Kijevska Rusija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Kijevska Rusija
Русь

 

880–1240
 

 

Grb

Kijevska Rusija v 11. stoletju
Glavno mesto Kijev
Jeziki starovzhodnoslovanščina
Religija poganstvo,
vzhodna pravoslavna cerkev
Vlada Kneževina
Veliki kijevski knez
 -  882–912 Oleg Novgorodski
Zakonodajno telo veče
Zgodovina
 -  ustanovitev 880
 -  ukinitev 1240
Valuta Kuna, grivna, nogata

Kijevska Rusija ali Staroruska država (starovzhodnoslovansko Рѹ́сь (Rusĭ), rusko Ки́евская Русь, ukrajinsko Ки́ївська Русь, belorusko Кіеўская Русь, starogrško Ῥῶς: Ros, latinsko Ruthenia) je bila srednjeveška vzhodnoslovanska država, ki je nastala okoli leta 880 in je obstajala do sredine 13. stoletja. Ustanovili so jo skandinavski trgovci Varjagi, imenovani Rusi. Prestolnica države je bil Kijev, glavno mesto današnje Ukrajine. Kijevska Rusija velja za zibelko treh sodobnih vzhodnoslovanskih narodov: Belorusov, Rusov in Ukrajincev,[1][2] čeprav hočejo sodobni zgodovinarji vseh treh narodov zgodovino te srednjeveške države pripisati sami sebi.[2]

Kijevska Rusija je doživela svojo zlato dobo med vladanjem Vladimirja Velikega (980–1015) in njegovega sina Jaroslava I. Modrega (1019–1054). Med njunim vladanjem so sprejeli krščanstvo in prvi vzhodnoslovanski pisani pravni kodeks Ruskaja pravda (Ruska resnica). Prvi vladarji Kijevske Rusije so bili zelo verjetno pripadniki skandinavske vojaške elite, ki je vladala množici slovanskih podložnikov.[3] Skandinavci so se postopoma asimilirali med slovansko prebivalstvo, tako da je tretji znani vladar, Rurikov vnuk Svjatoslav I., že imel slovansko ime.

Bizantinski zgodovinar Mihael Psel je trdil, da so Skandinavci vladali najmanj do sredine 11. stoletja.[4] Moč države je zaradi propadanja Bizantinskega cesarstva začela usihati. Trgovske poti so presahnile, državo pa so dokončno uničili Mongoli leta 1240.

Zgodnja zgodovina[uredi | uredi kodo]

Glavne trgovske poti Kijevske Rusije od 8. do 11. stoletja: Volga od Ladoge do Kaspijskega morja in Perzije (rdeča), varjaška trgovska pot iz Uppsale do Ladoge (škrlatna) in naprej do Konstantinopla (modra); ostale trgovske poti so označene z oranžno barvo

Po mnenju nekaterih zgodovinarjev so se severna ruska plemena začela v zgodnjem 9. stoletju združevati v ohlapni Ruski kaganat, ki je nekakšen predhodnik Kijevske Rusije.[5][6][7] Najstarejša kronika Kijevske Rusije Zgodovina minulih let (starovzhodnoslovansko: Повѣсть времяньныхъ лѣтъ), imenovana tudi Nestorjeva kronika, pravi, da je bil Varjag (Viking) z imenom Rurik (ali Rjurik) okrog leta 860 v Novgorodu izvoljen za vladarja več slovanskih in finskih plemen, potem pa je odšel na jug in razširil svojo oblast do Kijeva, glavnega mesta današnje Ukrajine.

Zgodovina minulih let o tem pravi:

Leto 6367 (859): Varjagi z druge strani morja so pobirali davke od Čudov, Slovanov, Merjanov, Vepsov, Krivičev...
Leto 6370 (852): Varjage so [omenjena plemena] pregnali nazaj čez morje, jim prenehali plačevati davke in si začeli vladati sami. Toda med njimi je vladalo brezzakonje in pleme se je dvignilo proti drugemu plemenu. Nesoglasja so prerasla v vojne, zato so si nazadnje rekli: "Poiščimo kneza, ki nam bo vladal in sodil po naših običajih". In so odšli čez morje do Varjagov. Ti Varjagi so se imenovali Rusi, tako kot so se nekateri imenovali Švedi, drugi pa Normani, Angli in Goti (Gotlandci). Čudi, Slovani, Merjani, Vepsi in Kriviči so Rusom dejali: "Naša dežela je velika in bogata, toda v njej ni reda. Zato pridite in nam vladajte kot knezi". Odzvali so se trije bratje s svojimi sorodniki in s seboj pripeljali vse Ruse.
Kijevska Rusija sredi 11. stoletja

Varjagi so se najprej naselili v Ladogi, potem pa so se preselili proti jugu v Novgorod in nazadnje v Kijev.

