Napoleon Bonaparte

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Napoleon Bonaparte
Jacques-Louis David - The Emperor Napoleon in His Study at the Tuileries - Google Art Project.jpg
Napoleon Bonaparte
Rojstvo 15. avgust 1769
Ajaccio, Korzika
Smrt 5. maj 1821
Sveta Helena
Narodnost francoska
Državljanstvo Flag of France.svg Francija
Poklic politik, vojaški vodja, general, cesar
Poznan po francoski cesar
Podpis Firma Napoleón Bonaparte.svg

Napoléon Bonaparte (italijansko Napoleone di Buonaparte), francoski vojaški in politični vodja, general in cesar Napoleon I., * 15. avgust 1769, Ajaccio, Korzika, Francija, † 5. maj 1821, Sveta Helena.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Napoleon Bonaparte je bil sin uradnika plemiškega rodu na Korziki (v sporu s francosko oblastjo). Znotraj družine so govorili samo korziško. Že od rane mladosti se je šolal na kadetski šoli v Briennu, zatem pa na Francoski vojaški akademiji.

Napoléon je bil karizmatični vodja Francije od leta 1799, 18. maja 1804 pa se je oklical za prvega cesarja Francije z imenom Napoléon I le Grand (Napoleon I »Veliki«). Njegova vladavina je trajala do 6. aprila 1814. Zavzel in vladal je večini Zahodne in Srednje Evrope. Napoléon je imenoval mnogo članov družine Bonaparte za monarhe, vendar v glavnem niso preživeli njegovega padca s prestola. Napoléon je veljal za enega tako imenovanih »razsvetljenih monarhov«.

Vojaška kariera[uredi | uredi kodo]

Nemirni čas francoske revolucije je dočakal v Parizu, s činom topniškega stotnika. Napredoval je tudi leta 1795, ko je zadušil upor pariškega ljudstva in tako zaščitil vlado (obdobje po revoluciji od 1795 do 1799 leta, ko so oblast prevzeli žirondisti; izvršilna oblast petih voljenih mož - direktorij). Ker je zavzel pristanišče Toulon, je že s 24 leti postal brigadni general. Leta 1796 je prevzel poveljstvo nad francoskimi četami, ki naj bi jug Francije branile pred Avstrijci, nameščenimi v severni Italiji. Po zaslugi svojega briljantnega uma je po nizu bitk in spretnih manevrov porazil avstrijsko armado, osvojil severno Italijo in postal junak francoskega naroda. Leta 1797 se je francoska vojska prvič napotila v smeri Dunaja; Napoleonovi vojaki so zasedli Ljubljano in Celovec, avstrijski cesar pa je bil prisiljen podpisati mirovno pogodbo v Campo Formiu leta 1797. Po neuspehu v Egiptu (Britanci so ga premagali v pomorski bitki pri Abukirju in mu preprečili zasedbo Egipta) se je Napoleon vrnil v Francijo, izvedel državni udar, odstavil direktorij in razglasil, da je francoska revolucija končana.

Napoleon - cesar Francozov[uredi | uredi kodo]

Napoleon Bonaparte, kot ga je leta 1805 upodobil Andrea Appiani

Leta 1799 je postal prvi konzul Francije (funkcija je postala dosmrtna), leta 1804 pa se je razglasil za cesarja Francozov; s cesarskim nazivom je skušal pokazati, da bo nadaljeval tradicijo Karla Velikega in rimskih cesarjev. Državna uprava je postala v celoti cetralizirana. Vse odnose je urejal Napoleonov civilni zakonik (code civil oz. code Napoleon), vseboval je 2251 členov, ki so določali enakopravnost, svobodo, versko strpnost, nedotakljivost zasebne lastnine, odpravo fevdalnih pravic in druga načela francoske revolucije.

Napoleonova osvajanja[uredi | uredi kodo]

Napoleonova težnja po prevladi nad sosednjimi državami se je pokazala že pred letom 1800, v pomoč mu je bila popolnoma vdana vojska. Začel je v Italiji, z zmago nad Avstrijo, Prusijo in Rusijo je Napoleon razbil protifrancoske povezave evropskih držav; 1806 je razpustil Sveto rimsko cesarstvo, nemške državice (razen Avstrije in Prusije) pa povezal v Rensko zvezo. Avstrijo je oslabil in z ustanovitvijo Ilirskih provinc (1809) odrezal od morja. Odkrita nasprotnica Francije je ostala le Velika Britanija, ki je imela močno ladjevje, leta 1805 (vojna tretje koalicije) je admiral Horatio Nelson pri Trafalgarju v eni najznamenitejših pomorskih bitk uničil francosko in špansko mornarico. Posledično se je Napoleon odločil za celinsko zaporo - prepoved trgovanja evropskih držav z Veliko Britanijo. S časoma se je v Evropi kazal vse večji upor proti Napoleonovi vladavini. Leta 1812 se je Napoleon odločil za napad na Rusijo, ker je vse pogosteje kršila celinsko zaporo; pri Borodinu blizu Moskve je prišlo do bitke, v kateri je sicer Napoleon zmagal, toda njegova armada se je v bojih z rusko vojsko popolnoma izčrpala. Rusi so se iz Moskve že prej umaknili. Napoleon je torej zasedel prazno mesto; v Moskvi je tedaj izbruhnil požar (verjetno podtaknjen z ruske strani). Ruski feldmaršal Kutuzov je v bitki pri Malojaroslavcu prisilil francosko vojso k popolnemu umiku. Napoleon je zapustil Moskvo poražen 19. oktobra 1812.

