla. Perzijska vojska je mesto napadla z vzhoda, vojska Avarov, Slovanov in Bolgarov pa z zahoda in z morja. Herakliju se je zaradi mogočnega mestnega obzidja in močne mornarice uspelo izogniti popolnemu porazu. Kmalu zatem je sprožil politično kampanjo za reformo armade. Po uspešno opravljeni reformi je leta 627 vdrl na perzijsko ozemlje in v bitka pri Ninivah zlomil perzijsko vojsko. Poraz je tako oslabil Sasanidsko cesarstvo, da se ni moglo uspešno upreti kasnejšemu napadu islamskih sil.

Heraklij je bil prvi bizantinski cesar, ki se je spopadel z muslimani. Po zmagi nad Sasanidi je začel cesarstvo ogrožati nov sovražnik, islam. Islamske sile so zlahka premagale Perzijce in leta 634 vdrle v Sirijo, kjer so porazile Heraklijevega brata Teodorja. Heraklij je po nizu vojaških spopadov izgubil Sirijo, Arabci pa so nato v kratkem času zasedli Mezopotamijo, Armenija in Egipt.

Na verskem področju je bil Heraklij gonilna sila pokristjanjevanja ljudstev, ki so prodirala na Balkan. Papež Janez IV. (640-642) je na njegovo zahtevo poslal krščanske učitelje in misijonarje v novo hrvaško provinco Dalmacijo, ki jo je ustanovil knez Porga in njegovo pleme, ki je prakticiralo slovansko poganstvo. Poskušal je popraviti posledice razkola v krščanski cerkvi, ki je nastal zaradi monofizitov, tako da je promoviral kompromisno doktrino monotelitizem. Monotelitizem sta obe sprti strani zavrnili kot heretičen.

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Bizantinsko cesarstvo je relativno sodoben naziv za državo, ki se je v Heraklijevih časih imenovala Rimsko cesarstvo oziroma Vzhodno rimsko cesarstvo. Naziv »bizantinski« se je prvič pojavil leta 1557, se pravi kakšnih 900 let po Heraklijevi smrti. Skoval ga je nemški zgodovinar Hieronymus Wolf v svojem delu Corpus Historiæ Byzantinæ. Naziv so kasneje popularizirali francoski zgodovinarji. Druge takratne civilizacije so Bizantinsko cesarstvo imenovale Vzhodno rimsko cesarstvo ali kar Rimsko cesarstvo. Perzijski, islamski in slovanski svet je na splošno sprejel rimsko identiteto cesarstva. V islamskem svetu je bilo cesarstvo poznano predvsem kot روم (Rûm, »Rim«)
  2. ^ Fox, C.R. (29. marec 1996). »What, if anything, is a Byzantine?«. Lone Star College–Tomball. http://www.romanity.org/htm/fox.01.en.what_if_anything_is_a_byzantine.01.htm. Pridobljeno 21. oktobra 2009.
  3. ^ Tarasov, Oleg (2004). Icon and Devotion: Sacred Spaces in Imperial Russia (January 3, 2004 ed.). Reaktion Books. ISBN 1-86189-118-0, str. 121.
  4. ^ El-Cheikh, Nadia Maria. Byzantium viewed by the Arabs (2004 ed.). Harvard CMES. ISBN 0-932885-30-6. str. 22
  5. ^ Očeta so kasneje retrospektivno preimenovali v Heraklija Starejšega.