Benečija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Za naselje v občini Trebnje glej Benečija, Trebnje.
Izraz Benečija se pogosto uporablja za Beneško Slovenijo.
Regione Veneto
Italijanska dežela Benečija
Glavno mesto Benetke
Pokrajine Belluno, Padova, Rovigo, Treviso, Venezia, Verona, Vicenza
Občine Seznam 581 občin
Površina 18.391 km²
Prebivalstvo 4.781.799 (28.02.2007)
Gostota 260
VEN-Mappa.png

Benečija (v italijanskem izvirniku Veneto [vèneto], beneško Vèneto), je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo. Na severu meji z Avstrijo, na zahodu z deželama Trentinsko - Zgornje Poadižje in Lombardija, na jugu z Emilijo - Romanjo in na vzhodu s Furlanijo - Julijsko krajino in Jadranskim morjem. Deli se na sedem pokrajin: Belluno (69 občin), Padova (104 občine), Rovigo (50 občin), Treviso (95 občin), Venezia (44 občin), Verona (98 občin), Vicenza (121 občin). V deželo spadajo tudi otoki Beneške lagune.

Zemljepisna lega in podnebje[uredi | uredi kodo]

Ozemlje dežele Benečija je ravninsko (56 %), gorato (30 %) in delno gričevnato (14 %). Najvišji vrhovi so Marmolada (3342 m), Tofane (3244 m), Civetta (3220 m) in Pelmo (3169 m). Gričevje prištevamo k Predalpam. Najvažnejše reke so Pad (spodnji tok), Adiža, Brenta, Piava, Livenza in Tagliamento/Tilment. Kot vsa severna Padska nižina nasploh, se ravninski predeli razlikujejo med visoko in nizko ravnino (alta in bassa pianura), in sicer glede na nadmorsko višino, ki opredeljuje dve popolnoma različni ozemlji. Višji predeli so aluvionalnega (naplavinskega) značaja in torej močno prepustni: padavine pronicajo globoko v teren do neprepustnih ilovnatih plasti, ki sestavljajo dno Padske nižine in nizko ravnino ob reki. Na stičišču naplavinskega terena z glinastim podzemni tokovi pridejo na plano kot kraške fontane in zaradi majhnega padca ustvarjajo mokrišča in posebno rodovitna zemljišča. Med reko Adižo, delto reke Pad in obmorskimi lagunami se razprostira Polesine. Zaradi preobilice vode sta obe ozemlji, nizka ravnina in Polesine, prepredeni z odtočnimi kanali. Polesine je bil velikokrat poplavljen; poplava leta 1951 je zahtevala 84 življenj, tista iz leta 1966 pa je odnesla v morje precejšnje ozemlje komaj pridobljenih polderjev. Delta reke Pad in lagune se stalno spreminjajo: v obdobju 125 let se je jadranska obala umaknila pred rečnimi naplavinami za 82 km².

Podnebje je alpsko v gorah in sredozemsko na jadranski obali. Vmesna gričevnata področja nihajo med tema skrajnostma, vendar imajo zahodni predeli občutno milejše podnebje od vzhodnih. Padavin je povsod obilo.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

V kameni dobi je v teh krajih bivalo pleme Euganei, ki so ga v dvanajstem ali enajstem stoletju pr. n. št. delno asimilirali Severnojadranski Veneti, ki so dali deželi ime. Zgodovinar Tit Livij začenja svojo Zgodovino Rima z legendo o ubežnikih iz Troje, Enetih, ki so pristali na severni jadranski obali, pregnali Euganijce v notranjost in poselili deželo do Alp. Sicer teorija o maloazijskem izvoru Venetov ni bila povsem sprejeta ne v antiki ne v sodobnih časih, a dejansko so se Veneti takrat priselili in se prilagodili razmeram. Sklepali so vojaška zavezništva in trgovske sporazume z Rimljani, ki zato niso ustanavljali kolonij na njihovem ozemlju, pač pa onstran njihovih meja (Oglej). Po propadu cesarstva so Veneti prav tako miroljubno živeli pod bizantinsko oblastjo, ki je bila sicer skoraj samo formalna. Ko so med šestim in osmim stoletjem zasedli deželo Langobardi, se je ljudstvo pred njimi umaknilo v laguno, to je na otoke. Leta 697 je bizantinski ezarh, ki je bil še vedno formalna oblast dežele, povzdignil otočane v kneževino Venetia maritima, to je obmorska dežela Venetov. To je bil nastanek Benetk in bodoče Beneške republike.

Ostali del današnje dežele Benečija je bil do devetega stoletja v rokah Langobardov, nakar je prišel pod Franke. V zgodnjem dvanajstem stoletju so začele nastajati komune tudi v teh krajih, Verona leta 1135 in Padova leta 1138. V trinajstem stoletju so se komune postopoma spremenile v sinjorije. Beneška republika, čeprav na višku svoje moči, ni posegala v spore med mestnimi državicami in se ni širila v notranjost dežele. Šele okoli leta 1400 so se ji začela spontano priključevati razna mesta. Po dolgoletni vojni med Beneško republiko in francosko-habsburško-papeško Cambraisko koalicijo (15091530) je v deželi zavladal mir, ki je trajal vse do leta 1797. Takrat je Benečijo zavzel Napoleon, nato je pripadla Avstriji in leta 1866 jo je dunajska mirovna pogodba dodelila Kraljevini Italiji.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Po zedinjenju z Italijo se je veliko Benečanov izselilo v Južno Ameriko, kar je negativno vplivalo na gospodarstvo, ki je šele po drugi svetovni vojni doživelo izreden razvoj. Kmetijstvo, ki je še vedno pomemben vir dohodkov, se je popolnoma mehaniziralo. Glavni pridelki so pšenica, koruza, sadje in povrtnine; živinoreja se bavi predvsem z govedom, prašiči in perutnino. Posebno na jugovzhodnih predelih dežele je veliko manjših, a zelo solidnih obratov živilske in tekstilne industrije. Posebej je treba omeniti industrijo obutve in pohištva. Danes je Benečija za Lombardijo druga najbogatejša dežela v Italiji.

Jezik[uredi | uredi kodo]

Razen italijanščine se v Benečiji govorijo tudi drugi jeziki: beneščina, nemščina, furlanščina, ladinščina, slovenščina in cimbrijščina.

Cimbrijščina, ali jezik ljudstva Cimbrov, je germanskega izvora. Danes ga govori manjšina okoli 1000 govorcev v severni Benečiji in v pokrajini Trento, kjer je zaščiten. Ladinščino govori v Benečiji in pokrajini Trento skupno okoli 30.000 ljudi, zato je zaščitena v obeh deželah. Furlanščina, ki je splošni jezik v Furlaniji, se govori tudi na ozemlju Portogruara v Benečiji. Nemško govori veliko ljudi posebno v severnih predelih dežele, a niso povezani v kulturne skupnosti.

Posebno pozornost zasluži moderna beneščina, ki jo domačini imenujejo veneto in ki izhaja iz latinščine, ki so jo prevzeli prvotni Veneti. Benečani se sklicujejo na zgodovinsko neprekinjenost jezika in na njegovo današnjo splošno razširjenost, zato zahtevajo državno in mednarodno priznanje in zaščito. Pri tem zahtevajo upoštevanje dejstva, da so v italijanski ustavi Benečani imenovani narod, edini poleg Sardincev. Deželni svet je leta 2007 odobril zakon, s katerim bi beneščina postala uradni jezik v deželi, enakopraven z italijanskim.

Viri[uredi | uredi kodo]