Kijevsko Rusijo je uradno ustanovil knez Oleg Novgorodski okrog leta 880. V naslednjih 35 letih je Oleg podjarmil številna vzhodnoslovanska in finska plemena. Leta 907 je napadel Konstantinopel in leta 911 kot enakopraven partner podpisal trgovsko pogodbo z Bizantinskim cesarstvom. Nova kijevska država je uspevala zaradi obsežnega izvoza krzna, čebeljega voska in medu in zaradi obvladovanja glavnih trgovskih poti v Vzhodni Evropi. Najpomembnejše so bile volška trgovska pot od Baltika do Orienta, dnjeprska trgovska pot od Baltika do Črnega morja in trgovska pot med Hazarji in Germani.

Zaradi proskandinavske naravnanosti Zgodovine minulih let nekateri slovanski zgodovinarji zmanjšujejo vlogo Varjagov v ustanovitvi Kijevske Rusije, ker niso vsa slovanska plemena, na primer Drevljani, takoj na začetku priznala oblasti Kijeva.

Kijevski vladarji od Svjatoslava I. (vladal 945–972) dalje so imeli slovanska imena, vendar je njihova družina ostala še naprej skandinavska. Svjatoslav I. je dosegel velike vojaške uspehe: leta 965 je porazil Hazarje in dokončno uničil njihovo cesarstvo, za njimi pa še Volške Bolgare, ki so bili hazarski vazali.

V 9. stoletju so se začele težave z nomadskimi Pečenegi, ki so več kot dve stoletji vpadali na ozemlje Kijevske Rusije. Vpadi so občasno prerasli v prave vojne, kakršna je bila vojna Igorja I. leta 920, vmes pa so bila tudi obdobja zavezništva, na primer leta 943, ko so skupaj napadli Bizantinsko cesarstvo.[op. 1] Leta 968 so Pečenegi napadli in zatem oblegali Kijev.[8] Pečenege je v vojnah proti vzhodnoslovanskim državam vedno odkrito podpiralo Bizantinsko cesarstvo.

Zlata doba Kijeva[uredi | uredi kodo]

Kijevska regija je bila naslednjih dvesto let najpomembnejši del Kijevske Rusije. Mestu in okolici je vladal veliki knez, drugim mestom pa so vladali njegovi sorodniki, ki so mu bili podrejeni in so mu plačevali davek. Država je dosegla svoj višek med vladanjem kneza Vladimirja I. (vladal 980-1015) in Jaroslava Modrega (vladal 1019-1054). Oba vladarja sta nadaljevala s širjenjem države, ki ga je pred njima začel Oleg.

Ostromirov evangelij, najstarejši znani ruski rokopis iz leta 1056 ali 1057

Vladimir je prišel na prestol po smrti svojega očeta Svjatoslava. Njegov najbolj znan dosežek je kristjanizacija Kijevske Rusije, ki se je začela leta 988. Ruski letopisi trdijo, da je Vladimir, ko se je odločil da bo namesto slovanskega poganstva sprejel novo vero, v Evropo poslal nekaj svojih najbolj cenjenih svetovalcev in vojakov. Odposlanci so obiskali kristjane latinskega obreda, Jude in muslimane in nazadnje prišli v Konstantinopel. Islam so zavrnili, med drugim tudi zaradi prepovedi uživanja alkohola, judaizem zaradi njihovega boga, ki je dovolil, da je njegovo izbrano ljudstvo prikrajšano za svojo državo, rimskokatoliško obredje pa se jim je zdelo medlo. V Konstantinoplu so bili tako osupli nad lepoto katedrale Hagija Sofija in bizantinskim obredjem, da so se odločili zanj. Po vrnitvi v domovino so Vladimirja prepričali, da je vera bizantinskega obredja zanje najboljša izbira. Vladimir je zatem odpotoval v Konstantinopel in se tam poročil s princeso Ano, sestro bizantinskega cesarja Bazilija II.[9]

