Bavarska

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Freistaat Bayern
Svobodna dežela Bavarska
Zastava Grb
Flag of Bavaria (lozengy).svg Grb Bavarske
Lega
Zemljevid Nemčije z označeno lego Bavarske
Časovni pas CET/CEST (UTC+1/+2)
Uprava
Država Nemčija Flag of Germany.svg
NUTS-regija DE2 Flag of Europe.svg
Glavno mesto München
Ministrski predsednik Horst Seehofer (CSU)
Vladajoča stranka CSU
Glasov v Zveznem svetu 6 (od 69)
Osnovni statistični podatki
Površina  70.549 km²
Prebivalstvo 12.493.000 (10/2006)[1]
 - Gostota 177 /km²
Drugi podatki
BDP/ nominalno 404 milijarde € (2005)
Spletna stran bayern.de
Okrožja na Bavarskem

Svobodna dežela Bavarska (nemško Freistaat Bayern ) s površino 70.553 km² in 12,4 milijoni prebivalcev je najjužnejša in geografsko največja dežela današnje Nemčije in geografska regija. Njeno glavno mesto je München.

Pomembnejša mesta[uredi | uredi kodo]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodovina bavarskih monarhij je podrobneje opisana na naslovih: Vojvodina Bavarska (od 6. stoletja do leta 1648), Volilna kneževina Bavarska (1648 - 1805) in Kraljevina Bavarska (1806 - 1918).

Bavarska je kot "svobodna dežela" (Freistaat) postala del Nemčije prvič leta 1919 s t. i. bamberško ustavo, kot zvezna dežela v t. i. weimarski republiki, in drugič leta 1946 s plebiscitom 1. decembra 1946, kot zvezna dežela v Zvezni republiki Nemčiji.

Od leta 1180 je Bavarski vladala rodbina Wittelsbachov, najprej kot vojvodini, potem kot volilni kneževini Svetega rimskega cesarstva in, po njegovem razpadu, kot kraljevini.

V prvi svetovni vojni je kralj poslušno sledil nemškemu cesarju. Razočaranja prve svetovne vojne in socialna stiska ob njenem koncu so povzročile padec kralja, dežela pa se je znašla v hudih političnih nemirih.

Zvezna dežela v weimarski republiki[uredi | uredi kodo]

7. novembra 1918 je vodja bavarskih neodvisnih socialdemokratov Kurt Eisner preusmeril veliko protivojno manifestacijo v Münchnu v nemire, ropanje skladišč s hrano, zavzetje vojaških in policijskih poveljstev. Ustanovljeni so bili delavski in vojaški sveti, ki so se proglasili za začasno vlado in razglasili Republiko Bavarsko. Ponoči se je začasni vladi pridružil tudi vodja večinskih socialdemokratov Gerhard Auer, ki se je dotlej ves čas opredeljeval proti sili in revolucionarnim metodam.

Bavarci, utrujeni in naveličani vojne, si niso želeli revolucije, ampak miru in varnosti. Tako je na volitvah v bavarski parlament 12. januarja 1919 Eisner dobil le 3 od 188 sedežev. 21. januarja, ko je z odpovedno izjavo v žepu prihajal na ustanovno zasedanje parlamenta, ga je politični nasprotnik ustrelil v hrbet. Kasneje se je streljalo tudi v sejni dvorani, trije poslanci so bili mrtvi, Auer pa ranjen. Poslanci meščanskih strank so se umaknili, socialistično vlado je sestavil Johannes Hoffman, politik iz Pfalza.

Hoffmannova vlada si je prizadevala doma umiriti razmere in v nacionalnem, t. i. weimarskem parlamentu (kjer se je snovala nova zvezna ustava) zagotoviti Bavarski čim več samostojnosti. A uspelo ji ni ne eno ne drugo.

