Friderik I. Barbarossa

|

Friderik I. Barbarossa

Friderik I. Barbarossa cesar Svetega rimskega cesarstva in nemški kralj, * okoli 1123, † 10. junij 1190, Mala Azija.

Otroštvo in mladost

Rodil se je leta 1122 Frideriku Švabskemu in Juditi Bavarske, hčeri bavarskega vojvodeHenrika Črnega. Njegovo otroštvo ni bilo veselo. Ko je bil star tri leta, je oče izgubil oko v bitki, z očesom pa je izgubil tudi možnost prevzeti prestol, ki je šel bratu Konradu III.. Pri osmih letih mu je umrla mati, pri dvanajstih pa se je oče spet oženil in imel drugega sina. Z njim je moral mladi Friderik deliti vse. Niti njegova mladost ni bila vesela. Pri petindvajsetih letih je izgubil očeta. Poročil se je z mlado Adelo iz Vohburga, ki ga je med drugim tudi varala, ko se je bojeval v drugi križarski vojni. Lepše je bilo njegovo odraslo življenje. Postal je Nemški kralj in pustil ženo Adelo. Oženil se je z Beatriko iz Burgundije, ki mu je dala 9 otrok: 6 sinov in 3 hčerke.

Pristop do prestola

Friderik je leta 1147 nasledil očeta in skupaj s stricem Konradom III ter francoskim kraljem Ludvikom VII. šel v križarsko vojno, ki se je zaključila z odstopom križarjev.

Leta 1152 točneje 4. marca, so v Frankfortu izvolili novega kralja. Henrik Levjesrčni je opustil oblast za Bavarsko, zato je kralj postal bratranec Friderik III., ki je spremenil ime in postal Friderik I. Kronan je bil v Aachnu 9. marca 1152 v starosti 30 let.

Marca leta 1153 je sklical posvetovanje. Na njem je predlagal, da bi Cerkev in politika delovali usklajeno. Ponovno je rekel, da bo odločal o izvolitvi škofov. Obljubil je, da bo spoštoval Cerkev, če ga bodo kronali za cesarja.

Nemška kneževina

Prvi problem, ki ga je moral Friderik rešiti, je bila dodelitev Bavarska bratrancu Henrik Levjesrčni. Bavarski vojvoda, Henrik Jasormigott, ki je kneževino prejel od Konrad III., je ni želel odstaviti Henrik Levjesrčni. Friderik je sklical vse svoje plemiče na pogovor o problemu, toda Henrik Jasormigott se ni predstavil v Wurzburg (1152), v Worms in niti v Spira (1153); končno v Golsar, 3. junija 1154, še vedno brez Henrik Jasormigott, so kneževino dodelili Henrik Levjesrčni in uradna investitura je bila v Ratisbona, oktobra 1155, po vrnitvi Henrik Levjesrčrni iz pohoda v Italija. Problem so rešili šele naslednjega leta (1156), v Ratisbona, potem ko je bila kneževina Avstrija, popolnoma neodvisna od Bavarska, dodeljena Henrik Jasormigott.

Istega leta je umrl palatinski vojvoda Rena in Frederik je imenoval za novega vojvodo polbrata Konrada Hohenstaufen, ki je podedoval očetova posestva v Frankoniji. Istega leta je Friderik imenoval za nadškofa Kolonije Rainalda iz Dassela.

Potem ko je Henrik Levjesrčni, bavarski in saški vojvoda, leta 1159, prenovil mesto Lubecca, s tem da ji je podelil večjo avtonomnost in je trgovce oprostil plačitve dajatev, je Friderik postavil temelje, da bi Lubecca postala cesarsko mesto brez vpliva fevdalcev, tako da bi postala eno najpomembnejših mest Lege.

