Carigrad

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Istanbul)
Skoči na: navigacija, iskanje

Koordinati: [1]) 41°00′N, 29°00′E

Flag of Turkey.svgCarigrad
Istanbul collage 5555.jpg
Položaj v Turčiji
Latrans-Turkey location Istanbul.svg
Pregled
Pokrajina Marmara, Turčija
Provinca Istanbul
Prebivalstvo 13.854.740[1] [2] (2012)
Površina 1,538,77 km²
Gostota prebivalstva 6521/km²
Nadmorska višina 100 m
Koordinate [1]) 41°00′ N 29°00′ E
Poštna številka 34010 do 34850 in
80000 do 81800
Področna koda (+90) 212 (evropska stran)
(+90) 216 (azijska stran)
Registrska oznaka 34
Župan Kadir Topbaş
Spletna stran Mestne oblasti
Guverner Hüseyin Avni Mutlu
Guvernerjeva spletna stran Istanbulski spletni portal

Carigrad (tudi Istanbul, turško: İstanbul), v zgodovini poznan tudi kot Bizanc in Konstantinopel[3] je največje mesto v Republiki Turčiji in pomembno kulturno, gospodarsko ter finančno središče.

Istanbulska mestna občina je imela decembra 2010 13,26 milijona prebivalcev, kar je pomenilo 18% celotnega turškega prebivalstva. Mesto v administrativnih mejah je imelo po štetju leta 2000 8,8 milijona prebivalcev.[4] Pokriva 39 okrožij Istanbulske pokrajine.[5] Če se k mestu prišteje tudi njegov azijski del, je največja mestna občina v Evropi in edina svetovna metropola, ki leži na dveh kontinentih.

Leži ob Bosporski ožini in obdaja naravno pristanišče Zlati rog. V svoji dolgi zgodovini je bil prestolnica Rimskega cesarstva (330–395), Vzhodnega rimskega ali Bizantinskega cesarstva (395–1204 in 1261–1453), Latinskega cesarstva (1204-1261) in Osmanskega cesarstva (1453-1922). Po razglasitvi Turške republike 29. oktobra 1923 je prestolnica države postala Ankara, v kateri je bil med turško vojno za neodvisnost sedež turškega nacionalnega gibanja.

Istanbul je bil leto 2010 evropska prestolnica kulture, leta 2012 pa svetovna prestolnica športa.[6] Trenutno kandidira za organizatorja olimpijskih iger leta 2020.[7] Zgodovinsko središče mesta je leta 1985 postalo del Unescove svetovne dediščine.[8]

Toponomija[uredi | uredi kodo]

Konstantin I. Veliki

Prvo znano naselje na ozemlju sedanjega Istanbula se je imenovalo Bizanc (grško: Βυζάντιον, [Bizántion]). Ustanovili so ga dorski priseljenci iz Megare okoli leta 660 pred n. št. in ga imenovali po svojem kralju Bizasu.[9]

Ko je Konstantin I. Veliki leta 330 mesto razglasil za novo vzhodno prestolnico Rimskega cesarstva, je mesto postalo znano kot Konstantinopolis (grško: Κωνσταντινούπολις [Kōnstantinoúpolis]), se pravi Konstantinovo mesto,[10] čeprav se je uradno imenovalo Nea Roma (Novi Rim), vendar se to ime nikoli ni prijelo.[11] Mesto je to ime obdržalo skozi celo bizantinsko obdobje in se je na Zahodu uporabljalo vse do ustanovitve Republike Turčije.

Do 19. stoletja je imelo mesto več imen, ki so jih uporabljali tujci ali Turki. Evropejci[12][13] so z imenom Konstanitnopel označevali mesto kot celoto, obzidani polotok med Zlatim rogom in Marmarskim morjem pa, ta kot Turki, Stambol ali Stambul. Področje med Zlatim rogom in Bosporjem so imenovali Pera, medtem ko so ga Turki imenovali Beyoğlu, kot ga imenujejo še danes.[14]

Ko je Republika Turčija 28. marca 1930 sprejela zakon o poštni službi, so turške oblasti od tujcev uradno zahtevale, da v svojih jezikih privzamejo enotno ime İstanbul,[15] ki je nastalo že v 10. stoletju.[16]

Etimološko je ime İstanbul nastalo iz srednjeveške grške fraze εἰς τὴν Πόλιν [is tim 'bolin] ali, v egejskem narečju, εἰς τὰν Πόλιν [is tam 'bolin] (grško: εις την πολιν, sodobno grško: στην Πόλη [stim 'boli]), ki pomeni v mestu ali v mesto.[10][16][17] V sodobni turščini se ime piše z začetnico İ s piko, da se razlikuje od polglasnika I. Istanbul se, tako kot Rim, imenuje tudi Mesto na sedmih gričih, ker naj bi bil tako zgrajen najstarejši del mesta. Na vseh gričih so bile zgrajene mošeje.[18]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prve naselbine[uredi | uredi kodo]

Ostanki bizantinskega stebra, ki so ga našli v bizantinski akropoli na območju sedanje palače Topkapı

Med gradnjo predora Marmaray, ki se je začela leta 2004, so pod Yenikapı na istanbulskem polotoku odkrili neolitsko naselje iz 7. tisočletja pred n. št., ko Bospor sploh še ni nastal. Odkritja so pokazala, da je bil polotok naseljen mnogo prej, kot so sprva predvidevali.[19] Tračanska plemena so med 13. in 11. stoletjem pred n. št. v bližini palače Topkapı ustanovila dve naselji – Ligos in Semistra. Na azijski strani Bosporja so v Fikirtepeju (sedanji Kadıköy) odkrili ostanke iz bakrene dobe.[20] Na isti lokaciji sta bila tudi feničanska trgovska postaja z začetka 1. tisočletja pred n. št. in mesto Halkedon, ki so ga ustanovili grški priseljenci iz Megare leta 685 pred n. št..[21]

Zgodovina Istanbula se po sprejeti razlagi začne okoli leta 660 pred n. št., ko so priseljenci iz Megare pod vodstvom kralja Bizasa na evropski strani Bosporja ustanovili Bizantion – Bizanc in do konca stoletja na področju Ligosa in Semistre[10] zgradili akropolo. Mesto je za nekaj časa prišlo pod perzijsko oblast, v 5. stoletju pa so ga v grško-perzijskih vojnah ponovno osvojili Grki.[22] Bizanc se je nato vključil v Atensko ligo in za njo v Drugo atensko cesarstvo, dokler ni leta 355 pred n. št. postal samostojen.[23] Mesto je dolgo časa uživalo zaščito Rimske republike in leta 73 postalo del Rimskega cesarstva.