7. aprila so radikalne skupine po nočnem zasedanju v wittelsbaški palači v Münchnu razglasile Sovjetsko republiko Bavarsko, vendar po tem niso uspele pritegniti k sodelovanju tradicionalno radikalnejšega severa Bavarske. Zaradi težav z oskrbovanjem velikega mesta in nesodelovanja okolice so prvotni voditelji, literati in zanesenjaki, vse bolj prepuščali vajeti ruskim revolucionarjem in republika se je spremenila v boljševistično diktaturo pod vodstvom Leninovega privrženca Eugena Levina.

Vlada in parlament sta se pred nemiri umaknila v Bamberg. Čeprav je dolgo odlašal, je moral Hoffmann nazadnje prositi za pomoč oborožene enote weimarske oblasti. Bavarski delegati v weimarskem parlamentu so se morali odpovedali posebnim pravicam. 1. in 2. maja so pruske in wüttemberške enote ter prostovoljni odredi krvavo zadušili vstajo.

31. julija 1919 je bila sprejeta weimarska ustava, s katero je Nemčija postala republika, zvezna, parlamentarna, demokratična in pravna država. Bavarska je s t. i. bamberško ustavo septembra 1919, kot "svobodna dežela" (Freistaat), sprejela vlogo ene od zveznih dežel; izgubila je vse posebne pravice, ki jih je imela kot kraljevina v nemškem cesarstvu. Novembra se je Bavarski priključila nekdanja vojvodina Coburg (vojvoda je odstopil), z 88 odstotno plebiscitarno podporo.

Kot posledica neuspelega prevrata desno usmerjenih radikalcev v Berlinu (Kappov puč, marec 1920) je Hoffmannova vlada padla. V zraku je bil strah pred komunisti in novo vlado je sestavil desno usmerjeni Gustav von Kahr, monarhist in pristaš Wittelsbachov. Nove volitve v parlament (junij 1920) so premik v desno potrdile. Večino v bavarskem parlamentu je dobila Bavarska ljudska stranka (od leta 1918 naslednica bavarskega Centra), ki je združevala vse krščansko usmerjene volivce. Njen vodja Georg Heim se je v nemirnih razmerah odgovornosti vladanja ustrašil in Kahru sta v kratkem sledila še dva "meščanska" ministrska predsednika.

V 1920-ih je Bavarska veljala za središče desno-meščanske opozicije v weimarski republiki; v njej so delovala mnoga radikalno usmerjena združenja in vojaške skupine, med njimi tudi Hitlerjeva NSDAP. Na Bavarsko so se zatekli tudi mnogi voditelji Kappovega puča. Konec t. i. pasivnega odpora proti francosko-belgijski zasedbi Porurja je von Kahr septembra 1923 izkoristil kot pretvezo za vzpostavitev izrednega stanja; ukinil je bavarsko demokratično oblast in se proglasil za glavnega državnega komisarja z diktatorskim položajem. Kot privrženec Wittelsbachov je želel združiti vse narodne sile za odcepitev od Nemčije. Napetosti, ki so nastale med Münchnom in Berlinom, je skušal izkoristiti Adolf Hitler, prehiteti Kahra, potegniti za sabo množice in uprizoriti "marš na Berlin". Kahr mu je, z odločnim posredovanjem policije, namero preprečil.

Spomladi 1924 se je Kahrovo obdobje končalo z novo vlado Heinricha Helda. Ta je potem vladal do leta 1933, sprva z večinsko podporo bavarske ljudske stranke, ob koncu pa s tiho podporo socialdemokratov.

S svetovno gospodarsko krizo in socialnimi stiskami, ki so jo spremljale, je tudi na Bavarskem hitro naraščalo število Hitlerjevih pristašev. Leta 1932 je bila na volitvah v parlament Hitlerjeva NSDAP že druga najmočnejša stranka v parlamentu. S postavitvijo Franza von Eppa za državnega komisarja v marcu, oz. za državnega namestnika na Bavarskem v aprilu 1933 in imenovanjem Ludwiga Sieberta za ministerskega predsednika (1933-42, sledil mu je Paul Giesler) in po uveljavitvi izrednih ukrepov (t. i. "uistosmerjanje" dežel z rajhom, razpustitev sindikatov in prepoved delovanja strank razen NSDAP) leta 1934 je bila tudi Bavarska vključena v nacionalsocialistično nemško državo. Demokracija na Bavarski se je za 12 let končala.

