Križarske vojne

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Obleganje Jeruzalema leta 1099

Krížarske vôjne so bile vojne in vojni pohodi z verskim ozadjem, ki jih je vodila pretežno krščanska Evropa proti svojim zunanjim in notranjim sovražnikom. Križarji so se največ vojskovali z muslimani, pa tudi s poganskimi Slovani, Judi, ruskimi in grškimi pravoslavnimi kristjani, Mongoli, katari, husiti, valdenzi, Prusi in političnimi sovražniki papežev. Udeleženci vojn so s križarsko prisego dobili od papeža odvezo kazni za svoje pretekle grehe (odpustek).

Križarske vojne je sprožila prošnja Bizantinskega cesarstva za pomoč proti ekspanziji Turkov Seldžukov v Mali Aziji, njihov cilj pa je postal ponovna osvoboditev Jeruzalema in Svete dežele, ki so jo osvojili muslimani. Križarske vojne so tudi vsi podobni pohodi, ki niso bili usmerjeni proti Levantu in so trajali vse do 16. stoletja. Takšni so bili pohodi proti poganom, heretikom in ljudstvom, ki jih je papež izključil iz cerkve. Razlogi zanje so bili verske, ekonomske in politične narave.

Niti krščanski niti muslimanski blok nista bila nikoli povsem enotna in notranja nesoglasja in interesi posameznikov so dostikrat pripeljali celo do zavezništev med verskimi sovražniki. Takšno je bilo na primer zavezništvo med kristjani in Seldžuškim sultanatom Rum med peto križarsko vojno.

Križarske vojne so imele daljnosežne politične, ekonomske in socialne posledice, ki se čutijo še danes. Zaradi notranjih sporov med krščanskimi kraljestvi je prišlo tudi do popolnih odklonov od prvotnih ciljev. Takšen primer je četrta križarska vojna, katere največja žrtev je bil krščanski Konstantinopel. Posledica vojne je bil razpad Bizantinskega cesarstva in delitev njegova bogastva in ozemlja med križarskimi poveljniki in Beneško republiko.

Šesta vojna je bila prva, ki je potekala brez papeževega blagoslova, sedma, osma in deveta vojna pa so imele za posledico popolno zmago muslimanskih mamelukov in Hafsidov in konec križarskih vojn na Bližnjem vzhodu.

Predhodni križarski pohodi v 11. stoletju[uredi | uredi kodo]

Še pred prvo križarsko vojno leta 1095 se je v drugi polovici 11. stoletja zgodil niz nepovezanih križarskih pohodov, ki jih je razglasil papež in so bili pretežno lokalnega značaja. Tekom rekonkviste je v 11. stoletju prišlo do niza spopadov med kristjani in muslimani, zato je osnovi kriterij, da nek vojaški pohod označen za križarskega, to, da je potekal pod pokroviteljstvom papeža tega obdobja, ki je razglasil sveto vojno proti nevernikom na katerem od koncilov.

Vojna za Barbastro 1063[uredi | uredi kodo]

Temu kriteriju ustreza najprej ti. vojna za Barbastro, ki je potekala pod pokroviteljstvom papeža Aleksandra II., ki je zbral zahodnoevropsko plemstvo, večinoma Francoze, Burgundce in Italonormane), da bi nudil pomoč aragonskemu kralju Sanču Ramirezu pri zavzetju strateškega mavrskega mesta Barbastro, utrjenega obmejnega mesta v zaragoški taifi. Sodelovanje kristjanov in muslimanov pod taktirko Ferdinanda II. proti aragonskim kristjanom v preprečitvi aragonskega poskusa zavzetja trdnjave Graus leto dni poprej je užalilo papeža Aleksandra II., ki je sklical vojsko za pomoč Aragoncem. Odziv je bil nepričakovano velik, na čelu zgonje križarske vojske je bil vojvoda Vilijem VIII. Akvitanski. Mesto ni vzdržalo napada združene krščanske koalicije, bilo je temeljito izropano, prebivalstvo pa zmasakrirano, manjši del pa odprodan v suženjstvo. Mesto Barbastro je bilo v krščanskih rokah slabo leto dni, nakar so ga ponovno zavzeli muslimani in pobili krščansko posadko. Četudi sam spopad nima zgodovinske vrednosti pri nadaljnji rekonkvisti, ga zgodovinarji označujejo kot primer križarske vojne pred križarsko vojno[1].