Odločitev Bizantincev, da stopijo na stran uzurpatorja Prescenija Nigra proti rimskemu cesarju Septimu Severu, je mesto drago stala: ko se je mesto po dveletnem obleganju konec leta 195 vdalo, je bilo popolnoma opustošeno.[24] Pet let kasneje je Sever začel mesto obnavljati, tako da je, po nekaterih poročilih, preseglo svoj prejšnji sijaj.[25]

Vzpon in propad Konstantinopla[uredi | uredi kodo]

Najstarejša ohranjena karta Konstantinopla, ki jo je izdelal firenški kartograf Cristoforo Buondelmonti leta 1422

Ko je Konstantin I. septembra 324 v bitki pri Hrizopolisu porazil cesarja Licinija, je postal cesar celega Rimskega imperija.[26] Samo dva meseca kasneje je razkril načrte, da bo na območju Bizanca zgradil novo, krščansko mesto, ki bo zamenjalo staro vzhodno prestolnico Nikomedijo. Mesto je uradno imenoval Nea Roma (Novi Rim), neuradno pa so ga imernovali kar Konstantinopel – Konstantinovo mesto. Ime se je ohranilo vse do leta 1930, ko so ga uradno preimenovali v Istanbul.[27] Šest let kasneje, 11. maja 330, so Konstantinopel razglasili za prestolnico cesarstva, ki je kasneje postalo znano kot Bizantinsko ali Vzhodno rimsko cesarstvo.[28]

Ustanovitev Konstantinopla je bil eden od največjih Konstantinovih dosežkov, ki je prestavil središče rimske moči proti vzhodu. Mesto je postalo središče grške kulture in krščanstva,[28][29] v katerem so zgradili številne javne zgradbe in cerkve, med njimi tudi Hagio Sofio, ki je bila tisoč let največja katedrala na svetu.[30] V mestu se je razvil Ekumenski konstantinopelski patriarhat, katerega vodja je še vedno ena od najvplivnejših osebnosti Grške pravoslavne cerkve. Konstantinopel je s svojim strateškim položajem in mogočnim obzidjem dolga stoletja branil Evropo pred osvajalci z vzhoda in prodorom islama.[29] V skoraj celem srednjem veku in delu bizantinskega obdobja je bil največje in najbogatejše mesto na evropskem kontinentu, v nekaj vmesnih obdobjih pa tudi na celem svetu.[31]

Po četrti križarski vojni leta 1402 so ga oplenili in opustošili[32] in njegova moč je začela upadati. Mesto je postalo prestolnica Latinskega cesarstva, ki so ga ustanovili katoliški križarji kot zameno za prejšnje pravoslavno Bizantinsko cesarstvo. Cesarstvo je bilo razdrobljeno na več majhnih državic[33] in je že leta 1261 propadlo ter se vrnilo pod oslabljeno bizantinsko oblast.[34] Cerkve, obrambni sistem in osnovne mestne službe so razpadli.[35] Število prebivalcev se je s skoraj pol milijona v 9. stoletju zmanjšalo na komaj 40.000.[36][37]

Gospodarski in vojaški ukrepi cesarja Andronika II., na primer zmanjšanje obsega vseh oboroženih sil, so cesarstvo oslabili in ga naredili ranljivega za napade od zunaj.[38] Sredi 14. stoletja je začelo Osmansko cesarstvo na Balkanskem polotoku postopoma osvajati manjša mesta in naselja ter Konstantinopel sčasoma odrezalo od zaledja.[39] 29. maja 1453 se je mesto po osmih tednih oblaganja vdalo osmanskemu sultanu Mehmedu II. Osvajalcu. Konstantin XI. je bil med obleganjem ubit, Mehmed pa je Konstantinopel razglasil za novo prestolnico Osmanskega cesarstva.[40][41] Nekaj ur kasneje je baziliko Svete Modrosti razglasil za cesarsko mošejo.[42]

Osmansko in turško obdobje[uredi | uredi kodo]

Padec Konstantinopla leta 1453 je pomenil konec Bizantinskega cesarstva

Po padcu Konstantinopla je Mehmed II. takoj začel oživljati mesto, preimenovano v Istanbul. Najprej je iz njega izselil vse krščansko prebivalstvo in v mestu pustil samo Jude iz njihove četrti Balat,[43] potem pa je začel vanj vabiti in nasilno priseljevati muslimane, Jude in kristjane iz Anatolije ter Rumelije.[44] V mestu je tako nastala svetovljanska družba, ki se je obdržala večino osmanskega obdobja.[45] Do konca 15. stoletja se je število prebivalcev povečalo na dvesto tisoč in Istanbul je postal drugo največje mesto v Evropi.[46] Mehmed II. je obnovil tudi mestno infrastrukturo in začel graditi Veliki bazar ter palačo Topkapı, ki je naslednjih štiristo let služila kot rezidenca osmanskih sultanov.[47]

Osmani so Konstantinopel hitro pretvorili iz trdnjave krščanstva v simbol islamske kulture. Iz verskih skladov so začeli graditi cesarske mošeje, katerim so bile pogosto priključene šole, bolnišnice in javna kopališča.[47] Posebno velike umetniške in arhiterkturne dosežke so ustvarili v obdobju Sulejmana Veličastnega (1520-1566). Njegov glavni arhitekt Mimar Sinan je zgradil mošejo Sulejmanijo in druge velike mestne zgradbe. Cvetela je tudi osmanska umetnost oblikovanja keramike, kaligrafija in miniaturno slikarstvo.[48] Do konca 18. stoletja je število prebivalcev naraslo na 570.000.[49]

Obdobje uporov na začetku 19. stoletja je pripeljalo na prestol naprednega sultana Mahmuda II. in se končalo s tanzimatskim obdobjem, v katerem so cesarstvo reformirali po zahodnoevropskih standardih.[50][51] Zgradili so mostove čez Zlati rog[52] in v 1880. letih Istanbul povezali z evropskim železniškim omrežjem.[53] Leta 1875 so odprli Tünel, eno od najstarejših podzemnih železnic na svetu[54] in druge sodobne objekte. V naslednjih desetletjih so zgradili tudi vodovodno, električno, telefonsko in tramvajsko omrežje in z nekaj zamude Istanbul pretvorili v evropsko mesto.[55]

Zadnji osmanski sultan Mehmed VI. zapušča palačo Dolmabahçe leto dni pred razglasitvijo Republike Turčije

Veliki napori za modernizacijo države niso mogli preprečiti propadanja osmanskega ražima. Na začetku 20. stoletja je država doživela mladoturško revolucijo, ki je odstavila sultana Abdula Hamida II., njej pa je sledil niz vojn, ki so prizadele tudi prestolnico.[56] Zadnja med njimi je bila I. svetovna vojna, po kateri so Britanci, Francozi in Italijani okupirali Istanbul. Zadnjega osmanskega sultana Mehmeda VI. so novembra 1922 izgnali. Naslednje leto se je okupacija končala s podpisom Lausannske mirovne pogodbe in priznanjem Republike Turčije. Republiko je razglasil Mustafa Kemal Atatürk 29. oktobra 1923.[57]

