Sladkorna bolezen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sladkorna bolezen (diabetes mellitus)
Klasifikacija in zunanji viri

Modri krog, simbol Združenih narodov za sladkorno bolezen.[1]
MKB-10 E10E14
MKB-9 250
MedlinePlus 001214
eMedicine med/546 emerg/134
MeSH C18.452.394.750
Sodobna brizga za insulin

Sladkorna bolezen ali diabetes mellitus, žargonsko tudi samo diabetes[2] ali sladkorna[3], je stanje stalno zvišane ravni glukoze v krvi. Nastane zaradi pomanjkanja hormona inzulina ali zmanjšanja odzivnosti celic na njegovo prisotnost. Posledica tega je motnja v presnovi ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob.

Inzulin je hormon, ki ga proizvajajo in izločajo celice Langerhansovih otočkov (celice beta) v trebušni slinavki. Inzulin je anabolni hormon. Veže se na receptorje v celičnih membranah in povzroči aktivni prenos glukoze v celico, kjer jo ta porabi v svoji presnovi. Kadar je privzem glukoze v celice moten, pride do povečanja njene koncentracije v krvi (hiperglikemija), posledica česar so različni zdravstveni zapleti.

14. novembra je svetovni dan sladkorne bolezni, saj se je na ta dan rodil Frederick Grant Banting, soodkritelj inzulina.[4]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Sladkorna bolezen je bila po do sedaj znanih podatkih opisana na papirusu iz Egipta že v obdobju med 3000 in 1500 let pred našim štetjem. Grški zdravniki so jo imenovali »diabetes mellitus« (diabetes = grem skozi, pospešen tok zaradi pospešenega nastajanja seča, ki ga povzročijo visoke ravni sladkorja; mellitus = meden zaradi okusa seča po medu).[5]

Inzulin in njegov terapevtski potencial sta odkrila Frederick Grant Banting in John James Rickard Macleod ter za to odkritje leta 1923 prejela Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino,[4] saj je pred tem diagnoza sladkorne bolezni pomenila smrtno obsodbo (k odkritju in razvoju terapije sta pomembno prispevala še člana njune ekipe Charles Best in James Collip).[6] Odkritje ekstrakta trebušne slinavke, ki znižuje nivo glukoze v krvi, je sicer že nekaj mesecev pred njimi objavil romunski fiziolog Nicolae Paulescu,[7] vendar je bilo njihovo delo tisto, ki je služilo kot podlaga za vzpostavitev proizvodnje inzulina in uporabne terapije sladkorne bolezni.

Razvrstitev[uredi | uredi kodo]

Poznamo več tipov sladkorne bolezni, glede na vzrok povišanja ravni glukoze v krvi. Glavni trije so:[8]

Diagnoza[uredi | uredi kodo]

Ključni kriterij za postavitev diagnoze sladkorne bolezni je povečana koncentracija glukoze v plazmi. Referenčne vrednosti za koncentracijo glukoze v plazmi so:[5]

  • za otroke so v območju 3,3–5,6 mmol/L,
  • za odrasle so v območju 4,1–5,9 mmol/L.

Simptomi[uredi | uredi kodo]

Tipična simptoma sladkorne bolezni sta poliurija - povečano izločanje vode iz telesa (uriniranje) in posledično polidipsija - huda žeja značilna za sladkorno bolezen. Dolgotrajnejše stanje zvišane koncentracije sladkorja v krvi (hiperglikemija) lahko med drugim vodi do poslabšanja vida zaradi sprememb v obliki očesne leče (retinopatija). Pri bolnikih, navadno tistih z diabetesom tipa 1, lahko pride do ketoacidoze - hudega porušenja homeostaze v telesu. Njeni simptomi so vonj sape po acetonu, hitro in globoko dihanje, slabost, bruhanje, bolečine v trebuhu in spremembe počutja (razdražljivost ali otopelost). Pri posebno hudih primerih lahko ketoacidoza vodi do kome in smrti.

Simptome sladkorne bolezni lajšamo z dodajanjem inzulina, pomembna pa sta tudi zdrav življenjski slog in nadzor nad krvnim pritiskom. Sama bolezen večinoma ni ozdravljiva, le diabetes tipa 1 v nekaterih primerih zdravijo s presaditvijo trebušne slinavke. Bolniki si morajo redno pregledovati noge, saj lahko sladkorna bolezen povzroči motnje živčnega sistema oz. nevropatije, kar pomeni, da bolnik ne čuti kakršnih koli ran na nogah (žulji ipd.). Rana se lahko okuži in nastane diabetična noga-stopalo. Diabetična noga lahko pripelje celo do gangrene, ki v skrajnem primeru zahteva amputacijo uda.

Epidemiologija[uredi | uredi kodo]

Na svetu je bilo leta 2011 prijavljenih 366 milijonov sladkornih bolnikov, ocenjujejo, da bo ta številka do leta 2030 narasla na 552 milijonov.[9]

Zdravljenje[uredi | uredi kodo]

Zdravljenje zajema nadzor nad hiperglikemijo, s čimer se blažijo simptomi in zmanjša tveganje za zaplete. Hkrati je potrebno minimiziranje hipoglikemičnih epizod. Vsi bolniki s sladkorno boleznijo tipa 1 potrebujejo inzulin. Bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 z blago povišanimi vrednostmi krvnega sladkorja lahko sprva poskusijo blažiti stanje z ustrezno dieto in telesno aktivnostjo, če pa sprememba življenjskega sloga ne zadošča, so potrebna zdravila. Najprej se predpiše eno peroralno antidiabetično zdravilo, če pa to ni dovolj učinkovito, pa kombinacija dveh ali več zdravil. Če pa tudi kombinacija peroralnih antidiabetikov ne daje zadovoljivih izidov, je potrebna aplikacija inzulina.[10]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "IDF Chooses Blue Circle to Represent UN Resolution Campaign" (v angleščini). Unite for Diabetes. 17. marec 2006. 
  2. ^ http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=diabetes, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 21. 9. 2013.
  3. ^ http://bos.zrc-sazu.si/c/SP/neva.exe?name=sp&expression=sladkoren&hs=1, vpogled: 21. 9. 2013.
  4. ^ 4,0 4,1 "The Nobel Prize in Physiology or Medicine 1923". Nobelov sklad. Pridobljeno dne 6. 10. 2012. 
  5. ^ 5,0 5,1 Lukač-Bajalo J. (2005). Novelirani pristopi v laboratorijski diagnostiki in spremljanju sladkorne bolezni. Farmacevtski vestnik, letnik 56, številka 4, str. 241–249.
  6. ^ Rosenfeld, Louis (2002). "Insulin: Discovery and Controversy". Clinical Chemistry 48: 2270–2288. 
  7. ^ Murray, Ian (1971). "Paulesco and the Isolation of Insulin". Journal of the History of Medicine and Allied Sciences 26 (2): 150–157. doi:10.1093/jhmas/XXVI.2.150. 
  8. ^ Tierney L.M., McPhee S.J., Papadakis M.A. (2002). Current medical Diagnosis & Treatment. International edition. New York: Lange Medical Books/McGraw-Hill. str. 1203–15. ISBN 0-07-137688-7. 
  9. ^ "The global burden". International Diabetes Federation. Pridobljeno dne 6.10.2012. 
  10. ^ Beers MH, Porter RS, Jones TV, Kaplan JL, Berkwits M. The Merck Manual, 18th Ed. Merck & Co., Inc., 2006., str. 1274–1290.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]