Vladimirjeva izbira pravoslavnega krščanstva bi lahko bila tudi odraz njegovih tesnih osebnih vezi s Konstantinoplom, ki je gospodoval nad Črnim morjem in zato tudi nad Dnjeprom, ki je bil najvitalnejša kijevska trgovska pot. Privrženost pravoslavni cerkvi je imela daljnosežne politične, kulturne in verske posledice. Za potrebe slovanskih vernikov se je začela iz grščine prevajati cerkvena literatura, pisana v cirilici. Prevedena literatura je še pospešila širjenje krščanstva med vzhodnimi Slovani in jih seznanila z osnovami grške filozofije, znanosti in zgodovinopisja brez učenja grškega jezika. V srednjeveški zahodni in srednji Evropi je bilo stanje povsem drugačno, saj so se morali izobraženci najprej naučiti latinščine. Vzhodni Slovani so bili neodvisni od rimskih oblasti in načel latinskega nauka, zato so razvili svojo lastno literaturo in umetnost, ki sta se precej razlikovali od tistih v drugih vzhodnih pravoslavnih državah. Po Veliki shizmi leta 1054 je ruska cerkev nekaj časa vzdrževala stike z Rimom in Konstantinoplom, potem pa se je skupaj z večino drugih vzhodnih Cerkva priključila vzhodnemu pravoslavju.

Katedrala svete Sofije v Kijevu

Leta 1019 je kijevski prestol zasedel Jaroslav Modri, ki se je vse do leta 1036 boril s svojimi brati za oblast nad celotno državo. Podobno kot Vladimir se je trudil za izboljšanje odnosov z ostalo Evropo, predvsem z Bizantinskim cesarstvom. Jaroslavova vnukinja Eufrazija, hčerka njegovega sina Vsevoloda I. Kijevskega, je bila poročena s cesarjem Svetega rimskega cesarstva Henrikom III. Jaroslav je pripravil tudi poroke svoje sestre in treh hčera s kralji Poljske, Francije, Ogrske in Norveške. Razglasil je prvi vzhodnoslovanski zakonik Ruskaja pravda, zgradil katedrali svete Sofije v Kijevu in Novgorodu, podpiral lokalni kler in meništvo in, tako pravijo, osnoval šolski sistem. Jaroslavovi sinovi so razvili slavni kijevski samostan Kijevsko-Pečerska lavra, ki je bil v Kijevski Rusiji nekakšna cerkvena akademija.

V 11. in 12. stoletju so bili kijevski knezi in dvor mešanica skandinavskih in slovanskih elit. Vodilni vojaki in državni uradniki so za svoje usluge od velikih knezov dobivali denar in zemljiške posesti. Kijevska družba je imela zelo malo stanovskih organizacij in svobodnih mest, ki so bila značilna za zahodnoevropski fevdalizem. Mestni trgovci, umetniki in delavci so lahko uveljavljali svojo politično voljo v mestnem svetu (veču), ki so ga sestavljali vsi odrasli moški prebivalci. Na dnu družbene lestvice so bili sužnji. Pomemben družbeni razred so bili kmetje, ki so plačevali davke in imeli delovne obveznosti do svojih knezov, tlačanstva, ki je bilo značilno za Zahodno Evropo, pa v Kijevski Rusiji ni bilo.

Vzpon regionalnih središč[uredi | uredi kodo]

Kijevska Rusija ni bila sposobna vzdrževati položaja močne in cvetoče države, deloma tudi zaradi združevanja pokrajin pod vodstvom lokalnega plemstva. Z naraščanjem števila prebivalcev so začeli lokalni interesi prevladovati nad interesi širše skupnosti. Začeli so se notranji spori in lokalni vladarji so za pomoč pogosto zaprosili tujce, predvsem Polovce, Poljake in Madžare. Od leta 1054 do 1224 je nastalo nič manj kot 64 večinoma enodnevnih kneževin, za katerih nasledstvo je kandidiralo 293 knezov, njihove zahteve pa so povzročile 83 državljanskih vojn.