Henrik Levjesrčni, medtem ko se je Friderik bojeval v Italiji, je začel z gradnjo učinkovite in močne države na severo-vzhodnem delu Nemčije. Potem ko je sklenil zavezništvo z danskim kraljem, Valdemarjem, je Henrik začel z osvajanjem slovanskih ozemelj Lužiških Srbov, na vzhodnem bregu Elbe. Poleg tega, je Henrik omejil svobodo plemičev bodisi na Bavarskem kot na Saškem.

Proti letu 1170 so se začela trenja med Friderikom in Henrikom Levjesrčnim bodisi zaradi posestev strica Gvelfa VI v Italiji, ki jih je Friderik kupil medtem ko je Henrik bil v Sveti deželi, bodisi zaradi odnosa med Henrikom in Manuelom I Bizantincem, ki je pomagal Lombardom in Henriku II iz Anglije, ki je bil zaveznik papeža Aleksandra III. Zadnje prijateljsko srečanje je potekalo v Ratisboni, l. 1774. Naslednje srečanje v Chiavenni, l. 1776, je bilo nemirno, saj sta po tem postala sovražnika.

Potem ko sta se l. 1777 Friderik in Aleksander III pobotala, je halberstadtski škof Ulrih, ki je bil odstavljen l.1160 zaradi zvestobe do Aleksandra III, je ponovno pridobil svoj sedež in je zahteval razveljaviti vse Henrikove odločitve. To je privedlo do boja, ki ga je dal cesar ukiniti do njegove vrnitve v Nemčijo l. 1778. Novembra, na skupščini v Spiri, sta obe stranki prikazali Frideriku tožbe.

Henrika so sklicali v Worms 13. januarja 1179, a se ni prikazal kot v Magdeburgu junija, v Kainu avgusta in 13. januarja 1180 v Wurzburgu, kjer je Henrik izgubil vse svoje fevde. Na Saškem so škofom vrnili vse teritorije, ki jih je Henrik odvzel. Vestfalijo so dodelili nadškofu iz Kolonije, Filipu iz Heinsberga, medtem ko so Saško dodelili sinu Alberta Medveda, princu Askanov, Bernardu iz Anhalta. Na Bavarskem, je Stirija postala avtonomna kneževina in so jo podelili boemskemu vojvodi, Otokarju I., medtem ko so bavarsko kneževino dodelili Otonu I. iz Wittelsbacha.

Henrik se je nadaljno bojeval in izgubil Lubek. Po tem se je Henrik vdal, se podložil l. 1181 v Erfurtu in ponovno dobil lastna posestva. Bil je izgnan. Henrik je odšel poleti l. 1182 in se napotil na dvor tasta Henrika II, v Anglijo in Normandijo ter se ponovno vrnil v Nemčijo l. 1185, a mu niso vrnili kneževin. Poraz Henrika je prinesel mir na severu, a je pomenil neodvisnost Danske, katere kralj ni priznal več cesarske avtoritete. Nov kralj Karnut VI je l. 1182 zavrnil poklonitev Frideriku.

Filip iz Heinsberga, kolonski nadškof in vestfalski vojvoda, je z naklonjenostjo škofa Urbana III postal voditelj opozicije proti cesarju in je na svojo stran zbral precej plemičev in večino duhovščine, toda decembra l. 1186, na skupščini v Gelnhausnu, je cesar Friderik z dolgim govorom utegnil doseči ponovno podporo škofov in tako so bile papeževe grožnje nekoristne. Urban III pa je oktobra l. 1187 umrl in Filip je izgubil podporo škofov. Marca l. 1188 se je predstavil pri cesarju v Magonzi in ta ga je oprostil.

Ko se je Friderik pripravljal za odhod na križarske voje, je opazil da je Henrik Levjesrčni nemiren; zato ga je avgusta l. 1188 skupaj s sinom Henrikom sklical na skupščino v Goslar, kjer jiju je izgnal. Zapustila sta torej Nemčijo in odšla v Anglijo in Normandijo.