24. aprila 1915 so na ukaz osmanskih oblasti v Istanbulu aretirali stotine armenskih voditeljev[58][59][60][61] in jih po sprejetju Zakona o deportaciji (turško: Tehcir Kanunu) 29. maja 1915 deportirali. Od takrat dalje je osmanska armada začela izganjati Armence iz njihovih domov in jih prisilila na stotine kilometrov dolg pohod brez hrane in vode v puščavo na ozemlju sedanje Sirije.[62][63][64][65][66][67] Tem dogodkom je sledilo množično preganjanje Armencev, ki je povzročilo smrt milijon do milijon in pol ljudi[68][69][70][71][72][73] in postalo znano kot armenski genocid.[74]

Geografija[uredi | uredi kodo]

Satelitski posnetek Istanbula in Bosporske ožine, ki povezuje Črno morje na severu in Marmarsko morje na jugu.

Istanbul leži v severozahodni Turčiji v regiji Marmara in obsega 5.343 km2. Bosporska ožina, ki povezuje Črno morje na severu in Marmarsko morje na jugu, deli mesto na evropski del, v katerem je zgodovinsko in gosdpodarsko središče mesta, in azijski (anatolski) del. V evropski del mesta se zajeda globok in ozek morski zaliv Zlati rog severno od polotoka, na katerem sta bila nekdanja Bizanc in Konstantinopel. V poznem 19. stoletju so obalo v Galati na vhodu v zaliv utrdili in zgradili pomol, ki je zamenjal nekoč peščeno obalo.[75]

Geološke prelomnice v zahodni Turčiji so zgoščena prav malo jugozahodno od Istanbula pod Marmarskim in severnim Egejskim morjem

Zgodovinski Istanbul na polotoku med Marmarskim morjem in Zlatim rogom naj bi bil zgrajen na sedmih gričih, na katerih so bile cesarske mošeje, in obdan z 22 km dolgim obzidjem. Najvišji grič je Sarayburnu, na katerem je palača Topkapı.[76] Na griču na nasprotni strani Zlatega roga je mestna četrt Beyoğlu, nakdanja Galata. Hiše v Galati so bile zaradi strmega pobočja zgrajene na podzidanih terasah, katerih ostanki so ponekod v starem delu mesta še vidni. Ceste so bile stopničaste.[75] Tudi Üsküdar, nekdanji Halkedon, v azijskem delu mesta je zgrajen na podobnem gričevnatem terenu, ki se spušča proti obali Bosporja, vendar so pobočja bolj strma. Najvišja točka Istanbula je hrib Çamlıca v azijskem delu mesta, ki je visok 288 m.[75]

Istanbul leži blizu severne anatolske prelomnice, na kateri se stikata afriška in evrazijska tektonska plošča. Prelomnica, ki teče od severne Anatolije proti Marmarskemu morju, je vzrok za številne potrese in človeške žtrve v celi zgodovini mesta. Eden od najbolj uničujočih je bil potres leta 1509, ki je povzročil cunami, ki je pljusknil preko mestnega obzidja. Ubil je več kot 10.000 prebivalcev in uničil več kot sto mošej. Leta 1999 je bil potres z epicentrom v bližnjem İzmitu, ki je v mestu in okolici zahteval 17.000 žrtev.[77] Prebivalci Istanbula se zavedajo, da bi podoben potres v prihodnosti zahteval še več žrtev, ker mnoge, tudi sodobne zgradbe, niso ustrezno zgrajene.[77] Seizmologi trdijo, da je verjetnost, da bo do leta 2030 v Istanbulu potres z magnitudo 7,6, večja od 60 odstotkov.[78][79]

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Podnebje v Istanbulu je na meji med vlažnim subtropskim podnebjem in sredozemskim podnebjem s toplimi poletji in vplivom oceanskega podnebja.

Po Köppenovi klasifikaciji podnebij, v kateri je minimalna mejna vrednost padavin 30 mm, ima vlažno subtropsko podnebje (Cfa), po Köppen-Geigerjevi klasifikaciji, v kateri je minimalna mejna vrednost padavin 40 mm, pa mediteransko podnebje s toplimi poletji (Csa),[80] čeprav je proti severu podnebje bolj oceansko.[80][81]

Poleti je vreme vroče in vlažno, s povprečno julijsko in avgustovsko temperaturo 23 °C.[82] Poletja so razmeroma suha, čeprav je količina padavin precejšnja. Izjemno visoke temperature so redke, saj se preko 32 °C dvignejo v povprečju samo pet dni letno.[83] Zimsko vreme je hladno, mokro in pogosto sneženo, s povprečno januarsko in februarsko temperaturo 4 °C.[82] Snežne padavine so obilne, vendar snežna odeja in temperature pod lediščem redko trajajo več kot nekaj dni. Pomladi in jeseni so mile, toda nepredvidljive in pogosto mokre. Dnevi so hladni do topli, noči pa vedno hladne.

Vlažnost zraka je vztrajno visoka in lahko zaostri sicer zmerno poletno vročino.[82] Še posebno visoka je v jutranjih urah, ko relativna vlažnost na splošno doseže 80 %, zato je megla dokaj pogosta. Mesto ima v povprečju kar 228 meglenih dni na leto, predvsem v zimskih mesecih. Megla se proti poldnevu običajno razkroji. Nevihte so redke in se pojavijo samo 23 dni na leto. Najpogostejše so poleti in zgodaj jeseni.[83] Istanbul ima v povprečju 124 dni z znatnimi padavinami letno, ki skupaj nanesejo kakšnih 844 mm dežja. Najvišja dokumetirana temperatura je dosegla 40,5 °C julija 2000, najnižja pa -16,1 °C 9. februarja 1927.[84] Istanbul je tudi precej vetroven s povprečno hitrostjo vetra 18 km/h.[83] Zaradi izredne velikosti, razgibane topografije in vpliva morja ima mesto številne različne mikroklime.