Križarske vojne so povzročile preusmeritev evropskih trgovskih poti, kar je še pospešilo propadanje Kijevske Rusije. Leta 1204 so križarji v Četrti križarski vojni osvojili Konstantinopel in izrinili dnjeprsko trgovsko pot na obrobje. Kijevska Rusija je začela razpadati na množico kneževin in več regionalnih središč: Černigov (današnji Černigiv), Galič, Novgorod, Perejaslav, Polack, Smolensk in Vladimir-Suzdal. Prebivalci teh regionalnih središč so se kasneje razvili v tri nacionalnosti: Ukrajince na jugovzhodu in jugozahodu, Beloruse na severozahodu in Ruse na severu in severovzhodu.

Novgorodska republika[uredi | uredi kodo]

Katedrala svete Sofije v Novgorodu, sredina 11. stoletja

Novgorodska republika ne severu Kijevske Rusije je uspevala predvsem zaradi obvladovanja trgovskih poti od Volge do Baltiškega morja. S propadanjem Kijevske Rusije se je njena neodvisnost vedno bolj krepila. V Novgorodu je vladala lokalna oligarhija, glavne odločitve pa je sprejemal mestni svet. Mestni svet je tudi volil novgorodskega kneza, ki je bil obenem tudi poveljnik vojske. Novgorod je v 12. stoletju dobil svojega nadškofa, kar kaže na njegov pomen in politično neodvisnost. V svojih političnih in trgovskih dejavnostih je bil kot druge kneževine Kijevske Rusije podoben severnoevropskim mestom iz Hanzeatske lige, uspešne zveze, ki je od 13. do 17. stoletja obvladovala trgovino ob Baltiku.

Severovzhod[uredi | uredi kodo]

Na severozahodu Kijevske Rusije so Slovani kolonizirali ozemlje, na katerem je kasneje nastala Velika moskovska kneževina. Podjarmili so tam živeča finska plemena, ki so se nazadnje zlila z njimi. Najstarejše središče severozahodne regije je bil Rostov, katerega je izpodrinil Suzdal in nato Vladimir, ki je postal prestolnica Vladimiro-Suzdalske kneževine. Zaradi stalnih napadov nomadskih turških plemen na Kijev, se je od tam na severozahod preselilo veliko število prebivalcev. Z upadanjem prebivalstva v južnih pokrajinah se je zato na sever preselilo tudi veliko bojarjev, plemičev in umetnikov, tako da je Vladimiro-Suzdalska kneževina postala glavna sila Kijevske Rusije. Vladimiro-suzdalski knez Andrej Bogoljubski je hotel združiti ruska ozemlja pod svojo oblastjo, zato je leta 1169 napadel in izropal Kijev[10] in na kijevski prestol posadil svojega mlajšega brata, sam pa se je vrnil v Suzdal. Politična moč se je v drugi polovici 12. stoletja začela umikati iz Kijeva. Leta 1299, na predvečer mongolskih pohodov proti zahodu, se je prestolnica Kijevske Rusije preselila iz Kijeva v Vladimir, ki je postal tudi versko središče severnih regij.

Jugozahod[uredi | uredi kodo]

Na jugozahodu je kneževina Galič razvila trgovske zveze s sosednjo Poljsko, Madžarsko in Litvo in postala lokalni naslednik Kijevske Rusije. V zgodnjem 13. stoletju je knez Roman Mstislavič obe kneževini združil, osvojil Kijev in se oklical za velikega kneza Kijevske Rusije. Njegov sin Danilo (Danijel) Gališki (vladal 1238-1264) je bil prvi vladar Kijevske Rusije, ki je sprejel krono od rimskega papeža, vendar ni prekinil stikov s Konstantinoplom. V zgodnjem 14. stoletju je konstantinopelski patriarh Vzhodne pravoslavne cerkve podelil vladarjem Gališko-Volinske kneževine položaj metropolita, ker se je kijevski metropola preselila v Vladimir. Kmalu zatem so litovski vladarji zahtevali in dobili položaj metropole za Novagrudok, vendar je že v zgodnjem 15. stoletju novagrudoški metropoli zavladal kijevski "metropol Kijeva, Galiča in vseh Rusov".

Gališko-Volinska kneževina se je zatem dolgo, vendar neuspešno, spopadala z Mongoli, načenjali pa so jo tudi notranji spori in vmešavanje tujcev. Ko je sredi 14. stoletja izumrla Mstislavova veja Rurikove dinastije, je Gališko-Volinska kneževina ugasnila. Galič je zasedla Poljska, Volinijo s Kijevom pa Litva in leta 1321 se je vladanje Rurikov končalo. Litovski vladarji so nato kneževino preimenovali v Rutenijo.

