Zlati rog

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Pogled na Zlati rog in stari del Istanbula; v ospredju sta mestni četrti Galata in Beyoğlu, v ozadju pa Marmarsko morje in Princesini otoki

Zlati rog (grško: Χρυσοκερας [Hrisokeras] – Zlati rog, turško: Haliç [Halič] (iz arabskega الخليج‎ [al-hakidž] - zaliv) ali Altin Boynuz - Zlati rog), ozek zaliv na evropski strani vhoda v Bosporsko ožino, ki deli stari in novi del Istanbula. Zaliv je dobro naravno pristanišče, ki je več tisočletij dajalo zavetje grškim, rimskim, bizantinskim, osmanskim in drugim ladjam.

Opis[uredi | uredi kodo]

Zlati rog je poplavljeno prazgodovinsko rečno ustje. Dolg je 7,5 km in na najširšem delu širok 750 m. Njegova največja globina je na stiku z Bosporsko ožino in meri okoli 35 m. Preko njega so zgrajeni trije mostovi: Zlati rog (Haliç Köprüsü), Atatürkov most (Atatürk (Unkapanı) Köprüsü) in Galatski most (Galata Köprüsü). Trenutno je v gradnji most, ki bo povezoval proge istanbulske podzemske železnice med severno in južno obalo Zlatega roga.[1]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ostanek masivne verige, ki je zapirala vhod v Zlati rog

V Bizantinskem cesarstvu je bil Zlati rog njegovo glavno pomorsko pristanišče. Ob južni obali zaliva je bilo obzidje, ki je ščitilo Konstantinopel pred napadi z morja. Na vhodu v zaliv je bila debela veriga, razpeta med Konstantinoplom na jugu in Starim galatskim stolpom na severu, ki je preprečevala vstop neželenim ladjam. Stari galatski stolp je bil med četrto križarsko vojno leta 1204 večinoma uničen. Genovežani so na griču v njegovi bližini leta 1348 zgradili nov Galatski stolp in ga imenovali Christea Turris (Kristusov stolp).

Verigo preko Zlatega roga so zlomili ali obšli samo trikrat. V 10. stoletju so Kijevski Rusi svoje dolge ladje privlekli iz Bosporja preko Galate in jih ponovno splovili v Zlatem rogu. Bizantinci so se pred njihovim napadom ubranili z grškim ognjem. Leta 1204 so med četrto križarsko vojno verigo z ovnom zlomile beneške ladje. Leta 1453 sultan Mehmedu II. ni uspelo na silo pretrgati verige, zato je uporabil enako taktiko kot Rusi: ladje je na namaščenih brunih privlekel iz Bosporja v Zlati rog.

Po padcu Konstantinopla leta 1453 je Mehmed II. začel v četrti Fanar (sedaj Fener) ob Zlatem rogu naseljevati etnične Grke, medtem ko so četrt Balat, tako kot v bizantinskih časih, še vedno naseljevali Judje. Sedaj sta poseljena oba bregova zaliva. Ob njem so istanbulska gospodarska zbornica in muslimansko, judovsko in krščansko pokopališče. Zaliv je bil do 1980. let onesnažen z industrijskimi odplakami, sedaj pa je dokaj čist[2] in predstavlja eno od istanbulskih turističnih zanimivosti.

[[Slika:|{{{2}}}|]]

Panoramski pogled na zgodovinski Istanbul in Zlati rog z Galatskega stolpa. Zeleni grič na levi je Sarayburnu s palačo Topkapı, kateri proti desni sledita Hagia Sofia in mošeja sultana Ahmeda (Modra mošeja) s šestimi minareti. Ob Galatskem mostu je Nova mošeja (Yeni Cami). V ozadju desno je viskok Bajazidov stolp, desno od njega pa mošeja Sulejmana Veličastnega (Süleymaniye). Za palačo Topkapı so Princesini otoki (Prens Adalari) na Marmarskem morju. Na skrajni levi strani slike je četrt Kadıköy (antični Halkedon) v azijskem delu mesta.

Leonardov most[uredi | uredi kodo]

Da Vincijev načrt za most preko Zlatega roga iz leta 1502

Leta 1502 je Leonardo da Vinci naredil osnutek enoločnega mostu preko Zlatega roga z razponom 240 m, ki je bil del projekta sultana Bajazida II. za preureditev mesta. Leta 2001 so Leonardovo idejo oživili v Åsu na Norveškem, kjer so po njegovih načrtih zgradili majhen most za pešce.

Sklici[uredi | uredi kodo]