Detajl spomenika bitke pri Austerlitzu - Slvkovu, pokrajina Moravska, Češka

Napoleonov konec[uredi | uredi kodo]

Poraz v Rusiji je spodbudil druge evropske narode k uporu. Leta 1813 je pri Leipzigu prišlo do bitke narodov, v kateri je francoska vojska doživela poraz. Leta 1814 je v bitki pri Parizu francoska vojska kapitulirala in Napoleon je bil prisiljen odstopiti. Ruske, pruske in avstrijske čete so vkorakale v Pariz. Ruskemu carju Aleksandru I. je pariški mestni svet predal ključe Pariza. Napoleona so izgnali na sredozemski otok Elbo. Leta 1815 je z Elbe pobegnil in se odločil za nov pohod na Pariz. Pri kraju Waterloo (v današnji Belgiji) se je spopadel z zavezniško vojsko združenih pruskih, nizozemskih in pruskih vojakov, vendar je ponovno doživel poraz (Arthur Wellesley, vojvoda Wellingtonski). Po tem dogodku so ga izgnali na oddaljeni otok svete Helene, kjer je zastražen živel do svoje smrti leta 1821. Vzrok smrti je bil rak, nekateri zgodovinarji pa kot možen vzrok omenjajo tudi zastrupitev z arzenikom.[navedi vir]

Rodovnik[uredi | uredi kodo]

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
16. Giuseppe Maria Buonaparte
 
 
 
 
 
 
 
8. Sebastiano Nicola Buonaparte
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
17. Maria Colonna Bozzi
 
 
 
 
 
 
 
4. Giuseppe Maria Buonaparte
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
18. Carlo Tusoli
 
 
 
 
 
 
 
9. Maria Anna Tusoli
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
19. Isabella
 
 
 
 
 
 
 
2. Carlo Maria Buonaparte
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
10. Giuseppe Maria Paravisini
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
5. Maria Saveria Paravisini
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
22. Angelo Agostino Salineri
 
 
 
 
 
 
 
11. Maria Angela Salineri
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
23. Francetta Merezano
 
 
 
 
 
 
 
1. Napoleon I Bonaparte,
francoski cesar in kralj Italije
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
24. Giovanni Girolamo Ramolino
 
 
 
 
 
 
 
12. Giovanni Agostino Ramolino
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
25. Maria Laetitia Boggiano
 
 
 
 
 
 
 
6. Giovanni Geronimo Ramolino
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
26. Andrea Peri
 
 
 
 
 
 
 
13. Angela Maria Peri
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
27. Maria Maddalena Colonna d'Istria
 
 
 
 
 
 
 
3. Maria Letizia Ramolino
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
28. Giovanni Antonio Pietrasanta
 
 
 
 
 
 
 
14. Giuseppe Maria Pietrasanta
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
7. Angela Maria Pietrasanta
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
15. Maria Josephine Malerba
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 


Francoski cesar Napoleon I
Politične funkcije
Predhodnik: 
Francoski direktorij
Začasni konzol Francije
11.november – 12.december 1799
Služboval ob:
Roger Ducos in Emmanuel-Joseph Sieyès
Postal konzul
Nov naziv
Prvi konzul Francije
12.december 1799 – 18.maj 1804
Služboval ob:
Jean Jacques Régis de Cambacérès (Drugi konzul)
Charles-François Lebrun (Tretji konzull)
Postal cesar
Vladarski nazivi
Nezasedeno
Zadnji nosilec naziva
Ludvik XVI. Francoski
kot Kralj Francozov
Cesar Francozov
18.maj 1804 – 11.april 1814
Naslednik: 
Ludvik XVIII. Francoski
kot Kralj Francije in Navare
Nezasedeno
Zadnji nosilec naziva
Karel V. Habsburški
kot zadnji kronani monarh, 1530
Kralj Italije
17.marec 1805 – 11.april 1814
Nezasedeno
Naslednji nosilec naziva
Viktor Emanuel II Savoyski
Predhodnik: 
Ludvik XVI. Francoski
kot Kralj Francije in Navare
Francoski cesar
20.marec – 22.junij 1815
Naslednik: 
Ludvik XVI. Francoski
kot Kralj Francije in Navare
(Napoleon II
according to his will only)
Nov naziv
Ustanovitev države
Vodja Renske konfederacije
12.julij 1806 – 19.oktober 1813
Razpad Renske konfederacije
Nazivi, za katere se izraža zahteva
Nov naziv — TITULAREN NAZIV —
Cesar Francozov
11.april 1814 – 20.marec 1815
Nezasedeno
Naslednji nosilec naziva
Napoleon II

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]