Križarski pohod 1073[uredi | uredi kodo]

Med prvimi potezami novega papeža Gregorja VII. je bila razglasitev križarskega pohoda za pomoč kraljevini Aragon proti južnim muslimanskim sosedom. Pohod naj bi vodil francoski grof Ebles II. iz Roucyja, vendar se pohod ni nikoli zgodil, oziroma katerikoli boji so se na Iberskem polotoku tisti čas odvijali, niso dokumentirani kot del tega križarskega pohoda. Navarrski kralj Sančo IV. in zaragoški emir Al-Muktadir sta zaradi tega križarskega pohoda sklenila sporazum o nenapadanju in medsebojni pomoči. Občasna zavezništva med muslimani in kristjani, ki so bili kakorkoli ogroženi s strani lastnih sovernikov, za tisti čas niso bila redkost in enako je veljalo kasneje za Sveto deželo.

Mahdijski križarski pohod 1087[uredi | uredi kodo]

Leta je v pontifikatu papeža Viktorja III. potekal koncil v Benvenetu, ki so se ga udeležili Viktorjevi podporniki (takrat je bil investiturni boj med cesarstvom in papeštvom na vrhuncu). Na koncilu so obnovili izobčenja protipapeža in cesarja, obsodili laično investituro in razglasili križarsko vojno proti saracenskim piratom v Severni Afriki (Mahidijski križarski pohod). V odziv na razglastitev križarskega pohoda proti saracenskim piratom v severni Afriki je združena flota republik Pise, Genove in Amalfija z blagoslovom papeža Viktorja III. napadla severno afriško prestolnico Ziridov Mahdijo. "Pohod" je bil uspeh in ti "zgodnji" križarji so Mahdijo zasedali leto dni, preden so se v zameno za bogat plen umaknili.

Papež Viktor III. je konec leta 1087 umrl in naslednje leto ga je nasledil "križarski" papež Urban II. Primeri križarskih pohodov pred letom 1095 so bili razmeroma lokalnega značaja ali pa se jih je udeležilo zgolj plemstvo.

Prva križarska vojna (1095-1099)[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Prva križarska vojna.
Zemljevid prve križarske vojne

Prvo križarsko vojno je leta 1095 začel papež Urban II. v francoskem Clermontu kot odgovor na prošnjo bizantinskega cesarja Alekseja I. Komnena za vojaško pomoč nasproti Seldžukom proti katerim se Bizanc sam ni mogel braniti (v bitki pri Matzikertu leta 1071 je bil poražen-celotna Mala Azija je tako bila zelo ranljiva). Bizantinski cesar je to prošnjo večkrat ponovil preden je bil uslišan (šele, ko je papež postal Urban II.).Cilj tega prvega križarskega pohoda je bil, da bi kristjani od muslimanov vnovič zavzeli Jeruzalem in Sveto deželo, hkrati pa tudi pomagali Bizantinskemu cesarstvu v borbi proti Turkom Seldžukom. Prva križarska vojna se je za krščanski svet končala uspešno, saj so po njenem koncu v Palestini in Siriji ustanovili štiri križarske države.

»Naj bo siromak, plemič ali ropar. Naj pade na poti ali v boju mu bodo odpuščeni vsi grehi!« To so bile besede papeža Urbana II., ki so se za vedno zapisale v zgodovino. Vseeno pa te besede niso dokazano avtentične, saj obstajajo tudi druge različice papežvega govora. Križarska vojna je bila tudi kot velik cerkveni odpustek , njen glavni cilj pa je bil osvojitev Jeruzalema in drugih svetih mest.

Druga križarska vojna (1145-1149)[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Druga križarska vojna.

Druga križarska vojna je bili drugi veliki vojaški pohod z verskim ozadjem, ki se je začel leta 1145 kot odgovor na padec Edese leta 1144. Grofija Edesa je bila prva križarska država, ki so jo ustanovili v Levantu že med prvo križarsko vojno (1095-1099) in prva, ki je propadla.

Drugo križarsko vojno je napovedal papež Evgen III. v svoji buli Quantum praedecessores, ki jo 1. decembra 1145 naslovil na francoskega kralja Ludvika VII. Vojni pohod sta vodila evropska kralja Ludvik VII. Francoski in Konrad III. Nemški s pomočjo številnih pomembnih evropskih plemičev. Vojski obeh kraljev sta preko Evrope korakali ločeno. Na poti skozi Bizantinsko cesarstvo ju je nekoliko oviral cesar Manuel I. Komnen, v Anatoliji pa so zatem vsako vojsko posebej porazili Turki Seldžuki. Ludvik in Konrad sta z ostanki svojih vojsk uspela priti do Jeruzalema in se udeležiti ponesrečenega napada na Damask.

Druga križarska vojna je doživela popoln polom in veliko zmago muslimanov, ki je nazadnje pripeljala do padca Jeruzalema in tretje križarske vojne. Njen edini uspeh se ni zgodil na Bližnjem vzhodu, pač pa na Portugalskem. Križarji iz Flandrije, Frizije, Normandije, Anglije, Škotske in delno iz Nemčije so namesto po kopnem potovali po morju. Mimogrede so se ustavili na Portugalskem in leta 1147 pomagali osvojiti Lizbono.

