Armenija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Հայաստանի Հանրապետություն
Hayastani Hanrapetut῾yun
Republika Armenija
Zastava Armenije Grb  Armenije
HimnaՄեր Հայրենիք (armensko)
Mer Hayrenik   (prečrkovano)
»Naša domovina«

Lega Armenije
Glavno mesto Erevan
40°11′N, 44°31′E
Največje mesto prestolnica
Uradni jeziki armenščina[1]
Etnične skupine  98 % Armencev,
1,3 % Jazidov,
0,5 % Rusov,
0,3 % drugih[2]
Demonim Armenec, Armenka
Upravljanje predsedniška republika[3]
 -  predsednik Serž Sargsjan
 -  premier Tigran Sargsjan
 -  predsednik narodne skupščine (parlamenta) Hovik Abrahamjan
Oblikovanje in neodvisnost
 -  tradicionalno: 11. avgust 2492 pr. n. št. 
 -  Urartu pod Aramu: 840. pr. n. št. 
 -  Tigranes Orontid: 560 pr. n. št. 
 -  Armensko kraljestvo,
oblikovano:
190 pr. n. št. 
 -  Armenska apostolska cerkev: <301 n. št. 
 -  Demokratična republika Armenija, ustanovljena: 28. maj 1918 
 -  neodvisnost
od Sovjetske zveze
razglašena
priznana
dokončna
:



23. avgust 1990
21. september 1991
25. december 1991 
Površina
 -  skupaj: 29,800 km² (142.
 -  voda (%): 4,71
Prebivalstvo
 -  ocena julij 2014: 3 009 800[4] (133.)
 -  štetje 2001: 3.002.594[5] 
 -  gostota: 101/km² (103.)
BDP (PKM) ocena 2008
 -  skupaj: 19,298 milijarde USD[6] 
 -  na prebivalca: 5,437 USD[6] 
BDP (nominalno) ocena 2008
 -  skupaj: 12,070 USD[6] 
 -  na prebivalca: $3400 USD[6] 
Gini (2003) 33,8 (srednji
HDI (2007) Rast 0,775 (srednji) (84.)
Valuta dram (AMD)
Časovni pas UTC (UTC+4)
 -  poletni (DST): DST (UTC+5)
Vrhnja domena (TLD) .am
Klicna koda +374
Zavetnik Apostol Jernej, devica Marija, sveti Gregor, apostol Juda Tadej

Republika Armenija je celinska država v južnem Zakavkazju, ozemeljskem pasu med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom. Na severu meji na Gruzijo, na vzhodu na Azerbajdžan (in tudi na samo v Erevanu priznano tvorbo Gorski Karabah), na jugu na Iran, na jugozahodu na azerbajdžansko eksklavo Nahičevan (Naxcivan) in na zahodu na Turčijo. Pred razpadom Sovjetske zveze je Armeniji po Stalinovem odloku (iz leta 1923, ko je bil minister za narodnosti) pripadala še eksklavica Baškend znotraj ozemlja Azerbajdžana, Azerbajdžanu pa so pripadale štiri eksklave znotraj province Tavuš in še ena znotraj province Ararat. Po razpadu Sovjetske zveze in ob izbruhu napetosti zaradi Gorskega Karabaha sta obe državi zasedli te eksklavice znotraj svojih ozemelj. Trenutno sta odprti le meji z Gruzijo in Iranom, meje s Turčijo in Azerbajdžanom pa so hermetično zaprte.

Legenda in izvor imena[uredi | uredi kodo]

Armenija se v armenščini imenuje Hajastan, kar pomeni Haikova dežela. V Svetem pismu je Haik bil Noev pra-pravnuk (sin Togarmaha, ki je bil sin Gomerja, ta pa je bil sin Noevega sina Jafeta). Haik naj bi pri 130 letih odšel v Šinar (Babilon) gradit Babilonski stolp. Zaradi »božanskega« zunanjega videza mu je asirski vladar Bel (znan tudi kot Nimrod) ukazal naj ostane, da bi ga po božje častili, vendar se je uprl tej zahtevi in se vrnil v svojo domovino pod Araratom. Zato je Nimrod šel s svojo vojsko za njim, v bitki pri jezeru Van (danes v Turčiji) pa je Haik s puščico s tremi peresi prestrelil Nimrodov oklep in ga ubil, po čemer se je asirska vojska umaknila, Haik pa je živel še do svojega 400. leta. Od te bitke dalje šteje tudi tradicionalni armenski koledar.

Ime Armenija, po katerem je dežela znana v večini jezikov, so pred približno 3 tisočletji (torej okoli leta 1000 pr. n. št.) začeli uporabljati grški zgodovinarji po armenskem voditelju Aramu, ki je po legendi bil šesti v nasledstveni liniji za Haikom, torej pravnuk Haikovega pravnuka.