Mesec Najvišja temperatura Najnižja temperatura Št. deževnih dni Št. sončnih dni
Povprečna Najvišja Povprečna Najnižja
Januar 9 19 3 -13 18 2,6
Februar 9 24 2 -16 15 3,3
Marec 11 27 3 -11 14 4,4
April 16 33 7 -2 9 6,6
Maj 21 34 12 2 8 8,9
Junij 26 37 16 6 5 10,8
Julij 29 39 18 11 4 11,7
Avgust 29 41 20 10 3 11,3
September 25 38 15 6 6 8,5
Oktober 21 33 12 3 10 6,2
November 15 27 9 -7 13 4,6
December 11 22 5 -12 17 2,3

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Prebivalstvo Istanbula
Leto Število prebivalcev Leto Število prebivalcev
330 40.000 1914 Upad 909.978
400 Rast 200.000 1927 Upad 680.857
530 Rast 550.000 1935 Rast 741.148
545 Upad 350.000 1940 Rast 793.949
715 Upad 300.000 1945 Rast 860.558
950 Rast 400.000 1950 Rast 983.041
1200 Upad 250.000 1955 Rast 1.268.771
1453 Upad 36.000 1960 Rast 1.466.535
1477 Rast 70.000 1965 Rast 1.742.978
1566 Rast 600.000 1970 Rast 2.132.407
1690 Rast 750.000–800.000 1975 Rast 2.547.364
1817 Upad 500.000 1980 Rast 2.772.708
1860 Rast 715.000 1985 Rast 5.475.982
1885 Rast 873.570 1990 Rast 6.629.431
1890 Rast 874.000 2000 Rast 8.803.468
1897 Rast 1.059.000 2007 Rast 11.372.613
1901 Upad 942.900 2010 Rast 13.120.596

Število prebivalcev metropole se je v 25 letih od leta 1980 do 2005 več kot potrojilo. Približno 70 % prebivalcev živi v evropskem, 30 % pa v azijskem delu mesta. Zaradi velike nezaposlenosti v jugovzhodnem delu Turčije se je veliko prebivalcev iz teh regij preselilo v Istanbul in se naselilo na obrobjih mesta. Priseljevanje povzroča stalno rast na črno zgrajenih obrobnih naselij (gecekondu).

Gecekondu

Po podatkih turškega statističnega urada je imela mestna občina (se pravi cela Istanbulska provinca) leta 2010 13.255.685 prebivalcev,[85] kar uvršča Istanbul med največja mesta na svetu. Ob popisu prebivalstva leta 2000 je imel 8.803.468 prebivalcev.[86] Trenutne ocene kažejo, da je letna rast števila prebivalcev v povprečju 3,45 %, predvem zaradi priseljevanja s podeželja. Gostota prebivalstva je 2.742 prebivalcev na kvadratni kilometer, kar daleč presega turško povprečje z 81 prebivalci na kvadratni kilometer.[87]

V srednjem veku je bil Istanbul največje, v večjem delu svoje zgodovine pa tudi najpomembnejše mesto na svetu. Izjema je bilo obdobje propadanja Bizantinskega cesarstva pred osmansko zasedbo. Zaradi njegovega pomembnega geopolitičnega položaja so se vanj priseljevale etnične skupine iz cele Evrope, Azije in Afrike ter se postopoma asimilirale z lokalnim grškim in kasneje turškim prebivalstvom.

Na začetku 20. stoletja je bil Istanbul zelo multikulturno mesto, v katerem je živelo več kot 100.000 Grkov.[88] V celi Anatoliji je živelo še preko 1,5 milijona Grkov.[89] Zaradi pomembne vloge v turškem gospodarstvu so bili Grki, ki so živeli v mestu pred 30. oktobrom 1918, izključeni iz zamenjave prebivalstva leta 1923. Zaradi davka na premoženje, ki je bil uveden leta 1942, istanbulskega pogroma leta 1955, izgonov leta 1964[88] in ciprske krize leta 1974, se je število Grkov izjemno zmanjšalo, tako da danes v mestu živi samo še kakšnih 2.000, večinoma starejših prebivalcev.[90]

Stanje števila prebivalcev je prikazano v preglednici. Število prebivalcev do leta 1914 se od ene do druge raziskave razlikuje do 50 %. Števila od leta 1927 do 2000 so rezultat popisov prebivalstva. Števili za leto 2005 in 2006 sta rezultat računalniške simulacije. Podvojitev števila prebivalcev od leta 1980 do 1985 je rezultat naravnega prirastka in širitve meja mesta.

Verstva[uredi | uredi kodo]

Najštevilčnejša verska skupina so muslimani, med katerimi je največ sunitov, mnogo pa je tudi alevijev. Leta 2007 je bilo v mestu 2.994 aktivnih mošej.[91]

Osmanska neobaročna mošeja Ortaköy in Bosporski most

Pomembnejše verske manjšine so grški pravoslavni kristjani, armenski kristjani, sirijski vzhodni pravoslavni kristjani, katoliški levantinci in sefardski Judje. Po popisu prebivalstva leta 2000 je bilo v Istanbulu 2.691 aktivnih mošej, 123 aktivnih cerkva in 26 aktivnih sinagog ter 109 muslimanskih in 57 nemuslimanskih pokopališč. V nekaterih delih mesta je število prebivalcev iz nemuslimanskih etničnih skupin znatno: v Kumkapıju je veliko Armencev, v Balatu veliko Judov, v Fenerju in Samatyi veliko Grkov, v nekaterih delih Nişantaşıja in Beyoğluja pa veliko levantinskih kristjanov. V nekaterih četrtih, na primer v Kuzguncuku, je prebivalstvo zelo raznoliko, tako da stoji armenska cerkev poleg sinagoge, na drugi strani ceste pa pravoslavna cerkev poleg mošeje.

Sedež ekumenskega konstantinopelskega patriarha, ki je obenem patriarh avtokefalne Grške pravoslavne cerkve, je v četrti Fener. V Istanbulu imajo sedež tudi nadškof Turške pravoslavne cerkve, armenski nadškof in turški veliki rabin. Na številnih krajih so še vedno sledovi tudi drugih skupnosti, ki so nekoč živele v Istanbulu. Med njimi so najopaznejše albanska vas Arnavutköy, poljska vas Polonezköy in Yenibosna (Nova Bosna).

Istanbul je bil od leta 1517 do 1924 zadnji sedež Islamskega kalifata, ki je bil po ustanovitvi republike razpuščen. Njegove pristojnosti je prevzel turški parlament. 2. septembra 1925 so bile razpuščene tudi tekije in tarikat, ker njihove dejavnosti niso bile združljive s sekularno demokratično republiko, predvsem z njenim šolskim sistemom. Nadzor nad verskimi zadevami je prevzel državni Direktorat za verska vprašanja. Večina sufistov in pripadnikov drugih oblik islamskega misticizma je še naprej v tajnosti opravljala svoje obrede in nekatere sekte imajo še danes veliko privržencev. Da bi se izognili še vedno veljavni prepovedi, sami sebe razglašajo za kulturna društva.