Vzroki za propadanje in padec[uredi | uredi kodo]

Propad Kijevske Rusije je povzročil splet več vzrokov.

Prvi pomembni vzrok je bila že omenjena rast moči regionalnih središč. V kneževini je vladal neobičajen sistem prenosa oblasti, ki se ni prenašala z očeta na sina, pač pa na najstarejšega člana vladajoče dinastije. V večini primerov je bil to vladarjev najstarejši brat. Takšen sistem je povzročal stalno sovraštvo in rivalstvo znotraj vladarske družine, ki se je pogosto končalo z brutalnimi uboji sorodnikov.

Veliko vlogo je imelo tudi upadanje moči Bizantinskega cesarstva, ki je bilo glavni trgovski partner Kijevske Rusije. Trgovska pot od Grkov do Varjagov, po kateri je potovalo blago od Črnega morja, ki je bilo v glavnem v bizantinski posesti, preko Vzhodne Evrope do Baltika, je bila osnova kijevskega bogastva in razcveta. Ko so se v Bizantinskem cesarstvu začeli nemiri, so dobave blaga postale neredne, dobički so skopneli in Kijev je izgubil svojo privlačnost. Druge trgovske poti, ki so tudi šle skozi Kijev, so bile gospodarsko mnogo manj pomembne. Druga glavna trgovska pot, ki je potekala po Volgi, je bila preveč daleč proti vzhodu in severu in je zato bolj pripomogla k vzponu Moskve.

Prenos pravoslavnega metropolitskega sedeža iz Kijeva v Vladimir je močno spodkopala avtoriteto Kijeva, brutalna in tragična invazija Mongolov pa je pokopala vsako upanje po ponovnem vzponu.

Dediščina[uredi | uredi kodo]

Ruskaja pravda, stran prepisa neznanega prepisovalca iz 13. ali 14. stoletja

Kijevska Rusija je bila v primerjavi z zahodno Evropo redko naseljena,[11] bila pa je največja takratna država in tudi kulturno najnaprednejša.[op. 2] Pismenost v Kijevu, Novgorodu in drugih velikih mestih je bila velika.[13][op. 3] Dokumenti, pisani na brezovi skorji, dokazujejo, da so pisali tudi ljubezenska pisma in celo listke za plonkanje v šoli. Novgorod je imel kanalizacijo[15] in z lesom tlakovane ulice, kar je bilo v tistih časih prava redkost. Zakonik Ruskaja pravda je omejil kaznovanje kriminalnih dejanj večinoma na izrekanje denarnih kazni. Smrtna kazen se na splošno ni izrekala.[op. 4] Ženske so imele nekaj neodtujljivih pravic, na primer pravico do lastnine in pravico do dedovanja.[17][18][19]

Gospodarski razvoj Kijevske Rusije se kaže tudi v številu prebivalcev. V Kijevu je okrog leta 1200 živelo približno 50.000 prebivalcev, v Novgorodu in Černigovu pa okrog 30.000.[20] Konstantinopel je imel okrog leta 1180 približno 400.000 prebivalcev.[21] Ruski znanstvenik Mihail Tihomirov je izračunal, da je imela Kijevska Rusija tik pred mongolsko invazijo okrog 300 mestnih središč.[22]

Ruriki so bili dinastija z najboljšimi družinskimi zvezami v Evropi in so zato imeli velik vpliv v evropski politiki. Jaroslav I. Modri, čigar mačeha je bila iz bizantinske vladarske hiše, je bil poročen z Ingegärd Olofsdotter, edino zakonsko hčerko švedskega kralja Olafa Skötkonunga, ki je pokristjanil Švedsko. Njegove hčerke so postale kraljice Ogrske, Francije in Norveške, sinovi pa so bili poročeni s hčerkami poljskega kralja, bizantinskega cesarja in celo s papeževo nečakinjo. Njegovi vnukinji sta bili nemška cesarica in, po eni od teorij, škotska kraljica. Vnuk je bil poročen z edinko zadnjega anglosaškega kralja Anglije.[op. 5][op. 6]

Kijevska Rusija je zapustila bogato dediščino. Vladarji iz Rurikove dinastije so združili ogromno ozemlje, poseljeno z Vzhodnimi Slovani, v pomembno, čeprav nestabilno državo. Potem, ko je država sprejela vzhodno pravoslavno vero, je prišlo do bizantinsko-slovanske sinteze v kulturi, umetnosti in državni upravi.