Odnosi z vojvodo

Ko so izvolili Friderika I se je vojvoda iz Boemije, Vladizlav II pokazal zelo velik zaveznik tega, v bojih in vojni, kjer se je boemška vojska in njegov vodja pokazala zelo pogumna in zvesta.

Prav zaradi tega je Friderik I januarja leta 1158 okronal Vladizava II za kralja Boemije in mu dovolil,nositi krono in imeti naslednike, ta pa mu je bil zvest tudi ko je šel v Italijo. Kralj mu je nato prepustil Luzacijo.

Toda ko je umrl Vladizlav ni bilo naslednika, saj so se borili za krono Friderik, Sobeslaj II in Konrad II dokler je cesar leta 1182 poklical v Ratizbono dva ki sta bila še živa in določil za vojvodo Boemije,Friderika, za markiza Moravije pa Konrada. Leta 1187 je določil, da škof Prage odgovarja samo njemu in tako odvzel vlado Prage boemški vojvodi.

Vojne v Italiji

Oktobra leta 1154 je Friderik z majhno vojsko odpotoval v Italijo, kjer je novembra preklical vse regalije ki so bile prisvojene od mest že v času Henrika IV. 3 decembra je umrl Anastazij IV in 4 decembra je bil oklican nov papež Adrijan IV. Med tem časom je Friderik uničil nekatera manjša mesta kot Galliate, Asti in Kieri. Potem je oblegal Tortono, ki je bila zavetnica Milana toda se je predala po dveh mesecih zaradi pomanjkanja vode. Mesto je porušil in prebivalci so vsi zginili. Ker Friderika je zanimala tudi Sicilija je isto leto se menil z bizantinskim cesarjem Manuelom, toda niso prišli do nobenega zaključka, ker Friderik ni sprejel vpliva, ki je imel Manuel v Italiji. Uspelo pa mu je se zmeniti s pomorskimi mesti:Benetke, Genova in Pisa, ker je čakal napad proti sicilskemu kralju. Po Velikonočni noči v Paviji se je Friderik napotil v Rim,da bi bil okronan za cesarja. Blizu Siene pa je srečal kardinale, ki so ga prosili naj ulovi Arnalda po papeškem naročilu, to je seveda tudi storil in Arnald je bil obsojen na smrt. Friderik je srečal papeža v bližini Sutre,toda ker papežu ni bilo všeč kako so ga sprejeli so znova ponovili srečanje ob jezeru Nepu.Nato so se napotili proti Rimu in pred vrati so srečali poslanike senata in rimskega ljudstva, ki so prašali Friderika neko prisego in prispevek ki pa ta ni sprejel.18 junija leta 1155 je papež Adrijan IV okronal Friderika v svetem Petru proti senatorski volji,zato so ti napadli nemške čete.Friderik in bratranec Henrik pa sta po enodnevni bitki jih premagala. Po krvavi bitki sta se papež in cesar premaknila v Tuskulum kjer je papež prosil Friderika se bojevati proti sicilskemu kralju. Tega cesar ni mogel storiti ker nekateri baroni se niso strinjali,toda je Friderik obljubil papežu,da se bo vrnil in zavzel Rim in Sicilijo. Ko se je vračal je oropal mesto Spoleto, ki se mu je uprla. V Ankoni in Veroni se je tudi