Notranjost cerkve sv. Jurija, v kateri je sedež grškega pravoslavnega patriarhata

V mestu je že od 4. stoletja sedež ekumenskega konstantinopelskega patriarhata, sedež avtokefalnega turškega pravoslavnega patriarhata in armenskega patriarhata. Do priznanja avtokefalnosti je bil v njem tudi sedež okrnjenega bolgarskega pravoslavnega eksarhata. Vsakdanje življenje kristjanov, predvsem Grkov in Armencev, se je zelo spremenilo zaradi sporov med temi etničnimi skupnostmi in Turki med propadanjem Osmanskega cesarstva, ki se je začelo v 1820. letih in trajalo sto let. Spori so dosegli višek med letoma 1912 in 1922, se pravi med balkanskimi vojnami, prvo svetovno vojno in turško vojno za neodvisnost. V obdobju od leta 1914 do 1927 se je število krščanskih prebivalcev zmanjšalo s 450.000 na 240.000.[92] Večina sedanjega grškega in armenskega prebivalstva živi v Istanbulu in njegovi okolici. Trenutno je v mestu približno 45.000 Armencev,[93] h katerim ni prištetih skoraj 40.000 armenskih delavcev, ki so prišli iz Armenije na začasno delo v Turčijo po letu 1991 in živijo večinoma v Istanbulu.[94] Grška skupnost, ki je leta 1924 štela 150.000 prebivalcev,[95] sedaj šteje komaj 2.000-4.000 prebivalcev.[93] V mestu je uradno tudi 60.000 Grkov, ki živijo v Grčiji, vendar so obdržali turško državljanstvo.[93]

Sefardski Judi živijo v mestu preko 500 let. Njihovi predniki so pribežali z Iberskega polotoka med špansko inkvizicijo leta 1492, ker bi se morali po padcu mavrskega Andaluzijskega kraljestva pokristjaniti. Sultan Bajazid II. (1481-1512) je ponje poslal veliko ladjevje pod poveljstvom admirala Kemala Reisa. 200.000 Judov je najprej pobegnilo v Tanger, Alžir, Genovo in Marseille, od tam v Solun in nazadnje v Istanbul. Sultan je dal zavetje več kot 93.000 beguncem. Druga velika skupina sefardskih Judov je prišla iz južne Italije, ki je bila takrat v španski posesti. Italijansko sinagogo (İtalyan Sinagogu) v Istanbulu najpogosteje obiskujejo prav potomci teh italijanskih Judov.

Na začetku 20. stoletja je bilo v Istabulu več kot 200.000 Judov. Med nastajanjem Turške republike in spremljajočim nacionalizmom je mnogo Judov skupaj z drugimi manjšinami emigriralo.[96][97] Leta 1934 je bil velik pogrom,[96] leta 1942 pa je bil uveden davek na premoženje (Varlık Vergisi),[96] ki sta, poleg bombnih napadov na sinagoge, pospešila njihovo odseljevanje. Po podatkih Svetovnega judovskega kongresa je v Turčiji ostalo 23.000 Judov, večinoma v Istanbulu.[98] V mestu je približno 20 sinagog, med katerimi je najpomembnejša Neve Shalom v okrožju Beyoğlu, ki je bila posvečena leta 1951.

Kultura[uredi | uredi kodo]

Panoramski pogled na zgodovinski Istanbul.
Panoramski pogled na zgodovinski Istanbul.
Unescova svetovna dediščina
Historic Areas of Istanbul
Ime, kot je zapisano na seznamu svetovne dediščine
Silhouette of several buildings with domes and spires in front of an open waterway at twilight
Države Turčija
Tip kulturni
Kriterij I, II, III, IV
Referenca 356
UNESCO regija Evropa in Severna Amerika
Zgodovina vpisa
Vpis 1985 (9. zasedanje)

Istanbul je mesto, v katerem so se mešale razne kulture in verstva, zato je v njem veliko število zgodovinskih cerkva, mošej, sinagog in palač.

Muzeji[uredi | uredi kodo]

Najbolj znani istambulski muzeji so Hagija Sofija, bivša sultanova palača Topkapı (Topkapı Sarayı), cerkev Hora, Arheološki muzej, Muzej turške in islamske umetnosti, muzej sodobne umetnosti in palača Dolmabahçe (Dolmabahçe Sarayı).

V muzeje so preurejene tudi pomožne zgradbe večih mošej, ki omogočajo vpogled v osmansko obdobje mesta.

Zgradbe[uredi | uredi kodo]

Bizantinski Konstantinopel do leta 1453[uredi | uredi kodo]

V današnjem Istanbulu je še vedno mogoče najti številne zgradbe iz bizantinskega obdobja, med katerimi so najbolj ohranjene

Nekatere cerkve so skoraj nedotaknjene, ker so jih preuredili v mošeje in nato v muzeje:

  • cerkev sv. Modrosti (Ayasofya Camii), zgrajena leta 537
  • cerkev Pammakaristós (Fethiye Camii), zgrajena v 11. ali 12. stoljetju
  • poznobizantinska cerkev Hora (Kariye Camii) z videzom iz 14. stoljeja
  • cerkev sv. Irene (Aya İrini), katere niso prenamenili v mošejo, ampak v orožarno

Osmanski Istanbul[uredi | uredi kodo]

Mehmed II. in njegovi dostojenstveniki so takoj po osvojitvi mesta želeli spremeniti njegov videz in s tem pokazati svojo moč in vero. Ker so občudovali grško arhitekturo mesta, so za preurejanje zgradb zadolžili arhitekta Mimarja Sinana, ki je bil po rodu Grk ali Armenec in je kasneje razvil poseben osmanski arhitekturni slog.

Od 18. stoletja dalje so v mesto začeli vdirati zahodnjaški slogi, na primer barok (Lâleli Camii), kasicizem in secesija (Kamondo Merdivenleri, Beyoğlu). V času Turške republike se je pojavilo tako imenovano »prvo nacionalno arhitekturno gibanje«.

Osmanska arhitektura je najbolj opazna na palačah in rezidencah, mošejah in njihovih pomožnih zgradbah, velikih trgovinah in prenočiščih, bazarjih ter okrasnih in namenskih zgradbah.

Rezidence[uredi | uredi kodo]
Sultanova vrata - vhod v palačo Dolmabahçe
  • palača Topkapı (Topkapı Sarayı) je bila do leta 1856 prebivališče (harem) sultanove družine in sedež vlade (divan) in zato tudi središče osmanske oblasti in moči. Zgrajena je na skrajnem koncu polotoka med Zlatim rogom, Bosporjem in Marmarskim morjem. Sedaj je ena največjih istanbulskih turističnih zanimivosti.
  • palača Dolmabahçe (Dolmabahçe Sarayı), grajena od leta 842 do 1853, je bila od leta 1856 upravno središče Osmanskega cesarstva. Zgrajena je na evropski strani mesta, s čemer je hotel sultan prikazati svojo pripadnost Evropi.
Mošeje (Camii)[uredi | uredi kodo]
Yeni Cami

Sultani, vezirji in drugi premožni dostojanstveniki so običajno bogato financirali gradnjo mošej. Veliko mošej je zgrajenih po vzoru Hagije Sofije.