Na zahodnem robu države je kot dediščina Kijevske Rusije še dve stoletji živela Gališko-Volinska kneževina. Njeno ozemlje je skupaj z ozemljem današnje Ukrajine in Belorusije kasneje pripadlo Gediminovičem (litovsko: Gediminaičių), vladarjem močne, pretežno slovanizirane Velike litovske kneževine, ki se je naslanjala na rusko kulturno in pravno tradicijo.

Glede na to, da je bilo gospodarsko in kulturno jedro Kijevske Rusije v današnji Ukrajini, jo imajo sodobni zgodovinarji za predhodnico sodobne ukrajinske države, ukrajinski jezik pa za naslednika pogovornega jezika Kijevske Rusije.[25]

Na severovzhodnem robu Kijevske Rusije je njeno izročilo prevzela Vladimiro-Suzdalska kneževina, ki se je postopoma preusmerila proti Moskvi. Na skrajnem severu sta nastali fevdalni republiki Novgorod in Pskov, ki sta imeli ločeni in manj avtokratski različici ruske zakonodaje in sta živeli vse do 16. stoletja, ko sta postali del Velike moskovske kneževine.

Upravne enote (11. stoletje)[uredi | uredi kodo]

  • Novgorodsko ozemlje, zaveznik Kijevske Rusije, od leta 1336 republika
  • Rostovsko-Suzdalska kneževina, kasneje Vladimiro-Suzdalska kneževina
  • Polocka kneževina, separatistično ozemlje pod delno suverenostjo Kijevske Rusije
  • Smolenska kneževina, od 1054
  • Perejaslavska kneževina
  • Volinska kneževina
  • Kijevska kneževina
    • Gališka kneževina, pod suverenostjo Kijeva
    • Turovo-Pinska kneževina, pod suverenostjo Kijeva
  • Černigivska (Černigovska) kneževina
    • Rjazanska kneževina, pod suverenostjo Černigiva
    • Novgorodo-Siverska kneževina, pod suverenostjo Černigiva
  • Tmutorokan
  • Bela veža (Sarkel), od leta 965 do 12. Stoletja
  • južna odvisna ozemlja (Cjurupinsk, Novi Galič, Peresečen)