spopadel in končno se je vrnil v Nemčijo. Da bi si papež zagotovil varstvo se je domenil z Normani.Enkrat so bili ti ocenjeni od samega papeža, kot zelo močni in nevarni, zato je papež dodelil Guglielmu I il Malo, oblast nad celim južnim delom Italije skupaj s Capuo in Neapljem. Toda s tem dogovorom se papež in cesar nista razumela in je prišlo do velih kontrastov med dvemi, tudi zaradi tega, ker se je Friderik vmešaval v volitev novih germanskih škofov. Velik konflikt med dvema je prišel leta 1157 v Besanconu, kjer različna pojmovanja o cesarskem cesaropapismu in papeški teokraciji sta se spopadla. Ker prvi pojem pravi, da cesar ima največjo moč,celo večjo od papeške, drugi pojem pa je napisan v Dictatus papae in pravi, da ima papež največjo moč. Trenutno pa se je stanje umirilo,tudi ker je nemška duhovščina podpirala cesarja. Junija leta 1158, ker se je Milan opomogel in je tudi začel graditi Tortono se je Friderik odločil, da bo spet šel v Italijo. Zato je poslal Rainalda in Otona v izvidovanje in s kraljem Boemije, Vladizlavom II, vstopil v Italijo s številnimi četami. Podložil je Brešo,oblegal je Milan in ga prisilil sprejeti imperialno nomino svojih konzulov. Novembra istega leta je bil sklican drugi zbor v Ronkaliji, tu so se zbrali najpomembnejši strokovnjaki bolonjske univerze in pomagali Frideriku izpopolniti Constitutio de regalibus v njem pa so še dodali: izvolitev vojvodi ,grofov in markizov ,imenovanje konzulov v občinah, pobiranje davkov in delo vsakega prebivalca.Vse te pravice je Friderik bil pripravljen darovati občinam samo če bi vsako leto dali prispevek in da bi priznali, da cesarstvo ima največjo moč. Prav zaradi tega je Friderik izdal Constitutio de pacis in je prepovedal legije v mestih in vojne med temi. Po vsih občinah je poslal vazale, da bi si zagotovil mir. Ne vsa mesta pa so bila zadovoljna s temi pravicami,zato se je Milan tudi uprl in zavzel mesto Trezzo nato sta se uprli tudi Brescia in Crema. Friderik pa je hitro poklical pomoč, Henrik Lev in stric Guelfo IV sta mu hitro priskočila na pomoč,tudi cesarica Beatrice iz Borgonije je pomagala. Marca leta 1159 je cesar vstopil v Como kjer mu je škof Ardicon simbolično izročil ključe mesta,julija pa je oblegal mesto Cremo ,ki po sedmih mesecih se je udala in je bila popolnoma porušena. Medtem pa je papež Hadrijan IV hotel izobčiti cesarja,toda je 1 septembra umrl. In tako so 7 septembra kardinali izvolili papeža Rolanda Bandinelli poznan pod imenom Aleksander III, je ta nadaljeval s politiko Hadrijana in je podpiral občine. V manjšem številu so kardinali izvolili kardinala Vittora IV, ki je bil velik prijatelj s cesarjem Friderikom. Friderik je februarja leta 1160 sklical