Grški ogenj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Slika uporabe grškega ognja na bizantinski ladji iz rokopisa iz 10. stoletja

Grški ogenj je izraz za zažigalno bojno sredstvo, ki naj bi po bizantinskem kronistu Teofanesu nastalo okoli leta 650. Iznašel naj bi ga grški arhitekt Kalinikos. Po njegovem receptu je »grški ogenj« mešanica petroleja in prahu živega apna, ki se vžge ob stiku z vodo. Živo apno namreč ob stiku z vodo ustvari veliko temperaturo, ki vžge petrolej. Goreča snov ustvarja močan plamen, ki ga je skorajda nemogoče pogasiti. Prvič naj bi to sredstvo uporabili ob arabskem obleganju Bizanca (med leti 674 - 677).

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Bizantinci so to sredstvo uporabljali na kopnem in na morju kot zažigalne bombe ali kot nekakšno obliko plamenometalca. Z zmesjo so namreč napolnili kovinske cevi in s pomočjo nekakšne črpalke na pritisk brizgnili zaneteno tekočino proti nasprotnikovi ladji. Zapisi o uporabi takih črpalk segajo v 10. stoletje. To sredstvo je bilo ena najbolj varovanih vojaških skrivnosti Bizanca, kasneje pa ga uporabijo tudi kristjani v križarskih vojnah.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]