V vzhodni Evropi se je istočasno začela prva Severna križarska vojna, katere cilj je bil prisilno pokristjanjenje poganskih plemen. Severne križarske vojne so trajale več stoletij.

Tretja križarska vojna (1189–1192)[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Tretja križarska vojna.

Po propadlem drugem križarskem pohodu je muslimaska dinastija Zengidov obvladovala celotno Sirijo in se zapletla v spore s Fatimidi iz Egipta, kar je nazadnje pripeljalo do združitve egiptovske in sirske vojske pod Saladinovim poveljstvom. Združena vojska je postopoma osvajala ozemlje Jeruzalemskega kraljestva in leta 1187 osvojila Jeruzalem.

Verska gorečnost in padec Jeruzalema sta vzpodbudila angleškega kralja Henrika II. in francoskega kralja Filipa II. da sta prekinila medsebojno vojno in napovedala novo sveto vojno. Henrik je leta 1189 umrl, zato je poveljevanje angleškega dela križarske vojske prevzel Rihard I. Pozivu na vojno se je odzval tudi ne več mladi cesar Svetega Rimskega cesarstva Friderik I. Barbarossa in osebno vodil nemško vojsko preko Anatolije. Friderik je še pred prihodov v Sveto deželo umrl, kar je tako zmanjšalo moralo njegove vojske, da se je večina njegovih enot vrnila domov.

Križarska vojska je na začetku dosegla nekaj vojaških uspehov, potem pa so se začeli prepiri zaradi delitve plena, zato sta Leopold V. in Filip II. avgusta 1191 razočarana nad Rihardom zapustila Sveto deželo.

2. septembra 1192 sta Rihard in Saladin sklenila mirovno pogodbo, po kateri je Jeruzalem ostal pod muslimansko oblastjo, neoboroženi krščanski romarji pa so lahko neovirano obiskovali sveta mesta. 9. oktobra je 1192 je tudi Rihard zapustil Sveto deželo.

Tretja križarska vojna ni dosegla svojega cilja - osvoboditve Jeruzalema, zato so šest let kasneje začeli četro križarsko vojno.

Četrta križarska vojna (1202–1204)[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Četrta križarska vojna.

Četrti križarski pohod ni bil namenjen proti Sveti deželi ampak proti Egiptu, ki je bil najmočnejša islamska dežela tudi v vojaškem smislu.

Križarji so prišli do Sredozemskega morja in zaprosili Benečane, naj jim posodijo ladje, s katerimi bi odpluli na Jutrovo. Benečani so na to pristali, a pod enim pogojem, ki jim je bil močno v korist. V zameno za ladje so križarji morali ob svojem potovanju pleniti tudi za Benečane, med drugim tudi po obalah Jadranskega morja. Križarji so tako napadli dalmatinska mesta, denimo Zadar in Split, jih dodobra oplenili, nato pa se podali še nad Bizanc. V Bizancu so ustanovili latinsko cesarstvo (1204-61) pod beneškim vplivom. Ker so po svojem mnenju naropali že dovolj, so se odrekli nadaljnji plovbi proti Jutrovemu in se obrnili nazaj proti Benetkam.

Peta križarska vojna (1217–1221)[uredi | uredi kodo]

Leta 1213 papež Inocenc III. je želel ponovno osvojiti Jeruzalem. Po propadu četrte križarske vojne, se je zavzemal za novo. Zaradi medsebojnih sporov pa se katoliške države ne odločijo organizirati pohoda. Cerkev je na četrtem lateranskem cerkvenem zboru leta 1215 oblikovala načrt za ponovno zavzetje Svete dežele. Vendar se zaradi smrti Inocenc III. priprave zavlečejo. Novi papež Honorij III. piše pismo evropskim monarhom, v katerem jih spodbuja h križarski vojni, vendar je odziv šibak. Boljši je bil odziv med francoskimi in nemškimi baroni, Frizijci (Frizija je območje z otočki, severno od Nizozemske) pa so obljubili floto. Križarji so se zbrali v Italiji leta 1217 in prezimili v čakanju na Frizijce, aprila 1218 pa je prvi del vojske, z voditelji odplul proti Akri.[2] Odločili so se napasti Egipt, saj je bila najbogatejša dežela Bližnjega vzhoda in pomembno pomorsko oporišče Arabcev. Vojska se je pred samim napadom ustavila in okrepila v Akri, kjer se jim je pridružil tudi jeruzalemski kralj. 24. maja 1218 so križarji opdluli v Egipt in napadli Damieto.[3] Damieta je bila močna egiptovska utrdba. Z njenim zavzetjem bi križarji pridobili nadzor nad Nilom. Najlažje bi Damieto zavzeli tako, da bi z ladjami zapluli v Damieti najbližji rokav reke Nil, a je križarjem dostop do njega preprečevala veriga, napeta med obzidjem Damiete in citadelo, ki je stala na otoku. Križarji so po zagrizenih napadih naposled le uničili citadelo ter tako obkolili mesto. Zaradi tega je sultana Al Adila zadela srčna kap. Nadzor nad Egiptom je prevzel eden njegovih sinov, Al Kamil. Križarji so bili vedno bližje zavzetju Damiete, zato je Al Kamil skušal izboriti premirje s križarji. Med drugim jim je v zameno ponudil celo Jeruzalem in nekatera območja, a je španski kardinal Pelagij, vodja celotne odprave trmasto zavračal kakršna koli pogajanja s svojimi nasprotniki (kar ga je pozneje drago stalo). Ogrski, avstrijski in bavarski križarji so po petnajstih mesecih obleganja leta 1219 naposled dosegli bleščečo zmago in se napotili proti Kairu. Tam se je proti križarjem bojevalo vedno več vojakov, zaradi česar so se boji zavlekli v čas Nilovih poplav. Te so popolnoma ohromile križarsko vojsko. Poleg tega so križarji doživeli hud poraz tudi na morju. Zaradi tega so bili prisiljeni sprejeti premirje, da bi se izognili popolnemu uničenju.