koncil v Paviji, toda papež ni prišel. Tako so tisti škofje v koncilu izvolili papeža Vittora IV, ki je izobčil Aleksandra III, Aleksander pa je izobčil Vittora IV in cesarja. Milan pa ni hotel sprejeti cesarskih navodil in vojna se je seširila po vsej Lombardiji. Toda leta 1161 je Friderik dobil pomoč od Nemčije in Madžarske in tako je lahko začel obleganje mesta. Prebivalci so zdržali eno leto, toda marca leta 1162 se je Milan vdal in tako se je začelo uničevanje mesta,prebivalci so zbežali . Uničil je tudi zidove Breše in Piačence,ki sta mogli sprejeti cesarske uradnike. Tako Friderik Rdečebradec na vrhu svoje moči se je vrnil v Nemčijo. Alekdander se je zavedal, da ima vedno večji vpliv in moč, toda ker ni imel sredstev se je zatekel v Francijo, kjer se je dogovoril s francoskim kraljem Luigijem VII, da bi se( Luigi) dobil s cesarjem Friderikom na mostu reke Saone, na meji med Francijo in Borgonijo, kjer bi se mogli dogovoriti za veljavnost imenovanja. Aleksander III ni bil prisoten. Novembra leta 1163 se je Friderik znova vrnil v Italijo z majhno vojsko,ker so se Verona, Padova in Vicenza uprle,toda jih ni mogel zaustaviti ker ni imel velike vojske. Medtem je Rainaldo di Dassel organiziral vojaški pohod proti Normanom v Siciliji, toda ker je potreboval podporo Pise in Genove( ti dve sta hotele imeti Sardinijo) mu ni uspelo izpeljati pohoda. Friderik je tudi zbolel zato se je vrnil v domovino,tako tretji pohod v Italijo ni prinesel nobenega dosežka. Aprila leta 1164 je umrl kardinal Vittore IV in Friderik se je odločil skleniti mir z Alekdandrom III,to mu ni uspelo, ker Rainaldo di Dassel je izvolil drugega papeža, Pasquala III. In tako ker je Aleksander III dobil podporo evropskih kraljev se je vrnil v Rim leta 1165. Friderik je bil sin švabskega vojskovodje Friderika II. in nečak Konrada III. iz rodbine Staufovcev. Leta 1152 so ga okronali za nemškega kralja. Zaradi težnje po vrnitvi kraljevih pravic v Italiji je organiziral več vojaških pohodov. Na prvem (1155) ga je papež Hadrijan IV. okronal za cesarja. Severna Italijanska mesta (1167 združena v lombardsko zvezo) so se temu z Milanom na čelu uprla. Friderik je napadel Milano in ga po dvo letnem obleganju 1162 zavzel ter ga porušil. Nov papež - Aleksander III. - pa je lombardsko zvezo podprl in kljub temu je Friderik leta 1176 zmagal v bitki pri Legnanu. 1180 je povzdignil Štajersko v vojvodino Na kongresu v Benetkah je Friderik priznal papeža Aleksandra in podpisal 6-letno mirovno pogodbo z lombardsko zvezo, ki je 1183 prerasla v trajen mir. V notranjem sporu je premagal Henrika Leva. S poroko sina Henrika VI. je pridobil Kraljestvo obeh Sicilij. Med 3. križarsko vojno je utonil v reki Salef.