Mošejin prostor za molitev je običajno obdan z dvoriščem (avlu) in kompleksom zgradb (külliye), med katere sodijo šola (medresa), ki je lahko služila kot osnovna (mektep), teološka ali medicinska šola in je imela pripadajoče bivalne prostore (hücre), bolnišnica (dar-üş-şifa), hospicij (tabhane), ljudska kuhinja (imaret), knjižnica (kütüphane), prenošišča (kervansaray), javno kopališče (hamam), grobnice (türbe), ponekod tudi observatorij za koledarske izračune, povezane z vero (muvakkithane).

Tipične mošeje iz posameznih obdobij so:

  • iz ranega osmanskega obdobja:
    • Mahmut Paşa Camii, najstarejša mošeja, zgrajena leta 1462
    • Sultan Beyazıt Camii, najstarejša sultanova mošeja, zgrajena leta 1506
  • mošeje arhitekta Sinana:
    • İskele Camii v Üsküdarju, prva Sinanova mošeja, zgrajena leta 1548
    • Şehzade Camii, Sinanovo začetniško delo, zgrajena leta 1548
    • Sultan Süleyman Camii, Sinanovo delo iz leta 1557
    • Rüstem Paşa Camii, darilo velikih vezirjev leta 1561
    • Piyale Paşa Camii, zgrajena leta 1578
  • iz kasnejšega obdobja:
    • Yeni Camii, zgrajena v letih 1597-1663
    • Sultan Ahmet Camii, slavna Modra mošeja, zgrajena leta 1617
    • Sultan Mehmet Fatih Camii, zgrajena po potresu leta 1766
    • Eyüp Sultan Camii, zasnovana leta 1458, zgrajena v novem slogu leta 1798-1800
  • iz osmanskega baroka:
    • Nuru Osmaniye Camii, kupolasta zgradba, prvotno iz belega marmorja s polkrožnim dvoriščem, zgrajena leta 1755
    • Lâleli Camii, dokončana leta 1763 in obnovljena po potresu leta 1783, baročna mošeja v majhnim bazarjem v kleti
    • Nusretiye Camii, mošeja za vojake, zgrajena leta 1826 ob nekdanji vojašnici
    • Dolmabahçe Camii ob istoimenski palači na obali Bosporja, zgrajena leta 1853
Tržnice (Çarşı)[uredi | uredi kodo]
  • Velika pokrita tržnica (Kapalı Çarşı)
  • Egiptovska tržnica (Mısır Çarşısı)
  • Knjižna tržnica (Sahaflar Çarşısı)
  • Valide Hanı
  • Rüstem Paşa Hanı
Trdnjavi (Hisarı)[uredi | uredi kodo]
  • Yedikule (»Dvorec s sedmimi stolpi«) na južnem koncu Teodozijevega obzidja
  • Rumeli Hisarı in Anadolu Hisarı ob Bosporju
Stolpi (Kulesi)[uredi | uredi kodo]
  • Galatski stolp
  • Bajazidov stolp
  • Leandrov stolp (Kız kulesi) na bosporskom otoku, kod Üsküdara
Most (Köprüsü)[uredi | uredi kodo]
  • Galatski most, od leta 1845 do 1912 večkrat obnovljen
Železniški postaji (Garı)[uredi | uredi kodo]
  • Sirkeci Garı, evropska glavna železniška postaja
  • Haydarpaşa Garı, azijska glavna železniška postaja