Površje[uredi | uredi kodo]

Armenija je celinska država brez izhoda na morje. Povprečna nadmorska višina je 1370 m in le 10 % ozemlja leži nižje od 1000 m. Najvišji vrh je 4090 m visok Aragac (ok. 70 km severno od Erevana), najnižja nadmorska višina (400 m) pa je v soteski reke Debed na severu države ob meji z Gruzijo. Večino ozemlja tvori visoka planota, v katero so zarezane soteske rek, npr. Hrazdan, Arpa, Debed, Azat. Gorata sta predvsem severni in severovzhodni del države, kjer se razteza gorska veriga Mali Kavkaz. Jezero Sevan na vzhodu države sodi med največja visokogorska jezera in je največje v Zakavkazju. Na zahodu države (ob meji s Turčijo) se nahaja rodovitna dolina reke Araks.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Zaradi gora ni izrazitih vplivov Črnega in Kaspijskega jezera. Podnebje je tako celinsko z vročimi poletji in hladnimi zimami, temperatura in količina padavin pa sta odvisna tudi od zemljepisne širine in nadmorske višine. Najhladneje je in največ padavin (do 800 mm) pade v goratih predelih na severu in severovzhodu države, najtopleje pa je ob meji z Iranom. Na osrednji planoti pade do 250 mm padavin na leto, srednja zimska temperatura je okoli 0 °C, srednja poletna temperatura pa okoli 25 °C. Poleti lahko dnevna temperatura v Erevanu doseže tudi 44 °C, v zimski noči pa pade na -15 °C. Zima hitro preide v poletje in obratno, tako da sta pomlad in jesen neizraziti in kratki.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zgodovina Armenije.

Armenija je bila pred letom 1454 mogočen imperij z bogato kulturo ter je v določenem času nadzorovala vse ozemlje med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom. Že leta 301 je postala prva država, ki je formalno prevzela krščanstvo kot uradno državno vero — 12 let pred Rimom. Na oblasti so bile različne dinastije. Vendar je potem, ko so jo zasedli Parti, Rimljani, Mongoli, Arabci, Egipčani in Perzijci, Armenija oslabela, tako da sta si jo leta 1454 Otomanski imperij in Safavidska Perzija razdelila, Armence pa zasužnjila. Turške imperialne, vojaške in republikanske oblasti so med letoma 1895 in 1923 zaradi strahu, da bi krščanski Armenci, še posebej v I. svetovni vojni, pomagali imperialni Rusiji, izvajale pokole, znane kot Armenski genocid, v katerem je življenje izgubilo več kot milijon Armencev.

Perzijski del Armenije je bil leta 1828 vključen v Ruski imperij, leta 1920 pa po krajši neodvisnosti v Sovjetsko zvezo, kjer je dobila status socialistične republike. Spor s sosednjim Azerbajdžanom zaradi armenske enklave Gorski Karabah poteka že za časa ZSSR od leta 1988, ko je bil lahko izražen zaradi nove politike glasnosti, še okrepil pa se je po osamosvojitvi od SZ v letu 1991. Do maja 1994, ko je bilo podpisano premirje, so armenske vojaške sile nadzorovale ne samo Gorski Karabah, pač pa tudi dobršen del ostalega Azerbajdžana.

Zaradi nezmožnosti doseči mirno rešitev in zaradi turške blokade Armenije sta bili oslabljeni gospodarstvi obeh držav. Armenija tudi po razpadu SZ ostaja članica SND.

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Na popisu prebivalstva leta 2001 so našteli približno 3.000.000 prebivalcev. 96 % odstotkov prebivalcev se je izreklo za Armence, 2 % za Ruse, preostanek pa predstavljajo Jezidi in Kurdi. Že med razpadanjem Sovjetske zveze je iz Armenije pobegnilo približno 200.000 Azerbajdžancev, v Armenijo pa se je priselil pretežni del 260.000 Armencev, ki so pobegnili iz Azerbajdžana. Popis je tudi pokazal, da se je med letoma 1991 in 2001 skoraj četrtina prebivalstva (približno 800.000) izselila, največ v Rusijo.

Velika večina Armencev pripada armenski apostolski cerkvi, ki velja za samostojno vejo krščanstva. Nekaj prebivalstva na severozahodu, zlasti v provinci Širak pripada rimskokatoliški cerkvi. Precejšen del Rusov pripada ruski pravoslavni cerkvi, Jezidi pripadajo zoroastrstvu, Kurdi pa islamu.

Upravna delitev[uredi | uredi kodo]

Država je upravno razdeljena na 11 provinc (ed. marz, mn. marzer):

Armenske province
  1. Aragacotn
  2. Ararat
  3. Armavir
  4. Gegharkunik
  5. Kotajk
  6. Lori
  7. Širak
  8. Sjunik
  9. Tavuš
  10. Vajots Dzor
  11. Erevan

Državni prazniki[uredi | uredi kodo]

Znan praznik, ki uradno sicer ni državni, je tudi vardevar, ki se ga praznuje julijsko soboto (natančno se ga določi na podlagi Luninega koledarja). Tega dne prebivalci (zlasti otroci) mimoidoče polivajo z vodo oz. mečejo vanje z vodo napolnjene balončke. Na podoben način se praznuje tudi budistično novo leto na Tajskem in v Mjanmaru (Burmi), kar namiguje na mogoč poganski obred očiščenja, ki se je izvajal pred sprejetjem krščanstva oz. budizma, iz njega pa naj bi izhajal tudi krščanski obred krsta.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]