Zahteve nad Italijo

Na skupščini v Kostanci marca l.1153, so sodelovali tudi ambasadorji iz občin Como, Lodi in Pavia, ki so prišli prosit za pomoč proti Milanu, ki je, potem ko je porušil Lodi in je zmagal desetletno vojno proti Como, omejeval razvoj ostalih mest. Friderik je to izkoristil, da se je vmešal v politiko Italije: sledil je idealu univerzalnega cesarstva. Kontrola nad občinami na severu in nad kraljevino Sicilijo, je bila bistvena za ta cilj. Zaradi tega je razporedil trden nadzor nad teritoriji Krone, s tem da je uporabil ministeriales, ki so bili uradniki iz ponižnih družin in katerim je zaupal. Po skupščini v Kostanci, so bili pogoji za odhod v Italijo popolni: tega so si želele fevdalne družine za omejiti občinsko premoč, majhne občine ki so se združile proti Milanu, sam papež Anastazij IV, ki si je želel ukrep Friderika proti občini Rim, v kateri se je od l.1143 ustanovil režim, ki ga je vodil Arnald iz Brescie.

Četrti pohod v Italijo in lombardska zveza

Cesarjeva odsotnost je Lombardom olajšala združitev za skupen upor. V mestih je prišlo do uporov in v Bologni so ubili cesarjevega načelnika. Friderik je moral ponovno osvojiti Italijo, zbral je močno vojsko in tako se je oktobra 1166 četrtič spustil v Italijo. V Lombardiji se je novembra zavedel, da bo podvig težji kot v preteklosti. V mestih ni imel velike podpore in zato je preložil pohod na Sicilijo. Čeprav se je želel napotiti proti Rimu, je moral ostati nekaj časa v Lmbardiji, kjer se je moral bojevati. Nato se je preko Bologne odpravil proti Anconi, kjer je naletel na vztrajen upor. 24.7.1167 je končno dospel do Rima, ki ga je ostro napadel tako, da je moral papež Aleksander zbežati skupaj z nekaj zvestimi kardinali v Benevento. Friderik je postal gospodar v Rimu in je bil drugič imenovan za cesarja od protipapeža Pasqualeja. Ko je pripravljal napad na Sicilijo, se je med vojaki razširila malarija, zaradi katere so umrli tudi poveljnik Rainald, cesarjev nečak Friderik IV. in toskanski vojvoda Gvelf VII. Tako se je Friderik vrnil v Pavio, ki mu je skupaj s Comom ostala zvesta. Nato pa se je spet vrnil v Nemčijo. Medtem sta v Italiji nastali dve novi zvezi: veronska( Verona, Treviso in Benetke) in cremonska( Cremona, Crema, Brescia, Bergamo, Mantova in Milan). Decembra sta se ti dve zvezi združili v Societas Lombardiae oz. lombardsko zvezo. Takoj so se ti zvezi pridružile še Parma, Piacenza in Lodi. Tudi papež Aleksander III. je podprl ustanovo. Zveza je postajala čedalje močnejša, saj sta jo podprla tudi siciljsko kraljestvo in bizantinsko cesarstvo. V čast papeža pa je ustanovila tudi novo mesto Alessandria.

Bitka v Legnanu in zaton cesarstva

Ko se je Friderik vrnil v Nemčijo, se je posvetil nemškim problemom. Aprila 1169 je imenoval za kralja sina Henrika. Kupil je tudi posestva na Švabskem in v Toskani. Medtem je poslal v Rim bambergškega škofa Eberarda, da bi se poskusil opravičiti papežu Aleksandru III., vendar papež tega ni sprejel. Leta 1174 se je še petič spustil v Italijo, kjer je hitro zavzel Suso, Asti, Acqui, Pavio in Como. 7 mesecev je oblegal Alessandrio, a neuspešno. Kasneje je želel zavzeti še Ancono, ki je bila zaveznica bizantinskega cesarstva. Barbarossa se je dogovoril z Benetkami tako, da so njegove čete napadale Ancono s kopnega, medtem ko so beneške ladje zasedle pristanišče. Toda zadeva ni bila enostavna in tako so se morale Friderikove čete po 6 mesecih umakniti iz mesta ob prihodu pomoči iz Ferrare in Bertinora. Spomladi 1175 se je Barbarossa odpravil proti vojski lombardske zveze z namenom, da bi se dogovorili za mir. To pa se ni zgodilo in tako so se znova začeli krvavi boji, ki pa niso bili odločilni v teku celega leta. Naslednje leto se je Friderik srečal s Henrikom Levom in drugimi fevdalci, da bi se mu pridružile nove čete za nadaljevanje pohoda v Italiji. Friderik pa se je pozneje zavedel, da jih ni prišlo toliko kot si jih je želel in, da manjka njegov bratranec Henrik. Ko pa se je spet napotil proti jugu, ga je vojska lombardske zveze hudo porazila v Legnanu 29.5.1176. Medtem ko se je Friderik skušal rešiti diplomatično, se je nemška vojska zatekla v Pavio. Barbarossa se je začel pogajati s papežem, s katerim je sklenil, da bo odstavil protipapeža, vrnil rimski komuni njene darove in ozemlja, medtem ko mu je Aleksander III. zagotovil svoje posredništvo s komunami, ki pa so to zavrnile, ker jim ni ugajala sprememba v papeževem obnašanju.

