Medicina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Medicina je v širšem pomenu veda in delovanje, usmerjeno k preprečitvi in zdravljenju bolezni in povrnitvi zdravja ljudi, v ožjem pa povezana z dejavnostjo zdravnikov.

Za očeta medicine se smatra starogrški filozof Hipokrat, ki je skupaj z Galenom postavil temelje za sodoben, racionalen pristop k zdravljenju.[1] Po propadu Zahodnorimskega cesarstva in v srednjem veku, ko je bil v Evropi racionalizem v zatonu, so prevzeli vodilno vlogo v razvoju medicine muslimani na Bližnjem vzhodu, npr. Ibn Sina, ki ga nekateri prav tako označujejo za očeta medicine,[2] Ibn Rušd in drugi.

Veje medicine[uredi | uredi kodo]

Medicina je obširen pojem, zato poznamo več vej medicine:

Nevrologija[uredi | uredi kodo]

Se ukvarja z motnjami v delovanju živčevja - možganov in perifernega živčevja.

Oftalmologija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Oftalmologija.

Se ukvarja z zdravljenjem očesnih bolezni.

Ortopedija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Ortopedija.

Skrbi za hrbtenico, kosti, sklepe in mišice.

Psihiatrija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Psihiatrija.

Se ukvarja z zdravljenjem duševnih bolezni.

Kirurgija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Kirurgija.

Se ukvarja z operativnimi posegi.

Dermatovenerologija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Dermatologija.

Se ukvarja s kožo in kožnimi obolenji ter s spolno prenosljivimi boleznimi.

Pediatrija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Pediatrija.

Pediatrija se ukvarja z boleznimi otrok in je prav tako razdeljena na nekaj dodatnih zvrsti pediatrije. Na pediatriji se zdravi otroke in mladostnike do 21. leta starosti. Nekaj zvrsti pediatrije: neonatologija (se ukvarja z novorojenčki), kardiologija (za srce), pulmologija(proučuje pljuča), hematologija (preučuje bolezni krvi, npr. levkemijo), onkologija (proučuje tumorje), nefrologija (se ukvarja z ledvicami). V Republiki Sloveniji mora pediater zaključiti medicinsko fakulteto (6 let), pripravništvo in potem še pediatrično specializacijo (5 let).

Diagnoza[uredi | uredi kodo]

Zdravnik mora pri bolniku najprej ugotoviti, katero bolezen ima. To lahko naredi na različne načine. Temelj sta anamneza in klinični pregled. V anamnezi bolnika sprašuje o simptomih (njegovih telesnih občutkih), pojavu težav, o boleznih staršev, o razvadah (kajenje, pitje alkohola, kave), o vegetativih funkcijah (odvajanje blata, izločanje urina).

Nato opravi splošni in usmerjeni klinični pregled oz. telesni pregled.

Lahko se odloči za laboratorijske preiskave krvi in/ali urina. Zdravnik lahko bolnika napoti tudi na slikovne preiskave kot so RTG, ultrazvok, računalniška tomografija oz. CT, magnetna resonanca oz. MRI.

Sledi invazivna diagnostika, kamor spadajo endoskopske preiskave.

Ko je postavljena delovna diagnoza, začne zdravnik s prvimi ukrepi zdravljenja. Do dokončne diagnoze si pomaga s preiskavami. Končna diagnoza je lahko enaka delovni, lahko pa se razlikuje.

Operacija[uredi | uredi kodo]

Zdravljenje lahko vključuje zdravljenje z zdravili ali operacijo. Kirurgija je veja medicine, ki z operacijo ali rezanjem v telo odpravi vzrok bolezni. Danes je kirurgija tako napredovala, da kirurgi lahko popravijo ali zamenjajo organe, kot so ledvice in srce. Operacije so lahko eksplorativne, elektivne, radikalne ali paliativne.

Okrevanje[uredi | uredi kodo]

Okrevanje po bolezni ali operaciji lahko traja nekaj ur ali pa več tednov. Marsikdaj je odvisno od tega, kako resna je bila bolezen in kako vpliva zdravljenje na telo.

Medicinska tehnologija[uredi | uredi kodo]

Moderna medicina uporablja veliko tehnologije. Najnovejši razvoj vključuje telesne skenerje, ki uporabljajo rentgenske žarke ali ultrazvok (visokofrekvenčne zvočne valove), ki pokažejo notranjost človeškega telesa. Takšna oprema je temeljito spremenila medicino. Ena od uporabnih diagnostičnih tehnik je tudi scintigrafija, ki pokaže ali ima bolnik tumor ali že tudi razsevke tumorja.

Zgodovina medicine[uredi | uredi kodo]

Od pradavnih časov so ljudje iskali načine, kako bi najbolje pozdravili svoje bolezni. Prvi ljudje so verovali, da je bolezen božja kazen. Verovali so tudi, da jih lahko ozdravita duhovnik in čarovnik. V stari Grčiji so ljudje obiskovali templje, kadar so bili bolni, in darovali živali grškemu bogu zdravilstva Asklepiju. Pili so tudi zdravilne vode, se v njih kopali in opravljali stroge diete v upanju, da bodo ozdraveli. V 5. stoletju pr. n. št. je grški zdravnik Hipokrat izjavil, da je narava tista, ki povzroči in pozdravi bolezen, in ne magija. Hipokrata so slavili kot »očeta medicine«. On in njegovi nasledniki so postavili zahodno medicino na trdne znanstvene temelje. Mnogi ljudje so začeli dvomiti o nekdanji medicini. Znanstveniki kot Vesalius (1514 - 1564) so začeli preučevati telesa mrtvih ljudi, da bi zvedeli kaj več o boleznih in kako jih zdraviti.

Zdravilne rastline[uredi | uredi kodo]

Tisočletja so ljudje uporabljali za zdravljenje zelišča in druge rastline. Zeliščarji so sestavljali sezname rastlin in pisali o njihovi uporabi. Tudi menihi so bili znani po svojem poznavanju zelišč. Prvi farmacevti, imenovali so se apotekarji, so uporabljali zelišča za izdelovanje napojev ali zdravil. V renesančni Evropi so mnoge zeliščarke obtožili čarovništva. Mnogi ljudje se zdaj vračajo k zeliščem kot naravnemu načinu zdravljenja bolezni.

Alternativna medicina[uredi | uredi kodo]

Sem sodijo akupunktura, aromaterapija in homeopatija in razne druge prakse, ki ne sodijo k uradni medicini, ker niso preverljive z znanstveno metodo (ali celo v nasprotju z njo).

Celostni pristop[uredi | uredi kodo]

Osnovno načelo celostnega pristopa (angl. »Holistic medicine«) je upoštevanje vseh treh razsežnosti človeka, ki so telo, duša in duh. Po tem načelu naj se ne bi zdravilo samo obolelega dela telesa (organa, uda), ampak naj bi se gledalo na človeka kot celoto. Znana praksa omenjenga pristopa je, da naj bi se tudi prek pogovora s pacientom poskušalo priti do globljega vzroka njegovih težav (bolezni) in ga »celostno« odpraviti.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Grammaticos P.C. & Diamantis A. (2008). "Useful known and unknown views of the father of modern medicine, Hippocrates and his teacher Democritus". Hell J Nucl Med 11 (1): 2–4. PMID 18392218. 
  2. ^ Becka J (1980). "Otec lékarů Avicenna v nasí vĕdĕ a kulture (980-1037)". Cas Lek Cesk (v češčini) 119 (1): 17–23. PMID 6989499. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • PubMed - baza znanstvene literature s področja medicine in sorodnih