Obleganje Edese

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Obleganje Edese
Del križarskih vojn
=Sanliurfa Castle.jpg
Edeška citadela iz obdobja Rimskega cesarstva
Datum 28. november - 24. december 1144
Prizorišče Şanlıurfa, Turčija
Rezultat Popolna zmaga Zengidov
Udeleženci
Grofija Edesa Zengidi
Poveljniki
Nadškof Hugo II. Zengi, atabeg Mosula in Alepa
Moč
Neznano Neznano
Žrtve
Posadka je bila ubita ali ujeta Neznano

Obleganje Edese je bil vojaški spopad med križarsko Grofijo Edeso in Zengidi, muslimansko dinastijo turškega porekla iz severne Mezopotamije. Obleganje je trajalo od 28. novembra do 24. decembra 1144. Končalo se je z zmago Zengidov in imelo za posledico drugo križarsko vojno.

Zgodovinsko ozadje[uredi | uredi kodo]

Grofija Edesa je bila prva država, ki so jo ustanovili križarji med prvo križarsko vojno. Bila je najbolj severna, najšibkejša in najmanj naseljena križarska država, zato je bila pogosta tarča napadov sosednjih muslimanskih držav, katerim so vladali Ortokidi, Danišmendi in Seldžuki. Grof Baldvin II. in bodoči grof Joscelin Courtenayski sta bila po porazu v bitki pri Harranu leta 1104 v danišmendskem ujetništvu. Leta 1122 so ju ponovno ujeli. Po bitki pri Azazu leta 1125 si je država nekoliko opomogla, toda leta 1131 so Joscelina v bitki ubili in njegov naslednik Joscelin II. je bil primoran skleniti zavezništvo z Bizantinskim cesarstvom. Leta 1143 sta cesar Ivan II. Komnen in jeruzalemski kralj Fulk Anžujski umrla. Ivana je nasledil sin Manuel I. Komnen, ki se je ukvarjal predvsem z utrjevanjem svojega položaja, Fulka pa sta nasledila žena Melisenda in sin Baldvin III.. Joscelin II. je bil razen tega tudi v stalnih sporih z Rajmondom II. Tripolijskim in Rajmondom Antioškim, tako da ni imela Edesa nobenega močnega zaveznika.

Obleganje[uredi | uredi kodo]

Leta 1144 je Joscelin sklenil zavezništvo s Kara Aslanom, ortokidskim vladarjem Diyarbakırja, proti vedno močnejšemu vladarju Zengiju. Joscelin je zato s skoraj celo edeško vojsko odšel na pomoč Kara Aslanu, ki se je vojskoval z Alepom. Zengi je že od leta 1143 izkoriščal Fulkovo smrt, po Joscelinovem odhodu pa je odšel na sever in 28. novembra prišel do Edese. V mestu so za njegov prihod vedeli in so se pripravili na obleganje, toda njihova moč je bila premajhna.

Obrambo mesta so vodili latinski nadškof Hugo II., armenski škof Ivan in jakobitski škof Bazilij. Ivan in Bazilij sta zagotovila, da noben v mestu rojeni kristjan ne bo prebegnil k Zengiju. Ko je Joscelin izvedel za obleganje, se je zavedal, da brez pomoči drugih križarskih držav Zengija ne bo mogel pregnati, zato se je z vojsko umaknik v trdnjavo Tilbeşar. Jeruzalemska kraljica Melisenda se je na Joscelinovo prošnjo odzvala in mu poslala pomoč, Rajmond Antioški pa se za njegovo prošnjo ni menil, ker se je njegova vojska v Kilikiji bojevala z Bizantinskim cesarstvom.

Ko je Zengi ugotovil, da v Edesi ni vojske, ki bi jo branila, je mesto popolnoma obkolil. Začel je graditi oblegovalne naprave in izpodkopavati mestno obzidje. Njegovo vojsko so kmalu okrepili Kurdi in Turki Oghuzi. Meščani so se hrabro upirali, vendar z obleganji niso imeli nobenih izkušenj, tako da so bili številni obrambni stolpi brez posadke. Tudi z izpodkopavanjem obzidja niso imeli nobenih izkušenj, zato se je 24. decembra del obzidja v bližini mestnih vrat porušil. Zengijeva vojska je vrdla v mesto in ubijala vse, ki jim ni uspelo pobegniti v mestno citadelo. V paniki, ki je nastala, se je v bežeči množici mnogo ljudi zadušilo ali pa so jih pohodili do smrti. Med žrtvami je bil tudi nadškof Hugo. Zengi je ukazal, da se klanje prekine, ujetnike pa so kljub temu pobili. V mestu rojeni kristjani so potem lahko živeli svobodno.

Citadela se je predala 26. decembra. Guverner mesta je postal Zajn ad-Din Ali Kučuk, eden od Zengijevih generalov. Vodja kristjanov je postal škof Bazilij, ki je bil zaradi miru očitno pripravljen priznati kakršno koli mestno oblast.

Posledice[uredi | uredi kodo]

Januarja 1145 je Zengi osvojil Suruç in oblegal Birecik, potem pa je končno prišla jeruzalemska vojska in se pridružila Joscelinovi vojski. Poleg sovražne vojske so začeli Zengiju groziti tudi nemiri v Mosulu, zato se je na hitro vrnil domov. V Mosulu so ga slavili kot »branilca vere« in ga imenovali al-Malik al-Mansur – zmagoviti kralj.

Križarji so se bali, da bo Zengi napadel še preostalo ozemlje Grofije Edese ali celo Kneževino Antiohijo, vendar je bil za tak podvig prešibak. Joscelin je ostankom grofije vladal iz Diyarbakırja, njegovo ozemlje pa se je stalno manjšalo. Nekaj so ga osvojili muslimani, nekaj pa ga je sam prodal Bizantincem.

Leta 1146 je Zengija med obleganjem Qalat Džabarja ubil eden od njegovih sužnjev. Nasledil ga je sin Nur ad-Din. Joscelin je izkoristil njegovo smrt in oktobra 1146 osvobodil celo Edeso razen citadele. Zaradi slabo načrtovanega pohoda in brez podpore drugih križarskih držav mesta ni mogel obdržati in se je moral že decembra umakniti. Celotno prebivalstvo so muslimani potem izgnali in mesto je opustelo.

Novice o padcu Edese so prišle v Evropo leta 1145 in papež Evgen III. je takoj napovedal drugo križarsko vojno. Drugi križarski pohod sta vodila francoski kralj Ludvik VII. in nemški kralj Konrad III. Njuna vojska je leta 1148 doživela katastrofo in ni nikoli prišla do Edese.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Steven Runciman, A History of the Crusades, vol. II: The Kingdom of Jerusalem and the Frankish East, 1100-1187. Cambridge University Press, 1952.
  • Kenneth Setton, ed. A History of the Crusades, vol. I. University of Pennsylvania Press, 1958 ([1]).
  • The Damascus Chronicle of the Crusaders, extracted and translated from the Chronicle of Ibn al-Qalanisi. Edited and translated by H. A. R. Gibb. London, 1932.
  • William of Tyre. A History of Deeds Done Beyond the Sea. Edited and translated by E. A. Babcock and A. C. Krey. Columbia University Press, 1943.
  • Armenia and the Crusades, Tenth to Twelfth Centuries: The Chronicle of Matthew of Edessa. Translated by Ara Edmond Dostourian. National Association for Armenian Studies and Research, 1993.