Zvezna dežela v Zvezni republiki Nemčiji[uredi | uredi kodo]

Ob koncu druge svetovne vojne so zahodni zavezniki Bavarsko zavzeli zadnjo med nemškimi deželami, zato se je vanjo zateklo največ beguncev z vzhoda in Balkana. 7 milijonov Bavarcev je sprejelo 2 milijona prišlekov (do leta 1950). Ob pomanjkanju hrane in stanovanj, zlasti v hudi zimi 1946/7, je veliko zmede prinesla še denacifikacija, saj je po ameriškem gledanju na problematiko samo v državnih službah prišlo v poštev za preiskavo in morebitni odpust kar 470.000 uradnikov; od 18.000 učiteljev v osnovnih šolah jih je čez noč ostalo na cesti 10.000.

Predsednik prve začasne bavarske vlade Friz Schäffer (vodja bavarske ljudske stranke ob njeni ukinitvi 1933 in bavarski finančni minister v letih 1931-33) je želel denacifikacijo nekoliko zavreti, a je bil odstavljen. Njegov naslednik socialdemokrat Wilhelm Högner je postal v dolgotrajnem züriškem pregnanstvu prepričan federalist in je videl bodočo Bavarsko le ohlapno povezano z Nemčijo. Na prvih svobodnih volitvah, 30. junija 1946, je dobila Krščansko socialna unija (CSU, naslednica Bavarske ljudske stranke) absolutno večino. Nov vladni kabinet je oblikoval Hans Ehard. 1. decembra 1946 je bila na plebiscitu sprejeta bavarska ustava, v kateri je Bavarska opredeljena kot demokratična "svobodna dežela".

Oblikovale so se nove stranke in preoblikovale stare. Socialdemokratska stranka (SPD) je opustila kulturni in razredni boj in postala stranka socialnega napredka. Izoblikovala se je Bavarska stranka, bolj radikalno bavarska kot CSU, ki jo je nekaj časa volila petina volivcev, ker pa ni uspela priti v vladno koalicijo, je počasi zamrla. Njej nasprotna stališča je zagovarjala Zveza pregnanih in odpisanih (BHE). Liberalci so se združevali v Svobodni demokratski stranki (FDP).

Medtem je bila pripravljena zvezna ustava. Bavarski parlament jo je edini med deželnimi parlamenti zavrnil (101 glas proti, 64 za in 9 vzdržanih). Kasneje pa je, z manjšim dodatkom, tudi Bavarska podprla ustanovitev Zvezne republike Nemčije in vstopila vanjo kot "svobodna dežela".

Z volitvami v prvi zvezni parlament (Bundestag), 14. avgusta 1949, je tudi Bavarsko zajel polet povojne obnove, pri katerem so veliko pripravljenosti za delo, samoiniciativnosti in znanja pokazali povratniki in prišleki. Po letu 1955 so se na Bavarsko selili tudi visokotehnološki obrati iz ostalih nemških dežel, ki so dotlej polno zaposlile vse svoje prebivalstvo. Bavarska se je iz pretežno poljedelske razvila v moderno industrijsko deželo.

Politično je Bavarska ostala usmerjena krščansko in socialno. Večino časa je bila na oblasti CSU, samostojno ali v koaliciji s SPD ali FDP.

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Prebivalstvo zveznih dežel". Portal Zveznega statističnega urada Nemčije (v angleščini). Pridobljeno dne 2007-04-25. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Hubensteiner, Benno (2006). Bayerische Geschichte : Staat und Volk, Kunst und Kultur. Rosenheim: Rosenheimer. COBISS 5524889. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]