Kubizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Juan Gris: Moški v kavarni iz leta 1914

Kubizem je umetniška smer v sodobnem slikarstvu, za katero je značilnost predstavljanje predmeta iz različnih zornih kotov hkrati. Smer sta leta 1907 utemeljila Picasso in Braque. Vpliv kubizma se je v ostale dele sveta širil predvsem iz Francije.

Analitični kubizem[uredi | uredi kodo]

Kubizem se je razvil po letu 1908, ko sta se raziskovanja novih slikarskih načel lotila Francoz Georges Braque in v Parizu živeči Španec Pablo Picasso. Čeprav ju je spodbujal nemški trgovec z umetninami Daniel Kahnweiler in podpiral pesnik Guillaume Apollinaire, sta se le težko uveljavila pri občinstvu, ki ju je kritiziralo in zavračalo. Kritiki so z mešanico posmeha in zaničevanja uporabljali besedo »kubično«, ki jo moramo razumeti kot oznako prevladujočih oblik, npr. v Braquovih sliki Portugalec*. Medtem ko se na prvih Braquovih in Picassovih krajinah, slikanih po Cezannovih načelih o geometrijskih telesih, dejansko kažejo motivi, ki so poenostavljeni z razgradnjo na geometrijska kubična telesa, pa tukaj takih telesnin ni, temveč sorazmerno enolično strukturirana površina ploskev, oglatih drobcev in povečini odprtih polkrogov. Le s težavo in z asociacijami raspoznamo človeška s kitaro.

 »Vsebina ni predmet, marveč nova enota, lirizem, ki v celoti izhaja iz uporabljenih sredstev.«

V času, ko so rentgenski žarki in mikroskopi omogočili pogled na resničnost, ki je bila dotlej nedostopna, se umetniki niso več ukvarjali z iluzionističnimi upodabljanjem realnosti, mavreč so se tudi sami zanimali za analizo s pogledom, ki razgalja in ponazarja geometrično strukturo stvari. Slikar se je odpovedal nespremenljivemu zornemu kotu in je hkrati prikazoval trodimenzionalnost telesa tako, da ga je razstavil na dele in jih razgranil po dvodimenzionalni površini. To seveda ni bilo isto, kot da bi razstavil škatlo na ploskve in jih kot maketo razgrnil - šlo je za novo stvaritev. Elementi so se osamosvojili, predmet sam je postajal čedalje manj pomenben, barvna lestvica pa se je omejila na sive in rjave tone. Analitičnega kubizma torej ne moremo interpretirati zgolj kot nov slog, marveč predvsem kot novo vizijo sveta, kot estetsko spoznanje in vdor v svet, ki sta se pridružila podobi sveta, kakršno sta ustvarila naravoslovje in filozofija.

Sintetični kubizem[uredi | uredi kodo]

Braquova slika vsebuje poleg drobcev tudi številke in črke. Uvajanje takšnih znakov napoveduje logičen razvoj v sintetični kubizem, ki se je razcvetel v letih 1913 in 1914. Takrat je Picasso ustvaril prvi kolaž s sliko Tihožitje s pletenim sedežem. V motiv tihožitja, upodobljenega v analitični razdrobitvi, je vključil kos povoščenega platna, potiskanega z motivom pletenja, in ovalno sliko obrobil z vrvjo. Tako se je rodil kolaž, ki je močno zaznamoval umetnost 20. stoletja. Zaradi predmetov iz vsakdanje realnosti, naslikanih ali neposredno vzetih iz resničnosti (denimo nalepljeni odrezki časopisov ali na platno vstavljeni drobci predmetov), je slika postala nosilec nove sinteze. Tradicionalne meje umetnosti in umetnostnih zvrsti so presežene; grafika, slika in kip se lahko zlijejo v eno samo umetnino. Rasežnosti resničnega sveta lahko prepoznamo zaradi drobcev - odtržkov, izsekov, fragmentov-, ki so za to resničnost značilni. Sintetični kubizem se z lepljenim papirjem in iluzionizmom naslikanih kolažev ni le vrnil k barvi, marveč je s členjeno strukturo slikovne površine (in uvedbe najpogosteje vnaprej izdelanih kolažnih elementov) sliki povrnil vtis snovnosti in atmosfere.

Kubizmu so se zelo hitro pridružili tudi drugi pariški umetniki, med njimi v Varšavi rojeni Louis Marcoussis (1883 - 1941), Jean Metzingeer (1883 - 1957) in Albert Gleizes (1881- 1953). Pomemben predstavnik sintetičnega kubizma je postal Španec Juan Gris. Leta 1912 je skupina umetnikov, med njimi brata Duchamp in Roger de La Fresnaye, ustanovila Section d`Or.

Za marsikoga, na primer za Marcela Duchampa (1887- 1968) ali Francisa Picabio (1879 - 1953), je bil kubizem le stopnica na umetniški poti. Feernand Leger (1881 - 1955) je valjaste oblike uporabljal za razvijanje osebnega izraza. Robert Delaunay je v seriji Okna* sprejel tisti del kubizma, ki ga je zanimalo deljenje slikarskih »objektov« na kristalnične segmente. Tako razstavljene predmete je ovil v barve, ki spominjajo na pogled skozi prizmo: takrat se svetloba razdeli v spekter barv. To smer, ki jo je razvil skupaj z ženo Sonio Terk (1890- 1979), je poimenoval orfizem. Svetloba z zvenenjem barv in ritmom spominja na glasbo, kar je zajeto v samem imenu orfizem ( po mitskem antičnem pevcu Orfeju ), s katerim je to smer krstil Guillaume Apolinnaire po svoji po svoji pesniški zbirki La Suite d`Orphee (Orfejeva suita). Kubizem se je iztekel ob koncu prve svetovne vojne, čeprav je vplival na številne raziskujoče umetnike zlasti mlajšega rodu tudi zunaj Francije. Leta 1918 sta Amedee Ozenfant in Charles Edouard Jeanneret, imenovan Le Corbusier, objavila puristični manifest z naslovom Po kubizmu. Zahtevala sta vrnitev k arhitektonski preprostosti in povzdignila v simbol stroj. Toda purizem je bil le kratka epizoda v zgodovini umetnosti.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]