Šesta križarska vojna (1228-1229)[uredi | uredi kodo]

Friderik II. je odplul iz Brindisija proti Siriji, čeprav ga je obremenjevalo papeževo izobčenje. Kljub temu je z diplomacijo dosegel nepričakovan uspeh: Jeruzalem, Nazaret in Betlehem je križarjem zagotovil za dobo desetih let. Ta križarski pohod je bil prvi, na katerega ni pozval Vatikan: takšna težnja se je ohranila do konca stoletja.

Križarska vojna baronov (1239-1240)[uredi | uredi kodo]

Neoštevilčena križarska vojna, ki se je udeležijo navarrski kralj Tobald I., bretonski vojvoda Peter Dreuški, burgundski vojvoda Hugo IV., poitouški grof Rihard Cornwallski, množica francoskih baronov, viteški redovi ter procesarsko plemstvo krščanskega Zamorja. Edina uspeha te vojne sta zavzetje Askalona ter manjša razširitev zaledja.

Sedma križarska vojna (1248-1254)[uredi | uredi kodo]

Papeški interesi, ki so jih zastopali templarji, so leta 1243 privedli do spora z Egiptom. Naslednjega leta so Horezmijci, po katere je poslal Egipt, napadli Jeruzalem. Kljub temu, da napad v Evropi ni izzval takšne jeze, kot jo je padec Jeruzalema leta 1187, je Ludvik IX. Francoski pripravil križarski pohod nad Egipt, ki se je začel v novozgrajenem pristanišču Aigues-Mortes v južni Franciji. Pohod se je izjalovil in Ludvik je večino časa preživel na križarskem dvoru v Akki.

Osma križarska vojna (1270)[uredi | uredi kodo]

Ludvik IX. Francoski se je na pohod odpravil, da bi pomagal ostankom križarskih državic v Siriji, vendar se je preusmeril v Tunizijo in tam ostal le dva meseca, nato pa umrl.

Deveta križarska vojna (1274-1291)[uredi | uredi kodo]

Že leta 1271 je bodoči angleški kralj Edvard I. ki je spremljal Ludvika na prejšnjem pohodu, v trdnjavi Akon sklenil enajstletno premirje s palestinskimi mameluki. Slednji so leta 1289 osvojili Tripoli, tri leta kasneje še Akon in s tem dokončno pregnali kristjane iz Svete dežele.

Križarska vojna v Franciji[uredi | uredi kodo]

To je bila vojna proti katarom (heretikom) v južni Franciji, ki jo je sprožil papež Inocenc III. leta 1208. Katari so imeli velik politični vpliv ter so spodbujali upor proti Cerkvi in oblastem.

Španska križarska vojna proti Arabcem[uredi | uredi kodo]

Španci so se borili proti Arabcem v boju, ki ga imenujemo rekonkvista (španska beseda za »ponovno zavzetje«). Rekonkvista se je končala z osvojitvijo trdnjave Alhambra v mestu Granada leta 1492. Ker je bila ena od križarskih pomorskih poti proti Zamorju skozi Gibraltarsko ožino, se posamezne epizode križarskih vojn vključujejo v rekonkvisto.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

  1. ^ McGrank, Lawrence (1981). "Norman crusaders and the Catalan reconquest: Robert Burdet and te principality of Tarragona 1129-55". Journal of Medieval History 7 (1): 67–82.
  2. ^ http://the-orb.net/textbooks/crusade/fifthcru.html
  3. ^ http://www.boisestate.edu/courses/crusades/5th/01.shtml