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ [1]
  2. ^ [2]
  3. ^ Britannica, Istanbul
  4. ^ Turkey: Census Population.
  5. ^ "Istanbul Metropolitan Municipality: Districts of Istanbul". Pridobljeno dne 28. maja 2009.. 
  6. ^ "ACES > Home". ACES. Pridobljeno dne 5. decembra 2010.. 
  7. ^ "Media". Olympic.org. Pridobljeno dne 15. septembra 2011.. 
  8. ^ "UNESCO | Historic Areas of Istanbul". Whc.unesco.org. Pridobljeno dne 28. maja 2009.. 
  9. ^ Evans 2000, str. 16.
  10. ^ 10,0 10,1 10,2 Room 2006, str. 177.
  11. ^ Gregory 2010, str. 62–63-
  12. ^ Gautier & 1851 passim.
  13. ^ De Amicis & 1881 passim.
  14. ^ Wheatcroft 1995, str. 138–139.
  15. ^ Robinson, Richard D. (1965), The First Turkish Republic: A Case Study in National Development, Cambridge, Cambridge University Press.
  16. ^ 16,0 16,1 Lewis 1963, str. ix.
  17. ^ Browning 1969, str. 33–34.
  18. ^ Dwight 1915, str. 4.
  19. ^ Rainsford, Sarah, Istanbul's ancient past unearthed, BBC, 10. januar 2009, pridobljeno dne 21. aprila 2010.
  20. ^ Alkım in Metzger 1969, str. 78.
  21. ^ Lister 1979, str. 35.
  22. ^ De Souza 2003, str. 88.
  23. ^ Smith 1897, str. 287.
  24. ^ Grant 1996, str. 8–10.
  25. ^ Limberis 1994, str. 11–12.
  26. ^ Barnes 1981, str. 77.
  27. ^ Barnes 1981, str. 212.
  28. ^ 28,0 28,1 Barnes, str. 222.
  29. ^ 29,0 29,1 Gregory 2010, str. 63.
  30. ^ Evans 2000, str. 217.
  31. ^ Haldon 2002, str. 9.
  32. ^ Gregory 2010, str. 324–329.
  33. ^ Gregory 2010, str. 330–333.
  34. ^ Gregory 2010, str. 340.
  35. ^ Gregory 2010, str. 341–342.
  36. ^ Madden 2004, str. 113.
  37. ^ Chandler & Fox 1974, str. 374.
  38. ^ Reinert 2002, str. 258–260.
  39. ^ Baynes 1949, str. 47.
  40. ^ Gregory 2010, str. 394–399.
  41. ^ Haldon 2003, str. 89.
  42. ^ Lewis 1963, str. 6
  43. ^ Mamboury 1953, str. 98.
  44. ^ Mamboury 1953, str. 99.
  45. ^ Holt, Lambton in Lewis 1977, str. 306–307
  46. ^ Chandler in Fox 1974, str. 376.
  47. ^ 47,0 47,1 Holt, Lambton in Lewis 1977, str. 307.
  48. ^ Atıl 1987.
  49. ^ Chandler in Fox 1974, str. 377.
  50. ^ Boyar in Fleet 2010, str. 97.
  51. ^ Shaw in Shaw 1977, str. 55.
  52. ^ Çelik 1993, str. 87–89.
  53. ^ Harter 2005, str. 251.
  54. ^ Çelik 1993, str. 96–98.
  55. ^ Shaw in Shaw 1977, str. 230, 287, 306.
  56. ^ Çelik 1993, str. 31.
  57. ^ Landau 1984, str. 50.
  58. ^ Kamuran Gürün, Tarih Boyunca, Ermeni Meselesi, str. 213.
  59. ^ Walker, Christopher J. (1997), World War I and the Armenian Genocide, v Hovannisian, Richard G, The Armenian People From Ancient to Modern Times, II. del, Foreign Dominion to Statehood: The Fifteenth Century to the Twentieth Century, Palgrave Macmillan, str. 252, ISBN 0-333-61974-9.
  60. ^ Chisholm, Hugh (1911), Encyclopædia Britannica, 7, Constantinople, the capital of the Turkish Empire.
  61. ^ Shiragian, The legacy: Memoirs of an Armenian Patriot.
  62. ^ The Encyclopædia Britannica, Vol. 7, Edited by Hugh Chisholm, (1911), 3; Constantinople, the capital of the Turkish Empire…
  63. ^ Britannica, Istanbul: When the Republic of Turkey was founded in 1923, the capital was moved to Ankara, and Constantinople was officially renamed Istanbul in 1930.
  64. ^ Resolution on genocides committed by the Ottoman empire (PDF), International Association of Genocide Scholars .
  65. ^ Gaunt, David. Massacres, Resistance, Protectors: Muslim-Christian Relations in Eastern Anatolia during World War I. Piscataway, New Jersey: Gorgias Press, 2006.
  66. ^ Schaller, Dominik J; Zimmerer, Jürgen (2008). "Late Ottoman genocides: the dissolution of the Ottoman Empire and Young Turkish population and extermination policies – introduction". Journal of Genocide Research 10 (1): 7–14. doi:10.1080/14623520801950820. 
  67. ^ United Nations Sub-Commission on Prevention of Discrimination and Protection of Minorities, Armenian Genocide, 2. julij 1985 .
  68. ^ Totten, Samuel, Paul Robert Bartrop, Steven L. Jacobs (ur.)Dictionary of Genocide. Greenwood Publishing Group, 2008, str. 19. ISBN 0-313-34642-9.
  69. ^ Noël, Lise. Intolerance: A General Survey. Arnold Bennett, 1994, ISBN 0-7735-1187-3, str. 101.
  70. ^ Schaefer, T (ed.). Encyclopedia of Race, Ethnicity, and Society. Los Angeles: SAGE Publications, 2008, str. 90.
  71. ^ Henham, Ralph J; Behrens, Paul (2007), The criminal law of genocide: international, comparative and contextual aspects, str. 17. .
  72. ^ Marashlian, Levon (1991), Politics and Demography: Armenians, Turks, and Kurds in the Ottoman Empire, Cambridge, Massachusetts, USA: Zoryan Institute .
  73. ^ Hans-Lukas Kieser, Dominik J. Schaller, Der Völkermord an den Armeniern und die Shoah: The Armenian genocide and the Shoah, Chronos, 2002, ISBN 303400561X, str. 114.
  74. ^ United Nations Sub-Commission on Prevention of Discrimination and Protection of Minorities, Armenian Genocide, 2. julij 1985 .
  75. ^ 75,0 75,1 75,2 "The Topography of İstanbul". Republic of Turkey Ministry of Culture and Tourism. Pridobljeno dne 13. junija 2010.. 
  76. ^ "Istanbul from a Bird's Eye View". Governorship of Istanbul. Pridobljeno dne 13. junija 2010. 
  77. ^ 77,0 77,1 Revkin, Andrew C. (24. februar 2010.). "Disaster Awaits Cities in Earthquake Zones". The New York Times. Pridobljeno dne 13. junija 2010. 
  78. ^ Parsons et al. 2000
  79. ^ Traynor, Ian (9 December 2006). "A Disaster Waiting to Happen – Why a Huge Earthquake Near Istanbul Seems Inevitable". The Guardian (UK). Pridobljeno dne 13. junija 2010. 
  80. ^ 80,0 80,1 McKnight, Tom L; Hess, Darrel (2000). "Climate Zones and Types". Physical Geography: A Landscape Appreciation. Upper Saddle River, NJ: Prentice Hall. ISBN 0-13-020263-0. 
  81. ^ Eisma 1995, str. 174.
  82. ^ 82,0 82,1 82,2 "Average Conditions – Istanbul". World Weather. BBC Weather Centre. Pridobljeno dne 27. junija 2010. 
  83. ^ 83,0 83,1 83,2 "Historical Weather for Istanbul, Turkey". WeatherBase. Pridobljeno dne 27. junija 2010. 
  84. ^ "İstanbul Bölge Müdürlüğü'ne Bağlı İstasyonlarda Ölçülen Ekstrem Değerler (Extreme Values Measured in Istanbul Regional Directorate)". Meteor.gov.org. Pridobljeno dne 27. julija 2010.. 
  85. ^ [3] Address-based population survey 2010.
  86. ^ http://www.citypopulation.de/Turkey-C20.html Principal cities as of 2000 census.
  87. ^ "Presentation of Reference City: Istanbul" (Turkish). Urban Green Environment. Pridobljeno dne 27. septembra 2007. 
  88. ^ 88,0 88,1 "The Greek Minority and its foundations in Istanbul, Gokceada (Imvros) and Bozcaada (Tenedos)". 21. marec 2011. Pridobljeno dne 15. septembra 2011. 
  89. ^ Kilic, Ecevit (7. september 2008). Sermaye nasıl el değiştirdi?. Sabah. Pridobljeno dne 25. decembra 2008.