Konstanški mir

Prišlo je do novega poskusa mirovnega posredovanja,ki se je odvijal v Benetkah julija leta 1777,kjer so se srečali papež,cesar,Vilhelm Dobri in predstavniki občin. 23.julija je bil potrjen mir s papežem po ananškem konkordatu,bil je določen 15-letni mir s kraljem Sicilije in 6-letni z občinami.Friderik je ostal v Italiji do konca leta;nato se je leta 1778 vrnil v Nemčijo,kjer je dokončno rešil spore s fevdalci,posebno z bratrancem,Henrikom Gvelfiškim,ki je bil obtožen,da ni vojaško pomagal cesarju. V Italiji se mu je dobro godilo,saj je mir trajal in najvažnejshi zavezniki občin so bili mrtvi.Dokončen mir je bil dogovorjen v Piacenzi in podpisan v Konstanci 25.junija.1183:s tem konkordatom je Friderik priznal obstoj Zveze ter podelil upravna,politična in sodna dovoljenja;priznal je tudi od prebivalstva izvoljene konzule.Občine pa so morale una tantum plačati 15.000 in vsako leto 2.000 srebrnih mark,brž ko je cesar prišel v Italijo pa so mu podelili oblast,da bi razrešil trenja med eno in drugo občino.Tako se je odpovedal absolutni oblasti,da bi občine imele večjo avtonomijo. Leta 1186 sta se njegov sin Henrik VI Nemški in Kostanca iz Altoville (ta je bila zadnja dedinja normanske dinastije) poročila,tako da je Friderik lahko anektiral južno Italijo cesarstvu.

Tretja križarska vojna

Po padcu Jeruzalema leta 1187,je nov papež Gregor VIII pripravil novo križarsko vojno,privlačen tudi zaradi veličanskega plena,ki bi ga križarji dosegli;to je bila tretja križarska vojna.Friderika so povišali v križarja 27.marca.1188 v Mainzu,na Hesenskem;vedel je,da je bila druga križarska vojna slabo organizirana,zato je sam poskrbel,da bi se bolje pripravili.Friderik je pustil za sabo sina Henrika VI,ki bi vladal cesarstvu,ter se maja leta 1189 napotil iz Regensburga,na Bavarskem,s sprevodom 20.000 vitezov. Friderik je prihrumel skozi Madžarsko ter se tamle tudi prvič ustavil,skozi Balkane ter se postopoma bližal Kostantinoplu/Bizancu/Carigradu/Istanbulu.Po poti je s svojimi četami izvršil številne antisemitske pogrome,saj so bili takrat (tudi pozneje) Judje zelo spretni trgovci in velik del bogastva je bil v lasti Judov,in si tako pridobil finančne pripomočke za nadaljevanje poti.Ko je dospel do Kostantinopla je vprašal dovoljenje Izaku II,da bi se napotil proti Anatoliji.Izak se ga je bal in zaprl je Friderikove poslance.Po dolgem sporu,zaradi katerega je moral tudi Henrik VI skočiti na pomoč z ladjami,se je februarja leta 1190 dogovoril z Izakom ter podpisal pogodbo v Edirnu,s katero so lahko prekoračili Helespont ter dospeli do Male Azije,odkod so se napotili proti Kilikiji,kjer je junija leta 1190,pri reki Salef (danes turško Gőksu), Friderik umrl. Obstajajo najrazličnejshe teorije o tej smrti,a najbolj priljubljena je ta,da je zaradi toplote in težkega oklepa doživel srčno kap.

Legende

O Frideriku govori veliko legend. Ena od teh, ki so jo širili Germani, je , da se skriva in se bo spet prišel bojevat s sovražniki, še močnejši.

Mitološki prizor njegove smrti pravi, da je imel kopje usode. Mit pravi, da kdor je imel to kopje, je bil nepremagljiv, vendar, če mu je to kopje šlo iz rok, je kmalu za tem umrl. Pravijo, da mu je kopje padlo iz rok, ko je gledal neko reko.

Druga verzija je podobna slovenskemu liku kralja Matjaža. Ta pravi, da je Friderik v neki jami na hribu Kyffhäuser in ko bodo vrane nehale leteti okrog njega, bo spet prišel ven in Nemčija bo spet močna kot včasih. Legenda pravi, da to se bo zgodilo, ko mu bo rdeča brada zrasla in ovila trikrat okoli mize. Legende so nastale za nečaka Friderika, vendar sta o njem pisala kasneje Brata Grimm.