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Ibn Haukal opisuje Pečenege kot dolgoletne zaveznike Rusov, katere so v 10. stoletju stalno spremljali na njihovih kaspijskih vojnih pohodih.
  2. ^ Vladimirjevemu privzemu krščanstva je sledila trgovina z Bizantinskim cesarstvom, trgovini pa bizantinska umetnost in kultura. Današnja jugovzhodna Rusija je zato v naslednjem stoletju postala mnogo bolj napredna in civilizirana kot katera koli zahodnoevropska država tistega časa.[12]
  3. ^ Vladimirjeva zasluga in zasluga njegovih svetovalcev je bila, da niso gradili samo cerkva, ampak tudi šole. Obveznemu pokristjanjevanju je sledilo obvezno šolstvo. Šole se niso ustanavljale samo v Kijevu, ampak tudi v provincijalnih mestih. Iz "Knjige sv. Feodozije" je razvidno, da je bila v Kursku šola že okrog leta 1023. V času Jaroslavovega vladanja (1019-1054) je šolstvo pognalo korenine in njegove koristi so bile očitne. Jaroslav je okrog leta 1030 v Novgorodu ustanovil bogoslovno šolo za tristo otrok, v kateri so laiki in kleriki otroke učili "učenosti". Splošen ukrep, ki ga je naredil Jaroslav, je bil, da so morali farni duhovniki poučevati svoje vernike.[14]
  4. ^ Najbolj opazen aspekt kazenskih predpisov je bil, da je imela izrečena kazen obliko odvzema premoženja ali izgon, še bolj pogosto pa plačilo denarne kazni. Celo umori in druga težka kriminalna dejanja, organizirana kraja konj in ropi so se kaznovali s plačilom denarne kazni. Vladimir Veliki je sicer vpeljal smrtno kazen, a se je tudi ta kmalu spremenla v denarno kazen.[16]
  5. ^ V srednjeveški Evropi je bil znak dinastičnega prestiža pripravljenost neke druge vladajoče dinastije, da se z njo sorodstveno poveže. V tem pogledu je bil Jaroslavov prestiž prav gotovo velik, saj so ga zgodovinarji pogosto imenovali "tast Evrope.[23]
  6. ^ Zaradi razvejanih družinskih vezi je Kijevska Rusija postala zelo znana po Evropi.[24]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Kievan Rus". The Columbia Encyclopedia. 2001-2005. 
  2. ^ 2,0 2,1 Plokhy, Serhii (2006). The Origins of the Slavic Nations: Premodern Identities in Russia, Ukraine, and Belarus. New York: Cambridge University Press. str. 10–15. ISBN 9780521864039. Pridobljeno dne 21.09.2009. 
  3. ^ Robin Milner-Gulland, The Russians, Blackwell Publishing, 1999, ISBN 0-631-21849-1, 9780631218494, str. 45
  4. ^ Michael Psellus: Chronographia, ed. E. Sewter, (Yale University Press, 1953), str. 91 in R. Jenkins, Byzantium: The Imperial Centuries AD 610-1071 (Toronto 1987), str. 307.
  5. ^ Franklin, Simon in Shepard, Jonathon, The Emergence of Rus, 750–1200. (Longman History of Russia, general editor Harold Shukman.) Longman, London, 1996. ISBN 0-582-49091-X, str. 33-36.
  6. ^ Jones, Gwyn. A History of the Vikings. 2nd ed. London: Oxford Univ. Press, 1984, str. 249-250.
  7. ^ Christian, David. A History of Russia, Mongolia and Central Asia. Blackwell, 1999, str. 340-341.
  8. ^ The Pechenegs, History and Warfare, Steven Lowe and Dmitriy V. Ryaboy
  9. ^ Janet, Martin. (1995). Medieval Russia, 980-1584. Cambridge, str. 7.
  10. ^ Andrey Yurievich Bogolyubsky, Russia the Great, http://russia.rin.ru/guides_e/4960.html, prejeto 7. avgusta 2007
  11. ^ Medieval Sourcebook: Tables on Population in Medieval Europe
  12. ^ Sherman, Charles Phineas (1917). "Russia". Roman Law in the Modern World. Boston: The Boston Book Company. str. 191. 
  13. ^ Tikhomirov, Mikhail Nikolaevich (1956). "Literacy among the citi dwellers". Drevnerusskie goroda (Cities of Ancient Rus). Moscow. str. 261.  (v ruščini)
  14. ^ Vernadsky, George (1973). "Russian Civilization in the Kievan Period: Education". Kievan Russia. Yale University Press. str. 426. ISBN 0300016476. 
  15. ^ Miklashevsky, N.; idr. (2000). "Istoriya vodoprovoda v Rossii (Zgodovina vodovoda v Rusiji". Chistaya voda (Clean water). Saint Petersburg, Russia. str. 240. ISBN 5-8206-0114-0 Preveri |isbn= vrednost (pomoč).  (v ruščini)
  16. ^ Magocsi, Paul Robert. (1996). A History of Ukraine. Toronto: University of Toronto Press, str. 90. ISBN 0-8020-0830-5
  17. ^ Tikhomirov, Mikhail Nikolaevich (1953). Пособие для изучения Русской Правды (2. izdaja izd.). Moscow: Издание Московского университета. str. 190.  (v ruščini)
  18. ^ Janet, Martin. (1995). Medieval Russia, 980-1584. Cambridge, str. 72.
  19. ^ Vernadsky, George (1973). "Social organization: Woman". Kievan Russia. Yale University Press. str. 426. ISBN 0300016476. 
  20. ^ Janet, Medieval Russia, 980-1584, 1995, str. 61.
  21. ^ Phillips, J. The Fourth Crusade and the Sack of Constantinople, str. 144.
  22. ^ Tikhomirov, Mikhail Nikolaevich (1956). "The origin of Russian cities". Drevnerusskie goroda (Cities of Ancient Rus). Moscow. str. 36,39,43.  (v ruščini)
  23. ^ Subtelny, Orest (1988). Ukraine: A History. Toronto: University of Toronto Press. str. 35. ISBN 0-8020-5808-6. )
  24. ^ Magocsi, Paul Robert. (1996). A History of Ukraine. Toronto: University of Toronto Press, str. 76. ISBN 0-8020-0830-5
  25. ^ Ukrainian language, Encyclopædia Britannica