  90. ^ Gilson, George. Destroying a minority: Turkey’s attack on the Greeks, book review of (Vryonis 2005), Athens News, 24. junija 2005.
  91. ^ "Vatan – Diyanet: Türkiye’de 79 bin 096 cami var". W9.gazetevatan.com. Pridobljeno dne 6. junija 2009. 
  92. ^ Globalization, Cosmopolitanism, and the Dönme in Ottoman Salonica and Turkish Istanbul. Marc Baer, University of California, Irvine.
  93. ^ 93,0 93,1 93,2 "Foreign Ministry: 89,000 minorities live in Turkey". Today's Zaman. 15. december 2008. Pridobljeno dne 15. decembra 2008. 
  94. ^ "Armenians in Turkey". The Economist. 16. november 2006. Pridobljeno dne 28. maja 2009. 
  95. ^ Gilson, George. »Destroying a minority: Turkey’s attack on the Greeks«, Athens News, 24. junij 2005.
  96. ^ 96,0 96,1 96,2 Rifat Bali, Yeni Bilgiler ve 1934 Trakya Oraylari-I, v Tarih ve Toplum 186/1999
  97. ^ "Электронная еврейская энциклопедия – ЭЕЭ". Eleven.co.il. Pridobljeno dne 15. septembra 2011. 
  98. ^ "Türkiye Hahambaşılığı". Musevi Cemaati. Pridobljeno dne 15. septembra 2011. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Alkım, U. Bahadır, Metzger, Henri (1969), Anatolia: From the Beginnings to the End of the 2nd Millennium B.C., London, Barrie & Rockliff the Cresset Press.
  • Atıl, Esin (1987). The Age of Sultan Süleyman the Magnificent. Washington, D.C., National Gallery of Art. ISBN 9780894680984.
  • Barnes, Timothy David (1981), Constantine and Eusebius, Cambridge, Mass., Harvard University Press. ISBN 0674165314.
  • Baynes, Norman H. (1949), Baynes, Norman H., Moss, Henry S. L. B., Byzantium: An Introduction to East Roman Civilization, Oxford, Clarendon Press. ISBN 1406756598.
  • Bertram, Carol (2008). Imagining the Turkish House: Collective Visions of Home, Austin, Texas, University of Texas Press. ISBN 9780292718265.
  • Borrego, Carlos; Schayes, Guy (2002), Air Pollution Modeling and its Application XV, New York: Kluwer Academic, ISBN 0306472945.
  • Boyar, Ebru; Fleet, Kate (2010), A Social History of Ottoman Istanbul, Cambridge, Cambridge University Press. ISBN 9780521136235.
  • Browning, Robert (1969), Medieval and Modern Greek, London, Hutchinson University Library, ISBN 090996001.
  • Chandler, Tertius, Fox, Gerald (1974), 3000 Years of Urban Growth, London, Academic Press.
  • Çelik, Zeynep (1993), The Remaking of Istanbul: Portrait of an Ottoman City in the Nineteenth Century, Berkeley & Los Angeles, University of California Press. ISBN 9780520082397.
  • Chamber of Architects of Turkey (2005), Architectural Guide to Istanbul: Galata, 2. Istanbul: Chamber of Architects of Turkey, Istanbul Metropolitan Branch. ISBN 9753958951.
  • Chamber of Architects of Turkey (2006a). Architectural Guide to Istanbul: Historic Peninsula, 1. Istanbul: Chamber of Architects of Turkey, Istanbul Metropolitan Branch, ISBN 9753958994.
  • Chamber of Architects of Turkey (2006b), Architectural Guide to Istanbul: Bosphorus & The Asian Side. 3. Istanbul: Chamber of Architects of Turkey, Istanbul Metropolitan Branch, ISBN 9753958978.
  • Chamber of Architects of Turkey (2006c). Architectural Guide to Istanbul: Modern & Contemporary, 4. Istanbul: Chamber of Architects of Turkey, Istanbul Metropolitan Branch, ISBN 975395896X.
  • De Amicis, Edmondo (1881), Costantinopoli, Milan, Fratelli Treves.
  • De Souza, Philip (2003), The Greek and Persian Wars, 499-386 B.C., London, Routledge, ISBN 0415968542.
  • Dwight, Harrison G. (1915), Constantinople: Old and New, C. Scribner's Sons.
  • Eisma, Doeke (1995), Climate Change: Impact on Coastal Habitation, CRC Press, ISBN 087371301X.
  • Evans, James A. S. (2000), The Age of Justinian: The Circumstances of Imperial Power, London, Routledge. ISBN 0415237262.
  • Gautier, Théophile (2008) [1851], Constantinople, Pariz, Editions Bartillat.
  • Grant, Michael (1996), The Severans: The Changed Roman Empire, London. Routledge, ISBN 0415127726.
  • Gregory, Timothy E. (2010), A History of Byzantium, Oxford, John Wiley and Sons. ISBN 140518471X.
  • Haldon, John F. (2002), Byzantium: A History, 2. izdaja, Stroud, Eng., Tempus. ISBN 0752434721.
  • Haldon, John F. (2003). Byzantium at War, AD 600–1453, New York. Routledge. ISBN 0415968615.
  • Harter, Jim (2005), World Railways of the Nineteenth Century: A Pictorial History in Victorian Engravings, Baltimore, Johns Hopkins University Press, ISBN 9780801880896.
  • Holt, Peter M., Lambton, Ann K. S., Lewis, Bernard (1977), The Cambridge History of Islam. 1. ilustrirani ponatis, Cambridge, Cambridge University Press. ISBN 0521291356.
  • Isaac, Benjamin H. (1986), The Greek Settlements in Thrace Until the Macedonian Conquest, Leiden, E.J. Brill, ISBN 9004069216.
  • Karpat, Kemal H. (1976), The Gecekondu: Rural Migration and Urbanization, Cambridge, Cambridge University Press, ISBN 0521209544.
  • Kazhdan, Alexander (1991), Oxford Dictionary of Byzantium, Oxford, Oxford University Press, ISBN 9780195046526.
  • Kelkit, Abdullah, Ak, Tutku (2006), Coastal Land Use Planning: A Case Study of Kordonboyu (Çanakkale), Journal of Coastal Research 22 (4), str. 951–957. doi:10.2112/03-0137.1.
  • Keyder, Çağlar (1999), Istanbul: Between the Global and the Local, Lanham, Maryland, Rowman & Littlefield, ISBN 084769495X.
  • Landau, Jacob M. (1984), Atatürk and the Modernization of Turkey, Leiden, E.J. Brill, ISBN 9004070702.
  • Lewis, Bernard (1963), Istanbul and the Civilization of the Ottoman Empire, Norman, Oklahoma, University of Oklahoma Press, ISBN 0806110600.
  • Limberis, Vasiliki (1994), Divine Heiress: The Virgin Mary and the Creation of Christian Constantinople, London, Routledge. ISBN 0415096774.
  • Lister, Richard P. (1979). The Travels of Herodotus, London, Gordon & Cremonesi, ISBN 0860330818.
  • Madden, Thomas F. (2004), Crusades: The Illustrated History, Ann Arbor, Mich., University of Michigan. ISBN 0472114638.
  • Reinert, Stephen W. (2002), Fragmentation (1204–1453) v Mango, Cyril, The Oxford History of Byzantium, Oxford, Oxford University Press. ISBN 0198140983.
  • Room, Adrian (2006), Placenames of the World: Origins and Meanings of the Names for 6,600 Countries, Cities, Territories, Natural Features, and Historic Sites, 2. izdaja, Jefferson, North Carolina, McFarland & Company. ISBN 0786422483.
  • Smith, William (1897), A Smaller History of Greece, From the Earliest Times to the Roman Conquest, New York, Harper & Brothers.
  • De Souza, Philip (2003), The Greek and Persian Wars, 499-386 B.C., London, Routledge. ISBN 0415968542.
  • Wheatcroft, Andrew (1995), The Ottomans: Dissolving Images, London, Penguin Books, ISBN 0140168796.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]